Čudežna ključavnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Leketbrada-pedenjčlovek jemlje srnjo pečenko Čudežna ključavnica
Matija Valjavec
Vojak je postal kralj
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živela žena, ki je imela sina edinca. Sin je preživljal sebe in mater, pasel je kravo ter nabiral drva, ki jih je nosil v mesto naprodaj. Za te denarje je kupoval kruh in preživljal sebe in mater. Zgodilo se je, da je nesel dračje na trg in kupil kruh ter šel domov. Ko je šel s kruhom domov, je šel skozi gozd. Pride do pastirjev in vidi, da hočejo ubiti nekega psička. Reče:

»Ne tepite ga, kaj vam je storila žival? Dajte ga meni!«

Pa pravijo pastirji: »Kaj nam daš? Kruh nam daj!«

In jim je dal kruh, vzel psa ter ga nesel domov. Prinese ga domov in mama ga vpraša:

»Si prinesel kruh?«

»Ne, ampak psička sem kupil za kruh.«

Mama pa pravi:

»S čim ga bova pa hranila, saj še sama nimava česa jesti.«

»No, nabirat bom šel dračje, ga prodal in kupil kruh.«

Še drugič gre nabirat suhljad, jo proda, kupi kruh, in gre skozi gozd, pa vidi, kako pastirji ubijajo mucka, ter jim reče:

»Ne pretepajte živali, saj vam ni nič storila, raje ga dajte meni.«

Vprašajo ga: »Kaj nam daš?«

Fant pravi: »Kaj naj bi vam dal, ko pa ničesar nimam?«

Pastirji rečejo: »Tale hleb kruha.«

Ko je prišel domov, mu reče mama: »Ali mi neseš kruh?«

»Ne, ker sem s kruhom kupil mačka.«

Mama je rekla: »Še sam nimaš česa ;esti. kajj šele maček.

Gre tretjič, nabere in proda, in kupi kruh in gre domov. Gre skozi gozd, vidi pastirje, da tolčejo kačo, ter pravi:

»Ne tolcite kače, saj ni nič kriva. Zakaj bi jo tolkli?«

Tudi zanjo je prosil, kajti smilila se mu je. Bila je lepo pisana, pa mu je bila všeč. Potem vprašajo pastirji: »Kaj nam daš, da je ne ubijemo?« Mladenič pa reče: »Tale hlebec kruha.«

Da jim kruh, oni pa njemu kačo. S kačo gre domov, pa mu reče kača:

»Redi me! Ko bom zrasla, me boš pa nesel k meni domov.«

Ko jo je prinesel k sebi domov, mu reče mama:

»Kaj niti zdaj nisi prinesel kruha? Zakaj si to prinesel?«

Sin pa reče: »Morda bo tudi to prišlo prav.«

Potem gre četrtič nabirat suhljad, in nabere pa proda ter kupi štiri hlebe kruha ter prinese domov. Tedaj so se vsi najedli: pes in mačka, in kača, in mama, in sam.

Nato je skrbel za te živali. Kača zrase v veliko kačo. Tedaj jo nese domov k njenim. Kača mu reče:

»Poslušaj me! Moja mati ti bo ponujala zlato in srebro, pa ga nikar ne jemlji. Naj ti da tisto žabico ključavnico, ki visi za vrati. Kadar boš potreboval karkoli, samo potrkaj po njej, in bo takoj prišlo dvanajst služabnikov, ki te bodo vprašali: 'Kaj ukazujete?' Ti pa samo povej, kaj bi rad, in takoj boš imel.«

Ko je kačo prinesel, ga vprašajo kačini starši, kaj hoče za to, ko je prinesel hčer domov. Rekel je, kot mu je bila svetovala:

»Nič drugega kot ključavnico, ki visi za vrati.«

Kačini pa so mu rekli: »Ne, sinko, tega ti pa ne moremo dati. Kaj pa si boš pomagal s ključavnico? Raje ti damo veliko denarja, toliko, kolikor ga boš mogel nesti.« Mladenič pa pravi:

»Nočem vašega denarja, kar ključavnico mi dajte!«

Ko mu je dolgo niso hoteli dati, je hotel oditi. A so vedeli, da brez plačila ne sme oditi, in dali so mu žabico.

Takoj, ko jo je dobil in prišel malo stran od hiše, je potrkal po tisti ključavnici, in takoj je prišlo ven dvanajst služabnikov ter vprašalo: »Kaj ukazujete?«

»Nič drugega, kot da me takoj postavite domov.«

In takoj je stal pred svojo kolibo. Ko ga je mama zagledala, se je razveselila: »Si prišel domov, sinko moj, kako težko sem živela, ko te ni bilo doma.« »No, mama, zdaj bova bolje živela, kot sva doslej. Prinesel sem vam tako stvar, da bova lahko živela.«

Nato je tiho potrkal po ključavnici, in priteklo je dvanajst služabnikov: »Kaj ukazujete?«

»Zame, za mater, za psička in za mucko: jesti in piti!«

In tako se je zgodilo. To je bilo mami všeč, in sina je imela še raje.

Zdaj mu je padlo v glavo, da bi se rad oženil, pa reče mami:

»Mama, pojdite k našemu kralju, da mi da svojo hčer za ženo.«

Mati ga kara: »Kaj čvekaš!«

»No, le pojdite h kralju, pa mu recite!«

Mama si ni takoj upala iti, potem pa je čez čas le šla ter pove kralju, da bi njen sin rad njegovo hčer. Kralj ji reče:

»Velja, če napravi to, kar mu naročim: Če bo do zjutraj te hribe odmetal, tako da bom lahko videl tam skozi, kako bo rasla najlepša pšenica ter da bom zjutraj jedel iz nje spečene kolače, potem, dobro. Če pa tega ne bo napravil, bo zgubil glavo.«

Potem gre mama jokajoč domov.

»Sin moj, hude reči si si nakopal. Kralj je rekel, da moraš do jutri zjutraj preložiti vse te hribe, tako da bo kralj videl skozi in da bo tam že rasla najlepša pšenica. Kralj hoče zjutraj že jesti kolače iz nje. Če ne bo tako, zgubiš glavo.«

»No, mama, če je samo to naročil, potem bo kraljična moja.«

»Ja, sin, kako naj bo to mogoče? Tega ne moreš narediti.«

»Mama, molčite, greva spat, boste videli, ali bo zjutraj vse gotovo ali ne.«

In sta se navečerjala, mati pa je odšla spat. Sin potrka po ključavnici. Takoj skoči ven dvanajst služabnikov:

»Kaj ukazujete?«

»Hočem, da bodo ti hribi tako daleč odmetani, tako daleč kot vidijo kraljeve oči. In tam mora rasti najlepša pšenica.«

In vse se je tako zgodilo. Zjutraj gre starka s kolačem h kralju.

Kralj vstane in vidi, da je res vse tako napravljeno in da starka čaka z belim hlebcem. Kralj pride ven in ona mu reče:

»Dobro jutro, prinesla sem.«

Tedaj reče kralj: »Dobro. To je storil. Zdaj mu reci, da mora do jutra skrčiti vse gozdove tako daleč, kot morem videti. Tam morajo biti najlepše gorice. Zjutraj hočem zobati grozdje in piti mošt. Če ne napravi, bo zgubil glavo.«

Mama je šla nato spet jokajoč domov in pove sinu vse, kar ji je rekel kralj. Sin pa se samo nasmehne in reče:

»No, dobro, kar spat pojdite. Videli boste, ali bo zjutraj vse narejeno ali ne.«

Ko sta se navečerjala, je šla mama spat. Sin pa je potrkal po ključavnici in pride ven dvanajst služabnikov:

»Kaj ukazujete?«

»Ukazujem, da morajo biti ti gozdovi do zjutraj izkrčeni ter da mora tu obroditi najlepše grozdje.«

In vse je bilo tako. Zjutraj kralj vstane in vidi, da je zares opravljeno. In starka ga je že pričakala z grozdjem in z moštom.

Kralj je rekel: »No, dobro! Povej sinu, da naj napravi še eno stvar, potem pa bo dobil hčer. Če bo imel toliko živine in tak grad kot jaz, potem bo dobil hčer, če pa ne, izgubi glavo.«

Starka gre spet domov in pove sinu, kaj je rekel kralj. Zdaj sin potrka po ključavnici, in takoj skoči ven dvanajst služabnikov:

»Kaj ukazujete?«

Sin reče, da mora biti do jutra postavljen grad, ki bo lepši, kot ga je kdajkoli videl kralj, ter da mora sam imeti več živine kot kralj. Od njegovega gradu do kraljevega mora stati obok in v njem mora biti lep vrt, v katerem bo raslo vsakovrstno drevje in pele jate ptic.

In to se je zgodilo. Zjutraj da zapreči šest najlepših konj in gre po kraljično, da gresta k poroki. Zdaj reče kralj, naj ženitovanje traja pet let. In sta se poročila in je bila gostija, na katero je smel priti vsakdo.

Ko je trajalo ženitovanje tri leta, je kralju že vsega zmanjkalo. Tedaj reče ženin:

»Zdaj bom pa tri leta jaz gostil.«

Na gostijo je prišel tudi morski kralj, bila mu je všeč ženinova kraljična. Potem je opazoval ženina, kako je to, da nihče ne kuha, pa je ves čas dovolj jedi. Enkrat je videl, kako ženin trka po ključavnici in kako se je takoj pojavilo, kar je hotel.

Ko so šli spat, je morski kralj ukradel ključavnico ter potrkal po njej. Prihitelo je dvanajst služabnikov:

»Kaj ukazujete?«

»Ukazujem, da se jaz, ta žena in ta grad prestavimo na črno morje.«

In se je zgodilo. Zjutraj se je vsa gospoda prestrašila, ko je videla, da leži v preprosti hiši. Ženin pa je takoj vedel, da je izgubil ključavnico. Zdaj gre h kralju in ga prosi, naj vzame k sebi njegovo mater, ker gre iskat svoj grad.

S psičkom in muckom ga gre iskat. Pride blizu tistega morja, zagleda svoj grad ter reče:

»Mucek in psiček, ali vidita naš grad? Kako naj pridemo do njega?«

Pridejo do morja in sedejo. Bil je utrujen in je zaspal. Psiček in mucek pa rečeta: »Pojdiva sama po ključavnico.«

Psiček pravi: »Ti ne znaš plavati, sedi name, jaz te bom nesel.«

Gresta in prideta do zidu. Potem reče psiček:

»Po zidu ne znam plezati.«

Mucek mu pravi: »Nekako se me oprimi.«

In tako sta prišla na gank. Tedaj reče maček:

»Pes, ti ostani zunaj, jaz grem sam noter.«

Morski kralj pa je prav tako imel mucka. Maček pride do vrat in mijavka:

»Mijav.«

Nato reče morski kralj: »Spusti mačko noter.«

Mačka je šla noter, in je tako lepo vzela ključavnico, da je morski kralj ni videl, pa gre k vratom in mijavka: »Mijav.«

Morski kralj reče: »Spusti mačko ven!«

Maček gre ven, in pes ga vpraša: »Imaš?«

»Imam, samo pojdi.«

Potem gresta čez zid pa v morje, in ko sta priša že blizu gospodarja, se mu je hotel pesek prilizniti, da je on prinesel, pa je rekel mačku:

»Daj ključavnico meni. Če ne daš, te vržem v morje.«

In začela sta se prerivati in jima ključavnica pade v morje, koder jo je požrla riba. Maček pa ribo zgrabi in ji reče:

»Če ne daš ključavnice, te ubijem.«

Riba vpije: »Ne me ubiti, dam ti ključavnico!« In takoj izbljuje ključavnico. Prideta h gospodarju in dasta ključavnico. Ko se je gospodar prebudil, vpraša: »Kako bomo prišli tja?«

Onadva rečeta.

»Najin gospodar! Ključavnico sva že prinesla.«

»Kje pa je?«

»Tule.«

Potem jo vzame, potrka po njej, in iz nje skoči dvanajst služabnikov: »Kaj ukazujete?«

»Ukazujem, da moj grad postavite tja, kjer je bil, pa tudi tistega kralja z mojo ženo.«

Zgodilo se je. Zdaj pride ženin v grad, kraljična pa takoj k njemu in se poljubita. Morskega kralja je dal natakniti na raženj sredi morja.

In tako je dobil svoj grad nazaj ter je srečno živel s svojo ženo. Morski kralj pa je bil pogubljen.