Škratelj in graščak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Palčki pomagalčki Škratelj in graščak
Lojze Zupanc
Škratelj v Novi Štifti
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob Dreti pod Menino je stal grad, v njem pa je živel graščak, hudoben ko sam spak. Na tlako ni gonil samo tlačanov, ampak tudi njihove otroke, ki so morali po obsežnih fratah Menine planine pasti grajske ovce.
Takrat je v revni, polrazpadli bajti na Homu živela uboga vdova s sedmimi otroki. Kadar so ti siroteji prišli na vrsto, da so morali oditi grajske ovce past, so od strahu pred zlobnim graščakom jokali, da je odmevalo od Menine planine.
Nekega jutra pa je v bajto revne vdove prišel škratelj z Menine planine in dejal:
»Če mi daš jesti, bom šel danes jaz namesto tvojih otrok grajske ovce past.«
Vdova je bila revna, a škrateljna je vseeno pogostila. Povabila ga je k mizi, kjer je njenih sedem otrok že jedlo žgance s kozjim mlekom.
  Škratelj se je dosita najedel, potlej pa je pohitel v grad ob Dreti.
»Namesto homskih otrok sem danes kar jaz prišel vaše ovce past!« je pozdravil graščaka, ko je prispel na grajsko dvorišče.
A graščak, ki škrateljna ni prepoznal, je mislil, da stoji pred njim postarani tlačan. Starcev ni maral na tlako, zato se je na vse grlo zakrohotal in dejal:
»Le goni ovce na pašo, kržljavec! A pazi, da boš zvečer prignal vse ovce v grajsko stajo; če ne, ti bom populil brado!«
Škratelj je požvižgal ovcam, ki so se drenjale v staji, in vsa čreda je oddrobnela za njim. Graščak pa je gledal za starcem, si od zadovoljstva gladil brado in se tiho veselil: Ta dedej je majhen, nadložen in slab. Sedem pastircev je na fratah komaj vardevalo ovce; ni vrag, da ne bi njemu le katera ušla! Haha, zvečer mu bom populil brado!
Ob sončnem zatonu pa se je škratelj vrnil z ovčjo čredo v grad. Graščak je preštel ovce — niti ena ni manjkala!
»Dobro si pasel, starec, četudi si majhen in slab!« ga je pohvalil graščak. »Zdaj lahko greš domov. Homski vdovi pa povej, naj pride jutri grajsko ajdo žet!«
Škratelj pa se je zlagal: »Davi sem bil pri njej in sem jo bolno našel v postelji. Če dovolite, bi jutri kar jaz lahko opravil njeno tlako.«
»Saj ne znaš žeti!« se je zarežal graščak. »Pa tudi star si. Jaz pa potrebujem takšne žanjce, ki so močnih rok.«
»Star sem res,« je pokimal škratelj, »a žanjec sem vseeno takšen, kakršnega niste še imeli.«
»Pa pridi torej jutri žet, da bomo videli, če je vse res, kar govoriš!« je privolil graščak. Škratelj pa sploh ni odšel domov, ampak je noč prespal kar v grajskem hlevu. Ker ga ni nihče povabil na večerjo, si je sam postregel: sredi noči je pomolzel grajske krave in se napil toplega mleka, da se mu je kar pehalo od sitosti.
Drugo jutro so prišle tlačanke iz Zadrečke doline grajsko ajdo žet. Vse so bile urne žanjice, toda škratelj je bil že takšen žanjec, da ga nobena ni dohajala, ko je žel in požeto ajdo sproti vezal v snopje.
»Hej, dedej, žanjete pa že tako ko vrag!« so se čudile ženske. »Le kdo vas je naučil žeti?«
Škratelj pa je kar molčal in žel in žel, dokler ni bila vsa ajda požeta.
In ko je pod večer prišel še sam graščak pogledat, kako kaj napreduje žetje, se je začudil, ker je bila dolga njiva, za katero so doslej vselej potrebovali kar tri dni, požeta v enem samem dnevu. »Dobro si žel, starec, četudi si majhen in slab,« je pohvalil škrateljna. »A da ne boš dejal, da sem skopuh in požeruh, bom tebi, ki si bil najboljši žanjec, dal žetvino.«
»Koliko mi daste?« je škratelj hitro vprašal.
»Toliko, kolikor boš lahko sam odnesel,« se je graščak zlobno zasmejal.
Škratelj pa — ne bodi len — je vse ajdovo snopje zmetal v stog, si stog naložil na grbačo in odšel. »Glej ga, vraga! Saj je pobral vso ajdo!« se je začudil graščak in brž naročil hlapcem, naj pohite v grajski hlev in odvežejo bika ter ga napode za starcem.
Rečeno — storjeno! Hlapci so odvezali bika in ga nagnali na ajdovo strnišče. Podivjani bik je zarjovel in se v dir pognal za škrateljnom, da bi ga nasadil na roge. Ali komaj se mu je približal, že ga je škratelj z eno roko pograbil za roge in ga zavihtel na grbačo, na vrh ajdovega stoga, ter z ajdo in bikom odšel dalje.
Graščak se je tako razjezil, da se je od jeze razpočil.
Tako so se tlačani s Homa rešili hudobnega graščaka in grajske tlake.