Čudno jezero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
'
Branko Rudolf
Čudno jezero
Spisano: Pretipkano iz Čudno jezero 1953, Andreja Simčič.
Izdano: Maribor, Založba Obzorja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ČUDNO JEZERO

Čez prijazne gričke in lepe, goste gozdičke si prišel v vas, kjer je bil doma dvanajstletni Matjažek. Onstran teh gričkov si videl visoko planino, gorski greben, porasel s smrekami in bori, siv od skal, zelen od planinskih pašnikov, kjer so vse poletje ukali pastirčki in zvonili zvonci goved in ovc. Dalje so bile gore; gole, visoke, raztrgane, molčeče skale, ki so parale oblake in so bile zelo težko pristopne. Na poti do njih si moral prehoditi dosti divjih sotesk ali vsaj globoko zarezanih dolinic, kjer so nagle gorske reke zviška šumele v prepad in stalno vzdigale bele penaste meglice. l Matjažek bi bil zmeraj rad šel >>v gore<<. Kadar koli so otroci imeli kakšno veliko željo, so rekli, da bi radi v gore. Vsi starejši pa so otrokom govorili, da so še premajhni, prenerod- ni in prebutasti, da bi lahko šli na tako trdo, hudo pot. Tudi Matjažku so tako pravili. On pa se je pozimi samo marljivo smučal in si mislil: >>Nekoč bom že šel<<. Ko pa je tisto leto v fe- bruarju ravno dopolnil dvanajsto leto, je nekoč zašel, padel v potok in dobil pljučnico. Bilo je kar hudo. Vročina ga je kuhala in bali so se zanj, mama pa mu je pripravljala velikanske piskre kamilic z medom gorskih čebel. ln ko je v deželo prišla pomlad, se je Matjažku obrniIo na boljše. Zdravje se mu je vračalo, samo slab je še bil. Neki dan mu je mama odprla okno, da bi v sobo posijalo sonce, in sama šla pred hišo. Tisti dan si je Matjažek hudo želel nekam ven, ker pa je bil ubogljiv, je mirno obležal pod odejo in gledal sonce na zidu pri postelji. Na cvetoči veji pred oknom je pel ptiček: >>Fičifičifičifi!<< spet in spet. ln čeprav ta ptiček nikakor ni bil kakšen poseben pevec, je Matjažka vendar spravil v zelo dobro voljo. ZdeIo se mu je, da mu nekaj pripoveduje o tistem lepem svetu, ki je zunaj, o soncu, cvetju, planinah in oblakih. Tedaj je Matjažek slišal dekliški glasek, ki je zapel kakor zvonček >>Ali gre Matjažku že kaj na boljše?<< Mati Matjažkova pa je odgovorila: >>O, glej jo Marjanco! Da, kmalu bo zdrav! Saj Iahko stopiš k njemu noter.<< Marijančin glas pa je odgovoril: >>Zdaj ne morem. Kakšna škoda! Hitro moram k teti. Jutri bom pa prišla. Prosim, pozdravite Matjažka.<< Fantek v postelji se je razveselil. Marjanca je bila čedno svetlolaso dekletce s temnimi očmi. Doma je bila iz okolice in kakšno leto starejša od Matjažka. Večkrat se je igrala z njim in z bratci in sestricami. Vsi so jo imeli radi, posebno pa Matjažek, ki se je že zdavnaj veselil, da bo jutri prišla in mu gotovo prinesla kakšno rožico. Med tem so zunaj dalje ptički na moč peli, čivkali, žvižgali, cvrčaIi, gostoleli in brlizgali, tisti prejšnji pa je še zmeraj od časa do časa gnal svoj >>Fičifičifičifi!<<, čeprav zdaj malo delj od hiše. Tedaj je sonce nepričakovano pokril oblak in polovica ptičev je utihnila. Luč na steni je ugasnila, kakor da bi dolga siva roka pomolila dlan skozi okno in izbrisala svetlo liso. Matjaž- ka je malo zazeblo. Odel se je do vratu in že ni več videl, da je sonce spet zasvetilo in zasijalo. Zaspal je. Ko pa je Matjažek zaspal, se mu je zdelo, da se njegova postelja vzdiga više in više, podobno, kakor da bi rasle posteljine noge in se stegovale in stegovale. Fant se je zbal, da bo z glavo butnil ob strop, vendar se je v tistem trenutku pred njim vse razmaknilo in Matjažek se je znašel v veliki dvorani, ki je bila deloma cela, deloma pa razpadla, kakor dvorana v starem gradu, ki jo je pred kratkim videl. Fantu je bilo tesno pri srcu, zdelo se mu je, da se vse skupaj nekoliko maje, postelja in soba. Zdaj so v to sobo z vseh strani prileteli in pri- frčali večji in manjši, rjavi in sivi, pa tudi pisani ptički, ki so zagnali prav glasen hrup s svojim čivkanjem, cvrčanjem in gostolenjem. Prifrlel je tisti ptič, ki je prej tako neutrudno gnal svoj fičifi!<< Sedel je na vznožje postelje in očitno hotel tudi nekaj posebnega povedati. Saj je tudi govoril po človeško, čeprav je nekoliko >>po ptičje zavijal<<. Rekel je namreč: >>Poslušaj me Matjažtjažtjažtjažtjaž!<< Matjažku pa je minila že vsa tesnoba. Na- smehnil se je in odgovoril kar razposajeno >>Kaj bi pa rad ti ptičtičtičtičtičtič?<< Zdaj pa je ptič govoril čisto razločno z glasom nekega Matja- ževega sošolca in rekel »Če hočeš potovati, se hitro odloči! Mi ptiči potujemo vsi k čudnemu jezeru.<< >>Kje je to jezero?<< je vprašal Matjažek. Ko je to izgovoril, so se ptički, kar jih je biIo, sčinkavci, vrabčki, čižki, Iiščki, senice, penice, taščice in vsi ostaIi, prav začudeno spogledali, češ, >>kako more kaj tako neumnega vprašati?<< Odgovorili so mu v zboru: >>V gorah! Bi šel tja?<< »Ja — bi!<< je rekel Matjažek. Tedaj pa je še edino ceIo okno padlo z okvirom vred v sobo, zažvenketalo razbito po tleh, in . . . Matjažek se je zbudil. Bil je že večer in okno zaprto. Zunaj je sijal mesec, v sobi pa je v kotu gorela luč, v peči je po malem pra- sketal ogenj, pred posteljo pa je stala Matjaž- kova mati s skledico gobove juhe, žlico in kosom kruha na večjem krožniku, ki je žvenketal, kadar je mati stresla Matjaža i mu prigovarjala: »Daj, no daj! Zbudi se in jej! Spiš lahko pozneje!<< Okrog nog se ji je smukal črni domači maček.. Matjaž se je zdaj res zbudil, vzdignil svojo kuštravo glavo in brez teka segel po izvrstni juhi. Zaspano je vprašal, ali je res kje v gorah tisto čudno jezero, o katerem toliko govorijo. Mati pa je rekla: >>Dedek nam je pravil o njem. Tisto jezero vidijo samo včasih. Za nekaj ur se prikaže, potem pa se spet pogrezne. Vsak ga ne vidi in lepo je tako, da ga nobeden ne more pozabiti. Kdor pa pregloboko pogleda vanj, utone v njem in potem ga najdejo sredi skal, pa nihče ne ve, da je pravzaprav utonil v jezeru, ker vode nikjer ni videti. Pa ti ne bom pravila več, ker tako že spiš. No, kar spi!<< Matjaž je res ponovno zaspal, mati ga je pokrila in odšIa iz sobe. Na materinem mestu je ostal samo veliki črni muc, ki je skočil na vznožje postelje, udobno legel in po malem predel in godel, skupaj in v zameno z ognjem. Matjažek je spal, vendar je vse videl. Maček ob vznožju postelje se je namreč začel napihovati in je rasel in se širil in širil. Začudo pa se Matja- žek ni zbal velikega mačka. Končno se je muc visoko vzdignil kakor človek in zamahnil s ša- pami, nato pa je prav nepričakovano odvrgel svoj kožuh, ki je bil črn in mehak, in se odkriI kakor majhen, bradat možic, oblečen kakor škrat, z brado in kapico. Ta škrat je spregovoril s slovesnim glasom: >>Jaz sem odposlanec slav- nega čarovnika Abrakadabre. Še za nocojšnjo noč te vabim k čudnemu jezeru v gorah.<< Matjažek je rekel: >>Jaz bi šel.<< Tedaj je škrat čudno zrasel. Ogrnil je Mat- jažka s svojo črno odejo — z Iastnim bivšim ko- žuhom — zrasel tako velik kakor mama, vzdig- nil Matjažka iz postelje in ga nekako potisnil skozi okno. Kar na Iepem. Matjažek se je znašel sam v zraku in mese- čini. Plašč mu je odpadel in ostal je v sami srajci in hlačicah, tak, kakor je Iežal v po- stelji, vendar ga kljub mrazu zgodnje pomladi ni prav nič treslo. Pred njim je nekaj črnega fr- fotalo in žvižgalo, kakor ptič: >>Fijufijufijufijufi- jufiju!<< Matjaž je čutil, da mu tisto tam spredaj kaže pot in se je zaganjal za njim. Bilo je zelo lepo, gore in doline so se svetile, bile so polne srebrnobele mesečine. Matjažek se je čudno lahko zagnal čez gozd onkraj vasi, potem čez gorski greben s pastir- skimi kočami in prišel na sredo visokih, golih gorskih vrhov. Tu pa je nenadoma zgubljal lah- koto in je padal. In zeIo se je prestrašil, ko je videl, da pada naravnost v veliko in deročo reko, ki je tekla skoraj tik pod enim vrhom in je doslej še nikoli ni opazil tako visoko v gorah. ln Matjažku je bilo tesno pri srcu, ko je opazil, da bo padel v vodo. Tedaj je kdo ve odkod na to reko priplavalo veliko drevo z eno samo zeleno vejo. Na veji pa je sedel ptič in čivkal: >>Či-fuči-fu-či!<< Matjaž se je razveselil, ko je spoznal ptičjega prijatelja, poskusil se je prijeti za vejo in to se mu je posrečilo. Voda je začela padati čez skale, kakor velik slap, Matjaž pa se je držal drevesa, ki ga je neslo dalje v zraku skoraj tako, kakor ga je prej neslo v vodi. Še ptiček je ostal mirno poleg njega na veji in po malem čivkal, potem pa ga je nenadoma zmanj- kalo — menda je odletel. Tisto drevo z zeleno vejo pa je Matjažka mirno in rahlo odložilo sredi gorskih vrhov v zaprti, skalnati dolini, kjer se je na sredi ble- ščalo — prečudno modro in zeleno jezero. Dre- vo je varno pristalo — pa ne ob jezeru, temveč sredi gostega in košatega gozda, polnega veli- kanskih bukev, gabrov, hrastov, pa tudi borov in smrek. Nenadoma je bil dan — kakor svetel popoldan. Drevesa so sama mahala z dolgimi košatimi vejami in govorila med seboj z različ- nimi, po večini globokimi glasovi; zdelo se je, kakor da bi nekdo od daleč pel. Matjažek je natančno razločil glas mladega gabra, ki je bil višji, svetel, kakor da bi v daljavi pelo dekletce. Pri tem je bleščeča svetla rosa padala z dreves in Iepo zvenela >>Tink-tank-tonk-tink-tonk!<< Slišati je bilo, kakor da bi s tankim Iesenim kladivcem udarjal po uglašenih strunah. Zdaj je Matjažku prišla naproti družina srn, srnjak-oče, srna-mama in srnjaček-otroček. Fant je srnice vprašal — kakor da bi bila to naj- navadnejša stvar na svetu: >>Kako pa zdaj pri- dem do jezera?<< Močni srnjaček pa mu je res odgovoril s človeškim glasom: >>Kar naprej pojdi<< — >>po tej poti<< —je rekla lepa srna-mama, >>tja!<< — je rekel prisrčni srnjaček-mladiček s tankim glaskom. Matjaž je torej šel se malo po mahu na prav ozki poti in se po nekaj korakih znašel pred jezerom, kjer so rahli valčki pljuskali nad svet- lim prodom. Zelo je bil vesel. Sonce je sijalo, jezero pa je bilo prelepo, temnomodro in zeleno, očitno globoko, pa ne grozeče, temveč svetlo in prijazno. Bilo je precej veliko, ob obali si videl precej zalivov, okrog njih košata drevesa, dalje na gladini pa se je svetil otoček, kjer je med košatim drevjem molelo zidovje lepega gradu. Vendar — čudnega ni bilo ob tem jezeru prav nič, nič nenavadnega, samo zelo lepo je bilo. Drevesa so tukaj molčala in se samo rahlo pre- gibala, kakor povsod drugje na svetu. Matjaž pa je zagledal čeden čolniček na bregu in stopil vanj. Tedaj se je samo od sebe razpelo drobno jadrce in čoln je precej hitro odbrzel po jezeru. Matjažka ni bilo prav nič strah, mislil je, da bo kaj kmalu pri otočku. Valovi so šumljali, ribice so švigale, sonce je sijalo. Vse to je bilo prav lepo, pa spet nikakor ne posebno čudno. Tedaj je Matjaža hitri čoln zanesel v osojen skalnat zaliv, kjer je ob vodi stalo visoko drevje. In zdaj se je čoln začel potapljati, tako da je fant hitro skočil na breg. Tu je tudi bilo lepo, vendar pa samotno in Matjažka je postalo strah. Tedaj je zagledal velik mogočen hrast, ki mu je ena veja molela naprej — tako kakor nos — in je desno in levo nad nosom kazal grčo kakor oči. In zdaj je Matjažek videl, da je bil v drevesu resničen obraz, ki je gledal, vihal nos in se pačil. Matjaž je vljudno potrkal na hrast in prosil pomoči. Hrast pa ga očitno ni hotel poslušati — obraz na drevesu se je molče dalje pačil. Matjažek je malo splezal po drevesu, krepko prijel za nos in rekel: >>Daj, pomagaj mi! Gotovo znaš!<< Tedaj je hrast najprej kihnil: >>ha-či!<< potem je prav čudno začel veje vleči vase kakor polž roge, skorja se je spremenila v velik temen plašč in — — in pred začudenim fantom je stal kakor hiša visok bradat mož z očali, visoko kučmo in temnim plaščem. To je bil končno čarovnik! Fant je presenečen obstal, veliki čarovnik ga je z eno roko rahlo zgrabil, z drugo roko pa — neznansko daleč segel v jezero in dolgi črni prst pomočil v vodo, nato še druge prste, zdaj tega, zdaj drugega. In pod dotikom teh dolgih črnih prstov so iz vode čudno hitro vstali Iokvanji, beli in rahlo rožnati, prelepi, za dve dobri na- vadni mizi široki, veliki pa tako, da bi skrili človeka. To je bilo zdaj prav zares čudno. Va- lovi so zibali velikanske cvetove, ribice so švi- gale med njimi, beli vodni ptički so prileteli in s čivkanjem frfotali okrog njih. Tedaj je velikan čarovnik spregovoril z glasom, ki je bil kakor rahel grom: >>No, Matjažek, izberi si svoj lok- vanj! Kateri cvet je tvoj?<< Fant pa ni nič premišljal, oprl se ja na pol potopljeni čolniček in se zakadil naravnost proti nekemu prelepemu, velikemu belemu in rožna- temu Iokvanju; ki se mu ja prav nasproti zibal na valovih. Ko je tako s čolničkom brzel, se mu je zdeIo, da se mu velika cvetica odmika, in že se je bal, da se mu bo čoln vnovič potopil, pre- den jo bo dosegel. Pa je le dospel in stopil na veliki list, ki je bil močan kakor splav. Ko se je pa Matjažek z roko dotaknil velikanskega cveta, se ja ta nenadoma odprl in — — pred presenečenim fantom je stala lepa deklica v rožnatem oblačilcu in svetlih šolnčkih na drobnih nožicah. Imela je zlate Iase in temne oči — bila je prav taka kakor Marjanca, s ka- tero se je igral. Matjaž jo je prijel za roko in oba sta se močno odgnala od cveta in z rahlim, gibčnim, pa velikanskim skokom priIeteIa na obrežje. Tu pa je bilo obrežje prijazno, svetli grički so ga obdajali, na njivi pa so rasle rožice. Matja- žek in Marjanca sta se prijela za roke, se za- smejala in se razposajeno zavrtela po trati tako kakor nikoli prej. Matjažek je opazil, da sta oba čudno Iahka. Torej je odtrl precej veliko vejo, jo položil na tla in nanjo posadil Marjanco, po- tem je sedel poleg nje in z drugo, manjšo vejo veslal po zraku. Resnično — večja veja je bila kakor zračni splav, manjša veja pa kakor veslo. Prav rahlo sta se vzdignila v zrak in zdaj sta pod seboj res opazila marsikaj čudnega. Zračne postavice, prelepi moški in ženski palčki so se v plesu vrteli med drevjem, poIhi in veverice so jih gledali iznad drevja, prepevali in se smejali s tankimi človeškimi glasovi. Voda v jezeru pa se je vzdigala v prečudnih vrtincih, ki se pa vendarle niso zdeli nič nevarni. Spet drugje je ` prelepa modra voda bila vsa bela in penasta od srebrnih mehurčkov, ki so vstajali iz globine. Matjažek je vprašal Marjanco: >>Greva v grad na otoku?<< Ona pa je samo prikimala. Torej je Matjažek drzno veslal po zraku s svojo belo brezino vejo. ` Tedaj je rekla Marjanca nepričakovano: »Au, čevelj me tišči!<< In oba sta postala težja in težja —še sreča, da sta pristala na obrežju, na svetli jasi blizu lepega otoka in svetlega gradu. Mat- jaža pa je razjezilo, da sta spet težka. Rekel je: »Ah, kaj! Sezuj se, pa bo!<< >>Si ne upam,<< je rekla Marjanca. >>Sitna si,<< je rekel Matjažek. >>Lačna sem,<< je rekla Marjanca. >>Zakaj Ie?<< je vprašal Matjažek. >>Rada bi šIa domov,<< je cmeravo rekla Marjanca. Matjažek ji je začel prigovarjati: >>Daj no daj, potrpi še! Sai je tu tako Iepo in v gradu bova dobila vse, kar koli hočeš!<< Marjanca je samo molče odkimala. Matjažek jo je hotel spet posaditi na veio, a zdaj sta bila oba težka in veja se ni hotela vzdigniti. Tedaj je Matjažek obupan prijel Marjanco za roko, da bi jo odvlekel naravnost proti prelepemu mo- dremu jezeru in belemu gradu na otoku. Upal je, da se bo že nekako zapodil čez vodo. Nenadoma pa se mu je zdelo, da je grad vse bolj daleč in meglen, tema je zagrnila vso sIiko in — — Matjažek se je zbudil. Svetel dan je sijal skozi okno, tako da fant končno res ni vedel, ali so vse bile sanje ali čudna čarovnija. In po- skusil je spet zapreti oči in sanjati. To se mu pa seveda ni posrečilo, zato je spet odprl veke in pogledal. In pri srcu mu je biIo sladko in hudo —vse obenem. V sobi ni biIo prav nikogar, tudi maček je šel na navadni jutranji sprehod. Tedaj je v sobo vstopila mati in z njo Marjanca, ki mu je pri- nesla šop Iepih rožic, belega teloha in šmarnic, ki so sladko dišale. Marjanca se je smejala in dala Matjažku roko, potem pa sedla poleg postelje; prav veselo klepetala z bolnim fantkom in s svojimi temnimi Ijubimi očesci pogledovala zdaj njega, zdaj ma- mo, ki se je smehljala, ko jo je poslušala. Mat- jažek pa si je mislil pri sebi, da je bila tista Marjanca iz sanj sicer čudno Iepa, da pa je ta resnična deklica dosti bolj vesela in kratko- časna — sploh pa nič manj prikupna. In skoraj nič več mu ni bilo žal, da je zgrešil pot k belemu gradu na čudnem jezeru. Tisti dan ni Matjažek rekel nič. Šele dosti pozneje, ko je bil spet zdrav in vesel, je povedal mami in Marjanci, kako je tisto noč romal po zraku do gor. Vendar mu je ostala neka želja po skrivnost- nem jezeru v gorah. In mogoče je še pozneje našel kakšnega ptička, ki mu je pokazal pravo pot. Tega res ne vem. Nisem ga več videl, zato ga nisem mogel vprašati.


JEŽ-PTIČ-KAČA-SVINJA-KOZA-ZMAJ

V prijazni, prelepi dolinici med hribi, ob loki z bistrim potočkom je stala hišica. Tu je živela vdova s sedemletnim sinčkom. Obdelovala je vrt in košček njivice, sosedom pa ja šivala obleke. Tudi sinku je sešila obleko, čeden mo- der suknjič in rumene hlačice, kar se mu je lepo podalo. Sinku je bilo ime Mihec. Bil je dobrega srca in še kar poslušen. Mame ni preveč jezil —razen, kadar ga ja muha pičila. Tedaj je delal po Iastni otročji glavici, čeprav ni mislil nič hudega. In tedaj ga ja mati ošteIa in mu rekla, da ni Mihec, temveč Muhec. Mihec- Muhec pa je zato, kar je včasih nekaj napravil tako po svoje, večkrat delal škodo, se tako ali drugače opekel ali pa celo zašel v hude nevar- nosti. Kljub temu pa je bil Mihec miren, dober fant, ki so ga celo sosedje imeli radi. In če ga je včasih polomil, je drugič znal biti prav po- sebno priden, tako da se ja nekako izenačilo. Uro hoda od vdovine in Mihčeve domačije pa je tekla bela cesta. Ob tej cesti je molelo skalovje, v skalni votlini pa je prebival grozen zmaj — Jež-ptič-kača-svinja-koza-zmaj! Ime je bilo seveda čisto nemogoče. Vaški učitelj je menda po pravici trdil, da bi morali Ijudje reči nekako >>ježev zmaj<<, >>kačji zmaj<< ali >>svinjski zmaj<<. No — vse to je bilo ljudem predolgo in zato so ga dalje imenovali po svoje. Seveda — ime je bilo res čisto nemogoče, pa saj je šlo tudi za čisto nemogočo zverino! Zmaj je imel ježevo , kožo po telesu, celo na krilih, ki so bila ptičja. In imel je ptičji kljun v grdi glavi, ki je kazala kozje roge in kozjo brado na dolgem kačjem vratu. Tudi rep je bil kačji, luskast, ježast, pa tudi ščetinast s strupenim želom! Pošast pa je kazala debel in zavaljen trebuh kakor pri svi- njah, samo da ta svinjski zmaj ni bil povsod pokrit s ščetinami, temveč — kakor smo že rekli — z ježevo kožo na luskinah; vendar so tudi močne in visoke zmajeve noge kljub krem- pljem s svojimi parklji bile podobne svinjskim. Zmaj je bil torej pošteno grd, a seveda je tudi grdo delal. Vsakega toliko časa je prihru- mel iz svoje votline v skalovju in se bliskovito zagnal nad samotnega popotnika, ki ga je zalotil na cesti — samotno ovco, ki je zašla v bližino jame, ali kogarkoli. Tedaj je zašumelo, zapra- sketalo, zahrumelo, zagrmelo in zapokalo — pa samo za trenutek, ker v prihodnjem je zmaj že pokazal svojo grdo ptičje-kozjo glavo na ježevsko-kačjem vratu, šavsnil in pogoltnil ovco z dlako in parklji vred, če ni požrl jezdecev kar skupaj z ostrogami in čeladami — grizel nam- reč ni, ker je imel ptičji kljun. Človek bi mislil, da se zdaj nihče ne bo več upal na široko belo cesto, ker je v bližini po- žrešni zmaj. Temu pa ni bilo tako. Zmaj je namreč v nekih urah trdno spal in takrat skoraj nikoli ni napadal ne ljudi ne živine. Le redko se je zbudil ob nepravem času in takrat— gorje zabredli kravi ali popotniku! Ali po večini so vsi ljudje v okolici vedeli, da je okrog poldne — nekako do štirih — in nekako od polnoči do prve zore skoraj popolnoma varno hoditi po cesti. Takrat so trgovci po cesti prevažali to- vore in pastirji gnali živino in si piskali na piščali. Kadar pa je zmaj bil sit, je celo spal v navadnih >>požrešnih<< urah in se včasih po me- sec dni in več sploh ni prikazal. Tedaj so neki Ijudje že mislili, da je mogoče umrl. To pa na žalost ni bilo res. Nenadoma je spet prihrumel in prigrmel — bliskovito stegnil svoj zmajski vrat in — ham! — šavsnil po vsem, kar je dobil. Nekoč se je po cesti pripeljal bogati baron Bimbom, ki ni verjel v zmaja. No — zmaj je bliskovito šavsnil, pojedeI Iepo rejenega barona, vse štiri konje in streho kočije in vratca z me- deninasto kljuko vred, samo kolesa z ojesi je pustil. Kočijaž pa se je za čudo rešil, ker je z dokajšnjim pogumom zbežal v tistem trenutku, ko je zmaj jedel konje. Navadno so namreč ljudje v takem primeru čisto otrpnili od strahu in se sploh niso mogli ganiti. Zmaj je bil torej velika nadloga. Ali čeprav je razsajal že pet sto let, vendar niso šli nanj z vojsko, tudi se do takrat še ni našel tisti slavni junak, ki v pripovedkah zmeraj pride in ubije zmaja. Gosposka je bila daleč in ni skrbela za tisti kraj ceste in za pečine, kjer je bival zmaj. Kmetje v okolici pa tudi niso bili čisto složni. In marsikateri posestnik je od srca privoščil sosedu, če mu je zmaj pohrustal kravo ali ovco, pa čeprav je podobna nesreča kmalu zadela tudi njega. Za tujci pa tako niso posebno žalo- vali in te je zmaj najpogosteje požiral. Tako so se ljudje torej nekako pomirili z grdo pošastjo in ji pustili, da je rogovilila po svoje. Tako je bilo v času naše povesti. V tistem času je prišel po poti Rajbnčan Urban »po cajlem svajtu znan<<. Veselo je žvi- žgal, lepo si je pel, čeprav je imel na hrbtu visoko naloženo suho robo, lesene žlice, golide, sita, lonce in kaj vem, kaj še vse. Računal je pač, da bo vse prav kmalu dobro prodal. Blizu je pasel ovce pastir Ma-ma-martin, ki je jecljal in ga zato nihče nikoli ni drugače imenoval. Ma-ma- martin je bil domačin, zato je dobro vedel, da je blizu >>zmajska ura<<. Sam je bil že z ovcami na poti proti domu, ko je slišal, kako žvižga in poje Urban in sprevidel, da gre Ribničan v strašno nevarnost. Martina so imeli za bebca, predvsem zato, ker je jecljal, pa tudi zato, ker je bil dobrega srca. Zdaj je Martin hitro pustil ovce, ki so jo dalje ubirale proti domu, in zdirjal proti soteski, da bi iznad skal zaklical Ribni- čanu, naj se pazi, ker se bo zdaj-zdaj zbudil Jež- ptič-kača-svinja-koza-zmaj. Na žalost pa je bil Ma-ma-martin razburjen in je jecljal še huje kakor navadno. ln namesto, da bi razumljivo govoril, je spočetka samo zajecljal: >>O-je! O-je! O-je!<< Ribničan ga je opazil, pa je mislil, da Ma-ma-martin javka, zato ga je vprašal: >>Tak , puvej no, kua pa t'je? Koga te je pa pičl?<< Tako nekako ga je vprašal [ne vem natančno, saj ni- sem bil tam]. Končno je Ma-ma-martin v silni skrbi in strahu izdavil svarilo, češ da v soteski prebiva zmaj in da se bo zdaj-zdaj zbudil. ` Ker pa je jeclial, je izgubil pravi trenutek. Že v naslednjem je zapihalo, zarožljalo, zatopotalo, zagrmelo in zatreskalo, prikazala se je pošast, izmed pečin je šinila velikanska grda glava na kačjem vratu in — — da in? Ne, zmaj ni požrl Urbana, Ribni- čana ne uženeš kar tako zlepa! Ribničan Urban je hitro odvrgel vso svojo suho robo s hrbta in jo ročno pobrisal med skalnimi razpokami, da je izgubil klobuk in je suknja zavihrala za njim. Zmaj mu pa je požrl vso suho robo, vse žlice, vedrice, zajemalke, lonce, konjičke, ki zadaj piskajo, in vse ostalo! Drugi dan je Ribničan iskal po cesti svojo kramo in se skoraj zjokal, ker je našel samo še pol sita in ročaj žlice! Vse drugo mu je pojedel Jež-ptič-kača-svinja-koza- zmaj. Tak je bil. Ribničan pa je po vseh okoliških vaseh kri- čal in se glasno pritoževal nad zmajem. Zabav- ljal je in rekel: »Kakšn ste le tü ladje, de pestite takšnu pašast taku akul ragavilt? Mi u Rajbnc bi ji bli že zdavnej na rejp stapil, kulker ga ma douzga pa strpénga!<< [Spet ne vem natančno, ali sem vse prav zapisal, ker nisem iz Ribnice doma.] Ali v tem, da je tako zabavlial, je storil Ribničan prav . . . Torej je razumljivo, da je bila Mihčeva mati zelo v skrbeh, ko je morala Mihcu naročiti, da naj gre k botru Andražu v sosednjo vas zato, da bi ji boter nabrusil škarje za prirezovanje obleke. Zelo skrbno je Mihcu naročala, naj pazi in naj nikakor ne gre v bližino velike bele ceste. Saj res ni bilo treba. Pot v sosedno vas je pe- ljala precej daleč od skalovja in se ceste sploh ni dotaknila, pa saj vemo, kam lahko zapelje prav mlade fantke prevelika radovednost, slad- kosnednost, igrivost in kaj vem, kaj še vse! Mati je naročila Mihcu, naj ne gleda ne na dasno ne na levo, naj lepo varno gre po znani stezi in naj ves čas trdno drži škarje — z rezilom na- vzdol — v desni roki. Vendar je Mihec-Muhec na koncu ni več prav poslušal, čeprav bi bil seveda moral. ln menda prav zato — pa kaj bi prehitevali! Mihec ja lepo šel v sosedno vas k botru, ki je bil dober in še kar premožen človek. Nabru- sil je škarje, botra pa je Mihcu dala sladke kaše in belih pogač. Popoldne, ko se je Mihec odprav- ljal izpred hišice, je imel dva drobna bela novca v žepu in nekaj suhih temnih hrušk. Poldne je že davno minilo, ko je šel, ali mislil ja na ma- terino naročilo. Zložno je hodil po poti in čvrsto držal materine škarje v desni roki — oba uhlja navzgor. Hodil je po prelepih pisanih travnikih, kjer so cvetele rožice, ki so ravno spet zacve- tele po košnji. Sonce je sijalo, čebele so bren- čale, ob potu so v rahlem vetru šepetali stoletni hrasti. Mihec si je rahlo pripeval in se včasih sklanjal k tlom kraj steze, da bi utrgal kakšno pisano cvetico — saj mu tega nihče ni zabranil. Sonce se je že začelo nižati in Mihec je po- mislil, da bo zdaj kmalu doma — samo še pol ure, pa bo pri mami. Tedaj pa je nenadoma za- gledal čudno lepega metulja. Temen je bil me- tulj in krila je imel razen tega še rdeča in bela. Tedaj je Mihca pograbila lovska strast. Mislil je, da se bo zagnal samo malo za metuljem in ga ujel. In planil je tri korake od poti — a me- tulj mu je ušeI čisto brez naglice in se ustavil na prihodnjem cvetu. Spet je Mihec poskusil — pa spat zaman. Tako je bilo še tri ali štirikrat. Mihec je pri tem čvrsto — kakor je obljubil materi — držal škarje v desni roki, samo tega ni opazil, da se je za metuljem bolj in boIj od- daljeval od poti . . . Dalje si že Iahko mislimo. Prišel je v bližino pečin in — zahrumelo je in zagrmelo, zmaj se je prikadil na skale kakor črna huda ura. Ka- kor bi bič počil, je iztegnil svoj dolgi vrat in požrl Mihca, ki ga je tako nenadoma zagrnila tema, da še zakričati ni utegnil. Kakor v sanjah je v trenutku videl vrat in glavo grde pošasti, kar v prihodnjem trenutku pa ga je nekaj stis- nilo, nato se je zapeljal kakor skozi dolg, pa vlažen črn dimnik in ga je vrglo na nekaj, kar je bilo precej podobno kupu smeti in nesnage — na hrano, nakopičeno v zmajevem želodcu. Padel je torej še dovolj mehko in je obsedel. V zmajevem želodcu ni biIo popoInoma tem- no, ker so v njem Iezle še tri ali štiri kresnice, nekaj svetlobe pa je dajal tudi trhel les — saj je zmaj žrl tudi vse vrste nemarščino! Seveda pa je bila ta svetloba zelo žalostna. Strahovito ža- Iosten pa je bil seveda tudi Mihec — v trenutku se je spomnil vseh materinih besed, vseh na- ročil, svaril in opominov. Zdelo se mu je, da sliši materin glas vse tu sem v zmajev želodec. Ali zdaj je bilo prepozno in zato se je Mihec zjokal, kakor še nikoli v življenju. Tako je jokal, da sta mu dva potočka Iila iz oči in se je drl in smrkal, kakor delajo to taki obupani mladi fantički. Oči si je brisal s pestmi, in ko je tako brisal, so ga po čelu in nosu ogrebla — ušesa materinih škarij, ki jih ves čas ni izpustil iz rok. Saj v tem je dobesedno ubogal mater — škarij ves čas ni izpustil iz rok — in ko ga je zmaj pogoltnil, jih je v strahu stisnil le še bolj trdno v pest. Tako se je torej Mihec izmenoma jokal in si brisal oči, pri tem pa je moral paziti, da se ne bi ogrebel s škarjami, ki so se mu zdele spomin na mater. A po malem so Mihcu solze usahnile in je začel misliti. Pogostokrat je videl, kako je mama s temi svojimi škarjami rezala debelo sukno in klobučevino, celo tanjše usnje. In sedemletni fantek se je nenadoma domislil, da bi se lahko s pomočjo močnih maminih škarij izrezal iz zmajevega želodca. Sprva je to tuhtal bolj nejasno, ko pa je še malo pomislil in malo pojokal, se mu je stvar zdela že kar mogoča. Mihec je torej zlezel z velikega kupa mrtvih ovac, žab, ptičev, kuščarjev, trave, lesa in vse mogoče ropotije, prijel prvo večjo kresnico v roko in začel z njo po malem preiskovati stene zmajevega želodca. Hotel je zapičiti škarje na- ravnost v želodčno steno. To pa ni šlo, stene zmajevega želodca so bile strahovito trde in mišičaste, ravno tako bi lahko poskusil s škar- jami prerezati velikansko kačo. Mihec pa je tipal in tipal in svetil s kresnico v roki — ta- krat so pa bile kresnice gotovo osemkrat večje kakor v naših dneh. Tam, kjer se je zmajev požiralnik kakor velik črn dimnik spuščal v želodec, je Mihec začel rezati — in tu je šlo. Sicer je bil požiralnik za laket debel, vendar ni bil tako grozovito trd in se je vdajal, Mihec je rezal in rezal, potil se je, pri tem pa se je bal, da bi mu iz velikega črnega dimnika kaj priletelo na glavo. Kmalu je bila odprtina zanj dovolj velika in je zlezel v zmajevo trebušno votlino. Tam so se zvijala zmajeva črevesa kakor velikanske vrvi, tam so visele in se mo- tale zmajeve žleze kakor žleze v ribjem črevesu. Mihec se je spočetka bal drobovja, ko pa je spoznal, da ga ne lovi in grize, je začel s kres- nico in škarjami v roki pogumno lesti proti zmajevim rebrom in njegovemu boku. Čudno — od zunanje strani se je nekaj svet- likalo! Zmajeva koža je bila zelo •podobna strehi, samo taki strehi, ki je stala postrani. V njej je bilo močno ogrodje — kakor ribja kost — po- dobna latam na strehi, namesto strešnikov pa so zmajevo kožo pokrivale velikanske luske, velike kakor viteški ščiti. Vse to je bilo zelo močno in vendar ne prav trdno, saj ni nič prav trdno pri taki grdi, požrešni in nemogoči zverini, kakor je zmaj. Mihec pa ni mogel do trebušne stene, ker je bil pred vsem gost preplet zmajevih žil. Mihec je začel rezati žile, ki so mu bile na poti, naj- prej tanke, potem pa debele. Lepljiva in gosta zmajeva kri se je začela razlivati po trebuhu in kmalu je bilo te krvi toliko, da se je Mihec s kresnico vred skoraj zadušil v njej. lstočasno se je začel zmaj premetavati tako, da se je ves trebuh zibal kakor trebuh ladje na hudo vihar- nem morju. Končno je Mihec s težavo prispel do trebušne stene in s škarjami izvrtal luknjo, da je kri odtekala navzven in ne več navznoter. Še je rezal in rezal, zagledal beli dan, zagrabil zmajevo lusko in jo pokrito z bodicami — vrgel v zmajev trebuh. Še eno lusko je prerezal, da je zmaju padla s telesa, nato se je sam izvrtal ven —potem ko je previdno pogledal, ali ga bo zmaj spet kljunil s ptičjim kljunom ali ne. Pa ni več bilo velike nevarnosti. Skozi prerezane žile je odtekalo zmajevo življenje, pošast je brez- močna, mahala s krili, se zvijala, brcala in v krčih strahovito zvijala svoj grdi kačji vrat in kačji rep s strupenim želom. Vse to je bilo tako grozno, da je Mihca popadel strah in je s škar- jami v rokah zbežal domov kar so ga noge nesle. Ko ga pa je mati zagledala, je začudena v grozi plosknila z rokami in rekla: >>Kje si le bil, nesrečni fant? Ali si padel v kakšno rdečo mlako? In tvoj modri suknjič in rumene hla- čice — zdaj je vse rdeče!<< Ko pa ji je Mihec vse povedal, se je najprej strahovito ustrašila, potem se pa razveselila, ker je bil Mihec tako ubogljiv in pameten v vsej svoji nespameti in neubogljivosti. Ljudje so bili Mihcu hvaležni in ga poslali v mestne šoIe. Ribničan Urban pa mu je poklonil posebno Iepo skledo in rezljano Ieseno žlico. Poslej je Mihca Ie redko še muha pičila. Zmajeva kri pa Mihcu ni nič škodila — nasprotno! Kdor se okopa v zmajevi krvi, postane, kakor pravijo, neranljiv. Mihec je res od tedaj bil precej boIj trden kakor prej in poslej — pravijo — nikoli ni več kašljal, tudi se ga zlepa ni lotiI več nahod.

KONJ IN KAČA

To je bilo v tistih časih, ko so živali imele še kralja, namreč leva — natančno tako, kakor pravijo v starih pripovedkah. Na dvoru kralja leva so imele vse živali svoje mesto in po telesu male živali so bile večkrat >>velike živali<< po veljavnosti. lmele so namreč visok položaj in veliko besedo. Zato tudi še danes pravijo ljudje o veljavnem in imenitnem človeku, da je »ve- lika žival.<< V tistih časih konj na dvoru ni imel velike besede. Moral je trdo vleči, in ker je dobro vlekel, so mu navadno nalagali več in več. Vendar ga niso posebno spoštovali čeprav ga je bilo med dvorjani kar lepo videti, ker je visoko vzdigal lep glavo in vrat z vihrajočo grivo. Precej časa je konj vse mirno prenašal, ni rekel ne bele ne črne zaradi premajhne veljave in celo nikomur ni nič očital, češ da je on vendar že po naravi >>velika žival<<, da pa vse male živali več veljajo kakor on. Tedaj ga je nekoč pogrelo, ker je sredi dvor- janov zagledal — gada. Pisani gad je namreč znal kar dobro jezikati s svojim razklanim jezi- kom in je tako spretno sikal in se zvijal, da je prilezel, se prismukal in pritihotapil v bližino samega leva, kjer je imel zelo veljavno in vpliv- no besedo kljub temu, da ni bil na posebno dobrem glasu in celo glasu sploh ni znal po- vzdigniti. Tedaj je konj nekega dne rekel levu: »Glej, mogočni kralj, gad, ki ga nihče posebno ne spo- štuje, tak plazilec, tak laznik, zvijač, sikač in strupar ima pri tebi tako veliko besedo. Če dovoliš, zdi se mi, da to ni dobro, celo prav ni, in da škodi vsemu živalstvu.<< Lev pa mu ja odgovoril s svojim gromovitim glasom: >>Kakšna pa bi po tvojem mnenju morala biti žival, ki bi jo naj upošteval?<< Konj se je malo prestrašil, a odgovoril je: >>Mislim, da ni zdravo, če se kdo preveč plazi po trebuhu, lahko se prehladi. Tudi po mojem to ni lepa podoba, če tvoji dvorjani lezejo pred teboj po tleh. Mogoče nimam prav, imam pač rajši živali z močno in trdno hrbte- nico.<< Tedaj je vprašal lev, pa že malo zaničljivo: >>Menda takšna kakor si ti ali tvoj bratranec osel?<< Zdaj ja konj vztrepetal, rekel pa je: >>Tudi osla imam rajši kakor gada. Res je, da ja trmast in se grdo dere, zato pa ima vsaj močan hrbet.<< A leva ni bila volja, da bi konja dalje po- slušal; rekel je: >>Preljubi moj konj, kadar vlečeš in prenašaš, ti hočemo dobro in uživaš našo kraljevsko milost. Ko bomo potrebovali tudi darove tvo- jega jezika in tvojega duha, te bomo prav gotovo poklicali.<< Te besede so bile na videz prijazne, v resnici pa — saj vemo iz drugih basni, kako znajo govoriti tako veliki gospodje med živalstvom! A konj je imel prav. Kratko za tem gad ni mogel nobene pametne več ziniti in zato je začel gristi s strupenimi zobmi. Jelena je ugriznil, ki je hudo zbolel, in ovna, ki bi bil gotovo umrl, če ravno takrat ne bi bil porabil skoraj vsega strupa. Tako grdo je dvorjan-gad sekal okrog sebe, da je moral kralj lev poklicati skromnega služabnika ježa, ki je struparju konč- no pregriznil vrat in ga pohrustal za plačilo, kar mu je lev milostno dovolil. Zdaj je konj nekoliko upal, da mu bo lev priznal, češ da je nekoč imel prav. To se pa ni zgodilo, čeprav je zdaj lev vendarle ogovoriI konja. Rekel mu je namreč: >>Ljubi moj konj, vidiš, da vendarle nisi imel docela prav! Nekoč si mi — kakor se spomi- njam — svetoval, naj si izbiram dvorjane, ki imajo trdne hrbtenice, kaj ne? No vidiš — ptiči imajo tako trdne hrbtenice, da lahko pregibajo samo vrat in migajo z repom. Ali si res misliš, da bi si moral jaz, lev, sestaviti dvor iz lahkih ptičev?<< Tako je ostal konj znova brez veljave na Ievovem dvoru.