Škratelj v Novi Štifti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Škratelj in graščak Škratelj v Novi Štifti
Lojze Zupanc
Trije bratje in škratelj
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


K Novoštifčanom je nekoč prišel škratelj z Menine planine in jih prosil, naj mu dajo jesti. Vaščani pa so bili skoporitci in so se mu posmehovali:
»A tako? Jedel bi, delal pa ne? Nič ti ne damo! Zasluži si kruh, pa boš sit!«
»Pa kako naj si ga prislužim, ko pa sem majhen in slaboten?« je vprašal lačni škratelj.
»Naše ovce pasi! Za pastirja si zadosti velik in močan!« so se mu režali v odgovor.
In škratelj se jim je udinjal za pastirja. Vsako jutro je že za vida odgnal čredo na obsežne pašnike Menine ter jih tamkaj pasel do vida, v vas pa se je vračal, ko je bil že pozni mrak.
Skopuški in lakomni kmetje pa so škrateljna slabo plačevali za njegovo delo. Vsako jutro so mu v pastirsko torbo nametali starega in plesnivega kruha, ki je bil trd kakor kamen sredi ceste. Škratelj, ki je imel majhne in drobne zobe, takšnega pač ni mogel jesti, pa je na paši jokal, doki ni s solzami omehčal trde skorje, da so bile užitne.
Nekega dne pa je bilo Novoštifčanom žal celo trdih skorij. Rajši so jih pričeli metati svinjam v korito, kakor da bi jih dajali škrateljnu. Ta je na paši gladoval in gladoval, ko pa se je naveličal hudobije skopuških kmetov, je nekega večera nagnal ovčjo čredo v prepad, kamor so popadale vse ovce, sam pa je izginil v hoste Menine planine. Ko so naslednjega dne lakomni Novoštifčani našli mrtve ovce v breznu, so spoznali, da se je škratelj maščeval.
Od takrat v tej vasi nimajo več ovac, kruha pa tudi ne, ker na njivah pšenica nikoli ne dozori. Kazen maščevalnega škrateljna pa je vaščane izmodrila, saj so danes Novoštifčai od vseh Zadrečanov najbolj usmiljeni do revežev, čeprav so revni tudi sami.