ŽALIK ŽENA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
ČRNI MLINAR ŽALIK ŽENA
Volčje jagode
Svetlana Makarovič
DESETNICA
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> I

Kdor je poklical žalik ženo,

temu ne gre več iz srca.

V avgustu ga brezasta noč ulovi,

tare se obenj, v lase mu sega.

Naenkrat pozabi veliko besed,

črn mlaj mu grlo zapira.

In ve, četudi je ne sreča:

žalik žena je bila, je bila.

Zaradi tega sveta. Zaradi njega samega.


II

Pride žalik žena do človeških bivališč.

Nikjer ne potrka, v zastrta okna strmi:

Daj mi, žena, toplo telo svojega moža.

Čez čas neslišno odide k svojim studencem,

za njo stezo požira črni les.

Zdaj je živali ne poznajo več,

v ostrih skokih bežijo od nje.

Pri daljnem studencu kdaj zaječi,

ženam v varnih hišah srce zledeni.


III

Žalost ga najde, slepa tiplje po njem.

Vzpne se kot živali in se ji vda.

To so dnevi velike bridkosti,

ki z njegovim srcem utripa,

njegove blede dneve živi.

Pod žalik vrbo lisica zvarek kuha.

Dala ga bo mlinarju, ki bolan leži.

Na šentjanževo bo odšel ob potoku.

Nič več ga ne bodo videli.