Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim (Prešernove poezije)

← Oči sem večkrat prašal, ali smem.

Žalostna komú neznana je resnica, da jo ljubim. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin.

Draga! Vem, kako pri tebi me opravljajo ženice. →

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

3.
Žalostna komú neznana je resnica, da jo ljubim,
v pesmih mojih vedna, sama govorica, da jo ljubim.
Ve že noč, ki britko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tolažbo moj’ga bled’ga, vel’ga lica, da jo ljubim.
Prebival’šča moj’ga stenam, mirni je samôti znano,
tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, raste,
ve že, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vede’t in kar slišati od mene
in verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim.