Šalek
| ← Velenje | Šalek Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Gorica (Eckenstein) — Ognjeni grad → |
| |||||||||||
1. Zidanje šaleškega gradu[uredi]
Nekoč je bival na šaleškem gradu graščak Valentin. Ukazal je kmetom, da so mu prišli gradit velik stolp. Tudi z gradu Turn so prišli tlačani pomagat. Delavcev je bilo ko listja in trave. Nadzorovala jih je mlada grofova hči, ke je zelo grdo ravnala s podložniki; kdor je le malo počival, je moral jahati oslico. Oslica pa je bila iz lesa in je imela zelo ostro hrbtišče. Jahaču so zvezali noge pod osličinim trebuhom, tako da ni mogel razjahati. Marsikdo je na oslici izkrvavel.
Nekoč je dala grofična mučiti starega tlačana. Ob tisti priliki se je zemlja odprla in požrla mlado okrutnico.
Še danes se vidi prepad, ki ga je dal izkopati graščak, da bi rešil hčerko.
2. Podzemeljski hodniki[uredi]
Najmogočnejši grad v Šaleški dolini je bil Šalek. Ta grad je imel podzemeljske zveze z drugimi gradovi. Največji podzemeljski rov pa je vodil do Ognjenega gradu, čigar razvaline se nahajajo nekaj sto metrov više.
Ker je proklet grad, je seveda proklet tudi rov. Pogumni fantje so že večkrat hoteli odkopati in pobrati zaklad, ki je baje skrit v rovu. Toda kadarkoli so odkopali zemljo do rova, so slišali v njem neko bobnenje, prestrašili so se in zbežali.
3. Grajske postojanke[uredi]
Šaleški gospodje so imeli svoje postojanke tudi po vaseh. Tako je bila pri Oštirju (kakor se zdaj pri niši pravi) v Šaleški vasi njihova shramba za žito.
V isti vasi so imeli stolp, s katerega so graščaki klicali svoje lovce z rogom na lov. Temu stolpu so pozneje Šalečani prizidali cerkev, na nekem stebru blizu cerkve so imeli graščaki v starih časih kip sv. Krištofa, zaščitnika treznosti. Ta kip je bil baje zelo velik, kajti sv. Krištof je imel za palico precej debel hrast.
4. Turki oblegajo šaleški grad[uredi]
Pravijo, da so Turki nekoč oblegali šaleški grad. Vse poslopje so razstrelili, samo stolpu niso mogli do živega; radi njegove trioglate oblike so se odbile od njega vse turške krogle.
Ako je kaj resnice na tem, se je to zgodilo leta 1643., ko so oblegali bližnje Velenje.
5. Strela uniči šaleški grad[uredi]
Pripovedujejo, da so pred sto in petdesetimi leti nekega popoldne v gradu plesali. Divjala je nevihta in v grad je treščilo. Niso pa opazili požara, dokler ni bila vsa streha, ki je bila narejena iz skodljev, v plamenu. Tedaj je zgorel tudi arhiv.
To pripovedovanje utegne biti resnično. Po tem požaru gradu niso več obnavljali.
6. Šaleški graščak prekolne grad, ženo in hčere[uredi]
V šestnajstem stoletju sta močno slovela turnski in šaleški graščak. Bila sta si v sorodu, ker je imel turnski graščak za ženo princezinjo, hčerko šaleškega graščaka. Bila sta kakor prava prijatelja, toda oba sta bila prestrastna igralca.
Nekoč sta igrala ves dan. Proti večeru sta bila že v taki strasti, da sta zastavila vsak svoje premoženje. Zgodilo se je, da je turnski grof v igri zmagal. Dobil je šaleški grad z vsem posestvom. Šaleški graščak pa se je strašno razjezil in v jezi je proklel ne samo šaleški grad, ampak tudi svojo ženo in svoje tri hčere, princezinje. Proklete so še zdaj, grof pa se je preselil drugam.
Pred devetdesetimi leti je živela neka stara ženica. Za voglom svoje hiše, ki stoji pod gradom, je videla nekoč prokleto grofico v črnem oblačilu, ki je z neko kuhavnico mešala v kadi zlate cekine. Ženica se je je prestrašila in je hotela zbežali. Toda grofica jo je nagovorila in ji rekla, naj se nič ne boji. Ženica se je ojunačila in je stopila bliže h grofici, ki ji je povedala, da bi jo bila rešila, če bi se ne bila prestrašila in zbežala. Dobila bi bila vse zlate cekine.
Ista ženica je videla nekoč proklete princezinje, ki so se v črni kočiji vozile okrog gradu.
7. Zakleta graščakinja[uredi]
Neki mož je hodil mimo šaleškega gradu na delo v bližnji rudnik. Ker je bil zelo skromen, je hodil na delo bos. Toda po gozdu je bilo ostro kamenje; zato je uporabljal za tisti del poti lesene coklje, ki jih. je shranjeval v razvalinah. Neko jutro se mu je tako mudilo, da se ni umil in ni zajutrkoval. Ko hoče tistikrat zopet shraniti coklje v porušenem gradu, zagleda med kamenjem nekoliko veder, polnih zlatnikov, okoli katerih je plesala stara žena in pela: »Človek božji, umij se s prosom!« Toda delavec se prestraši in zbeži. Pride mu na misel, da ga je strašilo, ker se ni umil. Hitro teče k potoku in se umije. Tedaj mu pride naproti drug človek. Rudar mu pove, kaj je videl in slišal. Oba se ojunačita in gresta nazaj h gradu.
Ko prideta v notranjost razvalin, vidita ženo, ki je sedela brez veder in vzdihovala. Približata se ji in žena reče tistemu, ki je bil zbežal: »Nesrečni človek, zakaj me nisi ubogal! Rešil bi bil mene, ki sem zakleta, in dobil bi bil vse zlate.«
8. Grajski hlapec Jurij s šaleškega gradu[uredi]
Bilo je na praznik sv. Rešnjega telesa. Procesija se je vila po prijazni šaleški vasici. Udeležili so se je skoraj vsi vaščani, hlapec Jurij pa ni prišel. Podal se je rajši v grajsko klet. Mislil si je: »Danes se ga lahko napijem, ko ni nikogar doma.«
Komaj je odprl vrata, je zagledal strašen prizor. Pred njim je stal v svilo oblečen mož. V eni roki je držal velik križ, v drugi pa veliko in črno kačo, ki mu je tej repom ovijala noge in ga tako stiskala, da je kričal in klical na pomoč.
Komaj je neznani trpin zagledal Jurija, je zavpil nad njim: »Ti si zdaj isto napravil, kar sem storil nekoč jaz.« Nato se je zgrudil mrtev na tla. Ta trpin je bil neki prejšnji graščak.
Ista kazen je zadela zdaj hlapca Jurija. Kdor bi si upal iti na sveti večer med 11. in 12. uro na razvaline in bi pri vsakem koraku, ki bi ga naredil od doma pa do razvalin, zmolil očenaš, tisti bi čul ihtenje hlapca Jurija.