Pojdi na vsebino

Čudno jezero (Frančišek Svetličič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Čudno jezero
Frančišek Svetličič
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V deželi daljni, kjer izhaja
rumeno solnce zad gore,
ko se pri nas za goro maja,
za čudno jezero se ve.

Na dnu njegovem, ak ne dije
nad njim nobena sapica,
se kraj tak krasen ti odkrije,
da zemlja nima lepšega.

Gorice z doli se verstijo,
dobrave senčne s travniki.
Sadú drevesa se šibijo,
cvetlic nagledati se ni.

Ak pa pozabiš, kak globoko
so te cvetlice pod vodo,
in stegneš derzno svojo roko
utergati zmed njih eno;

ko trenil bi z očmí ti zgine,
je vsa podvodna krasnost preč,
in spod skaljene globočine
se dno ne dá ugledat' več.

Kot krije voda ta dno krasno,
ki raju skor enak je svet,
zagrinja meni dobo jasno
mladosti mrak preteklih let.

Skoz njega gledam tje v ravnino,
po kteri sem otrok skakljal,
tje v trato, hribec, breg, melino,
kjer sem z otroci se igral;

tje v senožeti, tje v steržine,
kjer sem kadaj cvetlice bral,
in branja truden brez blazine
na golih tleh sladko zaspal.

Ak pa želim si omladeti,
želim si biti spet otrok,
in vidim, da mi preleteti
prepada ni – je preširok;

se jame redki mrak gostiti,
se dela megla pred očmí,
in srečnih krajev razločiti
mi tame več mogoče ne.