O muli, ki se je napila žganja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žalostna povest o muli O muli, ki se je napila žganja
Mule
Tone Seliškar
Švedra
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O MULI, KI SE JE NAPILA ŽGANJA


»Ta je pa bosa!« boste dejali. »Mula vendar ne hodi v gostilno!« Pa vendar je res. To se je zgodilo v tistih časih, ko so v naših gozdo­vih pokale partizanske puške. V naši četi smo imeli mulo, ki ji je bilo ime Pika. Pa zakaj Pika? Zato, ker jo je včasih obsedla trma, in če je tedaj na vsem lepem obstala, kadar se nam je najbolj mudilo, smo rekli: »Mula je spet napravila piko!«

Drugače je bila Pika lepa žival, krasotica med mulami, zmerna in pohlevna in je nosila na hrbtu celo goro reči: kotel, vreče s hrano in tudi marsikateri nahrbtnik, če je bil tovariš omagal na strmi poti. Kadar pa se je zaradi trme ustavila, se je ustavila zares in je stala, dokler se ji sami ni zljubilo naprej. Gonjač ali mulovodec Mihec je imel zaradi tega mnogo sitnosti in marsikatera trda je padla po njenem hrbtu. Seveda ne preveč, ker je bil Mihec dobrega srca in se mu je Pika vendar smilila, čeprav je bila muhasta.

»Žival nima pameti kot mi, kaj hočemo!« jo je zagovarjal, kadar so ga tovariši hrulili, ker je zaradi njene trme vsa četa obstala na žgočem soncu.

Mihec pa je venomer premišljal, kako bi jo odvadil te nečedne lastnosti. In kar naprej ji je grozil:

»Pika, Pika, tudi moje potrpežljivosti bo nekoč konec. Tedaj bo pa gorje!«

Pika ga je samo postrani pogledala in zadovoljno smukala listje z leskovega grma. Nekoč pa se je zgodilo, da se je Pika napila. Da, nasrkala se ga je prav pošteno! Četa je namreč že nekaj dni taborila v neki hribovski vasi. Tisto leto je bilo mnogo sadja in kmetje so prav tiste dni kuhali žganje. Nekje so ga imeli toliko, da jim je zmanjkalo posode, in gospodinja v zadnji hiši ga je bila spravila v vedro pod pojato in šla po hišah prosit steklenic. Pa ti je Pika, ki se je pasla okoli bajt, zlezla prav tjakaj, ovohala pijačo, srknila iz čebrička, še enkrat in še enkrat pa spet enkrat — dokler ni bil čebriček prazen. Partizani so tedaj pravkar stali okoli kotla, ker je bilo kosilo skuhano, ko so zagledali takle prizor: Mula je pribezljala po vasi, kakor da bi bila ponorela. Za trenutek se je ustavila, poskočila zdaj na levo, zdaj na desno, zarezgetala kakor pijanec, ki poskuša vriskati, in spet zdirjala naravnost med pre­senečene partizane, prevrnila kotel in nekaj tovarišev, se postavila na glavo in jo ucvrla nato po hribu navzdol kakor kraška burja.

»Jojmene, jojmene, primite jo, božjast jo je popadla!« je kričal Mihec in se zapodil tudi sam po hribu navzdol, da bi jo dohitel. Partizani pa so strmeli v to vihro peklensko, metali polena za podiv­jano pošastjo, ker so bili ob menažo, in nič kaj prijetnega ne bi bila doživela, če bi se bila tedaj vrnila mednje. Spodaj ob gozdičku pa se je, nesrečnica, zvrnila na tla, se prevrgla na hrbet, bincnila z nogami nekajkrat na vse strani, toda vstati ni mogla več. Obležala je na strani, žmrkala z očmi, kakor da se ji vrti v glavi, in ko jo je Mihec ves obupan ogledoval kakor deveto čudo, se mu je zdelo, da se mu posmehuje.

»Pikica, Pikica, mar mi boš poginila ?«

Oh, ali je bil nesrečen! Obupno je lomil roke nad to nesrečo, gladil jo je po glavi in jo poskušal spraviti na noge. Kdo bo sedaj prenašal kotel in vreče in nahrbtnike? On sam, Mihec...?

»Pika, Pikica draga, vstani vendar! Ali smo partizani ali nismo? Nikoli več te ne bom namlatil, prisegam ti, Pikica!« ji je obljuboval in se že ob sami misli, da bo moral sam vlačiti kotel, potil, da je bil ves moker.

Tedaj pa se mu je zazdelo, da diši hudirjevo močno tod okoli po žganju, in ko ji je privzdignil glavo, mu je iz njenega gobca kar puhnil duh po tropinovcu. Sprva je kar obstal, potem pa je sedel kraj mule na tla, se prijel za trebuh in se pričel na ves glas smejati.

»Tak nasrkala si se ga, prijateljica! Mar te ni sram, ti mrha pijana! Pa kar pri belem dnevu...!«

No, in čez kako uro je bila Pika spet na nogah. Malce je škilila, kakor da bi jo bila v spanju tlačila mora; ko pa se je pri potoku napila vode, jo je spet prijelo, da bi poskočila. Toda Mihec jo je trdno držal za povodec. V vasi jo je hotel zapreti v hlev, kakor po navadi, pa ga je Pika s tako silo vlekla za seboj, da se je kar prašilo za njima. Kam pa...? Naravnost pod pojato k čebričku...

Zadaj za hišo pa kričanje in jojmene! Kmetica je zmerjala partizane, da so ji naskrivaj spili čebriček žganja. Partizani pa da ne, hudimana, da ne in ne in da naj se pri priči v zemljo pogreznejo, če tajijo.

Komandant je bil strog, toda pravičen. Če so bili fantje žejni, naj bi si ga kupili, ampak takole po tatinsko pa ne!

»Tovariši, ki so ga izpili, naj se takoj javijo!« je ukazal.

»Tovariš komandant, tule je grešnik!« je zavpil Mihec, ki je tedaj prignal mulo predenj.

In ko je nato Mihec pripovedoval, kaj se je bilo zgodilo, so vsi prasnili v smeh, celo kmetica se je nalezla smeha in se je z njimi vred smejala.

Toda povesti še ni konec! Ko so naslednjega dne odhajali partizani iz vasi, so jim kmetje napolnili vse čutare s pijačo, da se bodo na pohodu krepčali, in vesela pesem se je razlegala še daleč nazaj s hribov. Sredi strme poti pa, ko so že lep čas hodili, se je, spak mulasti, spet kar na vsem lepem ustavil. Vsa četa je izginila za ovinkom, Mihec pa, ves nesrečen, se je zaman ukvarjal s trmasto Piko.

»Čakaj, mrcina, danes te pa bom!« je dejal srdito in že po­tegnil pipec iz žepa, da bi odrezal vejo. Tedaj pa se je domislil, da je jezen in da ne bi bilo napak napraviti požirek iz čutare. Stal je pred mulo in odprl čutaro ter nagnil...

In še preden je uspel napraviti pošten požirek, se je mula premaknila in iztegnila jezik.

»Oha, takšna je ta stvar!« si je mislil Mihec. »Poskusimo!«

Šel je naprej z odprto čutaro — mula pa za njim. In ko se je čez čas spet zaradi trme ustavila, je Mihec odprl čutaro. Pika pa, kakor ozdravljena, je brez vsakega priganjanja krevsala pohlevno za njim. Nikoli več ni odrezal palice. Sam se je odrekel vsem požirkom, samo da je imel vedno dišečo pijačo pri rokah. In uboga mula se je vsakokrat dala speljati kakor muha na med. Piti pa ji ni dal, ker bi mula postala pijanka. Pijan biti pa ni lepo ne za človeka ne za mulo. In tako je Mihec zaslovel za najboljšega mulovodca daleč naokrog.