Leketbrada-pedenjčlovek jemlje srnjo pečenko
| Leketbrada-pedenjčlovek jemlje srnjo pečenko Matija Valjavec |
| |||||||||||
Nekoč je bil neki grof, ki je imel tri hčere. Pripetilo pa se je, da mu jih je nekdo vzel. Našli so se trije ljudje, ki so šli te hčere iskat. Eden je bil kovač, močan, da je mogel kovati mrzlo železo, drugi je mogel z rokama metati pečine, tretji pa je bil deček običajne moči. Ko so šli čez neki gozd, so ulovili srno. Kovač jo je šel peč. Ko jo je pekel, pride k njemu Laketbrada-pedenjčlovek in reče kovaču: »Zebe me.«
Kovač mu pravi: »Pridi se gret!«
Na to reče Laketbrada-pedenjčlovek:
»Če se pridem gret, ti bom pojedel pečenko.«
Nato mu pravi kovač: »Pridi se gret, pečenke pa ti vendarle ne dam.«
Ko se je Laketbrada grel, je zgrabil kovača, ga zbil ter mu vzel pečenko.
Drugi dan je šel peč tisti, ki je mogel razvaliti pečine, a tudi njemu je Laketbrada vzel pečenko.
Tretji dan je šel peč deček običajne moči. Tudi njemu je Laketbrada hotel vzeti srno, a mu je on ni dal, ampak ga je zgrabil za brado, ter mu je brado stisnil v neki hrast, tako, da Laketbrada ni mogel nikamor oditi. Nato je šel po onadva, da vidita, kaj je ujel. Tačas je Laketbrada že odšel s hrastom, in samo sled je ostala, koder ga je vlekel.
Vsi trije so ga šli po tej sledi iskat ter so prišli do neke zelo globoke jame. Potem so šli po vrv, in ko so se vrnili, so vprašali:
»Kdo bo šel noter?«
Nihče drugi si ni upal iti, kot deček, pa sta ga spustila dol. Tam je prišel do nekega gradu, ki je bil narejen iz bakra. Šel je v grad in našel notri neko dekle, ki mu je reklo:
»Hitro pojdi iz tega gradu! Če pride gospodar, te umori.«
Odgovoril jrje, da se ga nič ne boji. Nato mu je rekla, naj gre do drugega gradu, tam je njena sestra. Šel je in prišel do srebrnega gradu ter je šel noter. Dekle, ki je bilo tam, mu je reklo, naj hitro odide, sicer, če pride gospodar, da ga umori. Spet mu je rekla, naj gre dalje.
Gre in pride do zlatega gradu. Tam je stanoval Laketbrada. Iskal ga je po vsem gradu in komaj ga je našel v neki sobi skritega v škornjici, samo malo brade je gledalo ven. Potem ga je zgrabil za brado in potegnil iz štebale ter ga umoril, in je tako rešil ta dekleta. One pa so mu rekle:
»Vzemi tole šibo in mahni po gradovih. Postali bodo tri jabolka, ki jih moreš deti v žep in jih postaviti, kjerkoli boš hotel. Tako je storil ter je nato z njimi šel do tistega kraja, koder je bila jama. Pustil jih je oditi naprej, onadva zunaj pa sta jih izvlekla. Drugič je privezal tako težak kamen, kolikor je bil sam. Tadva sta ga potegnila do polovice, potem pa sta ga spustila nazaj, da se je kamen ves razletel. Tako je spoznal, da bi onadva tako napravila z njim.
Žalosten je hodil sem in tja, in kmalu je začel padati ognjen dež. Na drevesu je zagledal mlade ščurke in jih je pokril s svojim plaščem. Ko je prišel stari, je hotel fanta pojesti, pa so mladi prosili zanj, ker jih je bil rešil ognjenega dežja. Zdaj ga je stari vprašal, kaj naj mu stori za plačilo. Fant ga je prosil, naj ga odnese ven iz tega kraja.
Stari ščurek mu je rekel, naj vzame vole ter naj mu da vsakokrat, ko se obrne, kos volovskega mesa. Potem ga je ščurek naložil in ga nesel. Ko ni imel več mesa, da bi mu ga dal, je odrezal svoje stegno in mu ga vrgel v zobe. Ko ga je ščurek prinesel ven, ga je vprašal, kje je dobil tisti zadnji kos mesa. Povedal mu je, da od svojega stegna. Nato mu je ščurek dal takšno pero, da ga je samo položil k stegnu in si ga je takoj pozdravil.
Nato je fant prišel v neko mesto. Tam je samo položil svoje jabolko in takoj je nastal lep bakren grad. Potem ga je kralj prosil, naj mu ga proda. Fant mu ga takoj ni hotel dati. Kralj mu je nato obljubil, da mu da svojo hčer, če mu ga da. Potem mu ga je dal. Poleg prvega gradu, si je iz svojega jabolka naredil srebrn grad. Kralj je tudi za tega prosil, naj mu ga da. Fant ga ni hotel dati drugače, kot da mu je kralj pokazal svoje kraljestvo. Potem si je naredii zlat grad, se poročil s kraljično ter je postal kralj.
Končano, konec, baba je v kuhinji razbila star lonec!