Žabja kraljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zmaj pod Raduho Žabja kraljica
Lojze Zupanc
Požrešna riba
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V davnih časih je bilo blizu Vologa v Savinjski dolini majhno jezero, v katerem je bilo toliko rib, da so jih domačini lovili kar z rokami. Lepega dne pa so se preobjedli rib in si zaželeli srnjega mesa. Zato so po bližnjih hostah srnam nastavljali zanke. To pa se je zamerilo vilam, ki so v jasnih mesečnih nočeh pasle srne po voloških tratah in fratah. Nad dolino so priklicale neurje — in Voložanom je toča sklestila vsa žitna polja.
Poslej Voložani niso več preganjali srnjadi, pač pa so pričeli v jezerce metati kruh, da bi se ribe v njem čim bolj zaredile in namnožile.
A tudi tega jim vile niso dopustile! Kruha bi ne smeli metati v vodo, zato se je jezero sušilo in sušilo, dokler se ni spremenilo v mlako. Z jezerom vred so izginile še ribe, v mlaki pa so se zaredile žabe.
Zdaj je Voložanom pričelo zmanjkovati vode in od žeje jim je poginjala živina, ki so jo včasih vsak večer gonili k jezeru.
  Nekega večera je najstarejši Voložan žalostno posedal ob žabji mlaki in milo tožil in prosil vile, naj mlako spre¬mene v jezero. Takrat pa se je v mlaki oglasila žaba:
»Kvak — kvak,
to je vrag,
če za živino in ljudi
pitne vode ni in ni.
Kvak — kvak!«
Ded se je začudil žabji pesmi in je vprašal:
»Kdo pa si, ki govoriš s človeškim glasom?«
»Žabja kraljica sem; največja žaba v mlaki, kvak!« je odgovorila žaba,
»Pa nam ti pomagaj, žabja kraljica, če moreš in znaš, da se bo mlaka spet spremenila v jezero!« je zaprosil ded.
»Oj dedej, če me prenesel pod onole pečino,« je za kvakala žabja kraljica in poškilila proti skalini skonca trate, »bo že jutri osorej tod jezero, še večje kot je bilo prej!«
»Le kako naj te prenesem, ko se pa bojim, da bi imel vso roko krastavo, če te bom prijel,« se je branil ded.
»Zavij me v blato in prenesi me!« je zatrmoglavila žabja kraljica.
In ded je pričel z rokami brozgati po blatu, da bi prenesel žabo iz mlake pod pečino. Ker pa so se mu od starosti tresle roke, je zadel ob žabo in ji zbil kronico z glave, da se je pogreznila v mehko blato.
Žabja kraljica pa je zajokala:
»Kje je moja krona, ded,
kam si jo zapravil?
Z njo bi lahko bolne zdravil
ali pa postal vseved!«
In potopila se je v mlako, da nikdar in nikoli več ni nihče videl niti nje niti njene kronice.
Dobre vile pa so se le usmilile Voložanov! Da bi jim živina še naprej ne poginjala od žeje, so izpod skale, kamor se je hotela preseliti žabja kraljica, priklicale na dan studenec, ki so mu Voložani v spomin na nekdanje jezerce vzdeli ime — Jezerec. Tako imajo tamkaj danes vode na pretek, rib pa ne, ker jih v Jezercu ni!