Črni bratje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

France Bevk Mira Cencič ČRNI BRATJE

POVEST IN RESNIČNA ZGODBA  Enega izmed njih bo zasačil, ga zgrabil za vrat in iztresel iz njega priznanje kot orehe iz vreče. Zategadelj je imel na svojih pohodih po mestu oči le za dečke in ušesa le za deške glasove. Nos mu je pravil, da mora biti posebno pozoren na slovenske dijake. Če je zaslišal iz mladih ust slovensko besedo, se je zdrznil kot pes, ki zavoha divjačino. Če je uzrl dva ali tri paglavce, ki so tiščali glave vkup, je hotel videti, kaj imajo. Postajal je na ulici in opazoval na desno in levo. Ko se je obrnil, je na izložbenem oknu zagledal lepak. Prilepili so mu ga za hrbtom... Brrr! Spomin na to ga je ta hip zbodel kot pesek v čevljih. Vzel je klobuk in odšel na ulico. Kupil sije časnik, bežno preletel naslove in ga stisnil pod pazduho. Za prvim vogalom si je ogledal igro treh dečkov in dveh deklic. Po eni nogi so vrešče skakali po kvadratih, ki so jih bili s kredo narisali na pločnik. Otroška igra - nič sumljivega. Stopil je dalje. Nenadoma se mu je pogled ustavil na dveh dečkih. Z rokami v hlačnih žepih sta izmaknjena strmela v izložbo z lovskimi puškami in naboji. Sumil je vsakega paglavca, a ta dva dečka sta še posebno pritegnila njegovo pozornost. Ker sta tako zaverovano ogledovala orožje, sta se mu zdela dvojno sumljiva. Stopil je že mimo, a se je vrnil, kakor da je izložba pritegnila tudi njegovo radovednost. Delal se je, kakor da ogleduje dvocevke, a je po strani škilil na dečka. Bila sta dijačka, to je spoznal že na prvi pogled. Večji je bil oglatih udov, predivnatih las in okroglih, rdečih lic. Njegov tovariš pa je bil ves droben, ptičjega obraza z ostrim noskom, na katerem so mu sedeli naočniki. Rjavi lasje so mu bili gladko počesani, razdeljeni na prečo. »Moj oče ima tako puško,« je večji pokazal na dvocevko. »Le da ni tako nova. Naš hlapec pa ima revolver na bobenček...« Da, slovenska dijačka. Pappagallu se je sum potrojil. Ni razumel, o čem govorita, a je bil prepričan, da se menita o nečem, česar bi ne smel vsak slišati. Ko ga je večji opazil, je uprl vanj svetlomodre oči in se zdrznil. Nato je s komolcem rahlo dregnil tovariša. Dečka sta odšla po ulici in se nista še enkrat ozrla. Pappagallo je nekaj trenutkov gledal za njima. Ali ni zavaljenca s predivnatimi lasmi že nekje videl? Kje? Ni se mogel spomniti. Tedaj to zanj ni bilo poglavitno. Gorel je od prepričanja, da imata ta dva dijačka nekaj za bregom. Sklenil je, da ju bo zasledoval. Stopil je za njima tako naglo, kolikor so mu dovoljevale kratke noge in trebušček. A bila sta že dobršen kos poti pred njim. In zdelo se mu je, da  Ura je pravkar odbila štiri, ko sta dijačka Jerko in Pavlek stopila na ulico. Glas zvona je predramil policijskega brigadirja Pappagalla1, ki je že dve uri smrčal zleknjen na otomani. Prestrašen je odprl oči, pomežiknil v strop, nato se je ozrl v odprto okno. Sedel je, potegnil iz žepa robec in si obrisal vrat, lica in čelo. Bil je okrogel kot sodček, z dvema podbradkoma, ves se je prepotil v spanju. Ogrelo ga je tudi jesensko sonce, ki seje medtem pomaknilo na zahod in mu sijalo naravnost v obraz. Pappagallo je pogledal na uro in se začudil. »Te,te,te!« je pomlaskal z ustnicami. Dve dolgi uri je vlekel dreto. Moral bi biti že na cesti, kamor ga je klicala služba. Stopil je k umivalniku in si pljusknil vodo v obraz, da se popolnoma zdrami in osveži. Ko se je brisal, ga je obšla misel na nekaj, kar mu je že dolgo kalilo dobro voljo; nategnila so se mu lica. Že dva meseca - ah, kaj, že tri mesece, če ne več - je zaman vohal za nekimi »zločinci«. A že koj v začetku se je bil zaklel, da jih bo imel v dveh tednih. Ostal je praznih rok. Zaradi neuspehov so se mu že tiho posmehovali. To mu je grenilo življenje. Medtem pa so se »zločini« še množili. Prav tisto jutro je izvedel za nove primere in našel nove dokaze. In kakor da se hoče prepričati, da se mu o tem ni le sanjalo, je potegnil iz žepa črtkasti listič papirja. Ena stran je bila prazna, na drugi pa so bile natisnjene parole: »Dol s fašisti! Dol z Italijo! Hočemo svobodo! Živeli, živeli, živeli Slovenci!« Taki listki so bili prejšnji večer raztreseni po ulicah, v kinematografih in v šolah. Začelo seje bilo že spomladi. Sprva seje to godilo poredko, a se jeponavljalo vedno bolj pogosto. In vedno več je bilo listkov. Pappagallo bi prisegel, da tiči za tem neka skrivna organizacija. »Če pojde tako dalje,« si je mislil, »bodo začeli neki dan streljati na nas in metati bombe. To je treba preprečiti. Zlo je treba izruvati pri korenini.« Policija je naredila pri osumljenih nekaj hišnih preiskav, a ni ničesar našla. Kamor je udarila, je zadela v prazno. Brigadir Pappagallo si je vtepel vglavo, daje treba iskati »zločince« med pobalini. Da, tudi odrasli imajo svoje prste vmes. Tega ni izključeval. To je bilo več kot verjetno. A ti se tiščijo v ozadju, skriti kot miši, pripravljajo letake, dečki pa jih trosijo po mestu in jih lepijo na šipe. Koliko paglavcev se vsak dan potepa po ulicah, a kdo se zmeni zanje! Le s  zmeraj bolj spešita korake. Ko sta prišla do vogala prve ulice, sta zavila na levo. Brigadir je bolj pretekel kot prehodil pot do vogala. Ko se je ustavil in pogledal po drugi ulici, ki se je vlekla daleč na levo, je zacepetal od jeze. Po nji je hodilo nekaj ljudi, a med njimi ni bilo nobenega dečka. Paglavca sta izginila, kakor da sta se v tla vdrla. Ali sta medtem predirjala vso dolgo ulico? Ali sta se skrila v katero izmed hiš na obeh straneh? Kdo ve? Ni ju bilo. Sum se mu je početveril. A nič bi mu ne pomagalo, če bi se mu tudi podeseteril, izgubil je sled. Zarentačil je skozi zobe in se z dlanjo udaril po čelu. Tepec! Ptička sta mu ušla. Na mestu bi ju moral zgrabiti in gnati na policijo. Bedak! Z robcem si je obrisal znojno čelo.  Dečka, Pavlek in Jerko, sta bila medtem že daleč v drugi ulici. Ko se je bil Pavlek zavedel, da je »sodček«, ki ju je opazoval, brigadir Pappagallo, jima je kar gorelo pod nogami. Rešila sta se v neko hišo, tekla čez dvorišče, preskočila neki plot in skozi dvorišče in vežo velike hiše onstran spet stopila na cesto. Ves čas se nista ozrla, še spregovoriti si nista upala na glas. Zdaj jima je bilo kot ptici, ki seje čudežno rešila iz kraguljevih kempljev. »Kako ga poznaš?« je vprašal Jerko nekoliko nezaupljivo. »K nam hodi, na Polog. Na lov. Mojega očeta pozna.« To je bilo Pavleku težko priznati. Še tisto uro bo sprejet v skrivno družbo »Črni bratje«2. Z Jerkom, s katerim sta skupaj stanovala, sta hitela k svečani prisegi. Tovariši so se dolgo upirali, da bi ga sprejeli v svojo druščino, češ da je njegov oče fašist. Saj ni bil. Ni nosil črne srajce, doma se je rad ustil, da je dober Slovenec. Le na cesti se je Italijanom globoko odkrival, ker se je bal škode za svoj mošnjiček. Pavlek se je bal, da bi poznanje s policijskim brigadirjem lahko vrglo nanj novo črno senco. Vprašujoče je pogledal Jerka, ki je nekaj časa strmel pod noge in se nato glasno zasmejal. »Zakaj se smeješ?« »Nekaj je vohal, a sva mu ušla. A če bi naju tudi zagrabil, kaj bi našel? Nič.« Prišla sta v dolgo, prašno ulico na robu mesta. Za njo so se raztezali le še vrtiči in njive prav do Soče. V nizki, enonadstropni hiši, ki seje stiskala v vrsti sosedje živel Tonin, Pavlekov sošolec. K njemu sta bila namenjena. V pritličju je bila ključavničarska delavnica; iznad vrat je velikanski ključ za obesek visel na cesto. V nji je Toninov oče, ki se je pisal za Faganela, s pomočnikom in vajencem od jutra do večera klepal železo in pilil jeklo, da je šlo do kosti. Tonin ju je že pričakoval na zašarjenem, s prodnim kamenjem tlakovanem dvorišču. Nizek in čokat, s širokimi usti in topim nosom je bil podoben medvediču, ki so mu oblekli hlače. Črne oči, ki so mu gledale izpod predolgih črnih las, so mu blago, prikupno sijale. Na lesenih stopnicah, ki so vodile na mostovž in v stanovanje, je sedela Toninova sestra Žutka3 in kvačkala. Pozibavala je desno nogo, kakor da hoče s tem zbuditi pozornost. Bila je suhljata, podolgastega obraza, a črnih oči in las kot njen brat. Glavo je držala malce po strani in se spogledljivo ozirala po dijačkih. Oči soji govorile: »Marsikaj vem, a ne bojte se, ničesar ne bom izdala; tu stražim in bom začela klicati mucko, da boste opozorjeni, če bi kdo hotel stopiti za vami...«  Dečki so se po kamnitih stopnicah spustili v mračno klet. Skozi zamreženo okence, za katerim je rasel gost oleandrov grm, je padalo le bore malo svetlobe. Ob stenah je ležalo staro železje in lesena posoda za pranje. Le tik pod oknom ni bilo navlake. Tam je stala stara vegasta miza, ki je bila že odslužila, a ob nji klop, ki jo je bil Tonin privlekel iz vrtne ute. Dva prazna zabojčka sta bila namesto stolov. Na mizi, ki je bila pregrnjena s starimi časniki, je stala na pol dogorela sveča. Na steno je bila pripeta slovenska zastavica. Došlece sta že pričakovala Filip in Nejče, Jerkova sošolca. Ti trije so bili tretješolci gimnazije, le Pavlek in Tonin sta hodila v tretji razred realke. Filip je bil dolg kot prekla in suh kot žrd, oči so mu odločno sršele iz koščenega obraza. Nejče je bil nizke postave kot Jerko, a ne tako droben, toda ves nemiren, hkrati plah; z roko si je venomer segal v kostanjeve, skuštrane lase. Pavlek ju je prvič videl. Segel jima je v roko in obstal v zadregi. Okolica in tovariši, vse je bilo tako mrko resnobno, da je naredilo nanj globok vtis. Ni vedel, kaj naj reče, kam naj dene roke in kam naj pogleda. Tonin seje sprašujoče ozrl na Jerka, kije prikimal, nato je prižgal svečo. Medla svetloba je risala blede, trepetajoče sence na stene. Tonin je potegnil iz hlačnega žepa starinski revolver na bobenček, ki so ga med seboj imenovali »maček«, in ga položil na mizo. Našel ga je bil med očetovo staro šaro, ga očistil in si ga prilastil. Četudi je bilo orožje brez nabojev, je bilo vendar strašno grozeče. Pavleku je vzbudilo grozo, da so ga mravljinci spreleteli po hrbtu. Jerko seje odhrkal, stopil bliže in se Pavleku zazrl v oči. »Pavlek Golja,« je spregovoril s svečanim, nekoliko tresočim se glasom, »ali veš, kakšen je namen družbe ,Črni bratje', v katero te sprejemamo?« »Vem.« »Ali si pripravljen brez obotavljanja in do pike izpolniti vse naloge, ki ti bodo naložene?« »Da.« »Ali veš, kaj te čaka, če bi se izneveril ali komurkoli izdal le najmanjšo skrivnost?« »Vem.« »Kaj te čaka?« »Smrt!«  Pri besedi »smrt« so Pavleku ušle oči na starinski revolver; vroče mu je bilo v glavi in tesno pri srcu. »Prisezi!« je dejal Jerko. »Položi desnico na srce in glej na zastavo!« Pavlek je položil roko na srce, ki mu je nemirno razbijalo, in uprl pogled v zastavico. »Ponavljaj za menoj! Jaz, Pavlek Golja, prisegam pri slovenski zastavi in pri svoji časti...« »Jaz, Pavlek Golja, prisegam pri slovenski zastavi in pri svoji časti,« je Pavlek ponovil s skoraj tihim glasom; od slovesnosti trenutka in besed mu je trepetalo v prsih. »...da se bom zvesto in uporno bojeval proti fašistom, ki kopljejo grob našemu narodu... da bom vestno in brez ugovora izpolnjeval vse naložene mi naloge... da se nikoli ne bom izneveril in kaj izdal... a če bi izdal le najmanjšo skrivnost, naj takoj umrem...« Pavleka je od besede do besede bolj peklo v očeh. Malo je manjkalo, pa bi mu solza kanila na lica. Bilo je končano. Tonin je upihnil svečo in revolver vtaknil v žep. Jerko je Pavleku toplo stisnil roko. »Zdaj si naš ;črni brat',« je rekel. Vsi zapovrstjo so mu segli v roko. Sedli so na klop in na zabojčka. Napetost je popustila. Spet so bili drug z drugim kot tovariši. Vendar je Pavlek čutil, da ni več vse tako, kot je bilo prej. S »črnimi brati« je bil povezan na življenje in smrt. Bilo mu je, kakor da je stopil v čisto nov, dotlej tuj svet. »Kje so novi letaki?« je Jerko uprl pogled v Filipa in Tonina. »Tu,« je Tonin segel v zabojček pod seboj in vrgel debel šop lističev na mizo. Vzeli so vsak svojega in tiho brali. »Zakaj tako hrumite? Slovencev se bojite? Mi vstajamo! Poslednji čas! Mi nočemo umreti! Zdaj hočemo se upreti! Fašisti, smrt za vas!«4 Razen Jerka nihče ni vedel, da so štirje izmed verzov Aškerčevi. Ostronosi dijaček, kije na skrivaj sam pesnil,jihjezbral in dopolnil, prilagodil potrebi. Če bi bil pesnik za to vedel, bi se bržkone ne obrnil v grobu. Tiho, odobravajoče bi se smehljal v brado.  komaj za o,an. ar^ga ca .e c _:-: i- r ~ : - ~ - z je bil tiskarno, ki jo je prejel od tete za goc .e Koc^šnc oooa- cažc'.. »Črni bratje« so bili zadovoljni. To je bilo nekaj drugega kot: Dol z Italijo! Dol z Mussolinijem! Živela Jugoslavija!« To bo drugače vžgalo. »Premalo jih je,« je menil Jerko. »Sto, nekaj več,« je dejal Tonin. »Ni več denarja za papir in črnilo.« Tiho so se spogledali. Denar! Ob tej oviri se je pogosto vse ustavilo. Svoje skrivnosti niso smeli nikomur zaupati in nikogar prositi za pomoč. Sami pa so bili ubogi kot cerkvene miši. Če bi dali vse, kar jim je kdaj kanilo v žepe, bi bilo še veliko premalo. Pavlekova roka je nehote segla v žep. Bil je med vsemi najbolj petičen. Oče je bil sicer skop, četudi je »mešal po denarju«, kot so pravili sosedje, mati pa je bila radodarna. Kadarkoli seje peljal domov - in to je bilo precej pogosto, včasih vsak teden - mu je stisnila nekaj lir »za kak priboljšek«... Pograbil je vse, kar je imel, in položil na mizo. »Tu,« je rekel in vsa kri mu je udarila v lice. Tovariši so zazijali. Take radodarnosti niso pričakovali. Oči so se jim z občudovanjem uprle v Pavleka. »Posodiš?« je vprašal Tonin, da ne bi bilo nesporazumljenja. »Ne. Darujem.« Tonin je pograbil drobiž in ga preštel. »Napravite še dve sto letakov,« je rekel Jerko. »Rajši več... In zdaj si razdelimo delo!« »Tako,« je rekel Tonin in letake razdelil na tri dele. Največjega je porinil pred Pavleka, enega je dal Jerku, a tretjega je obdržal za Žutko. »Ti, Pavlek, jih danes zvečer nalepi na izložbe v glavni ulici. Nejče, ti ga spremljaj! Pokaži mu, kako se to naredi. Pazita, da vaju ne pohopajo!« Pavlek je vzel letake in jih vtaknil v žep. Čutil je, kako se mu rahlo trese roka. Prevzemala ga je tiha bojazen. »Kaj pa Filip?« je vprašal Jerko. »Filip bo razobesil zastavo,« je odgovoril Tonin. »Večja je kot ta,« je namignil na zastavico na steni. »Jaz mu bom pomagal.« Dečki so se veselo vznemirili. Kje je dobil zastavo? Tega niso izvedeli. Tonin se je skrivnostno smehljal v široka usta. Kje jo bodo izobesili? To je bilo vprašanje. Na grad ali na kako platano v drevoredu? Z gradu bi se daleč  videla, a bi nihče ne razločil njenih barv. Biti bi morala zelo velika. Na platani jo bo vsak videl, dokler je ne snamejo. »Torej na platano,« je odločil Tonin. »Črni bratje« so vstali. Tonin je zvil zastavico in jo stlačil za srajco, a svečo je vtaknil v žep. Tiho, drug za drugim so odhajali. In vsak je stisnil glavo med ramena in se naredil majhnega, ko je stopil na dvorišče. Tam je stal Toninov oče, si gladil košate brke in z bistrimi očmi prebadal dijačke. Rekel pa ni nobene. Niti Toninu, ki se je ves poklapan izgubil na mostovž.  »Črni bratje,« ki so si bili po vnanjosti in po značajih tako različni kot kamenje v strugi, a jih je povezovala ljubezen do rodu in jezika, so se razšli vsak v svojo stran. Jerko je sam samcat odhajal domov. Razmišljal je, kje bi našel besedilo za novi plakat. Za tega ali onega njegovih tovarišev je bilo »zarotništvo« le razburljiva igra, zanj je bilo resna zadeva. Odkar je nekoliko odrasel, igre skoraj ni poznal. Vsega, česar se je lotil, se je oklenil z vso strastjo in z vsem srcem. V mislih na starše, ki so ga le težko vzdrževali v mestu, ni zanemarjal učenja. Hkrati ga je strašno vleklo k branju. Knjige je požiral tako nenasitno in slastno kot jazbec medene hruške... A med učenjem in branjem so se mu misli rade izgubljale v sanje, kako bodo nekoč »črni bratje« s slovensko zastavo in pesmijo korakali po goriških ulicah... »Pismo te čaka,« mu je rekla gospa Nina, ki mu je odprla vrata. Gospa Nina, njegova gospodinja, je bila priletna, sivolasa vdova po nižjem uradniku z nizko pokojnino. Da seje laže preživljala, je imela dva dijačka na stanovanju. Njena pričeska je bila prav tako staromodna kot njena obleka in pohištvo. Sive oči so ji mirno, dobrohotno sijale iz širokega, bledega obraza. Živela je sama zase in bila tako plaha, da se je čez dan zaklepala v stanovanje. Ob pogledu na pismo je Jerku živo zažarel obraz. Spoznal je pisavo. Bila je očetova, ki je bil podeželski učitelj. Pred dvema letoma, ko so bile slovenske šole poitalijančene, so ga premestili daleč v Italijo. Tam je životaril in čakal upokojitve, da se vrne k svoji družini, ki je ostala v svoji hišici v neki briški vasi. Jerko je preletel z drobno, gosto, čedno pisavo popisane strani. Nič tožba nad samotnim življenjem v tujem kraju in med tujimi ljudmi. A iz vsake besede je gledalo živo hrepenenje po domovini, po jasnem sončnem nebu nad domačimi griči in gorami, po cvetočih in zorečih bregovih, po slovenski pesmi in besedi. Jerku je priporočal učenje, da ne bo »razočaral matere«. A še bolj kot mu je priporočal to, ga je v vsakem pismu spominjal na besede, ki mu jih je govoril pred odhodom. Teh besed mu nikoli ni navajal, ker niso bile za vsake oči in za vsako uho. Jerko se jih je živo spominjal. Priporočale so mu zvestobo in ljubezen do slovenskega rodu in jezika... Jerko se je zamislil. Oče ni vedel, kako izpolnjuje njegovo naročilo. Če bi vedel, bi ga morda pokaral in mu rekel, da so to neumnosti in otročarije. To bi ga razočaralo. A bržkone bi mu molče položil roko na ramo in oči bi mu  zasijale... Če bi v tistem trenutku oče stal pred njim, bi se mu vseeno ne upal priznati, da je duša skrivne družbe dijačkov, o kateri že govori vse mesto. »Črni bratje« so se prostovoljno in brez ugovora prepuščali njegovemu vodstvu. Pravzaprav sta si vodstvo na neki način delila s Toninom. Če je šlo za to, »kaj« naredijo, so se vse oči obrnile v Jerka. Če pa je šlo za to, »kdo« naj naredi, »kdaj« in »kako«, so najprej pogledali Tonina. Ta je bil iznajdljiv kot cigan. Povedal je svoje, nato so vse oči spet vpraševale Jerka. Le redko se je zgodilo, da bi Toninov predlog ne bil obveljal. A vendar bi se »črni bratje« lažje znašli brez Tonina kot brez Jerka. Brez njega bi ne bilo družbe »zarotnikov«; spočela seje v njegovi glavi. Bil je občutljivega srca in ga je globoko zadela vsaka krivica. Kobariških dogodkov seje spominjal z večjo bolečino kot smrti svojega starejšega brata. Takrat mu je bilo komaj šest let, le na pol je razumel, ko so doma govorili o tem, a mu je kot boleč trn vrtalo v duši. Ko je hodil že v šolo, je nekega dne nenadoma prišel tuj učitelj in mu govoril v jeziku, ki ga ni razumel. Ker je bil ukaželjen, mu je bilo, kakor da mu je mrak legel na srce. V mestu, kamor so ga poslali, je bilo še teže kot na vasi. S tovariši seje moral skrivati, če je z njimi govoril slovenski. Vse se mu je zdelo strašno tuje in sovražno. Več kot ena žalitev mu je orosila oko in se mu žgoča vtisnila v srce. A najgloblje se mu je vtisnil požig hiše s slovenskim gledališčem5. Tega se je spominjal s tako živo bolečino, kakor da se je pravkar zgodilo. Bila je lepa, sončna nedelja, ko seje pred gledališče zgrnila množica ljudi in radovedna zijala. Z dvorišča poslopja se je v visokem stebru valil črn dim. Gorele so kulise in garderoba. Skozi okna so med vpitjem letele knjige, spisi, police, stoli, mize in omare. Na ulici je zagorel kres, okoli katerega so plesali fantiči v črnih srajcah in rjoveli kot peklenščki. Smradljivi dim seje valil pod platane in kostanje. Jerko, ki mu je bilo takrat enajst let, je stal, gledal, bledel in lovil sapo, kakor da ga nekdo stiska za grlo. V duši mu je divjal vihar. Vse take in podobne krivice, ki jih je kdaj doživel ali slišal o njih, so mu tedaj stoterno znova oživele. Premagoval seje, da ni na ves glas zajokal, zatulil, s pestmi planil na množico, kije rjula od veselja, jo tepel, brcal in suval... Tega, kar seje zgodilo, bi ne mogel preprečiti. Bil je sam, strašno sam. Krčevito mu je vztrepetala spodnja čeljust, solze so mu pritekle na lica. Zbežal je. Ne iz strahu, marveč zato, ker tega ni mogel več gledati. Srce bi ne preneslo. Proč, da mu žalost ne razžene prsi! Pritekel je domov, se vrgel z obrazom na posteljo in na ves glas zajokal. Gospa Nina mu je položila roko na glavo in ga s skrbjo vprašala, kaj se mu je zgodilo. Ali ga je kdo psoval? Ali  ga je kdo nabil? Med hlipanjem ji je v pretrganih besedah opisal dogodek. Tega, kar je čutil, ni znal povedati... Gospa Nina je nekaj časa molčala, kakor da tudi njo zmagujeta žalost in groza. Nato ga je tolažila. A Jerko je čutil, kako mu njene vroče solze kapljajo na lica... Bil je še otrok, a ta dogodek mu je zarezal ostro potezo v obraz. In kot vsak otrok, ki doživi veliko krivico, si je tudi on zaželel moči kot Peter Klepec, da bi ruval drevesa in šel nad sovražnike. A to so bile le prazne želje. Sanje! Zavedal se je, da je šibek in da ničesar ne more storiti. Vse dotlej, da mu je prišla v roke knjiga s privlačnim naslovom »Črni bratje«. Vsako novo knjigo je naglo prebral. To je dvakrat bolj naglo preletel z očmi. Ko je prišel do konca, je znova začel... Pisateljica je z vso srčno toplino opisovala boje »karbonarov« proti Avstrijcem, ki so tlačili Italijo. Skrivna družba upornikov, ki si je nadela ime »Črni bratje«, je kovala zarote, trosila letake, razobešala zastave in metala bombe... Slednjič seje uprlo vse ljudstvo in vrglo tujca iz dežele... Jerko je junake razburljive zgodbe gledal v duhu vse obžarjene s svetlim sijem. To so bili ljudje! Knjigo je za njim prebral tudi Filip. Že davnaj jo je vrnil knjižnici, a ga je venomer preganjala njena vsebina. V nji je našel brez števila tegob, ki so tudi njemu težile srce. Knjiga se mu je zdela kot zrcalo, ki mu je prikazovalo njegovo in njegovih rojakov težko življenje. A vendar doma ni bilo vse tako kot v knjigi. Ni bilo svetlih junakov, upornikov, da bi jih pozdravila njegova misel? Ni jih bilo... Nekoč je obiskal Filipa. Tedaj je policija pravkar aretirala in odgnala nekega delavca. Žena in trije otroci so se mu obešali za vrat in za roke in vpili med solzami... Dijačkoma, ki sta od daleč gledala ta prizor, se je od sočutja stiskalo srce. Delavec ni bil tat ali razbojnik; pravili so, da so pri njem našli neke papirje. Tovariša sta se nadolgo spogledala, solze so jima bile v očeh. »Tako bi morali... kot v tisti knjigi, se spominjaš?« je rekel Filip in Jerka stisnil za roko. To je bilo Jerku že dolgo v mislih in srcu, a se tega ni upal naglas povedati. Filipove besede so bile seme za skrivno družbo »črnih bratov«. V začetku sta bila samo dva, ki sta drug drugemu prisegla zvestobo in molk. Pridružil se jima je Tonin, ki sta ga morala krotiti, da ni vsega pokvaril s svojo neučakanostjo. Potem Nejče, ki ga je mikala vsaka novost kot vesela igra... Niso si otroško domišljali, da bodo sami pregnali fašiste. Hoteli so biti le iskra, ki bo zanetila požar. Prav kot v knjigi »Črni bratje«.  Jerko je odprl kovček in položil očetovo pismo v pisano škatlo. Izpod perila je potegnil Gregorčičeve »Poezije«7, materin dar. Obračal je list za listom in iskal besede, ki bi vžgale.  Pavlek po naravi ni bil kak plašne, vendar mu tisti večer ni bilo lahko pri srcu. Trositi letake v kinematografih, ko je popolna tema, ali na samotnih cestah - prava reč! To bi znal vsak otrok. A lepiti jih na šipe v glavni ulici, drzno in neopazno vpričo množice ljudi - naj le kdo poskusi! Zalotijo te in te zgrabijo kot cucka, te vlečejo na policijo in ti grenkih naložijo na hrbet. To bi bilo samo za poskušnjo. Poglavitno bi šele prišlo. Pavlek je že slišal nič koliko groznih stvari o tem, kako zločincu, ki noče govoriti, razvežejo jezik. In če ti ga razvežejo, te čaka maščevanje »črnih bratov«. Toninov revolver mu ni šel izpred oči. Delal se je pogumnega. Pred Nejčetom bi se za nobeno ceno ne izdal, da se mu rahlo tresejo hlačice. »Glej, tako se naredi,« je rekel Nejče, ko sta prišla v ozko samotno ulico. Vzel je listek, ga oslinil z jezikom in - cmok! - že ga je z dlanjo prilepil na okno neke branjarije. Pri tem se niti za hip ni ustavil, ne se ozrl na desno ali levo. »Poskusi!« Nejče se je vedel bahaško, samozavestno, kakor da mu je to igrača. V resnici je bil velik zajec in so se mu, ko je prvič lepil listke, huje tresle noge kot zdaj Pavleku. Če bi se ne bil bal Tonina, ki ga je spremljal, bi bil pobegnil. Zdaj je bila trda preizkušnja že za njim in bi se rad ponesel pred Pavlekom. Delal se je, kakor da to nič ni; kakor da bi doma pisal šolsko nalogo ali tri orehe. Pavlek je potegnil iz žepa letak, ga naglo oplazil z jezikom in žeje visel na oknu neke brivnice. »Dobro,« je šepetal Nejče, ki je hodil tri korake za njim, da bi ga pravi čas opozoril na kako nevarnost. »Prav dobro! Še enega! Tako... Nič ne de, če visi postrani...« Prišla sta na glavno ulico, ki je bila polna ljudi. Luči še niso gorele, zakaj bil je še svetel dan pred večerom. Okna gornjih nadstropij so se rdeče svetila od zahajajočega sonca. Tu se je vrstila izložba za izložbo, nič koliko velikih šip. Kdor je bil nagel in spreten, je lahko na vsaki pustil po en listek. In Pavlek je hitel od vroče želje, da bi čimprej izpraznil svoj žep. Noge se mu niso več tresle, a bil je napet kot struna. Ni se oziral, a je čutil, da Nejče hodi za njim in mu oči zabada v hrbet. A tudi če bi Nejčeta ne bilo, bi niti ne pomislil na beg. Zmeraj mu je bil najtežji le prvi korak. V začetku se mu je zdelo, da ga vsi opazujejo, kaj počne. Imel  je celo občutek, da vsi vedo, kaj je na letakih. Pričakoval je, da bodo zdaj zdaj zavpili: »Primite ga!« Nič takega se ni zgodilo. To ga je opogumilo. Cmok! Cmok! Nič več ni bil tako napet! Vse skupaj se mu je zdelo kot veselo igračkanje. V resnici ni vzbujal nič več pozornosti kot vsak paglavec, ki hodi po ulici. Kakor da bi luščil amerikanske lešnike, zobal jedra in metal luščine na tla. Ta ali oni, ki je opazil listke, je mislil, da gre za reklamo. Morda kdo ponuja novo loščilo za čevlje ali pasto za zobe. Le redek je obstal, odlepil letak in ga poskušal prebrati. Če ni razumel besed, ga je nejevoljen zmečkal in vrgel pod noge. Kdor je razumel, seje previdno ozrl in listek vtaknil v žep. Doma ga bo še enkrat prebral ali ga komu pokazal. A nikomur ni prišlo na misel, da ga je nalepil dijaček s tako nedolžnim obrazom. Pavlekje uzrl pred seboj suhljatega urarja, kije stal na pragu svoje prodajalne. Z eno roko si je gladil gladko obrito brado in opazoval mimoidoče. Cmok! Pavlek mu je prilepil listek na izložbeno okno. Tedaj ga je strmo prebodel urarjev vprašujoči pogled. Cmok! Letak je visel tudi na drugem oknu. »Hej, ti mulec!« je Pavlek zaslišal glas za seboj. »Te bom naučil packati šipe!« Dijaček se ni ozrl. Zanesel seje na Nejčeta, ki je hodil za njim. Vendar ga je skrbelo v nogah, da je pospešil korak. Nejče seje za hip ustavil. Kaj bo? Razsrjeni urarje nekaj trenutkov bolščal za Pavlekom. Zdelo se je, da bo zdaj zdaj planil za njim in ga zgrabil za jopič. Zadovoljil se je z listkom, ki ga je vzel s šipe in ga pazljivo prebral. Hudobno, ogorčeno so se mu zabliskale oči. Spet je pogledal za Pavlekom, ki je bil medtem že izginil v množici. Nato seje ozrl okrog, in okrog, kakor da nekoga išče. Pomignil je stražniku, ki je leno prihajal po drugi strani ulice. Nejče se je spustil v tek, dohitel Pavleka in ga mimogrede sunil v rebra. »Teci!« Pavlek ni več utegnil prilepiti listka, ki ga je bil pravkar oslinil. Spustil ga je na tla in stekel za Nejčetom. Zdelo se mu je, da pol ulice teče za njim in se sto rok izteza, da bi zgrabile. Tak beg po ulicah ni bil nič nenavadnega. Paglavci iz predmestja so v večernih urah pogosto prihajali v središče, zijali v izložbe in uganjali vsakovrstne norčije. Toda Pavlek in Nejče nista bila paglavca, bila sta dijačka. Opazi ju kak profesor, že so tu sitnosti, če ne nesreča... Nejče je nenadoma zavil v stransko, samotno ulico. V zaletu se je zavihtel na nizek zid z železno ograjo. Obsedel je tako mirno in urezal tako nedolžen  obraz, kakor da že ves popoldan ždi na istem mestu. Samo trenutek - že je Pavlek sedel ob njem. Bila sta upehana, zaripla v obraz, težko sta dihala. Ozirala sta se proti glavni ulici. Pod platanami so se mirno pretakali ljudje. Nihče ju ni zasledoval. Spogledala sta se in se drug drugemu toplo nasmehnila. »Kaj je bilo?« je vprašal Pavlek, ko je prišel do sape. »Ah, tisti urar!« je Nejče zamahnil z roko, kakor da ni vredno besed. »Kar ti je ostalo letakov, jih nalepiva v tej ulici. Potem stopiva v slaščičarno na torte.« »Nimam denarja,« je dejal Pavlek. »Plačam jaz,« seje Nejče bahaško udaril po žepu. »In malinovec bova pila. Saj si žejen, ne?« »Sem,« je pritrdil Pavlek.  Brigadir Pappagallo je bil tisti večer kot nabita puška, ki grozi, da se bo vsak hip sprožila. Z jasnim občutkom, da se godi nekaj prepovedanega, je vohal po ulicah. Z očmi je bliskal zdaj sem, zdaj tja, prebodel vsakega paglavca, a ni opazil nič sumljivega. Vsi dečki so mirno, spodobno hodili mimo trgovin, iz oči jim je gledala sama nedolžnost. Stopil je čez ulico, se ozrl na prvo izložbeno okno in se ves zdrznil. Če bi bil srečal leva, bi ne napravil takih oči. »Že spet!« je zasikal. »Že spet!« In vroč pot mu je stopil na čelo. Strgal je lepak s šipe in ga preletel z očmi. Nič ni razumel. Stlačil ga je v žep in se obrnil okrog in okrog kot vrtavka. Kje je nebodigatreba? Kam je odšel? Po ulici navzgor ali navzdol? Zagledal je mestnega stražnika, ki se je živo pomenkoval z urarjem. Oba sta mahala z rokami. Stopil je bliže, tedaj sta mu kot za norčevanje pomolila pod nos letak; bil je na las podoben tistemu, ki ga je imel v žepu. »Že vem, že vem,« je zarenčal. »Poznam. A kdo je to nalepil? To me zanima.« »Neki pobalin,« je povedal urar. »Ali ste ga videli?« »Kaj bi ga ne videl! Saj se mi je pred očmi podelal na šipo, nesramnež!« »Videli ste ga in ga niste zgrabili?« seje zgrozil Pappagallo. Urar se je v zadregi popraskal po bradi. »Eh, zgrabil,« je zajecljal. »Zgrabil...« »Eh, eh!« se mu je popačil razjarjeni brigadir. »Ali pa vsaj veste, kam je odšel? In kakšen je bil?« »Tod je odšel,« je urar pokazal po ulici. »Kakšen je bil? Tega bi vam res ne vedel povedati. Ti mulci so si podobni ko lešnik lešniku...« Pappagallo je odsekano zamahnil z roko, urar je umolknil. Ni utegnil zamujati niti trenutka. Potegnjenec, ki mu že več mesecev krati mirno spanje, je bil takorekoč že v njegovih rokah. Ne bo ga težko izslediti, saj pušča jasno sled za seboj. Stopil je naglo po ulici in se oziral na šipe. Tu listek, tu, tu, tu... He, he, he! Srce se mu je samo od sebe smejalo... Nenadoma je obstal. Na lepem je zmanjkalo sledov. Ali je potep že končal svoje delo? Zdaj hodi po ulici, drži roke v žepih, tiho žvižga predse in se mu posmehuje. Ali pa je zavohal nevarnost in se na lepem vdrl v tla.  Znova mu je stopil pot na čelo. Bilo mu je kot lovskemu psu, ki je izgubil sled za zajcem. Ni vedel, kam bi, na desno ali na levo... Medtem se je bil že naredil večer. Na ulicah so prižigali luči. Razsvetljene so bile tudi prodajalne, kavarne, bari in slaščičarne. V neki slaščičarni sta tik okna sedela dva dečka. Gostila sta se s tortami, pred njima sta stali dve čaši malinovca. Ko je Pappagallo šel mimo, sta privlekla nase njegov pogled. Oči so mu obvisele predvsem na Pavleku. Ali ni to tisti fant, ki se mu zdi tako znan in mu je pred tremi, štirimi urami kot kafra izginil izpred oči? In njegov tovariš... Ne, njegov tovariš je imel naočnike, ta jih nima. Ali se morda moti? Obšel ga je sum, da mu je noga sama od sebe krenila čez prag. Stopil je k pultu in si naročil čašo vermuta. Oslonil se je s komolcem, stoje prekrižal nogo čez nogo in opazoval dečka. Pavlekove oči so se ujele z brigadirjevim pogledom. Za hip se je zmedel, a se je koj spet zbral. Narahlo se je priklonil v pozdrav. Pappagallo je privzdignil klobuk. Torej se ni motil, da je tega dijačka že nekje videl. Že prej, ne samo tisti popoldan. Tudi deček ga pozna, saj ga je pozdravil. Jezilo ga je, da ga tako zapušča spomin. Nenadoma se mu je posvetilo. Aha! Sin trgovca s Pologa, ki z njim in občinskim tajnikom hodi na lov... Sum, ki ga je bil obšel, mu je malce pobledel, vendar ga ni spustil s povodca. Vzel je kozarec in stopil bliže. »Ti si Golja, ne?« je vprašal prijazno. »Pavlek, ne? Glej, nisem te takoj spoznal. Preveč poredko se vidiva... Saj dovolita, da prisedem. Samo za trenutek. Le jejta! Ne dajta se motiti! Tudi dijak, kaj?« je vprašal s pogledom Nejčeta. Nejčetu so se drobno tresle roke. Pavlek mu je bil prej prišepnil, koga je pozdravil. Bil je prepričan, da so jima za petami; srce mu je zlezlo v hlače, vzelo mu je sapo in besedo. »Tudi,« je odgovoril Pavlek namesto njega. »Oba dijačka torej?« je Pappagallo rahlo priprl oči. »Ali se nismo danes že enkrat srečali?« »Ne, gospod.« Pavlek se je bil že pripravil na to vprašanje. Bil je prisotnega duha in se je naglo znašel v vsakem položaju. Če bi ne bil tako zagorel od sonca, bi bil brigadir lahko opazil, kako je zardel prav do las. 24  »Ne?« seje brigadir zavzel. »Pri nekem izložbenem oknu? Tam, kjer prodajajo puške... »Ne.« »Torej se motim,« je rekel brigadir počasi, a oči so mu še zmeraj nezaupljivo sijale. »Malo na sprehod, kaj ne? Malo na posladek, potem pa spet h knjigam, kaj?« »Da.« Dijačka sta sklanjala glave niže, kot je bilo potrebno, in jedla. »Tako, tako,« seje debeluh razbesedil. »H knjigam. Prav je tako. Mladina naj pridno študira. Kdor se v mladosti uči, v starosti na mehkem sedi. Če bi se le vsi učili! Nekaterim brenčijo drugačne muhe po glavi. Klatijo se po vrtovih in po polju in kradejo sadje. A to še ni najhujše. Počenjajo še vse hujše stvari. Eni trosijo na primer take listke.« je dejal, potegnil iz žepa letak in ga bežno pokazal. »To sta gotovo že videla?« »Ne, gospod,« je dejal Pavlek. Dečka sta čutila vso kri v glavi. Mravljinci so jima zagomazeli prav do prstov po nogah. Nista zrla brigadirja, a sta čutila, kako ta od enega do drugega šviga s pogledom. Nejčetu se je zaletelo, da se je odhrkal. Pogled, ki ga je bežno uprl v Pavleka, mu je bil poln strahu. Pavlek se je že bal, da ne naredi kake neumnosti. Iztegnil je nogo in ga brcnil pod mizo. »Tega nista videla?« se je začudil Pappagallo. »Nikoli? In nič podobnega? Res ne?« »Ne.« Pavlek je uprl oči v brigadirja in vzdržal njegov pogled. »No, saj vama verjamem. Bolje, da nič nimata s tem opraviti. To diši po kehi! To uganjajo taki dijački, kot sta vidva... vajini sošolci... Mi to vemo. A polovili jih bomo. Saj smo jim že za petami. Smo jim že na sledi. Ujeli jih bomo kot miši. Potem jih bomo naučili kozjih molitvic... Sebi naj pripišejo...« Pavlek in Nejče sta pojedla in s tenkimi požirki pila malinovec. Pri srcu jima je bilo kot muhi v pajkovi mreži. Pappagallo je govoril, govoril, a onadva nista vedla, kaj naj rečeta. Izdavila sta le kak kratki »da« ali »ne«. Prevzemala ju je ena sama vroča želja, da bi se čimprej znašla kje daleč na ulici. »Če bi opazila kaj takega, bi ne bilo prav, če bi tega ne naznanila,« je brigadir znižal glas. »Ne bi bilo prav. To je zločin proti domovini. Hud zločin! Ovajati  za vsak nič, to ni lepo; to tudi jaz pravim. A to bi ne bilo ovaduštvo... To je v sramoto šoli...« Hotel je še nekaj reči, a je umolknil. Nejčetu ni prav zaupal, zdel se mu je potuhnjen. Tudi Pavlek mu je vzbujal sum, a je hkrati čutil do njega neko simpatijo. Že zaradi poznanstva z njegovim očetom. To ga je nagibalo k zaupanju... Da bi ujel »zločince«, je svoje mreže razpredel po vseh šolah. A to so bili dečki, ki jim tovariši niso zaupali. Omrežiti bi moral kakega slovenskega dijačka. »Pustita!« je rekel, ko je Nejče na Pavlekov migljaj vlekel denar iz žepa. »Danes sta moja gosta. A kam se vama tako mudi? Še malo bi se pomenili. Rad imam mlade prijatelje... No, nočem vaju zadrževati. Kdaj se pelješ domov?« je vprašal Pavleka. »V soboto.« »Pozdravi očeta! Ne pozabi! Povej mu, da pridem v nedeljo na lov. Ustrelili bomo kakega zajčka. In,« se mu je nagnil čisto na uho, »tudi midva bi se nekaj pomenila...« Pomežiknil jima je in pomahal z roko, ko sta odhajala skozi vrata. Nato je sedel, se zamišljen zagledal predse in zabobnal s prsti po mizi. Sum, ki ga je prej potlačil, mu je znova splaval na vrh. Ali sta dečka nedolžna ali pa se znata tako pretvarjati? 26  6 »Črni bratje« se niso več shajali v kleti pri Toninu. Faganel ni verjel, da se hodijo dečki učit v tisto temo, kot mu je hotela natvesti Žutka. A ni sitnaril in vrtal v njihove skrivnosti. Zaklenil je vrata in ključ obesil v delavnici. Poslej so imeli sestanke v veliki kaverni iz prve vojne, ki so jo odkrili pri Soči. Prav tako kot v tistem rovu bi bili lahko sejali skriti v gostem grmovju. A to bi se ne spodobilo za »zarotnike«. Saj se niso igrali Indijancev ali razbojnikov. Lahko bi se zgodilo, da bi skrit v zelenju kdo prisluškoval. Le letakov niso mogli tiskati v temni, vlažni luknji. Jerko in Pavlek sta »tiskarno« prenesla domov. Zaprli so temnice edinega okna, ki je gledalo na dvorišče, in prižgali luč. Zaklenili so tudi vrata, da bi jih kdo ne presenetil. Gospodinje se niso bali. Ta ni nikoli pogledala k njim, kadar so se »učili«. Tonin je s pinceto lovil črke in jih zlagal v ravne vrste. Jerko je kanil na blazinico gosto črnilo in ga enakomerno razmazoval in utiral. Pavlek je zgibal pole papirja in jih z ostrim nožičem rezal v majhne lističe. Odtisnili so novo besedilo: »Ne bo nas več fašist teptal, ne tlačil nas krvavo; naš rod bo tu gospodoval; naš jezik, naše pravo!« Verzi so bili to pot Gregorčičevi. Na mesto besede »tujčin« je Jerko vstavil besedo »fašist«. To je bilo bolj udarno. Tonin je ploščico z besedilom pritiskal zdaj na blazinico, zdaj na črne listke. Pavlek mu je stregel. Pobiral je natisnjene letake in jih pokladal na kupček. Tok - tok! - zdaj na blazinico, zdaj na papir. Šlo je naglo. In skoraj tako tiho, kakor da nikogar ni v sobi. Jerko je risal večje letake na cele pole papirja. Goreč poziv primorskim Slovencem, naj se uprejo in rešijo tujega jarma. Za to so se bili »črni bratje« odločili na prvem sestanku v kaverni8. Večina drobnih listkov seje izgubila, le redko kdo jih je pobral in pogledal. Večji letaki, okrašeni s slovensko zastavo, kijih bodo pribili v predmestjih in okoliških vaseh, pa bodo pritegnili vsak pogled. Mladi zarotniki so se radi spominjali zastavice, ki sojo bili izobesili na najvišjo platano v glavnem drevoredu. O nji je govorilo vse mesto. Ljudje so vse zgodnje jutro obračali vanjo oči. Pritekli so gasilci z veliko lestvijo in jo sneli. Poslej sta dva policaja vsako noč stražila drevored.  Ob misli na to se je Jerko smehljal in zdaj z rdečim, zdaj z modrim svinčnikom risal slovensko zastavo. Hkrati se mu je vsiljevala še neka druga misel, ki mu že dolgo ni dala miru. »Bombe bi morali imeti,« je rekel, kakor da govori sam s seboj. Pavlek in Tonin sta ga pogledala. Bombe! Njune misli nikoli niso bile tako drzne. Pavleku se je zdel še Toninov starinski revolver brez nabojev, ki mu ga je grenko zavidal, strahovito orožje. Jerko pa je sanjal o italijanskih zarotnikih, o katerih je bral tako čudovite stvari. Ti so kar pokali z bombami, Avstrijci pa so leteli v zrak. »Kje boš dobil bombe?« je rekel Tonin. »Nikjer. Saj to je. A vsaj dinamit da bi imeli!« »Kje boš dobil dinamit! Še nabojev za revolver nikjer ne iztaknem.« »S tistim mačkom ne boš nič naredil,« je Jerko zaničljivo odvrnil. Tok - tok! - zdaj na blazinico, zdaj na papir. Tonin je »tiskal« in molčal. Da Jerko podcenjuje njegovo orožje, se mu je malce zamerilo. »Streljal bi, če bi nas hoteli prijeti,« je slednjič rekel. »Ustrašili bi se, a mi bi pobegnili.« Pavlek se je bil zatopil v neko misel, ki jo je že več dni držal na vrvici. »Naš hlapec ima prav tak revolver,« je rekel. »Naboje menda tudi.« Toninu so zastale roke, bil je ves v ognju. »Prinesi mi jih!« Pavlek je bil v škripcih. Težko mu je bilo obljubiti medveda, ki je bil še v brlogu. Še teže mu je bilo odreči. Že zaradi sebe, ker je imel s tem neke namene. »Ne bo mi jih dal,« je rekel. »Pa mu jih pouzmaj!« Pavlek je na tihem preudaril vse možnosti, kako bi se dalo to storiti. Johan, njihov hlapec, je revolver skrival, pokazal mu ga je le nekoč v vinjenosti. Kdo ve, kje ga hrani? A tudi če bi vedel zanj, se mu je tatvina upirala. Morda bi isto dosegel z lepo prošnjo. Saj sta si bila prijatelja. »Prinesem jih,« je dejal. »Mislim, da bom lahko,« je dostavil z rahlim dvomom. »Kdaj greš domov?« »Jutri. V ponedeljek se vrnem.« Jerko je dvignil glavo.  »Srečal se boš s Sodčkom,« je rekel. Sodček je bil Pappagallo. Tako so ga krstili v medsebojnih pomenkih. Pavlek seje rad bahal, kako se mu je izmuznil iz krempljev. Smejal seje Nejčetu, kije bil na pol mrtev od strahu; v resnici sta se oba tresla še potem, ko sta bila že daleč na ulici. Bil je ponosen na svojo dogodivščino. A jezilo ga je, ker so ga tovariši dražili, da ima strička pri policiji. Besede, ki mu jih je bil Pappagallo pošepnil in jih tovarišem ni zamolčal, so mu kot sitna muha brenčale po glavi. »Kaj mi le hoče?« je vprašal. »Ne uganeš?« je dejal Jerko. »Za vohljača bi te rad napravil.« »Za kaj?« »Za vohljača,« je ponovil Jerko in pomrdnil z noskom kot miška, ko se prikaže iz luknjice. »Prekratek nos ima, da bi nas izvohal, zato bi ga rad podaljšal za toliko, kolikor si ti dolg.« Pavlek se je videl v mislih kot podaljšek brigadirjevega nosu in se je zahohotal.  V ponedeljek je Pavlek v zadnjem trenutku pritekel v šolo in se ves upehan spustil v klop. Profesor mu je bil koj za petami. Izobesil je zemljevid in začel spraševati zemljepisje. »Ali si prinesel?« je tiho vprašal Tonin. »Sem.« »Pokaži!« Pavlek je segel globoko v hlačni žep, vzel iz njega naboj in ga Toninu stisnil v dlan. Tonin si ga je paz\po ogledal pod klopjo. Širok obraz se mu je še bolj raztegnil v nasmehu. Potegnil je iz žepa revolver, ki ga je vedno nosil s seboj, četudi mu je bil v veliko napotje in je bil v vedni nevarnosti, da ga kdo ne izvoha. Obrnil se je proti Pavleku, da bi ga skril pred součenci, in potisnil naboj v bobenček. Zlahka je zdrknil vanj. Deček je od zadovoljsitva tlesknil z jezikom. »Da se ti ne sproži,« je pošepnil Pavlek, ki mu je po strani škilil na roke. »Ali si trapast!« »Meni ga daj!« Pavleku je nehote ušlo, kar mu je bilo že dolgo v mislih in na srcu, a se je bal izreči. »Kaj?« je vprašal Tonin, kakor da ni dobro slišal. »Kaj naj ti dam?« »Mačka.« Tonin je uprl v Pavleka tak pogled, kakor da zahteva od njega eno oko. Ni se mu zdelo vredno, da bi mu odgovoril. Izpraznil je bobenček in revolver spet vtaknil v žep. »Za kaj ti bo?« je dejal Pavlek. »Saj tako nimaš nabojev.« Tonina je nemilo zbodlo. Ali ni Pavlek obljubil, da njemu prinese naboje? Zdaj ko jih ima, seje premislil. In še revolver zahteva od njega. To ni bilo le izsiljevanje, zdelo se mu je izdajstvo. »Res, nimam jih,« je rekel s premagovanjem. »A saj si mi jih ti prinesel.« Zda\ je molčal Pavlek. Gledal je v dtjačka, ki se je tresel pred profesorjem, in v sebi tiho premleval nejevoljo. Kaj misli Tonin, da je z naboji tako preprosto kot s prgiščem jabolk! Vzameš jih in nihče ti ne reče ne črne ne bele. Naboje si je moral lepo izprositi in dati zanje velik srebrnik. In še bi jih ne dobil, če bi Johan, njihov hlapec, ne bil brez ficka in bi ga sla po pijači tako hudo ne vlekla v krčmo. Zdaj jih je imel in to je bilo prav toliko vredno kot prazen  revolver. Pred Toninom ga je rahlo pekla vest, a je bila vse močnejša želja po orožju. »Pa mi ga posodi,« je zašepetal. »Naka.« »Samo za danes popoldne.« »Kaj boš z njim?« »Učil se bom streljati.« Tonin je pomislil. »S teboj pojdem. Skupaj bova streljala...« »Ne moreš. Prinesel sem ti tri letake. S Filipom gresta v okolico.« »In ti?« »Po mestu. Z Nejčetom. A šele zvečer.« Spet sta molčala. Tonin je bil razorožen. Naloge, ki mu jo je dala družba »črnih bratov«, ni smel odlagati. A rad bi videl, da bi Pavlek pozabil na »mačka«. Skušal je zasukati pogovor drugam. »Pokaži letake!« je dejal. Pavlek je potegnil na kolena zemljepisni atlas in ga odprl. Med stranmi je tičal šop letakov. »Slovenci, česa čakate? Da bodo našo lepo zemljo pokrivali sami grobovi, na katerih se bo šopiril tujec...« Besede, ki so prebujale srh po hrbtu. Besedilo je na gornjem levem robu ovijala rahlo vzvalovana slovenska zastava. »Jerko je tič,« je dejal Tonin. »Daj!« »Po šoli,« je zašepetal Pavlek in naglo zaprl atlas, zakaj prav tedaj je šel mimo dijaček iz zadnje klopi, ki ga je bil profesor poklical pred zemljevid. Dijačka sta spet gledala v profesorja. Pred njim je stal Anibale, suhljat deček s črnimi kodri in kot poper drobnimi očmi globoko pod čelom. Pogled mu je begal zdaj na profesorja, zdaj po razredu, manj na zemljevid. S težavo se mu je posrečilo, da je odkril Amazonko in jo prebadal s paličico kot kačo, kakor da se boji, da mu ne uteče. »Amazonka je reka... je reka... «je zajecljal in mrzel pot mu je rosil čelo. »No, to že vemo, da je Amazonka reka,« je rekel profesor. »Kaj dalje?« »Amazonka je reka... ki teče ... ki teče...« »Vsaka reka teče. A kod izvira? Kam se izliva?« »Amazonka je reka, ki teče po... ki se izliva...« »Posodi mi mačka,« je Pavlek znova poskusil. »Polovico nabojev dobiš.«  Tonin seje bojeval v sebi. Pavleku je prav tako zavidal naboje, kot je ta njemu revolver. Revolver brez nabojev je toliko vreden kot polomljena ključavnica. A naboji brez revolverja - kot da bi imel toliko bobov. Če se bo le krčil, niti on niti Pavlek ne bosta imela nič od tega... Zmagala je razsodnost, četudi se mu je upiralo srce. »Da mi ga res vrneš. Do večera.« »Pri moji duši!« Tonin je spustil revolver v Pavlekov žep. Pavlek pa je spustil v Toninovo pest polovico nabojev. 52  8 Črni bratje« niso slutili nesreče, ki jim je v tistem trenutku že visela nad glavo. Niso jih zasačili, ko so trosili letake in jih lepili na šipe. Niso jih ujeli, ko so izobešali zastavo na najvišjo platano v drevoredu. Ni jih izvohal brigadir Pappagallo s svojim kratkim nosom. Izvohal jih je podaljšek njegovega nosu - Anibale. Pomagalo je naključje. Ko seje Anibale ves obupan, ker se ni naučil lekcije iz zemljepisja, vlekel pred profesorja, so mu tik Pavleka oči švignile na levo. Ujele so v živih barvah narisano slovensko zastavo. Če bi bil zagledal Toninov revolver, bi se ne bil tako zavzel... Ko seje pred zemljevidom mučil s svojo prazno glavo, jeza trenutek pozabil na ves svet. S krepkim »cvekom« seje vračal v klop in njegov obraz seje zdel še daljši kot najdaljša reka na svetu. Od zadrege in sramovanja se je pačil v usta. Ujel je Toninov pogled, ki se mu je zdel rogajoč. Tedaj se je spomnil barv, ki so ga malo prej zbodle v oči. Nanje je mislil ves čas, ko je grenko prebavljal slab red. Oči so mu venomer uhajale v Pavlekov in Toninov hrbet. Sedela sta tri klopi pred njim in si vpričo naglušnega profesorja venomer nekaj šepetala. Dotlej jima ni bil sovražen. Nikoli si niso prišli navzkriž. S Pavlekom sta se nekatero soboto ali ponedeljek našla na vlaku in sta si imela veliko povedati. Ni bil sorte, da bi součence ovajal za vsako slovensko besedo. A zastava ga ni zbodla le v oči, temveč tudi v srce. Njegov oče je bil fašist. Po njegovem vzgledu se mu je zdelo sumljivo vse, kar ni bilo italijansko. Poleg tega je stala za njim Pappagallova senca. Brigadir ga je bil ujel, trkal na njegov domoljubni čut in ga vsega omamil s svojim besedičenjem. Že več tednov je zaman prisluškoval in vohal. Slovenski dijački so bili pred njim zapeti do vratu. Tu pa mu je važna sled sama od sebe zletela v naročje. Mikalo ga je, da bi vstal in povedal profesorju, kaj je opazil. Zaradi »čveka« se je čutil ponižanega in osramočenega, to bi mu spet pridobilo veljavo. Profesor bi ga vsem postavil za zgled... A naj so ga prsti še tako srbeli, ni imel poguma, da bi jih dvignil. Bil je velik strahopetec. Ne bi prenesel, da bi ga Tonin in Pavlek prebadala s sovražnimi pogledi. Bal seje nakopati si njuno mržnjo. Ne bi se upal več stopiti na cesto. Ne smeta izvedeti, da ju je on izdal. Na policijo pojde, k Pappagallu, je sklenil. A ne že danes ta dan, šele jutri. Prej bo povedal očetu. Tonina in Pavleka ves čas ni izpustil iz oči. Med odmorom, ko je večina dečkov stekla na dvorišče, je ostal v razredu. Upal je, da bo lahko pobrskal  pod Toninovo in Pavlekovo klopjo in se še bolj prepričal, da je prav videl. A dečka se ves čas nista ganila z mesta. Po končanem pouku sta zavila za vogal šolskega poslopja. Anibale se je vlekel za njima, kakor da je njuna senca. Na pol skrita za košato magnolijo ob živem plotu sta odprla atlase. Pavlek je Toninu izročil neke papirje. Šele nato sta se previdno ozrla. Tonin je Anibala srdito prebodel z očmi. »Kaj vohaš tod, jazbec?« se je zadri slovenski. Pavlek se je zasmejal. Anibale je pobledel. Da ga je Tonin nagovoril slovenski in da se je Pavlek zasmejal, je imel za žalitev in izzivanje. »Che cosa?« je vprašal in rahlo zaprl oči. »Che cosa?« »Kakšna koza?« se mu je porogal Tonin. »Tista, ki ima krive roge in vpije mekeke?« Dijačka sta se zakrohotala in odšla na cesto. Anibale je užaljen in srdit odhajal za njima. Burni občutki, ki so ga obhajali, so mu vlivali pogum in odločnost. Do Tonina in Pavleka ga niso več vezali nobeni obziri, čutil je zgolj mržnjo. Počasi, s pogledom v tla, je odhajal proti postaji. Vsak opoldan se je vozil domov, kake tri postaje od mesta, kjer je bil njegov oče železničar, vsako jutro se je vračal v šolo... »Jutri!« si je rekel v mislih na Pappagalla. Ali ne bo morda že prepozno? Tonina in Pavleka bodo preiskali, a ničesar ne bodo našli. Oče ga bo ozmerjal z bedakom... Korak mu je obstal. Obrnil se je in naglo zavil v mesto.  9 Tonin je bil že poobedoval. Sit in len kot turški paša je na pol sedel, na pol ležal za mizo. Z eno roko je zdaj pa zdaj segel v skodelico smokev, ki so stale pred njim, in se sladkal. Matije pomivala posodo. Žutka pa je stekla na dvorišče. Mislil je na revolver, ki mu je manjkal, kakor da je izgubil ne vem kaj. Nato se je spomnil Filipa. K njemu mora. Že na poti iz šole si je kupil škatlico žebljičkov, ki sta sijih s Pavlekom razdelila. Filip bo stopil k temu ali onemu zidu, on pa bo za njegovim hrbtom razgrnil letak. Z žebljički - ck, ck, ck, ck! - ga bo naglo pritrdil na vseh štirih vogalih. In nato bosta mirno odšla dalje, kakor da se ni nič zgodilo. Ljudje pa se bodo zbirali v gručo, dokler ne pridejo fašisti ali karabinjerji. Ob tej predstavi se je srečno, zmagoslavno nasmehnil. Segel je po novo smokev. Tedaj je Žutka vsa zardela planila v kuhinjo. »Tonin, dva gospoda te iščeta,« je povedala v eni sapi. Dijačekje bil v hipu na nogah. Kakor da so mu prsti odreveneli, mu je smokev padla na tla. Dva gospoda ga iščeta? To je bilo tako nenavadno, da ga je obšla črna slutnja. Kakšna sta tista dva gospoda? Ni utegnil vprašati; besede so mu ostale na jeziku. Gospoda sta bila že na pragu, lahko si ju je ogledal. Vstopil je Pappagallo, a za njim črnolasec koščenega obraza in strupenih oči, policijski agent Bastone9. Hodila sta tiho, počasi, kakor da se bojita koga prestrašiti. Bastone se je zdel kakor poosebljena jeza. Sodček pa se je smehljal; zdel se je ves srečen, da mu je prva žrtev kot zrela hruška pala v roke. Ozrl seje po kuhinji, nato je mežikajoče uprl oči v Tonina. »Tonin Faganel?« je vprašal. »Da.« Dečku se je trgal glas, tako čudno se mu je zavozlalo v grlu. Policija, izdan, ujet, konec! Sto misli hkrati mu je šlo po glavi. Bilo mu je kot srnici, ki so jo obkolili psi. Pomislil je na beg, toda vrata so bila zaprta. Preden bi jih utegnil odpreti, bi ga zgrabili in zvezali. Z obupnim pogledom, kakor da prosi pomoči, seje ozrl na mater in na Žutko. Žutka seje bila s hrbtom oslonila na steno in vsa bleda, prepadena strmela zdaj v agenta, zdaj v brata. Materi, ki je brisala krožnik, so zastale roke. »Kaj seje zgodilo?« je začudeno vprašala.  »Nič, gospa,« je odgovoril Pappagallo. »Doslej se še nič ni zgodilo. Morda je samo neljubo nesporazumljenje. Takoj bomo dognali... Kje imaš knjige?« je vprašal Tonina. »Roke kvišku!« Dijaček je vrgel roke v vis, kakor da se potaplja in jih obupno moli iz vode. Strahu se je pridružil grenek občutek ponižanja in sramu. Solze so mu navrele v oči; krčevito je stiskal ustnice, da ni zajokal. Mater in Žutko je videl le kot skozi motno steklo. Pappagallo mu je preiskoval žepe. Saj ničesar ne bo našel. Kako je prav, da nima revolverja! Na naboje ni niti pomislil. Grizlo ga je, kaj dela Bastone za njegovim hrbtom, a seje bal ozreti. Iz nejgovih žepov so prihajale najrazličnejše reči. Pappagallo si je ogledal vsako posebej in jo položil na mizo. Nič posebnega. Nožiček, ki je imel na koncu odlomljeno klino. Drobčkan zapisnik s prav tako drobčkanim svinčnikom. Brigadir je pogledal, kaj je v njem, a je bil čist kot novi sneg. Nekaj drobiža in dve zarjaveli peresi. Bakreni novec iz Napoleonovih časov, rahlo pokrit z zelenim volkom, našel ga je bil v pesku ob Soči. Žepni robec. In nazadnje šest nabojev, ki jih je dobil od Pavleka. »Kaj pa je to?« gaje vprašal brigadir in mu naboje pomolil pod nos. Tonin je gledal, kakor da se čudi, kako je to zašlo v njegov žep. »Kje si to dobil?« »Našel sem.« »Našel? Kje? Na cesti? Take reči ne ležijo na cesti. Lažnivec!« »Ali si tudi to našel?« se je oglasil Bastone za njegovim hrbtom. Tonin je povesil roke in se ozrl. Črnolasi agent mu je pomolil pred obraz letak, s katerega so kričale žive barve. Pappagallo je zabolščal v papir, nato v Tonina. Zmagoslavno, a obenem srdito se je zasmejal. »Ježeš!« je vzkliknila Toninova mati in se sesedla; roke so ji ko brez moči obležale v naročju. »Od kod imaš to?« je Bastone srdito ponovil vprašanje. »Ali si tudi to našel na cesti?« »Ne.« Tonin je čutil, da je izgubljen. Stiskalo ga je za srce in noge so se mu tresle v kolenih. A še konca misli se mu ni dotaknilo, da bi koga izdal. Potlačil je obup in občutek ponižanja. Obšla ga je trmoglavost. Ves seje zakrknil. Spomnil se 36  je »črnih bratov«. Stokrat so si zabičevali, da mora vsak izmed njih, če ga zalotijo, vse vzeti na svoja ramena. »Ne?« je silil vanj Bastone. »Kdo ti je torej to dal?« »Nihče. Sam sem naredil.« »Sam si naredil? A kaj si hotel s tem? A?« Tonin je molčal. »Govori!« je zakričal agent, ki ga je premagala jeza, in ga udaril po licu. »Govori! Govori!« Tedaj je vstopil Faganel, Toninov oče. Po kosilu je bil nekoliko zadremal, a ga je prebudil nenavaden hrup v kuhinji. Z očmi je ujel Tonina, ki se je od udarca opotekel, se zgrabil za lice in se skremžil na jok... Ni mu bilo treba šele vpraševati, kaj se godi, v trenutku je presodil položaj. Pogled na letak mu je odkril vzrok skrivnostnih sestankov v kleti. »Ne tako!« je vzkliknila mati. »Ne tepite ga! Saj bo govoril. Tonin, govori! Povej vse po pravici!« Tonin je trdo molčal. »Mi ga ne tepemo, gospa,« je dejal Pappagallo. »Mi ga samo božamo. Tepla ga bo postava...« Faganel je hotel nekaj reči, a je požrl besedo. Bil je trezen mož in je presodil, da bi bila vsaka beseda le luknja v vodo. Sesedel se je na klop in ostro namignil svoji ženi, naj molči. Pappagallo in agent sta preiskala kuhinjo in spalnico. Prevrgla sta Toninovo posteljo, a nič sumljivega nista našla. Niti zastavice, ki jo je Žutka skrbno skrila materinim očem. Tonin, ki se ves čas ni premaknil, je Žutki, ki je spreminjala barve in ga gledala z žalostnim, preplašenim pogledom, nekaj dopovedoval z očmi. Uganila je, da ji hoče nekaj povedati - a kaj? Da naj ničesar ne izda? Ne bo izdala niti za pičico, lahko je brez skrbi. A ni bilo to. Vsaj ni bilo samo to. Tonin je premikal ustnice in tiho izgovarjal neke besede. Ni se upal zašepetati. Žutka je odpirala usta in oči in iztegovala vrat, da bi razumela... Tonin, kakor da verjame, da je ujela njegovo misel, se ji je toplo nasmehnil. »Pojdimo!« je rekel Bastone in Tonina trdo zgrabil za roko. Mati je tiho zajokala. Oče se je težko odhrkal, kakor da ga duši v grlu. Žutka je zatirala solze in si grizla ustnice. Tonin je pričakoval, da ga bodo odpeljali, a mu je kljub temu grenko zalilo srce. Očetu in materi bi rad stisnil roko, a ga je agent že potegnil za seboj.  Delal se je trdega, a vendar se mu je utrnila solza in mu zdrknila do ust. Bila je grenka. 38  10 Pavlek je bil takoj po kosilu stekel k Nejčetu. Ta je stanoval pri svoji teti, branjevki Nuti10, zajetni in mahedravi ženski, ki ga je tako trdo držala v pesteh. Bal se je je kot vraga, vendar je vsak dan tvegal, da je zvečer usula nanj ploho ostrih besed. Na srečo je bila veliko zdoma in ni utegnila gledati na vsak njegov korak. Nejče si je ogeldoval novi letak. Do večera, ko bi morala na »delo«, je bilo še dobršno dolgo. Pavleka je vabil revolver kam daleč iz mesta, da se poskusi v streljanju. Nejče se mu je kot ponavadi obesil za pete. Lahkih korakov in nasmejanih obrazov sta gazila prah in mežikala v jesensko sonce. Kam? Pri Soči so zmeraj ljudje, ki bi slišali poke. V Grojno ali na pobočje Škabrijela11 je bilo predaleč. Odšla sta v Rožno dolino. Tam so v stran od ceste z gosto akacijo porasle samote. Skrila se bosta v kako goščavo in - bum, bum! Na poti skozi mesto seje Pavlek pazljivo oziral na vse strani. Bal seje srečati Pappagalla. Prejšnji dan, ko je bil doma, je bil prišel z očetom z lova in vprašal po njem. Zaman so ga klicali in iskali, ker seje skril... Imel je občutek, da bo uganil, če ga le sreča, kaj nosi v žepu. Oddahnil se je šele, ko je bila za njim zadnja ulica in hiša. Mesto ga je utesnjevalo. Prav tako Nejčeta. Vesti sta se morala mirno, spodobno kot dijačka. Zunaj, v prirodi, pa se jima ni sprostila le duša, temveč tudi telo. Iz dijačka je pokukal paglavec, ki se je moral potuhniti na ulici in v šoli. Tu sta se lahko do mile volje suvala v rebra, se lovila po cesti in kričala. Ali pa sta žvižgala kot za stavo, da je šlo skozi ušesa. »Enkrat bom tudi jaz ustrelil,« je dejal Nejče. »Da?« »Boš,« je dejal Pavlek. »Enkrat! Tudi jaz samo enkrat.« »Zakaj samo enkrat?« »Ker bomo še potrebovali naboje. Če nas napade policija ali pa če nas kdo izda...« Nejče je nekaj časa zamišljeno, molče gledal v cesto. »Ali misliš, da bi ga res ustrelili?« je vprašal. »Koga?« »Tistega... ki bi kaj povedal... izdal...« »Ustrelili bi ga,« je dejal Pavlek ravnodušno. »Tonin bi ga počil. Ali se bojiš?« »Ne,« je rekel Nejče in težko požrl slino. »Zakaj bi se bal?«  »Izdajalec bi drugega tudi ne zaslužil. Zakaj pa prelomi prisego? Ali ne bi zaslužil?« »Bi,« je pritrdil Nejče in tesnobno mu je bilo pri duši. Po cesti je prihajal branjevec, porival pred seboj voziček z grozdjem in v tujem narečju vabil kupovalce. »Žejen sem,« je dejal Nejče, kije nenadoma občutil suhoto v grlu. »Jaz tudi. Ali naj kupim grozdja?« »Kupi.« Pavlek je kupil dva velika grozda in enega dal Nejčetu. Drže za peclje sta jih nosila pred seboj, trgala jagode in jih metala v usta. Krenila sta na kolovoz, ki je pokrit z rjavim prahom vodil med bregove. Prikazale so se goščave akacije. S kolovoza sta zavila na izhojeno stezo, ki je peljala nekam v gosto grmovje. Našla sta kotanjasto jaso z redko, na pol suho travo. Vseokrog je rasla akacija in ju obdajala z živo mrežo. Spustila sta se na trato in po turško sedla na pete. Pavlek je potegnil iz žepa revolver in ga nekaj časa z ljubeznijo ogledoval. Ni bil ličen na pogled, vendar se mu je zdel tako čudovit, da se ga ni mogel nagledati. Sprožil je. Bobenček se je zavrtel za eno luknjico, petelinček je udaril v prazno... Še enkrat... In še enkrat... Pavlek je vzel naboj in ga s svečano kretnjo porinil v bobenček. Nekam grozljivo mu je bilo pri srcu. Zdaj je šlo zares. Z levico se je oprl na trato, desnico z orožjem pa je iztegnil in meril miže na eno oko. Na muho je vzel temno liso na rjavem deblu debele akacije. Nejče ga je napeto gledal in pridrževal sapo, kakor da vsak trenutek pričakuje poka. Pavlek je sprožil. Petelinček je udaril v prazno... In še enkrat... Tedaj je bil na vrsti naboj. Dijačekseje naredil trdega in znova sprožil. Šklek! Ni bilo poka, niti dima, akacija se ni zganila. Pavlek je bil osramočen in poparjen, a Nejče se mu je iz škodoželjnosti režal. To ga je drobno jezilo. Ogledoval je orožje, kakor da bi rad odkril, zakaj je odpovedalo. Morda je kriv naboj. Potegnil ga je iz bobenčka in porinil vanj drugega. Znova je pomeril. Tedaj jejeknil pok in udaril od bregov, a roko mu je stresnilo. Deblo akacije je bilo celo, ena veja je prelomljena obvisela. Pavlek se je zmagoslavno nasmehnil. Nejče je molčal. »Poskusi!« mu je Pavlek ponujal orožje. »Ne maram.«  »Ali se bojiš?« »Neee!« Bal se je, plašne, a tega ni hotel priznati. Pavlek je legel vznak, si roke podvil pod glavo in se zagledal v rumenkasto listje. Misli so mu splavale kot oblački na nebu, ki so se prepeljavali po jasnini. Najraje bi obležal do večera, da bi zapihljala sapa in bi zagledal zvezde nad seboj. Ni se mu mudilo v mesto. Zlepa ga ni tako mikalo ostati v prirodi. A moral je Toninu vrniti »mačka«. In letaki so čakali... Skočil je na noge. Počasi, v lagodnem razgovoru sta se dijačka vračala v mesto.  2utka ni bila kratke pameti, da bi končno ne bila uganila, kaj ji je Tonin dopovedoval. Mislil je na »črne brate«. Njegove ustnice so izgovarjale: Jerko, Pavlek, Filip, Nejče. Niti sanja se jim ne, kako je z njim. Mora jih opozoriti. Poskriti morajo vse, kar bi jih lahko izdalo, zabrisati vsako sled. O, Žutka bo vse storila, da ustreže njegovi želji. Tonin je lahko brez skrbi. Dokazala mu bo, da je bila vredna njegovega zaupanja. Ah, če je le pomislila, da jo je imel za tako brbljavko in zvedavko! To mu je komaj odpustila. Res je marsikaj že sama izvohala. A Tonin ji je za primer, če komu kaj izblekne, zagrozil s tako strašno kaznijo, da seje vsa stresnila, če je le pomislila na to. Zdaj se bo lahko prepričal, da zna molčati. In da je prav, da ve za njihove skrivnosti in jim pomaga... Ko so Tonina odgnali, je bilo dolgo vse tiho v kuhinji. Le budilka je glasno tikala na kredenci. Oče je nepremičen sedel in vrtal v neko misel. Mati ni več jokala, a je imela zardele oči in se je venomer usekovala. Žutka je hotela tiho izginiti skozi vrata. »Kam?« je oče dvignil glavo. »Na... na dvorišče...« »Nikamor! Tu ostani!« se je oče dvignil in stopil k nji. »Ne boš trdila, da ti ničesar nisi vedela, a?« Žutka je preplašeno gledala in molčala. »Sam si tega ni izmislil,« je spregovorila mati. »Drugi so ga zapeljali. Neki sošolci so prihajali k njemu.« Faganel seje naglo obrnil in napeto pogledal ženo. »O tem molčimo!« je dejal zamolklo. »Nihče ni prihajal kToninu! Mi za to nič ne vemo. Le Tonin to ve, on naj govori, če hoče.« Žena je molčala. Kazno je bilo, daje razumela, kaj hoče mož povedati. Da se v žalosti s čim zamoti, je nadaljevala z delom. Faganel je z dolgimi koraki meril kuhinjo. Mislil je na sina. Bil je zadet, bal se je posledic, a je na tihem opravičeval Tonina. Saj ga je morda sam napeljal na to, ker iz mržnje do »črnuhov«12 pred njim ni tehtal besed. Prav na dnu duše gaje bil celo vesel. Presneti capin, da si kaj takega izmisli! Ozrl se je na uro in naglo odšel v delavnico. Žutka seje kmalu za njim izmuznila skozi vrata. Matije bila preveč razmišljena, da bi pazila nanjo. Skočila je na ulico in stekla do prvega križišča, da bi je oče ne opazil.  Kam? Kje stanujeta Filip in Nejče, ni vedela. Saj ni vedela niti njunih imen. V mislih ju je imenovala le »ta majhni« ali »ta veliki«, da ju je ločila med seboj. Jerka in Pavleka pa ni poznala le po imenu, po naključju je izvedela tudi, kje stanujeta. Ozka hiša v eno nadstropje in s čevljarsko delavnico v pritličju. Ulica ni bila daleč. Zasopla, zardela v obraz je po ovinkih pritekla do hiše in se v skokih povzpela v prvo nadstropje. Zgrabila je za leseni ročaj zvonca in potegnila. V stanovanju je rezko zaklenkalo. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, nato je bilo slišati drsajoče korake po veži. Vrata so se odprla, prikazal seje prebleščeni obraz gospe Nine. Žutka je bila v zadregi, ko je zagledala staro gospo. Ni vedela, kako naj začne, da česa ne izda. Tudi gospa je bila začudena. Gledala je vprašujoče, z dobrohotnim bleskom v očeh. »Vstopi!« ji je rekla. »Kaj bi rada?« Deklica je vstopila. Medtem je bila že pripravila besede, ki bi ne vzbudile suma. Hotela je spregovoriti, ko so ji oči ušle skozi odprta vrata v kuhinjo. Tam je sedel neki gospod v sivi obleki, hudo podoben tistemu, ki je odpeljal Tonina. Bobnal je s prsti po kolenu in upiral vanjo predirni pogled. Žutka seje zmedla. Zavedela seje, da ne sme vpraševati po Jerku in Pavleku. Morda je prišla prepozno. Srce ji je pravilo, da je prišla prepozno. Toda nekaj mora reči. Ne more se kar obrniti in pobegniti; to bi bilo še bolj sumljivo. In kakor da išče pomoči, so ji oči prebegnile okrog. Pogled ji je obstal na kavnem mlinčku, kije stal na kuhinjski polici. »Mati prosi,« je izjecljala, »da ji posodite mlinček za kavo.« To je bilo morda neumno, a ni našla drugega izhoda, da bi opravičila svoj prihod. Bilo je na koncu koncev še najbolj pametno. Matere so pošiljale otroke po ščepec soli ali po prgišče moke. A to le v večernih urah, ko so bile prodajalne že zaprte. Zdaj ni mogla prositi drugega kot mlinček. Gospa Nina se je še bolj začudila. Kdo je ta deklica, ki jo mati pošilja po mlinček? Ni se mogla spomniti, da jo je že kdaj videla. A preden jo je vprašala po imenu in od kod je, ji je pogledala globlje v zbegane, proseče oči. Zdelo seje, da je vse uganila in razumela. Odšla je v kuhinjo, vzela mlinček s police in ga ji dala. »Pozdravi mamo!« je rekla. »Hvala! Takoj ga vrnemo.« »Ne mudi se!« je rekla gospa, jo spremila pred vrata in ji pošepnila:  »Jerka so odgnali. Zdaj čakajo na Pavleka. Ni ga še domov.« Nato so se vrata zaprla. Zutka je obstala na stopnicah z mlinčkom v naročju. Obšla jo je taka žalost, da ji je zahlipalo v prsih. Prepozno je prišla. Preveč se je zamudila. Ne bo mogla izpolniti Toninove želje. A vse še vedno ni bilo izgubljeno. Pavleka še ni domov. Kod hodi? Mora ga poiskati, mora ga najti... Stekla je na ulico... Kam? Ali naj z mlinčkom v naročju kot norica teka po vsem mestu? Ali ne bo Pavleka zgrešila?... Od stiske, v kateri si prvi hip ni vedela svetovati, so ji prišle solze v oči.  12 Pavlek in Nejče sta pravkar zavila proti Toninovem domu, ko sta zagledala Žutko. Prikazala se je kot hudiček iz škatlice in jima stopila na pot. Delala je velike oči in mahala z rokami, kakor da hoče vzleteti. »Pavlek, beži!« je vroče zašepetala. »Tecita!« Dečka sta začudeo obstala. »Zakaj?« je vprašal Pavlek. »Iščejo te. Čakajo te. Na stanovanju.« »Kdo?« »I, policija vendar!« je deklica zacepetala od nestrpnosti in od nejevolje, ker je takoj ne razume. Trikrat je obletela pol mesta, da gaje slednjič našla, zdaj pa stoji in neumno gleda! »Tonina so že odpeljali. Jerka tudi. Skrijta se! Ne hodita domov!« Obrnila seje in stekla po ulici. Zdaj sta dijačka razumela. Tako dobro, da ju je mrzlo spreletelo po hrbtu. Za hip sta kot dva bebca z odprtimi usti strmela za deklico, ki jima je že izginila izpred oči. Nato sta se na dolgo, vprašujoče spogledala. Nejče je bil ves prestrašen kot kuže, ki je zagledalo palico. Pavlek pa ni izgubil glave. Zavedel seje, da ne smeta stati na ulici in prepadeno zijati. Namignil je tovarišu in po najkrajši poti krenil iz mesta. Hodil je naglo. Nejče ga je le težko dohajal, a se ga je držal kot senca. V strahu, ki ga je obšel, bi si sam ne znal pomagati. Rad ali ne rad se je zaupal njegovemu vodstvu. Pogledoval je od strani Pavleka, kije naporno razmišljal. Dolgo se ga ni upal ogovoriti. »Kam greva?« ga je vprašal, ko sta bila že med njivami. »V kaverno. Skriti se morava.« V kaverno! To je rekel Pavlek tako preprosto, kakor da gresta na sestanek »črnih bratov«. A tedaj se je že bližala noč, ki jo bosta morala prebiti v tisti temni, vlažni luknji brez tople postelje in večerje. In jutri? In naslednje dni? Nejče je povesil glavo. Družba »črnih bratov« je bila zanj dotlej razburljiva, vesela pustolovščina, ki jo je doživljal na pol kot v sanjah. Zdaj pa ga je resničnost nemilo udarila po glavi. Bilo mu je, kakor da je z zlatih višin telebnil na trda tla. Srečevala sta ljudi, ki so se vračali s popoldanskega sprehoda. Bistro sta jih merila in presojala s pogledi. Ali niso med njimi njuni zasledovalci? Zdaj pa zdaj sta se ozrla čez ramo. Ali ju kdo zasleduje? Nihče se ni zmenil zanju.  »Kdo nas je izdal?« je vprašal Nejče. To vprašanje je mučilo tudi Pavleka. »Kdo? Jaz ne, ti tudi ne. Tonin in Jerko tudi ne. Saj sta v kehi.« »Morda Filip.« Pavlek je pomislil in stresnil z glavo. »Naka«, je rekel odločno. »Ne verjamem. Zanj bi dal roko v ogenj. Morda je kaj izvohal Pappagallo.« »Kako?« Pavlek je skomizgnil z rameni. Tega ni mogel vedeti. Ustavila sta se na visokem bregu in se zagledala v strugo Soče. V njeno globel je bila že padla mračna, večerna senca. Spustila sta se po strmi, vrtoglavi stezi, po kateri so navadno hodili le paglavci. Motala sta se med skalami skozi grmovje in obstala pod navpično steno. Steza je šla dalje k reki, ki se je medlo svetlikala skozi goste veje. Dijačka sta zavila v goščavo pod steno, koder je šla nekoč ozka pot, a jo je grmovje že zaraslo. Z rokami sta odgrinjala bodičaste veje, da ju niso praskale po obrazu in jima trgale oblek. Rjavkasto zelenje se je kot zastor spet zagrinjalo za njima. Ustavila sta se pred kaverno, v katero so se v vojni skrivali vojaki pred topovskim ognjem. Nizek rov je v ostri krivulji peljal globoko v steno. Iz njega je gledala tema in vel hlad. Vhod je zakrivalo tako gosto grmovje, da bi ga nihče ne opazil na deset korakov. Sonce je že zahajalo. Rdelo je le še na redkih oblačkih nad zahodom. Svetloba, ki je predirala skozi mrežo vej, je bila vedno medlejša. Mrak se je gostil. Pavlek se je globoko oddahnil in nasmehnil. Tu ju nihče ne najde. Vsaj ne ta večer. Pred njima je bila dolga noč. Do jutra lahko stokrat razmisli, kam naj pobegne. Spustil seje na suhe veje, ki so ležale ob vhodu. Čepe na njih so imeli »črni bratje« zadnji sestanek. Vzel je revolver iz žepa in porinil v bobenček dva naboja. Položil gaje poleg sebe in pogledal Nejčeta. »Sedi!« mu je rekel. »Kaj le stojiš!« Nejče je bil kot izgubljen. Sedel je z glasnim vzdihom. »Ali tepejo?« je vprašal. »Kdo?« »Na policiji.« 46  »Tepejo,« je rekel Pavlek mirno, prepričevalno, kakor da je to zanj nekaj tolažilnega. »Seveda tepejo. Pa še kako! Če nič nočeš povedati, te mlatijo kot snop. Če kaj poveš, te še huje nabunkajo.« »Zakaj še huje?« »Ker ti ne verjamejo, da si vse povedal. Mislijo si - ta je začel peti, naj poje do konca. Neki fant iz naše vasi, ki je bil zaprt, mi je to povedal... A naju ne bodo tepli. Le nič se ne boj!« »Zakaj ne?« Pavlek se je tiho zasmejal. »Ker naju ne bodo našli.« Naredila se je noč. Potihnili so vsi glasovi, le reka je enakomerno šumela. Skozi veje je bilo videti za pas temnega neba, na njem so trepetale zvezde. V goščavi je zavpila ptica, razlegel se je zmagoslaven krik sove in utihnil. Nejče je ves trepetal. »Ali te je strah?« ga je vprašal Pavlek. »Malo. In tebe?« »Nič.« V resnici je tudi Pavleka prevzemala rahla groza. »Kam pojdeva?« je vprašal Nejče. »V mesto že ne,« je odgovoril Pavlek. »Domov tudi ne. Povsod naju bodo iskali. Hop! - pa bi naju imeli. V hribe pojdeva, mislim. Potem čez mejo.« »Tudi jaz?« »Ali mar hočeš, da te ulovijo?« Spet sta bila tiho. V grmovju je nekaj udarilo in zašumelo. Dečka sta dvignila glave in prisluhnila, Pavlek je zgrabil za revolver. Bilo je spet vse tiho, le rahla sapa je zavela skozi listje. Morda je bil kamen, ki se je odkrhnil od stene in padel v goščavo. Nejče je z rokami objel skrčene noge in naslonil brado na koleno. Srce mu je prevzemal čuden strah pred negotovostjo prihodnjih dni. Ta je bil močnejši kot mik neslutenih dogodivščin. Začutil je lakoto. Misel na večerjo ga je spomnila na teto. »O, teta me bo iskala!« je vzdihnil. Tudi Pavleku ni bilo lahko pri srcu. Dražila ga je Nejčetova strahopetna jokavost. Če se začne cmeriti še on, bosta zlezla v lepo kašo.  »Teta naj te išče,« je rekel nejevoljno. »Bolje, da te išče teta, kot da te najde Pappagallo.« V vejah je vedno gosteje pošumevalo. Zavel je hlad. Nejče se je stresnil. »Zakurila bi,« je dejal. »Nimava vžigalic,« je Pavlek šepetal iz teme. »A tudi če bi jih imela, ali naj se izdava z ognjem? Kaj? Lezi! Zvij se kot jež, tako ti ne bo tako hladno. Zdaj pa tiho! Preveč klepetava. Ponoči se vse sliši.« Nejče je ubogljivo legel in tiho dihal. Zdaj seje bal tudi Pavleka. Zdelo se mu je, da je petelinček na revolverju tiho škleknil. Tudi Pavlek je legel in se tesno zapel v jopič. Roke je položil pod glavo, a misli so mu splavale k Jerku in Toninu. Kako je z njima? Bilo mu je grenko. Ali so ujeli tudi Filipa? Tiho ga je zapeklo, da že prej ni pomislil nanj... Polaščal se ga je dremavec, vedno bolj tiho je šumela reka. Glasno, enakomerno je zadihal v trdnem spanju. 48  13 Teta Nuta se je bila tisti večer pozno vrnila domov. Pripravila je večerjo, a Nejčeta ni bilo od nikoder. Presneti pob, že spet seje potepel. In bolj kot je mineval čas, več hudih besed je pripravila, da mu jih vrže v glavo. Pošteno ga bo spovedala. A večerja je zaman čakala in se sušila na ognjišču. Nuta je vsak hip prisluškovala, če Nejče ropota po stopnicah. Trikrat je odprla vrata in pogledala na dvorišče. Nič! Ni ga bilo. Grabila jo je vedno hujša nejevolja in jeza. Že večkrat mu je pomerila roko, a ga dotlej še nikoli ni udarila. Zdaj pa ga bo pošteno čofnila, ko se prikaže skozi vrata. In bratu bo pisala, naj ga vzame domov. Ali pa naj mu dobi drugo gospodinjo. Ne bo se več ubijala z njim. A ko je bila ura že pozna, hudo pozna, jo je vedno bolj minevala jeza. Začelo jo je skrbeti. Kaj takega se še nikoli ni zgodilo. Nejče seje preveč bal, da bi se drznil tako dolgo ostati zunaj. Da se mu ni kaj primerilo! In ko je to misel dvakrat obrnila, je bila prepričana, da se je Nejčetu nekaj hudega zgodilo. Morda je prišel pod avto. To se ji je zdelo najbolj verjetno. Zmeraj hodi po sredi ceste, kakor daje šele včeraj prišel z dežele. Pobrali so ga, revčka, vsega okrvavljenega, in ga odpeljali v bolnišnico. Morda pa je že mrtev in leži v mrtvašnici in nihče ne ve, odkod je, nesrečnik, in kako se imenuje... Ta predstava je bila tako živa, da jo je nemilo zbodlo v srce. Ogrnila se je, da bi ga šla iskat, a ji je zmanjkalo moči, da se je sesedla. Solze so ji pritekle na lica... Ta nepridiprav! Vsak dan je nanj vpila, vendar ga je imela rada. Bila je še mlada, ko je prišla v mesto, služila pri razni gospodi in se nato omožila z nekim Furlanom.Taje bil dobričina,nikakor ne pijanec, vendar le redko popolnoma trezen. Da se je preživela, je prodajala sadje in zelenjavo. Ustregla je bratu in vzela Nejčeta na hrano in stanovanje. Prej je bila vse večere sama, zdaj ji je že zgolj dijačkova navzočnost kraljšala ure. Nadomeščal ji je otroke, ki jih ni imela. In še njene trde besede, s katerimi ni varčevala, so bile bolj božanje kot karanje... Zaslišala je korake. Planila je in odprla vrata. A bil je le mož, ki seje prismehljal čez prag. Začudil se je, da je žena še pokonci. Ura je kazala že čez polnoč. »Poba še ni domov,« je povedala. >Ej, ej, ej! Ali jih bo slišal!« Bojim se, da se mu ni kaj zgodilo.«  »Ba!« je mož zamahnil z roko. »Kaj naj se mu pa zgodi! Če se bojiš, pojdi vprašat na policijo.« Nuta je bila že pomislila na to, a ni rada hodila na policijo. Ko pa seje kazalec neusmiljeno pomikal naprej in ni mogla zaspati, se je odločila za to pot. Oblekla se je, se z velikim, volnenim šalom ogrnila čez ramena in stopila na ulico. Hodila je naglo in venomer pogledovala okrog. Upala je, da kje zagleda Nejčeta in mu plane naproti. Ulice so bile prazne, le zapozneli pijanci so se vračali domov. Stražnik je s počasnimi, enakomernimi koraki meril pločnik. Stopila je skozi dvokrilna vrata policijskega poslopja, ki so bila za špranjo odprta. Vežo je le medlo razsvetljevala žarnica, ki je gorela visoko pod stropom. »Kaj hočete?« jo je neprijazno vprašal dežurni agent. Nuta je bila tako zmedena, da je le na pol slišala neko ječanje, ki je prihajalo skozi zaprta vrata na desni. Bilo je, kakor da nekdo s stisnjenimi zobmi prenaša hudo bolečino. V pretrganih besedah je povedala, po kaj je prišla. »Trenutek!« je rekel agent, potrkal na vrata in vstopil. Branjevka se je še tesneje zavila v šal. Mrazilo jo je od tesnih občutkov. Prisluhnila je. Ječanje za vrati je ponehalo, slišati je bilo trde besede. Neka nevidna vrata so se odprla in spet zaprla. Agent je stopil v vežo. »Vstopite, gospa!« je rekel. Vstopila je. Za mizo je sedel Pappagallo, zleknjen v lesenem naslanjaču. Obraz mu je bil namrgoden, a oči zaspane. Bastone se je naslanjal s hrbtom na steno; trstikovo palico, ki jo držal v rokah, je vrgel na mizo. »Kaj je?« je vprašal Pappagallo. »Kaj seje zgodilo? Naglo! Kratko!« Nuta je ponovila v eni sapi, kar je malo prej povedala agentu. Pappagallu se je v hipu spremenil obraz, bila ga je sama pozornost. »Tretješolec, pravite?« »Da, gospod. Bojim se...« »Ni se vam treba bati, gospa,« ji je brigadir segel v besedo. »Nič se mu ne bo zgodilo. Našli ga bomo. Povejte, gospa, ali so ga obiskovali kaki sošolci?« »Poredko. Dva ali trije.« »Kakšni so bili?« «Eden majhen, z naočniki, a drugi večji, z lasmi kot povesmo. Teh dveh se najbolj spominjam...« »In ne veste, kako se imenujeta?«  »Oh, ne, gospod. Kako bi vedela! Nisem se zanimala. Videti sta bila tako spodobna...« »Da, da, gospa, spodobna,« se je Pappagallo porogal. »Ju že poznamo. In njuno spodobnost tudi...« Namignil je agentu. Bastone je odšel in se čez minuto vrnil z Jerkom, ki ga je pred seboj sunil v sobo. Dijaček je bil bled kot stena, na videz še bolj suhljat kot prej. Levo steklo naočnikov je bilo razbito, pod levim očesom se mu je vlekla modra lisa, ustnice so mu bile zatekle. Plašno, vprašujoče je uprl oči v Nuto. »Ali je ta?« je vprašal Pappagallo. Nuta je preslišala brigadirjevo vprašanje, tako je bila prepadena ob pogledu na Jerka. »Ali je ta obiskoval vašega nečaka?« je Pappagallo ostro ponovil vprašanje. »Ta,« je odgovorila Nuta in vzkliknila: »Pa kaj sije naredil?« Nihče ji ni odgovoril. Bastone je odvedel Jerka. Nuta je vsa preplašena begala z očmi. Spomnila se je ječanja, ki ga je malo prej slišala v vežo. Ničesar ni razumela, a čutila je, da proti volji nekaj ni prav storila. »Joj!« je zaječala in sklenila roke, »saj menda ne mislite, da je Nejče storil kaj hudega!« »To bomo videli,« je rekel Pappagallo mrzlo, vstal in vzel klobuk. »Z vami pojdemo. Pokazali nam boste njegove stvari. Le mirno, gospa! Kdor ima čisto vest, se mu ničesar ni treba bati.« Nuta se je vsa omotična opotekla v vežo.  Nejče tisto noč ni spal. Sedel je in stisnil roke pod pazduho, ker se je tresel od hladu. Glava mu je bila polna strahov. Spomnil se je tete in milo se mu je storilo. Kot živa mu je stala pred očmi. Čaka ga, a njega ni od nikoder. Morda je stopila celo na ulico in se razgleduje na vse strani. Vprašuje sosede, če ga niso morda videli. In pripravlja hude besede, ki se bodo usule nanj kot ploha. Njenih besed se je zmeraj hudo bal. Bile so ostre, vsaka ga je zbodla naravnost v srce. Zdaj bi jih vdano prenašal, samo da bi bil pri nji. V njeni bližini se je počutil najbolj varnega. Bolj varnega kot v Pavlekovi družbi na potu po svetu, danes tu, jutri tam, v lakoti in mrazu. Iz močne želje, da bi bil čim prej pri teti, se mu je porodila misel na beg. Ne na beg pred policijo, temveč pred Pavlekom. Pri tem niti majčkeno malo ni mislil na to, da bi koga ovadil ali izdal. Tudi ni pomislil na nevarnost, da ga lahko zgrabijo kot miško v pasti. Tiho je vstal in prisluškoval s pridržano sapo. Pavleka ni videl v temi, a je slišal njegovo enakomerno dihanje. Noč je bila polna strahov, a tedaj seje Nejče najhuje bal tovariša in njegovega »mačka«, ki ga je bil položil k vzglavju. Če se prebudi in bo uganil njegovo namero, ga bo obdolžil izdajstva. Prestopil seje dva, tri korake, žeje bil na prostem. Sprejelo ga je grmovje, ki je obraščalo stezo. Zdelo se mu je, kakor da so ga objele dolge roke s tenkimi, mrzlimi prsti, Soča je prijetno šumela, nekje na drugem bregu je lajal pes. Deček se ni menil za te glasove. S strahom je pričakoval, da bo zdaj zdaj zaslišal za seboj Pavlekov klic, nato bo počilo iz teme... Ni več slutil hladu, ves oznojen je našel izhojeno stezo, ki se je v ovinkih spenjala v breg. Tekel je po nji tako naglo, kolikor mu je dopuščala tema. Oči so se mu privadile mraka, vendar se je venomer zaletaval zdaj v skale, zdaj v debla. Ni se več bal Pavleka, zdaj so ga lovili nočni strahovi. Od groze so mu tekle solze po licih. Dospel je vrh brega, na polje. Bil je tako izmučen, da bi se bil najrajši vrgel na rjavo trato in počival. A moral je dalje. Za poljem, za krošnjami dreves, ki so obrobljale njive, je spalo mesto. Pred strahovi se mu je mudilo v varstvo njegovih luči. Po mehkem kolovozu je dosegel cesto, ki seje siva vlekla pred njim. Koraki so mu gluho odmevali. Zdaj pa zdaj seje ozrl iz bojazni, da ga kdo zasleduje. Murve ob poti so se mu zdele kot vrsta karabinjerjev s širokimi klobuki. 52  Tekel je, da seje čim prej rešil med prve hiše, ki so bile medlo osvetljene od cestnih svetilk. Upočasnil je hojo. Bil je varen pred strahovi. Z dlanjo si je obrisal solze, ki jih je šele tedaj začutil na licih. A bolj kot seje bližal domu, bolj gaje plašila misel na teto. Kaj mu poreče? Kaj bo storila? Pred nizko, temno hišo v samotni ulici se je ozrl v okna. Bila so razsvetljena. Teta še ni legla, bde ga pričakuje. Tudi vežna vrata so bila na pol odprta. Nejčetu je bilo tako hudo pri srcu, da seje oslonil na steno in gluho zastokal. Ko so na ulici zapeli neki koraki, se je pognal v vežo in tipal po temnih stopnicah. Ne da bi potrkal, je odprl v kuhinjo. Prepaden do dna duše je obstal za vrati. Teta je z očmi, polnimi strahu in skrbi, slonela ob ognjišču. Pri mizi je sedel brigadir Pappagallo in gledal izpod čela. Ob oknu je stal agent Bastone in streljal z ostrimi očmi. Ko je vstopil, so se vsi hkrati zastrmeli vanj. Njihovi pogledi so bili začudeni in hkrati vzradoščeni. Nejče je bil ves beden, bled, objokan in opraskan po rokah in po obrazu. Oči so mu bile polne bojazni, ki se mu je še stopnjevala, ko je zagledal brigadirja in agenta. Proseče je pogledal teto, usta so se mu skremžila na jok. Nuti se je tako zasmilil, da je potlačila nejevoljo. Bila je vesela, da je le prišel, da ga le spet vidi. Zgrabila ga je za roko. »Nejče, kakšen pa si!« je vzkliknila. »Nesrečni otrok, kod si hodil tako dolgo? Kaj si počel, da si tak?« Tedaj se je dvignil Pappagallo, ki se mu je od zadovoljstva smehljal ves obraz. »Pustite, gospa!« je rekel. »Vidva se bosta že še pomenila. Zdaj ga bom jaz nekaj vprašal,« seje obrnil na dečka. »Povej, kje je oni drugi - tvoj tovariš?« Nejče je bil videti ves preplašen in skesan. Brigadirje uganil že po njegovih očeh, da je to tista vreča, iz katere bo lahko vse iztresel, nekaj z obljubami, a nekaj z grožnjami. Dečku sprva niti na misel ni prišlo, da bi kaj tajil. Verjel je, da se s tem rešuje. »Pavlek?« je vprašal. »Pri Soči je.« »Aha, pri Soči,« je rekel brigadir zadovoljno. »Kaj dela pri Soči?« »Spi.« »Tako - torej spi? Aha! Kje pri Soči spi?«  Tedaj je Nejče samo zijal in gledal. Brigadir gaje vpraševal prijazno, s sladkim nasmehom, to ga je bilo opogumilo. S pogumom pa se mu je prebudila zavest, da postaja izdajalec. Drobno ga je zbodlo pri srcu. Vedeti hočejo, kje spi Pavlek, da ga bodo zgrabili v snu. In Pavlek bo uganil, da ga je izdal on, ki je ponoči pobegnil. »Črni bratje« mu ne bodo odpustili, da je prelomil slovesno prisego. Pred njimi je nenadoma občutil večji strah kot pred brigadirjem. »No, kje pri Soči?« je Pappagallo ponovil vprašanje. »Ne vem,« je Nejče pogledal v tla. »Tako - ne veš? Lažeš, da ne veš! Skupaj sta bila, a praviš, da ne veš. No?« Nejče je ves preplašen in zbegan pogledal teto, kakor da pri nji išče pomoči. »Ne vem,« je ponovil skoraj tiho. »Veš, a nočeš povedati,« je rekel brigadir neprijazno in namignil agentu. »No, prav. Menije prav. Če nočeš povedati, pojdeš z menoj.« Preden se je Nejče prav zavedel, ga je agent že držal za roko. Obupano je pogledal teto in zacvilil kot zajček, ki se ujame v zanko. »Pustite ga, gospod!« je Nuta proseče dvignila glas. »Nejče, daj, saj vidiš... Gospod, saj bo govoril... saj bo vse povedal...« »Seveda bo govoril,« je rekel brigadir trdo, s posmehom. »Vem, da bo govoril... a ne tu... Pojdimo!« Nejče je planil v neutolažljiv jok in se dal odpeljati kot ovčka.  15 Pavlek je bil po naravi trdnega spanja. Če bi ležal pod toplo odejo, bi ga ne prebudilo niti topovsko streljanje. Tisto noč pa ga je hlad večkrat zbujal, vendar ga nikoli ni do konca zdramil. Le še bolj seje stisnil, sključil kolena pod brado in znova zaspal. Ob zori, ko so se oglasile prve ptice, pa so mu začeli šklepetati zobje. Sedel je in si pomel oči. Še na pol v spanju se ni takoj zavedel, kje je in kako je zašel v tisti brlog. A takoj mu je bilo vse jasno. Ozrl se je po Nejčetu in ostrmel. Nejčeta ni bilo. Prostor, kamor je bil zvečer legel, je bil prazen. To gaje do konca zdramilo. Planil je na noge, pogledal v rov in v grmovje. Nič. Vroče ga je spreletelo po telesu. Nejče je čez noč izginil. Saj to bi bil lahko slutil. V mesto je odšel, plašne, k teti. Vse drugo pa si je lahko mislil. Naši ga bodo kot zajca v zanki. In zanj bi ne mogel dati roke v ogenj, da ničesar ne bo povedal. Grenkoba mu je zalila srce. Skrivališče ni bilo več varno. Morda že vedo, kje je prenočil. Morebiti že lomijo skozi goščavo, da bi ga ujeli kot jazbeca v jazbini. Napeto je prisluhnil, a nič sumljivega ni bilo slišati. Le reka je šumela in ptice so pozdravljale novo jutro. Začutil je žejo. Mučila ga je že prejšnji večer in vso noč, a v razburjenju se mu je podvojila... Obšlo ga je rahlo upanje, da je morda Nejče šel pit vodo. Žejalo ga je in se je pomuznil do reke. Tam ga najde... Prerinil seje skozi grmovje do Soče in obstal skrit za veliko skalo. Previdno se je razgledal okrog in okrog. Roka mu je počivala na revolverju, ki mu je tičal v žepu. Saj bi morda ne streljal, a že misel na orožje mu je vlivala več poguma. Nikogar ni bilo. Rahlo upanje, da morda najde Nejčeta, mu je šlo po vodi. Na drugem bregu sta dve ženski med glasnim razgovorom splakovali perilo. Legel je s trebuhom na beli prod, se oprl na roke in pil v dolgih požirkih. Nato si je ostanek spanca izmil iz oči. Zmočil si je tudi lase in jih s prsti počesal. Skuštran kot je bil, bi lahko vzbujal preveč pozornosti. Začutil je lakoto, a tedaj ni utegnil misliti na jed. Mislil je na beg. Da jo je Nejče pobrisal, ga je vznemirjalo, a hkrati mu je bilo to tudi pogodu. Mevžast in neodločen kot je bil, bi mu bil na begu samo v napotje. Splazil se bo na breg, nato pa po stezah čez polje in med raztresenimi hišami na pobočje Škabrijela. Ko bo mesto ležalo globoko pod njim, se mu bo šele oddahnilo srce. Kaj bo potem, ga ni skrbelo. Pred njim se bo odpiral široki svet.  Pomislil je na tovariše. Zapušča jih, a saj jim tako ne more pomagati. Misel mu je obstala na Filipu kot prejšnji večer, ko ga je že zazibavalo v spanje. Tiho samoočitanje gaje zazeblo v dušo. Čutil seje krivega pred njim. Prejšnji dan je kot brez glave hitel v skrivališče in še pomislil ni nanj. On pa morda niti ne sluti, kaj se godi. Čudi se, zakaj Tonina ni bilo k njemu, da bi šla z letaki v okolico. Jerko ga ne bo izdal. Tudi Tonin bo molčal. Toda - Nejče, Nejče! A četudi Nejčeta ne dobijo, kdo ve, kaj se zgodi... Pavlek se je bojeval v sebi. Ali naj takoj pobegne, ali naj prej opozori Filipa in ga vzame s seboj? Ta bi bil drugačen tovariš kot Nejče. Z njim bi se bilo lepo klatiti po svetu... Skrit za skalo je sedel na produ, razmišljal in metal kamenčke v vodo, da so se delali kolobarji. Nenadoma je planil na noge. Sklenil je, da pojde v mesto, po Filipa - če ni že prepozno... Če je prepozno, se bo že kako izmuznil... Že je bil na stezi, ko je začutil revolver v žepu. Z njim ne more v mesto. Če ga morda le zgrabijo in preiščejo, bo joj! A bilo mu je strašno težko, da bi se ločil od njega. Že ga je hotel zavihteti in vreči v valove, ko mu je roka kot brez moči omahnila. Srce mu ni dalo. Zakopal ga bo. Če bosta s Filipom utegnila, ga prideta iskat. Dober in zvest tovariš jima bo na samotnih poteh. Odvalil je skalo, ki je ležala v pesku. Izgrebel je jamo in vanjo položil revolver. Prej mu je bobenček napolnil z vsemi naboji. Nanj je spet poveznil skalo in jo ob straneh zasul z mivko. Zapomnil si je prostor, da bi ga lahko našel. Tiho, tatinsko se je po strmi stezi splazil na breg. Leže na trebuhu, na pol skrit v grmovju, seje previdno razgledoval. Nekaj kmetov seje upogibalo po njivah. Po cesti seje z ropotom pripodil prazen voz. Sonce je bilo že vstalo iz meglice na obzorju in se razlilo čez Obsočje in Brda. Z rokami v žepih in tiho žvižgaje predse, kakor da mu nič ne teži duše, je odšel po kolovozu. Če bi ga kdo videl, bi mislil: to je deček, ki se mu je na vse zgodaj zljubilo na potepanje. A bil je ves napet, oči so mu švigale na vse strani. Mikalo ga je grozdje, ki se mu je vabljivo ponujalo iz orumenelega listja. Huda skušnjava za prazen želodec, ki se mu je vedno bolj oglašal. Stopiti bi moral le dva koraka v stran in iztegniti roko... Pred seboj, med murvami za ovinkom kolovoza, je zagledal dva gosposka človeka, ki sta mu z naglimi koraki prihajala naproti. Bila sta v živahnem razgovoru in ga morda še nista opazila. Pavlek seje pričenil od strahu. Nato je skočil v leho, ki sta jo obrobljali dve dolgi vrsti vinske trte. Sključen je tekel vzdolž njive in se ni upal ozreti. Na drugem koncu je zadel na kmeta, ki ga je mrko gledal, oprt na kopačo. 56  Ali ne poznaš poti?« je zarenčal. Poznam,« je dejal Pavlek in se ozrl. Neznanca sta šla dalje po kolovozu. Če ga iščeta, ga nista opazila. Glasno se je oddahnil. »Tu je zame krajše,« je kmetu pokazal na stezo, ki je tekla med njivami. Odšel je po nji, kakor da je to edina pot, ki vodi v mesto. »Grozdje ti diši!« je slišal za seboj. Pavlek je bil užaljen, da ga imajo za poljskega tatu, četudi se je le težko upiral skušnjavi, tako mu je res dišalo grozdje. Ni kazalo, da bi se ustavljal in prerekal s kmetom. Hitel je, da bi bil čimprej zunaj polja, med vrtovi in hišami. Ni krenil skozi središče mesta, da ga kdo ne zaloti in zgrabi. Naredil je velik ovinek po stranskih ulicah. Mudilo se mu je, vendar mu je iz neke zajtrkovalnice tako zadišalo po svežem kruhu, da se mu je sama od sebe ustavila noga. V žepu mu je žvenkljalo še nekaj drobiža. Vstopil je, si naročil skodelico toplega mleka in velik kos kruha. Jedel je in z enim očesom škilil skozi vrata na ulico, a z enim ušesom nehote prisluškoval klepetavi kupovalki, kije govorila s prodajalko. »Včeraj, gospa, so prijeli neke študente. Enega sem videla, ko so ga peljali.« »Res, gospa? Česa ne poveste! Kaj so naredili?« »Menda so kradli. Denar! Veliko denarja! Cela banda jih je bila. Vseh še niso prijeli. Nekatere še iščejo...« Ženski sta še dolgo razpredali, kako je dandanes mladina pokvarjena. Pogledovali sta Pavleka, ki mu je kri razganjala lica. Zdelo se mu je, da njuni pogledi govorijo: Morda je ta tudi eden izmed tistih; zdaj se gosti z ukradenim denarjem... Pavlek bi bil rad naročil še skodelico mleka, a se mu je začelo strašno muditi. Imel je občutek, da mu gori pod nogami. Roka se mu je tresla, ko je plačeval; naglo je stopil na ulico.  Brigadir Pappagallo je bil najsrečnejši človek na svetu. Četudi je delal hud obraz, se mu je srce samo od sebe smejalo. Pred očmi mu je migotalo povišanje v službi kot zrela hruška z veje. Ptički, ki jih je že več mesecev iskal, so polovljeni čivkali v kletki. Anibale je bil dečko in pol. Toda zmotil se je, ko je mislil, da bo iz prvega, ki ga bo zgrabil za ušesa, tako nalahko izbezal priznanje kot pastirji murnčka iz luknjice. Tonin in Jerko sta bila trda oreha. Krivdo za vse, kar so imeli v rokah, sta jemala nase. Za vse drugo pa sta bila gluha. Skoraj bi bila trdila, da se sploh ne poznata. Tonin je še Anibalu v obraz tajil, da bi mu bil Pavlek karkoli izročil. A Pavlek se je že sam izdajal s tem,da ga ni bilo domov. Našli so tudi njegove šolske knjige in letake. Toda iz Jerka in Tonina niti šiba ni mogla iztepsti več, kot sta sama hotela povedati. Na pomoč mu je prišel Nejče. Ni se motil, ko je računal, da se bo temu plahemu dečku zdrl klepetec. Nejče je bil iz strahu pred ječo ves nor, poleg tega pa so mu zagrozili celo s smrtjo. Če pa vse pove, so mu rekli, da ga bodo izpustili, da se vrne k teti. Bil je prav tako lahkoveren kot se je bal ječe in smrti, to mu je razvezalo jezik. Opisal je Pavlekovo skrivališče ob reki; pri tem si je želel, da bi ga ne našli. Izdal je tudi Filipa. In ni zamolčal, da je bila Žutka tista, ki je njega in Pavleka opozorila, da ju iščejo. Iztresel je vse, kar je imel v malhi. Le za kako važno podrobnost so mu morali podkuriti s šibo, da seje spomnil. Zapisali so vsako njegovo besedo. Ko so tisto jutro zgrabili Filipa, ki ničesar ni slutil, so na stopnicah ujeli Pavleka. Pappagallo se je zmagoslavno zasmejal. Dva agenta je bil poslal k Soči, da ga presenetita v spanju, ta pa mu je sam priletel v roke. Pavleku ni bilo še nikoli tako grenko. Prepozno je prišel. Od groze in začudenja so se mu na široko razprle oči. Noge so mu tako odrevenele, da bi ne bil mogel pobegniti, tudi če bi se mu ponudila priložnost. Filipa ni mogel rešiti, še sam je zletel v zanko. Razočaranje mu je zalilo srce, glava mu je klonila... Potem je stal v pisarni pred brigadirjem. Roke so mu visele ob telesu, a glava mu ni več klonila. Drzno, mirno so mu gledale oči. Pripravljen je bil na vse. Na koncu mize je sedel Bastone, pred njim je ležala trstikova palica. Pappagallov obraz je izražal narejeno žalost in razočaranje. »To je tisti nepridiprav,« so mu govorile oči, »ki sem ga hotel napraviti za svojega zaupnika? V obraz se mi je nesramno lagal in se pretvarjal.« 58  Ozrl se je v agenta in mu rahlo namignil, da je odšel. Brigadir in Pavlek sta bila sama. »Žalosten sem,« je spregovoril Pappagallo z narejeno tegobo. »Hudo sem žalosten. In razočaran. Do dna duše. Ti - pa v taki družbi! Tega nisem pričakoval...« Pavlek je molčal. Besede mu niso šle v živo. »Nobene ne rečeš?« je nadaljeval brigadir. »Tudi jaz ne vem, kaj naj še rečem. In ne, kaj naj si mislim. Le čudim se. Grozno se čudim. Imel sem te za dobrega fanta. Kaj poreče tvoj oče? Hudo ga bo zadelo.« Pavlek je uprl oči v tla. Ob misli na očeta mu res ni bilo lahko. Bal se bo stopiti pred njega. »Prijatelj sem ti bil. Vabil sem te, da bi se kaj pomenila. Ti si se mi pa izogibal, ker si imel slabo vest. Ali ni bilo tako? Pavlek je še vedno molčal. »Ne morem verjeti, da si tako pokvarjen,« je Pappagallo znižal glas in nadaljeval v prijateljskem tonu. »Ne morem verjeti. Srce mi ne da, da bi verjel. Bil si le zapeljan. O tem sem prepričan. Zato ti hočem pomagati kot svojemu prijatelju. To, kar ste počenjali, je zločin. Velik zločin! O tem, kaj se bo zgodilo s tvojimi tovariši, nočem niti govoriti. Dobili bodo, kar so zaslužili. Le pri tebi, če vse poveš, priznaš in se skesaš, bomo zatisnili eno oko. Ne boj se! Nihče ne bo tega vedel, razen mene. Nihče! Vidiš, zdaj sva sama. Govori! Povej natančno in po pravici, kako seje začelo, koliko vas je bilo, kaj ste delali in kaj ste nameravali še storiti. Vse, vse! Ničesar ne smeš zamolčati. Potem te takoj spustimo domov. Jutri pojdeš spet v šolo. Ne bomo te zaprli...« Dijaček je stiskal ustnice in molčal. »Nočeš govoriti? »je brigadir zvišal glas, a oči so mu zasršele. »Torej te bom izpraševal. A pazi - odgovarjaj po resnici! Kje imaš revolver?« Ko so bili Pavleka zgrabili, so mu takoj preiskali žepe. Takrat ni pomislil, da iščejo revolver. Zdaj je pomislil na Nejčeta. O, Nejče! Za hip mu je glava zlezla med ramena, a jo je spet vzravnal. »Nimam revolverja.« »Vem, da ga nimaš. A imel si ga. Tonin ti ga je dal. Streljal si z njim. Kam si ga skril?« »Nisem ga imel,« je dejal Pavlek. Pappagallo ga je nekaj trenutkov srdito gledal v oči. Nato je segel v miznico, vzel iz nje pisani letak in mu ga pomolil pod nos.  »Ali to poznaš?« »Ne.« »Ne? Med tvojimi knjigami smo našli. Ali boš še tajil?« Pavlekje molčal. »Kdo ti je to dal?« »Nihče. To ni moje.« Brigadir je stiskal ustnice in le s težavo krotil jezo. »Pomagati sem ti hotel, a ti bi me rad vlekel za nos,« je zakričal. »Mi že vse vemo!« Vse - črni brat! Trosili ste listke s protidržavno vsebino. Izobesili ste slovensko zastavo. Poziv na upor ste hoteli pribiti na zidove. To je veleizdaja! Veleizdaja pa se kaznuje s smrtjo. S smrtjo! Pobesili vas bomo... Le če vse poveste in skesano priznate, vam bomo prizanesli...« Pavleku so so se rahlo zašibile noge. Toda bolj kot grožnja s smrtjo ga je zadelo spoznanje, da je vse izdano. »Ali boš govoril?« je vprašal brigadir. Pavlek je samo odmajal z glavo, ni imel glasu. Pappagallo je pritisnil na zvonec. Vstopil je Bastone in vprašujoče pogledal brigadirja. »Noče govoriti,« je rekel Pappagallo. »Ničesar ni storil. Nedolžen je kot ovčka! Rad bi mi natvezel belo za črno. A imamo sredstva, da mu razvežemo jezik,« je dejal grozeče in se obrnil na Pavleka. »Jaz te ne bom tepel. Tudi gospod Bastone te ne bo šeškal. Tvoja zakrknjenost te bo tepla...« Agent je vzel palico z mize, jo zvijal v rokah in kot krvnik stal pred Pavlekom. Ta si je z rokami zakril obraz in se ves zgrbil; trd, brez diha je pričakoval prvi udarec... 60  17 Pero se mi upira, da bi podrobno opisoval muke »črnih bratov«. O tem, kako so vlekli resnico iz njih, bi lahko napisal pet poglavij, a bi še tega edinega najrajši izpustil. Vsi so bili vredni sočutja. Tudi Nejče. Nikar ga prehudo ne obsojajmo! Ni bil slab deček, le velik plašljivec in tako ves otročji, da je mislil komaj za ped pred nosom. Te lastnosti pa niso tiste vrste, da bi iz kakega dečka naredile junaka, četudi je v družbi »črnih bratov«. Niso ga izpustili, kot so mu bili obljubili, če vse pove, tedaj seje bridko zajokal. Kakor njegove tovariše, so tudi njega samega zase zaprli v tesno celico. Ta je bila temna, brez oken, le nad vrati je bil preduh za zračenje. Podnevi je bilo vse tiho, kakor da ždi zakopan globoko pod zemljo. Skoraj vsako noč pa so se cvrkutaje odpirala vrata, dečke so vodili na zasliševanje. Skozi stene je bilo slišati udarce, krik in ječanje. Strašni glasovi, ki so prebujali zono in jih Nejče ni mogel poslušati. Tiščal je ušesa ali pa seje vrgel z obrazom na leseno ležnico in trepetal kot v groznici. Včasih, tudi po dvakrat ali po trikrat na noč, so zaječala njegova vrata. Vodili so ga na soočenje... Zdaj pred Jerkom, zdaj pred Toninom, Pavlekom in Filipom je moral ponoviti, kar je že izpovedal. To je bilo najstrašnejše. Tresel seje kot trepetlika, oči so mu gledale tako milo, kakor da stokrat prosijo za odpuščanje. Pogledi tovarišev, ki so bili tako vsi tepeni, da so se komaj držali na nogah, so bili začudeni, polni groženj in zaničevanja. Zaradi njegovega pričevanja so začeli priznavati. Vsi, razen Jerka, ki so ga tako izmučili, da ga niso več držale noge in seje vlekel kot senca. S priznanjem tega, kar je izpovedal Nejče, pa je bilo končano šele prvo poglavje. Začelo seje drugo poglavje in z njim nove muke. Pappagallo, ki je bil medtem povišan v komisarja, ni verjel, da so si dijački sami izmislili, kar so počenjali. Imel jih je za navadne paglavce. Paglavci pa se igrajo Indijance in razbojnike, a ne zarotnike. Vedeti je hotel, kdo jih je k temu nagovoril, jim dajal denar in navodila. Verjel je, da bo odkril veliko, nevarno zaroto. V tej veri je ves gorel od vneme in nestrpnosti. A česar noben izmed dijačkov ni vedel ne storil, ni bilo mogoče iztepsti niti iz takega zajca, kot je bil Nejče. Niso pomagale niti obljube niti grožnje. Bastone je s svojo palico zaman vneto vihtel v službi domovine. Nejče je cvilil pod udarci. Ali boš povedal, kdo vas je to učil?« mu je Pappagallo pel na uho. »Kdo vam je dajal denar? Boš govoril?« Da, da.«  Palica je utihnila. »No, povej! Kdo?« Nejče je stal pred komisarjem kot bebec, ni si vedel pomagati. Kdo? Nihče! A tega mu niso verjeli. Ali naj imenuje teto? Ali debelega peka na vogalu ulice, kamor je hodil po žemlje? Ali Toninovega očeta? Pavlekovo gospodinjo, gospo Nino? Le malo ljudi je poznal v mestu. Toda naj imenuje kogarkoli, da se reši, bi bila laž. Zopet bi padalo po njem. Ni bilo rešitve. Odvedli so ga nazaj v celico. Čez minuto je prihajalo skozi steno Toninovo vpitje... Bolj kot na trstikovo palico seje Pappagallo zanesel na lakoto in žejo. »Črni bratje« od prvega dne niso dobili niti mrvice hrane in niti kapljice vode. Želodec jim je kmalu utihnil in otopel. Dijačkom so se izcejale telesne moči, noge so se jim tresle v kolenih, čutili so omotico v glavi. A hujša od lakote je bila žeja, trša od vsake palice. Grlo je bilo suho, kot da je polno peska, jezik se je lepil na nebo. Na nič drugega niso mislili kot na vodo. Še sanjali so le o vodi, kako jim v debelem curku žubori mimo ust. Obračali so glavo in se mučili, da bi vsaj kapljico ujeli na jezik. Imeli so eno samo željo, da bi se le še enkrat napili vode, vode, vode - četudi bi morali nato umreti... Četrti ali peti dan so jim prinesli slanika. Krasna riba, če jo lahko zaliješ po mili volji. Nejče je hlastno ugriznil v rdečkasto meso. Potolažena je bila prva lakota in zdelo se mu je, da ga je popustila tudi strašna žeja. A to je bilo le za hip. Kmalu je začutil še hujšo žejo kot prej, ki ga je žgala kot ogenj in mu jemala pamet. Opotekel seje do vrat in nabijal nanje s pestmi. »Vode,« mu je zamolklo, pretrgano prihajalo iz grla. »Vode! Vode!« Izmučil se je. Ni mogel več stati na nogah. Imel je občutek, da mu oteka jezik in bo na mestu umrl. Vrgel seje na deske, zagrebel obraz v roke, trzal s telesom in ječal. »Vode, vode, vode!« je ponavljal. Nazadnje ga jezik ni več ubogal, slišati je bilo le: »Vo-e, vo-e!« Zunaj so se odpirala vrata. »Črne brate« so znova vodili na zasliševanje, a zdaj ni bilo več slišati ne udarcev ne vpitja. Vse je bilo grozeče mirno in tiho. Prišli so tudi po Nejčeta. Ves omotičen se je opotekel na hodnik. Da se ni zgrudil, se je z roko oprijemal stene. Ustnice pa so mu venomer tiho ponavljale: »Vode, vode...« To pot je bilo v mučilnici nekoliko drugače kot po navadi. Za mizo je sedel prileten, sivolas gospod gladko obritega, negibnega obraza, ki mu je leva 62  veka silila na oko. Nejčeta je slačil z mrzlim pogledom. Ob njem je sedel Pappagallo, ki mu je bil obraz za spoznanje prijaznejši. Bastone je stal ob steni, brez palice, z rokami prekrižanimi na hrbtu. Na vogalu mize je stal lonček z mlekom; v njega je Nejče uprl žejni pogled. »Sedi!« mu je rekel Pappagallo. Nejče je sedel. A naj je pogledal kamorkoli, so mu oči vedno znova splavale na lonček. »Ali bi pil?« Deček je prikimal, upanje mu je zasvetilo v očeh. »Pil boš,« je dejal komisar dobrodušno. »A prej govori! Saj veš, kaj bi radi vedeli. Ne bom ti več ponavljal.« Peklenska žeja, lonček mleka in pogoj, ki ga ni mogel izpolniti - to je bilo za Nejčeta več kot preveč. Iz duše mu je vstala tako globoka, obupna žalost, da je zajokal in zahlipal iz polnega srca. Sklenil je roke, kakor da prosi, roti in prisega, oči pa so mu gledale tako milo in obtožujoče kot oči obstreljene srnice v zadnjih dihih. »O-o-o, ničesar več ne vem,« mu je hripavo, pretrgano prihajalo iz grla. »Vse sem... povedal... O-o-o, vse sem povedal... vse...« Besede je pretrgalo glasno hlipanje. Pappagallo se je ozrl na sivolasega gospoda in rahlo zganil z rameni, kakor da ne ve, kaj naj še stori. Ta je gledal Nejčeta še nekaj trenutkov, nato je naredil odsekano znamenje z roko in se zagledal v mizo. Pappagallo je vzel lonček in ga ponudil Nejčetu. »Na, pij!« je dejal s prijaznim glasom. »Vse izpij!« Nejček je zgrabil za lonček z obema rokama in med solzami hlastno pil, kakor da si s tem rešuje življenje. »Ali bi še pil?« je vprašal komisar, ko je Nejče prazni lonček postavil na mizo. »O, še!« Bastone mu je iz vrča, ki je stal na okenski polici, znova nalil mleka.  Za«črne brate« je bilo konec zasliševanja, prepeljali so jih v sodne zapore. Še so se jim poznali udarci, bili so hudo bledi, s črnimi kolobarji pod očmi, vendar so jim bili obrazi vsi nasmejani. Skozi velika, zamrežena okna je vel zrak, sonce se je upiralo v stene. Vode so se lahko nalokali do mile volje. In obetal se jim je hlebček kruha in opoldanska porcija tople mineštre. Na železnih posteljah so jih čakale blazine, na katere so bili vrgli rjuhe in odeje. V celici so že našli mladega tovariša, ki mu je bilo ime Jušto. Bil je malce premajhen za svojih sedemnajst let, rdeči lasje so mu bili na kratko ostriženi, iz pegastega obraza so mu drzno gledale sive oči. Hlače so mu bile spodaj razcefrane, čevlji hudo pošvedrani, roke so mu silile iz rokavov premajhnega jopiča. Zaradi drznosti, s katero seje popačil za odhajajočim paznikom, se je dijačkom že prvi hip prikupil. Nejče, ki ga nihče ni nagovoril ne pogledal, si je izbral posteljo v kotu za vrati. Tih in plah je tiščal roke med kolena in kot zatopljen v neko misel s kislim obrazom bolščal v pod... Jerko je bil kot senca. Ko je vstopil v celico, se je od slabosti opotekel. Zdaj je sedel na svoji postelji pod oknom, lezel v dve gubi in se medlo smehljal. Oči so mu vročično gorele, drobno mu je trepetalo telo. »Če si bolan, lezi!« mu je rekel Jušto pokroviteljsko. »Če je kdo bolan, sme ležati tudi podnevi. Ali si bolan?« »Ni mi dobro,« je dejal Jerko. »Jutri se lahko javiš na zdravniški pregled.« Jerko sije postlal, legel in se zagrnil do brade. Zaprl je oči in tiho dihal. Sladko ugodje se mu je razlilo po udih. Jušto je pretaknil žepe, našel čik in si ga prižgal. Prilepil si ga je na ustnice in ga kadil, ne da bi ga vzel iz ust. Z rokami v žepih suknjiča je hodil po celici in zdaj enega, zdaj drugega ošvignil s pogledom. »Kakšno ste skuhali?« je vprašal. »Nobene,« je odgovoril Tonin. »Ph!« je Jušto zaničljivo pihnil. »Meni boste pravili! Za nič vas niso zaprli. Poiščite si koga drugega, da mu boste to natvezli.« »Eh!« seje otresel Pavlek. »Neke listke smo trosili. Ali je to kaj?« »Aha!« je dejal Jušto. »O vas sem že slišal. Tu se vse izve. Ali so vas pošteno našeškali?« je vprašal s pogledom na Toninovo podpluto oko in na Filipove zatekle ustnice.  »Ne moremo se pritoževati, da so nas premalo,« je odvrnil Tonin na pol v šali. »Pa ti? Zakaj si tu?« »Gospodar, pri katerem sem delal, mi je dal klofuto. Jaz pa sem ga brcnil v trebuh, daje na mestu obležal. Dve leti mi ne utečeta.« Dijački so zrli v Jušta z vedno večjim občudovanjem. A tisto o klofuti in brci je bilo gladko izmišljeno. Bil je potepuh, doma z dežele, ki so ga že večkrat izgnali, a se je vedno znova vračal v mesto. Menda se mu je bilo tudi nekaj tujega blaga prijelo prstov. A tega se je sramoval priznati. Dijačke je imel za otročaje, a so bili »politični«; to mu je vzbujalo tiho spoštovanje. »Dve leti!« je vzkliknil Pavlek, ki so se mu še tisti dnevi zdeli daljši kot toliko mesecev. »Tudi vam jih bodo naložili,« je menil Jušto, izpljunil ostanek čika in ga pohodil. »Ali ste kaj priznali?« »Vse smo priznali,« je zarenčal Filip, ki se je ves čas le s težavo premagoval, in strupeno premeril Nejčeta. »Saj smo morali priznati, ko pa so že vse vedeli. Tistile zajec tam je dobil drisko; vse je letelo iz njega.« Nejče je dvignil preplašene oči. Čakal je tega trenutka in se ga bal. Na policiji ga je mučila zavest krivde in občutek sramovanja, a pred tovariši ni imel strahu. Tam mu nič niso mogli storiti. Zdaj pa je bil spet med njimi. Bolel ga ježe prezir, še huje pa gaje zadel očitek. Proseče je pogledal vse zapovrstjo; zdelo se mu je, da se mora braniti in opravičiti. »Tako so me tepli!« je jokavo zategnil. »Tepli?« seje Filip suho, porogljivo zasmejal. »Tebe so mlatili, nas pa božali, kaj? Ali ne vidiš, kakšen gobec so mi naredili? Tudi za pupcati in papcati ti najbrž niso dali, a ?« »Ne.« »Joj, nas so pa tako pitali,« se je oglasil Tonin. »Želodec so mi pokvarili. Pavlek, ali si mogel pojesti vse klobase, kar so ti jih naložili?« »Ah, kje!« je Pavlek zamahnil z roko. »Jaz že ne. Še zdaj jih nosim na hrbtu.« Dijački so se zasmejali. »Pa ribo so ti vendar dali,« seje zopet oglasil Filip. »So, pa je bila tako slana,« je zastokal Nejče. »Po nji sem bil še bolj žejen.« »Viš ga osla!« seje Filip udaril po stegnu. »Pojedel jo je, požeruh! Če bi hoteli, bi potem za kozarec vode priznal, da si moj ranjki stric.« Nov smeh. Filip seje ustopil pred Nejčeta in mu pomolil pest pod nos.  »Še se bomo pomenili,« je dejal grozeče. » Ne tu, tam zunaj... To si zapomni!« »Vsega sem samo jaz kriv,« je Nejče vzklinkil na pol v joku in planil na noge. »Pavleku in Toninu pa nobene ne rečeš! Ona dva sta kriva, da je Anibale videl letake. Tako je vse prišlo na dan...« Nejče ni utegnil izgovoriti do konca. Tonin je zviška planil predenj in ga udaril po licu. Kar si je že sam vse dni tiho očital, mu je Nejče vrgel v obraz. Tega ni mogel prenesti. Nejče se je zgrabil za lice in glasno zacvilil. »Tiho!« je zasigal Jušto, ki se je dotlej bogovsko zabaval. »Tiho! Še kakega vraga nam prikličete na glavo!« Dečki so bili tiho kot preplašene miši. Le Nejče je narahlo pohlipaval in si s pestjo brisal solze. Na hodniku so zapeli koraki. Odprla se je linica v vratih, prikazal se je paznikov obraz. »Kaj je? Kdo vpije?« »Nič ni,«je rekel Jušto. »Domov bi rad, pa joče,« je pokazal na Nejčeta. »Ne domov, v klet pojde, če bo sitnaril,« je dejal paznik ostro. »V temnico.« Linica se je znova zaprla. Jerko, ki je bil začumel, seje predramil. Oprl se je na eno roko in pogledal po celici. »Pustite ga!« je dejal s tihim glasom. »Pustite ga! Ne zmenite se zanj, kakor da ga ni... Kakor da ga ni...« Znova je legel in zaprl oči. Pavlek je stopil do njega in sedel na rob postelje. »Jerko! Ali si res bolan?« Tovariš ga je pogledal in se mu bolno nasmehnil. »Ne vem,« je dejal. »Kaj čutiš? Kaj te boli?« »Nič me ne boli. Le slab sem. Nič ne morem... Nič ne morem... Naspal se bom, pa bo spet dobro...« »Ali česa želiš?« »Malo vode... Vode...« Pavlek mu je prinesel vode. Popil jo je nekaj požirkov in spet zaprl oči... 66  Zvečer, ko so polegli in so se vse celice pogreznile v tišino, je Tonin dvignil glavo in tiho poklical Pavleka. »Kaj?« »Kam si dal - mačka?! »Skril sem ga,« je Pavlek povedal tako tiho, da ga razen Tonina nihče ni mogel slišati. »Pappagallu sem rekel, da sem ga zagnal v vodo. Pa ga nisem. Skril sem ga.« Tonin seje nasmehnil. Nato sta bila tiho. Skozi okno je sijala luč z dvorišča in risala mrežaste kvadrate na steno.  Počitek Jerku ni vrnil moči. Imel je nemirno spanje in se je vsak trenutek prebujal. Njegovi tovariši so otepali kruh in srebali vročo mineštro. Spet jim je nekaj rdečice dahnilo na lica. Jerku pa se je upirala vsaka jed. Tu pa tam je poprosil le za vodo, zakaj mučila ga je huda žeja. Ležal je in čumel, včasih se je izgubljal v rahle blodnje. Pogosto se mu je sanjalo, da stoji pred krvniki. Še pogosteje pa je mislil na to. Bilje najšibkejši izmed »črnih bratov«, vendar najbolj junaški. Tega, kar je rekel ali utajil prvi dan, ni več preklical. Niso ga zmehčala priznanja tovarišev, ne udarci ne lakota in žeja. Pappagallo je od srda škripal z zobmi; utepel si je v glavo, da ga mora zlomiti. Imel ga je za vodjo mladih zarotnikov. Njegove duše ni mogel zlomiti, a zlomil je njegovo šibko telo. Za Jerka je bilo preveč, da bi mogel vse prenesti. Čutil je, kakor da se je nit življenja pretrgala v njem. Dijački so bili poparjeni zaradi njegove bolezni. Vračale so se jim moči, radi bi bili na glas govorili in se smejali, a so še hodili tiho in se le šepetaje pomenkovali. Ta ali oni je stopil k bolniku in ga gledal s sočutjem; rad bi mu pomagal. Bali so se ga prepogosto buditi iz čumenja in ga vpraševati, če česa želi. Včasih je komaj za spoznanje odprl oči in zganil z roko, kakor da bi hotel reči, naj ga ne vznemirjajo. Upali so, da bo lepega dne uprl vanje jasen pogled in se jim nasmehnil. Na smrt niso pomislili. Neki dan so sedeli na Juštovi postelji, z občudovanjem opazovali potepuha, ki je iz prežvečene kruhove sredice oblikoval umetno cvetko, in se tiho pomenkoval o bolniku. »Zakaj ga ne dajo v bolnišnico?« je vprašal Pavlek. »Zakaj!« je rekel Jušto. »Saj si slišal zdravnika. Naj te boli trebuh ali glava, ti predpiše počitek, ricinusovo olje in post. Potem pa zijajo kot žejne vrane, če kdo umre.« »Ali kdo umre?« »Tudi oni dan, pred mesecem ali kaj, je nekdo umrl.« »Tu?« je vprašal Tonin. »Na oni postelji,« je Jušto pokazal na Nejčeta, ki je kot izobčenec ždel v svojem kotu. »Niso mu verjeli, da je hudo bolan. Neko noč je vstal in kar na lepem padel. Položili smo ga na posteljo; še dvakrat je dihnil, pa je bil mrtev.« 68  Dečki so se ozrli na bolnika, ki seje zdel kot mrlič, le odeja na prsih se mu je rahlo dvigala in padala. Bilo jim je, kakor da je med stenami zadišalo po smrti. Zvečer preden so polegli, so drug za drugim stopili k Jerku. Morda bi rad vode. Zdelo se je, da globoko spi; niso se ga upali buditi... Bolnikovo dihanje je bilo ta večer še bolj pretrgano kot prej. Včasih je zastalo, a nato se je sapa z vso silo, z muko, grgrajoče pognala iz prsi... tega ni nihče slišal razen Nejčeta. Ta je tiho ždel v svoji postelji in brez spanca pestoval svojo bridkost. Bil je občutljivega srca, pekel ga je prezir tovarišev. A najhuje ga je bolel Jerkov prezir. Njegovih besed, naj se ne zmenijo zanj, »kakor da ga ni«, s katerimi ga je obsodil in zavrgel, ni mogel preboleti. Zmeraj ga je občudoval, skoraj oboževal; upal je, da ga bo vsaj on razumel in mu odpustil. Saj tega, kar je storil, ni hotel, a ni mogel drugače. Da ga Jerko obsoja in zametuje, njegovo srce ni moglo dalje prenašati. Tiho je vstal in prisluhnil, če vsi spijo. Nihče se ni ganil. Stopil je k Jerku, kot je že dolgo nameraval, a nikoli ni imel dovolj poguma. Pokleknil je na eno koleno in prijel bolnikovo bledo, koščeno roko, kije negibno ležala na odeji. »Jerko!« je tiho poklical. »Jerko!« Bolnik je pridržal dih, kakor da prisluškuje, a se ne more ganiti ne odpreti oči. »Jerko, slišiš?« je Nejče vroče šepetal. »Ali si hud name?« Tedaj je Jerko rahlo odprl oči. Zalesketale so se mu v medli svetlobi, ki je padala z dvorišča. »Jerko, ali si hud name?« je Nejče ponovil. Bolniku so se znova sklopile veke, a njegova roka je rahlo stisnila Nejčetovo. V tistem stiskljaju je Nejče čutil razumevanje za njegovo duševno stisko, odpuščanje in tiho znamenje novega prijateljstva. Nato so mu prsti naglo popustili, roka je ohlapno obležala na odeji. Iz prsi je privrela sapa in mu zagrgrala čez ustnice. Nejčeta je zalila hvaležnost in zadovoljstvo, hkrati ga je obšla groza. Nekoč je videl umirati svojo starejšo sestro. Tisti prizor se mu je tako globoko vtisnil v dušo, da ga nikoli več ni pozabil. In tedaj se mu je zdelo, da ga ob Jerku znova doživlja. Skoraj opotekel seje do Pavlekove postelje. »Pavlek!« je stresel tovariša. »Pavlek!«  Pavlek se je prebudil, dvignil glavo in začuden, nejevoljen pogledal Nejčeta. »Kaj je? Kaj hočeš?« »Jerko bo umrl.« Pavlekje vstal in stopil do bolnika. Ta se ni zmenil za njegovo klicanje. Težko je dihal, veke so se mu odprle komaj za eno špranjo. Celica seje prebudila. »Kaj, kaj, kaj?« je vprašal Jušto še na pol v spanju. »Jerko se nič več ne oglasi,« je izdavil Pavlek, ki ga je bridkost stisnila za grlo. Jušto je vstal, Jerka potipal za roko in ga stresel za ramo. Nič. Bolniku je znova zastajala sapa. Ne da bi katero rekel, je potepuh stopil do vrat in potrkal. Zaspani paznik, kije dremal na hodniku, je prižgal luč in nejevoljen pogledal skozi linico. »Kaj je? Zakaj rogovilite?« »Umrl bo,« je Jušto pokazal na Jerka. »Pokličite zdravnika!« »Zdravnika - ob tej uri?« se je paznik razburjal s pogledom na bolnika. »Kaj si boste še izmislili! Jutri pride zdravnik. Človek ne umre tako hitro... V postelje! Spite! Ne motite tišine!« Linica seje zaprla, luč je ugasnila, koraki so se oddaljili. Dečki niso polegli, obsedeli so na robovih svojih postelj. Ne bi mogli več zaspati. Prisluškovali so bolnikovi neenakomerni sapi in razmišljali. Le tu pa tam je padla kaka šepetajoča beseda. Kaj naj storijo? Kako naj pomagajo tovarišu? Bili so brez moči. »Tako naredimo,« se je oglasil Jušto, ki je ležal vznak z rokami pod glavo in gledal v strop. »Pogrnimo ga z rjuho in recimo, da je umrl. Potem ga bodo odnesli.« Dijački so molčali. Potepuhov predlog jim ji bil po volji. Zdelo se jim je, da bi se tako ponorčevali iz smrti in jo izzivali. »Kakor hočete,« je dejal Jušto, ki je bil rahlo užaljen zaradi molka. »Ne silim vas. Pa počakajte! Medtem vam bo res umrl...« Tonin in Filip sta se naglo spogledala. Nato je Tonin stopil k Jerku in ga zrl nekaj trenutkov. Odločil seje in potegnil rjuho s svoje postelje. Filip mu je pomagal, da sta bolnika pregrnila čez in čez. Obstala sta z rokami ob telesu, kakor da ne vesta, kaj naj še storita. Jušto se je odzibal proti vratom. 70  Paznik je začudeno zastrmel skozi linico na pogrnjeno posteljo, ki se je zdela kot mrtvaški oder. Verjel je, ko so mu rekli, da je Jerko umrl. Novica je naredila nanj mučen vtis. Odšel je z naglimi koraki in se vrnil z nekim tovarišem. Strmela sta v celico in nekaj šepetala med seboj. Zaprla sta linico in brez besed odšla. Čez uro - morda je bilo le pol ure, zakaj minute so tekle strašno počasi - je zaškripal zapah. Vstopil je paznik z zdravnikom, ki je imel zaspan, pijanski obraz; plešo nad čelom so mu obrobljali na pol sivi, kvišku štrleči lasje. »Kje je mrlič?« je vprašal, a ni počakal odgovora, šel je naravnost do pregrnjene postelje. »Kako se je moglo to zgoditi?« se je čudil. Odgrnil je rjuho, potipal bolniku žilo, mu rahlo dvignil veke, nastavil uho na srce in dolgo poslušal. »Še živi,« je rekel. »Toda...« je hotel še nekaj reči, a je zamolčal. »Zakaj me niste prej poklicali?« je očitajoče vprašal paznika. »Takoj v ambulanto! A jutri v bolnišnico...« »Črni bratje« so nemi stali in gledali. Prej so se bali, da jih bodo slišali zaradi laži in prevare, a zdaj niso utegnili misliti na to. Srce so jim razganjali vse drugačni občutki. Prišla sta dva pometača v črtkastih oblekah z nosili; nanje so položili Jerka. Ta je za hip odprl oči, kakor da se čudi, a je takoj spet sklopil veke. Dijačkom je bilo, kakor da sanjajo. Radi bi bili pristopili, tovarišu stisnili roko in mu nekaj rekli, a seje vse zgodilo s tako naglico in strogostjo, da se niso upali niti ganiti. Koraki so utihnili, dečki so znova legli in čumeli v mrak. Iz kota za vrati je prihajalo tiho Nejčetovo hlipanje. Ni znal krotiti svoje žalosti. Pavlek, Tonin in Filip pa so stiskali zobe in tajili tesnobo in bolečino.  Drugi dan dopoldan je prišla v mesto Jerkova mati. Bilo je prvič, da so smeli upornike obiskati njihovi svojci in jim kaj prinesti. Dotlej so jih nevljudno odganjali in bili gluhi za njihove prošnje. Še Golja, ki seje pripeljal s Pologa, ni nič opravil. Pappagallo ga je sprejel tako mrzlo, kakor da se nista nikoli poznala. Jerkova mati seje začudila, ko soji povedali, da sina ni več v zaporu. »Ali ste ga izpustili?« je vprašala. »V bolnišnici je,« soji povedali. Ženi so se zašibila kolena. Obšla jo je grozna slutnja. »Ali je hudo bolan?« je vzkliknila. Tega niso vedeli. Videti je bil slab, so rekli, ponoči so ga prenesli v ambulanto. Zjutraj mu ni bilo bolje, zato so ga prepeljali v bolnšnico. Ubogi ženi so se noge opotekale, kot da je pijana, ko je hitela po mestnih ulicah. Že vse dni je čutila tesnobo v srcu. Slišala je, da dečke mučijo; bala se je, da Jerko tega ne bo prenesel, ker je tako šibek. Zdaj je mislila na najhujše. Ustnice so ji venomer šepetale: O, da bi ga še našla živega! Našla ga je živega. A bil je ves bled in shujšan; zdelo se je, da se mu zadnje kaplje življenja izcejajo v drobnih kapljicah. Oči je imel zaprte, dihal je skoraj neslišno, kakor da je v omotici. Ko ga je mati videla takega, se ji je stisnilo srce in bi bila najrajši naglas zajokala. Zdravnik je položil prst na usta. Žena je razumela, da bolnika ne sme vznemirjati, in zatajila bolečino. Jerko je odprl oči. Kakor da seje zdramil iz blodnih sanj, je začuden pogledal okoli sebe. Oči so mu obstale na materi. »Jerko!« ga je mati tiho poklicala in ga nežno prijela za roko. »Ali me poznaš?« »Da,« je rekel tiho. »Mati!« Toplo se ji je nasmehnil in zopet zaprl oči. »Ali bo ozdravel?« je mati tiho vprašala zdravnika. »To ni odvisno od nas,« seje zdravnik izognil jasnemu odgovoru. »Srce ima šibko...« »Če ima umreti, bi ga najrajši vzela domov,« je rekla žena s trepetajočim glasom. 72  Preden je zdravnik odgovoril, je nekaj časa strmel skoz okno na porjavele veje kostanjev. »Odpeljite ga,« je slednjič rekel. »Jaz vam ne branim. Dobite dovoljenje.« Dalje pismo za Pappagalla. Ni vedela, kaj je v njem, a je opazila, daje naredilo na komisarja mučen vtis. To je plašilo, a se je tolažila z upanjem, da morda le ni tako hudo. Dopovedovala si je, da bo Jerko ozdravel v domači okolici in ob njeni negi. Pappagallo ji je pisal dovoljenje, da ga sme vzeti domov. Nestrpno je čakala, da ga ji je izročil, kakor da se boji, da bo že prepozno. Srce se ji je umirilo šele, ko je Jerko ležal v rešilnem avtu in je ona čepela ob njem. Gledala ga je z ljubečim pogledom in ga držala za roko. Njena vera v sinovo ozdravljenje je bila tako močna, da se je tiho smehljala. Avto je drvel, trobil in se stresal. Jerko, ki je kot brez moči čumel, je spet odprl oči. Zdelo seje, kakor da za hip prisluškuje, kaj se z njim godi. Zavedel se je, da se vozi domov in da ob njem sedi mati. Toplo ga je objel občutek prostosti. Nasmehnil seje, nato je uprl pogled v motne šipe. »Ali je zunaj sonce?« je tiho vprašal. »Sonce,« mu je odgovorila mati. »Začela seje trgatev.« »Ali je grozdje letos sladko?« »Sladko. Ali ga hočeš poskusiti?« je mati segla v torbo in mu ponudila grozd. »Saj sem ti ga prinesla. Zoblji!« Jerko je vzel zlati grozdek, trgal jagode in jih deval v usta. Nenadoma so mu roke omahnile, zaprl je oči. Mater je znova prevzela žalostna bojazen... Jerko je izdihnil le nekaj ur za tem, ko so ga pripeljali iz mesta. Pred smrtjo je še enkrat pogledal v mater, ki ga je držala za koščeno roko. Nato so mu oči splavale na znane mu podobe, ki so visele na stenah, se zastrmele nekam v kot in tako obstale. Srce je prenehalo biti. Matije zajokala. Skoz okna je sijalo jesensko sonce, ki se je razlivalo čez Brda. Iz vinogradov se je razlegel smeh trgačev...  Gospa Nina in Žutka sta odhajali na Jerkov pogreb. Dana, Jerkova sestra, ki je prišla v mesto po bratove stvari, jima je povedala težko novico. Bili sta pretreseni, žalost jima je zalila srce. Bil je svetel popoldan, kot da je ves iz zlata, ko sta praznično oblečeni stopali po prašni cesti med vrtovi in vinogradi. Le malo sta govorili. A še v redkih besedah nista omenjali rajnika, prehudo bi jima delo. Le njegova podoba jima je v mislih neprestano plavala pred očmi. Stara gospa in deklica sta se dobro razumeli. Ko je bila Žutka vrnila mlinček, se je z Nino zaklepetala, postali sta prijateljici. Malone vsak dan sta se obiskovali, govorili in ugibali, kako neki je s Toninom, Pavlekom in Jerkom. Nikoli jima ni zmanjkalo besed. Tudi Žutko so bili odgnali na policijo. Pestili so jo, zakaj je Pavleka opozorila, da ga iščejo. A znala se je tako jezikavo odrezati, da so ji samo zapretili in jo izpustili... O dijačkih so po mestu govorili grozne stvari. Pripovedovali so, da jih mučijo in pretepajo. Ponoči se njihovo vpitje razlega prav na ulico. Gospa Nina in Žutka tega skoraj nista mogli verjeti. Šele Jerkova smrt ju je prepričala, da govorice niso bile le praznice. »Poglej, Žutka,« je spregovorila gospa Nina, »kakšen lep vrtiček! Same cvetice.« »Da. Bele, modre, rdeče.« In obe sta se ozrli na velike šopke cvetic, ki sta jih imeli v naročju. Nesli sta jih na Jerkov grob. Žutka seje spomnila slovenske zastavice »črnih bratov«, ki jo je skrbno skrivala... Pred hišico, v kateri je ležal mrlič, je stala cela množica ljudi. In toliko je bilo cvetja, daje bila pisana vsa ulica. Jerko, ki je ležal med svečami, s šopkom rdečih nageljnov med otrdelimi prsti, je bil tako koščen, kakor da mu le koža pokriva obraz. Skozi rahlo odprte veke so mu kot skozi špranjo strmele mrtve oči. Njegova mati, drobna in suhljata kot on, je s sklenjenimi rokami tiho ždela ob njegovem vzglavju. Žalostno, zaljubljeno mu je strmela v obrazek. Ko so prišli pogrebci, seje zdramila, zavpila, se z obema rokama vrgla na sina, kakor da ne pusti, da ga ji odnesejo. »O, Jerko moj, kaj so ti storili, kaj so naredili meni, tvoji materi!« je tožila iz polnega srca. »Ubili so te! O, ubili so te! Kaj poreče tvoj oče, ki ne more priti na pogreb, da bi te še enkrat videl? Zakaj so te ubili! Zakaj so morali to storiti!« 74  »Anica,« ji je njen brat položil roko na ramo, »potolaži se! Jerko, tvoj sin, je umrl kot junak. Kot junak!« je ponovil in si z robcem obrisal solzna lica. »Ponosna bodi nanj, Anica! Učil nas je, kaj bi morali storiti... Otrok nas je učil... Nikoli ne bo pozabljen... Vsi ljudje vedo, zakaj je umrl... Vsi ljudje...« Da, vsi ljudje so to vedeli. Vsi! Nič ni ostalo skrito, kot blisk seje razneslo po vaseh. Dijačkova smrt je vse globoko pretresla. Bila je kot očitek za njihovo vest. Čutili so se Jerkovi dolžniki. Zreli vinogradi so ta dan onemeli, vsak ga je hotel spremljati na njegovi zadnji poti in se mu oddolžiti vsaj s solzo in s šopkom cvetic. Hkrati je bila množica, ki seje zbrala, tih upor in nemi ugovor pred ubijalcem. Naj krvniki vedo, da vsa srca čutijo z mrtvim dijačkom. In da v njihovih dušah živijo iste besede, ki so jih brali na skrivnostnih letakih, le da nikoli niso bile izgovorjene. Oblastem je bila Jerkova smrt bolj neljuba kot tisoči drobnih letakov. Rajši bi videli sto slovenskih zastav viseti na platanah. Letake bi pobrali, zastave sneli, to pa se ne da izbrisati. V množici ljudi in naročij cvetja so videli protiitalijansko demonstracijo. Pred hišo smrti je stal komisar Pappagallo z dvema agentoma in štirimi karabinjerji. Z očmi je venomer švigal po ljudeh, ki so ga tihi, mrki prebadali z zlovoljnimi pogledi. Skupina moških in deklet se je vstopila v krog, kakor da hoče zapeti. »Nič petja!« je vzkliknil Pappagallo. »Ni dovoljeno. Prepovedujem!« Pevovodja je stopil k njemu in privzdignil klobuk. »Majhno slovo od rajnkega,« je dejal ponižno. »Vsi smo ga radi imeli. In še eno pesemco na grobu. Eno samo. Pri nas je taka navada.« »Prepovedujem!« je ponavljal Pappagallo. »Strogo prepovedujem! Razidite se! Nič petja! In nobenega govora! Ne dovolim!« Pevci se niso razšli. Pogledovali so pevovodjo, ki je neodločen stal namestu. Komisarje namignil karabinjerjem, ki so se pomešali med pevce,jih razkropili in potisnili v stran. Pogreb je bil tih, brez petja, brez govorov; slišati je bilo le latinske obredne besede,13 ki jih je zdaj pa zdaj pretrgal glasen jok. Nihče ni mogel prepovedati, da bi se ne bilo orosilo vsako oko, ko so grude prsti zaropotale na krsto. In nihče, da bi ljubezen in sočutje ne bila pokrila rjave gomile z venci in šopki. Toliko jih je bil, da je bil grob kot zelen, cvetoč griček. Gospa Nina in Žutka sta zadnji položili svoje šopke.  Tiho sta se vračali v mesto. Srce jima je bilo težje kot prej. Molčali sta, zatopljeni vsaka v svojo misel. Žutka je začela jokati. Najprej tiho, nato je glasno zahlipala. »Žutka!« seje zavzela gospa Nina. »Saj je tudi meni hudo po njem. Če bi kaj pomagalo, bi zatulila.« »Saj ni samo zato... Tudi Tonina... bodo ubili...« Žutka je planila še v glasnejši jok. Gospa Nina je dolgo molčala. »Ne bodo ga ubili,« je slednjič spregovorila. »Tonin več prenese kot Jerko. Tako šibekje bil, revček! In verjemi, ne bodo jih več tepli. Vse bodo izpustili... Poglej, nekdo je izgubil grozd. Poberi ga.« Žutka je pobrala grozd in si obrisala solze. Besede sojo potolažile. Upanje ji je zaigralo v očeh. 76  22 Žutkino upanje ni bilo prazno. »Črne brate« so še tisti dan izpustili. Gospa Nina, ki je to napovedovala le za tolažbo, je nevede govorila resnico. Oblastem je bilo vroče od tihega vala ogorčenja, ki je zaradi Jerkove smrti šel po deželi. Laži, da so polovili družbo tatov, ki so jo sami raztrosili, še v mestu nihče več ni verjel. Če bi zelene pobiče za tisto, kar so storili, sodili kot velike izdajalce, bi se jim vsi smejali. Če bi Jerko ne bil umrl, bi jih bržkone še nekaj časa imeli pod ključem, da bi bila zadeva na pol pozabljena. Tako pa so jih še tisto uro, ko seje Jerkov grob zasul s cvetjem, vse preplašene, kaj bo z njimi, prepeljali pred posebno komisijo. Rešila jih je tovariševa smrt, bili so izpuščeni, vendar je čisto brez kazni niso odnesli. Dobili so policijsko nadzorstvo14. To je za dečke, ki radi svobodno letajo okrog, skoraj kot za psa veriga. Zmeraj pod strogim očesom postave s kom se družiš in kaj počenjaš. »Črni bratje«, ki so bili dotlej povezani na življenje in smrt, se niso smeli več poznati med seboj. Nikoli iz domačega kraja, v večernih urah doma, s kokošmi spat... In kot nameček izključenje iz vseh italijanskih šol. Ta ali oni je morda sanjal, kaj velikega bo postal v življenju, zdaj so bile te sanje na mah pretrgane... In vendar so bili veseli, da bi bili najrajši vriskali, ko so spet stopili na cesto. Pavlek, Tonin in Filip so se tiho domenili, da se drugo jutro najdejo ob Soči. Ni jih mogla zadržati stroga prepoved, da se nikoli več ne smejo sestati. In ne Pappagallova grožnja, da jih bo dal zapreti, če le dva izmed njih zasači v pomenku. Pavlek je moral izkopati starinski revolver in ga vrniti Toninu. In kdo bi jim ubranil, da se še enkrat ne pomenijo od srca do srca, preden si za dolgo ali morda za vedno ne stisnejo rok. Prihajali so posamič, počasi in previdno kot tihotapci, in se ozirali na vse strani. Od sončnega občutka svobode so jim usta lezla v nasmeh. Vendar njihova radost ni bila čista, kalil jo je spomin na Jerkovo smrt in jih kot votel tiščal v prsih. Nejčeta ni bilo, a ga niso pogrešali, le brez Jerka se jim je zdela svoboda nekam pusta in prazna. Drug za drugim so prikapali k veliki skali, ki so jo oblivali valovi. Zadnji je bil Pavlek. »Kje imaš mačka?« ga je vprašal Tonin. Pavlek je poiskal skalo, ki si jo je bil zapomnil, in jo odvalil. Pod njo se je prikazal revolver, na pol zasut s peskom. Pobral ga je in ga s slovesno kretnjo dal Toninu. Tonin ga je zaljubljeno ogledoval in stresel pesek iz njega.  »Če se ti sproži, ti ga raznese; ves je zamazan,« je menil Filip. »Izprazni ga!« Tonin je stresel naboje v pest. »Ali so moji?« je vprašal Pavleka. »Meni so jih pobrali.« »Imej jih!« je rekel Pavlek. »Hotel sem ti jih dati. Kaj bodo meni!.,. A mačka dobro skrij, da ti ga ne najdejo!« »Ne boj se!«je dejal Tonin. »Še prav mi bo prišel - ko pojdezares...« »Črni bratje« so se zgovorno spogledovali. Še se niso do konca odrekli uporniškim sanjam. »Anibalu bi ga lahko pokazal ob priložnosti,« je Filip srdito zaškrtal z zobmi. »Če ga srečam, mu razbijem rilec!« »Ta je že dobil svoje,« je rekel Tonin. »A? Kdo ga je?« »Kaj vem, kdo,« je dejal Tonin in revolver vtaknil v žep. »V šoli so ga. Vrečo na glavo, da ni vedel, kdo - pa bunkati, bunkati... Baje nosi obvezano glavo.« Filip se je glasno zasmejal, Pavlek in Tonin sta se muzala ob misli, da ju niso pozabili njuni šolski tovariši. Dijački so polegli po pesku in se oprli na komolce. Zamišljeni so gledali onstran reke, od koder so paglavci metali kamenčke, ki so v ravnih črtah poskakovali čez mirne valove. Nad njimi so visele orumenele veje akacij in rahlo podrhtevale v sapi. Zasanjali so z odprtimi očmi. Bili so kot trije brezdomci, ki se s tihim otožjem spominjajo potopljene ladje. »Dobili smo jih kot osli, lepo pa je bilo,« je vzdihnil Tonin. »Lepo,« je pritrdil Pavlek. »Ali se bomo še kdaj videli?« je vprašal Filip. »Jaz pobegem čez mejo,« je povedal Pavlek, kot je bil zatrdno sklenil tisto zadnjo noč. »Tam imam teto. Hodil bom v šolo.« »Mar mi je šola,« je izpljunil Tonin. »Ključavničar bom. Zdaj mi bo oče profesor,« seje grenko nasmehnil. »Jaz imam strica v Avstraliji,« seje pohvalil Filip. »Pisal mu bom, da mi pošlje denar za vožnjo.« Res, Filip je imel strica v Avstraliji, vendar so bile njegove besede le prazne sanje. Že tri leta se ni oglasil s kakim pismom; kdo ve, kam se je izgubil. Filipova Avstralija je bila neka mizarska delavnica, kamor ga bo oče že drugi teden dal v učenje. Njihove poti se bodo ločile. Bili so dolgo tiho, otožno jim je bilo pri srcu. 78  »Pisali si bomo,« seje oglasil Pavlek. »Bomo,« je pritrdil Tonin. »Pogosto.« Odhajali so vsak po svoji stezi čez polje in se še dolgo ozirali drug po drugem.  Ko se je Pavlek vrnil od Soče, je našel očeta že v kuhinji. Sedel je na pleteni stolici in sršel s sivimi očmi. Pravkar je ošteval gospodinjo, češ da je tudi ona kriva Pavlekovih stranpotic. Gospa Nina mu je užaljeno odgovarjala, da njegov sin ni več kak samosrajčnik, ki bi ga morala voditi za roko. »In končno,« je rekla, »kaj pa je takega storil? Če bi bila na vašem mestu, se ne bi tako usajala...« Na te besede seje Golja ves napel, kakor da hoče skočiti iz kože. »Zdaj se pa ne čudim,« je hripavo prišlo iz njega. »O, potem se pa nič ne čudim! Vsi ste ponoreli...« Tedaj je vstopil Pavlek. Pozdravil je tiho in obstal za vrati. Bal se je stopiti k očetu in mu dati roko. Ves se je zlecnil pod njegovim srepim pogledom in se umaknil do okna. Oče ga je spremljal z očmi. V teh očeh je bilo manj resnične jeze kot globokega očitanja. Ko je bil Golja izvedel, da so mu sina zaprli kot upornika, bi bil malone ponorel. Bilo bi mu skoraj ljubše, če bi ga bili obdolžili tatvine. Vsa leta se je klanjal oblastem, da bi ga ne zadela niti senca suma, zdaj pa mu jo pob tako korenito polomi. Karabinjerji ga niso več poznali, občinski tajnik ga je očitajoče gledal, češ: »Eh, signor Golja15, nismo vedeli, da je taka vaša hiša.« In Golja seje že videl uničenega, z otroki in ženo na cesti. In tega je kriv ta skuštrani grm prediva, ta zavaljenec Pavlek! Če bi se bil tedaj znašel pred njim, bi mu bil prisolil krepko zaušnico. Ženi je očital, da je tudi ona kriva nesreče, ker je poba razvajala. Že tako je vse noči prejokala iz bojazni za sina, zdaj pa je morala požreti še to bridkost. Pavleku je bil pripravljen odpustiti, če bo skesan padel pred njim na kolena; če ne bo kazal kesanja, ga bo nabil na mile viže, dasi ga je dotlej le redko kdaj »pobožal«. Pavlek ni kazal niti trohice kesanja, le nekaj strahu mu je gledalo iz oči. Ni se zavedal ali pa ni hotel razumeti, v kakšno stisko je spravil očeta. Goljo je srbela roka, da bi ga udaril, a se je premagoval. »Ničesar mi nimaš povedati, Pavlek?« ga je vprašal z globokim očitanjem. »Še toliko nisem vreden, da bi me odkrito pogledal.« Pavlek je dvignil oči in jih uprl v očeta. Bilo mu je hudo. A ne zaradi tega, kar je storil. Tega se ni pokesal niti takrat, ko so ga najhuje krišpali. Očeta je imel rad, četudi sta se v tej stvari razhajala. Pripravljen bi ga bil objeti, a ne se cmeriti pred njim. Še vedno je molčal. »Ali nimaš niti besede?« 80  »Domov pojdem.« »Seveda pojdeš,«je rekel oče. »Saj sem prišel pote. Tvojega učenja je konec. Če nisi hotel biti za gospoda, boš pa za hlapca.« »Ubežim,«je nehote ušlo Pavleku. »Kaj si rekel?« je oče planil pokoncu in grozeče dvignil roko. »Ponovi!« Pavlek je povesil pogled in molčal. Očetu je omahnila roka. S sinom ni hotel obračunavati pred tujimi očmi... Pohitela sta, da sta ujela prvi popoldanski vlak. Sedela sta ob oknu, drug drugemu naproti. Golja je žulil cigaro in delal zdaj žalosten, zdaj srdit obraz. Pavlek je strmel skozi okno na pokrajino. »Lepo kašo si skuhal,« je začel oče. »Skuhal si si jo, a jo boš tudi pojedel. Zdaj si postal lep gospod, odspred in odzad, odzgor in odspod. Pri meni se boš drugače učil. Ne bodo ti rojili čmrlji po glavi.« Saj je Pavlek pričakoval, da mu bo oče vso pot umival ušesa. Bilo mu je nadležno, kakor da bi ga žebelj zbadal v peto. A zdelo se mu je najbolje, da molči. Če bi kaj rekel, bi oče še huje vzrojil. Hkrati je opazil nekaj drugega, kar je privleklo njegovo pozornost. V skrajnem kotu voza je sedel Anibale z obvezano glavo. Čepico je imel potegnjeno globoko na oči, vendar ni mogel skriti obveze. Kar je povedal Tonin, torej niso bile le prazne besede. Nasmehnil seje od tihega zadovoljstva. »Ti se še smeješ?« seje oče zavzel. »Jokal bi rajši, ne da se režiš! To ni smešno, to je žalostno.« »Saj se ne smejem vam.« »Komu se pa smeješ?« se je Golja ozrl. »Govorim ti, govorim ti, ti me pa niti ne poslušaš. Besede v veter, kaj? Sramoto si naredil sebi, meni in celi hiši. Karabinjerji bodo pazili na vsak tvoj korak, kakor da si tat. Ali ni to sramota?« Pavlek se je zresnil in skomizgnil z rameni. »Ti tega ne veš? Jaz pa ti povem, da je sramota. Naša hiša je bila doslej čista, zdaj pa je podelana. Kaj pa ste mislili, da boste naredili smrkavci? Da boste svet obrnili na glavo? Piščanec se bo spravil na kokljo? Saj tudi meni ni vse po srcu, »je stišal glas, »a nisem tako neumen, da bi proti vetru... Kdor proti vetru... le sebe poonesnaži. Kdor ti reže kruh, tega ubogaj, sicer te bo s palico. Naj bo tvoj gospodar Peter ali Pavel, odkrij se mu, ne rini z glavo skozi zid...«  Pavleku očetove besede niso bile po srcu. Če bi jih bil slišal še pred letom, bi jim bil bržkone pritrdil. Medtem pa seje z njim marsikaj spremenilo. Od Jerka, s katerim sta se včasih pogovarjala dolgo v noč, seje marsičesa naučil. Tega mu ni mogla izbiti niti tepežka na policiji. Še globlje se mu je vsadilo v glavo in srce. Očetove besede so ga zbadale kot trnje. Rad bi mu odgovoril, a ni našel prave besede. »Jaz... jaz...,«je zajecljal in umolknil. »Kaj? Kaj ti?« »Jaz ne bom fašist.« Oče je sina pozorno gledal nekaj trenutkov. »Saj ni treba, da si fašist,« je spet znižal glas in se naglo ozrl okoli sebe. »Saj tudi jaz nisem fašist. Kdo ti pravi, da bodi fašist?... Le to ti pravim...« Golja je nenadoma umolknil, kakor da mu je na lepem zmanjkalo besed. Morda je spoznal, da je vse zaman, da se Pavleka nič ne prime, kakor da bi metal bob ob steno. Vsak po svoje mislita in se ne razumeta, kakor da mu govori kitajski. Molčala sta. Ko sta izstopila na domači postaji, se je Pavleku stisnilo srce. Mesto s šolo, »črnimi brati«, razburljivimi dogodivščinami in težko preskušnjo - vse je bilo za njim. Bilo mu je teže kot tisto jutro, ko se je poslovil od tovarišev. 82 

Čez mesec dni, ko je listje že odpadalo in je mrzlo pihalo od severa, je Pavlek neke noči stal visoko na gorskem slemenu. Tihotapec, ki ga je vodil čez mejo in mu v nahrbtniku nosil kovček, mu je rekel: »Zdaj se še enkrat ozri na Polog; potem ga ne boš več videl.« Pavlek seje ozrl. Noč je bila brez mesečine, med redkimi oblaki so samevale zvezde. Pogled mu je šel čez pobočja, v tesne grape. Vsa pokrajina je bila pogreznjena v globok mrak. Iz njega je le tu pa tam trepetala drobna svetloba kot kresnička. To so bile samotne kmetije na pobočjih. Daleč v dolinici je migotala gosta skupina luči. Tam je bil Polog. V mislih se mu je prikazal dom. In mati, ki vsa nemirna hodi okrog in trepeta zanj. Ali bo srečno prišel skozi divje samote na drugo stran? Oče se huduje, ker je že zdavnaj noč in ga ni še domov. Kod le hodi potepin? Ali ne ve, da mora biti v mraku že doma? Morda mu je mati prav ta trenutek povedala, kakšno je znova zagodel. Z njeno vednostjo in privoljenjem seveda... Oče je zarohnel in materi so se udrle solze. Morda pa ni zarohnel, temveč je le vzel klobuk in odšel, kakor da noče ničesar vedeti o tem. Morebiti mu je globoko v srcu to še po volji... Ko ga je bil pripeljal iz mesta, ga ni nabil, kot je Pavlek pričakoval. Le hudo seje držal in mu ni privoščil pogleda. Hlapec ga je predirno gledal, kakor da mu nemo dopoveduje: da ne boš kaj zinil, kdo ti je dal naboje! Pavlek mu je pomežiknil in Johan se je zadovoljen nasmehnil pod brki. Mati ga je bila med solzami objela, kakor da gaje imela že za izgubljenega. Nji seje najlaže zaupal. Ko sta bila sama, ji je odprl svoje srce in ji ni zamolčal svojih želja. In kakor se je težko ločila od njega, mu je pomagala. Sestri je napisala pismo in ji ga toplo priporočila. Tudi očetovo prvo jezo je bila pripravljena vzeti na svojo glavo... »A ti,« mu je rekla, »napiši očetu lepo pismo, ko boš že onstran...« Pavleku se je ob pogledu na Polog in ob spominih milo storilo pri srcu. Zapeklo ga je v očeh. Zdaj odhaja. Morda za dolgo, morda za vedno - kdo ve... Ko je s tihotapcem krenil dalje čez gorski greben v deželo, ki je dotlej še nikoli ni videl, seje še enkrat ozrl. Ali bo še kdaj užival ta pogled? Ni mogel vedeti, da bo nekoč s puško stopil čez isti greben in bo v pomladanskem soncu zagledal Polog pod seboj. Takrat, ko bo do konca dozorelo, kar so sanjali »črni bratje«.  ČRNI BRATJE Pisatelj Bevk je napisal to mladinsko povest šele po osvoboditvi in to okoli leta 1950, ko so bile dokončno določene naše meje na zahodu in ko se je mogel spet posvetiti pisateljevanju. Prej bi te povesti seveda ne smel napisati in objaviti. Toda v sebi jo je nosil in ji ob koncu dodal naslednji pomenljiv zapis: Ta ali oni bralec, ki bo prebral to zgodbo, se bo vprašal: Ali seje to res zgodilo? Že naprej mu odgovarjam: Da, res se je zgodilo. Več kot dvajset let je od tega, ko sem videl tiste letake na črtanem papirju z Aškerčevimi verzi. Zaradi njih mi je policija naredila hišno preiskavo. »Poglejmo,« so si bržkone mislili, »ta piše knjige, bržkone je on to zagrešil.« Bil sem seveda nedolžen kot jagnje. Gospod Pappagallo, ki se je seveda drugače imenoval kot v tej zgodbi, se mi je potuhnjeno opravičeval. Mene pa je veselilo, da je na krivi poti. A kmalu se je razvedelo, da je večje število dijačkov pod ključem. In je tudi šlo od ust do ust, da jih pretepajo in mučijo. To bi se še dalo skriti in zatajiti, ker tega ni nihče vedel. A skriti in zatajiti se ni dala smrt enega izmed njih. Poslej se je ime »črni bratje«, kakor so se v resnici imenovali, izgovarjalo s sočutjem in spoštovanjem. Poznal sem nekatere izmed njih. Ne takrat, ko so bili skoraj še otroci, temveč pozneje, ko so bili že fantje in celi možje. Enega sem spoznal v ječi, druge v internaciji, tretjega v partizanih. Radi so se spominjali tistih dni. Ostali so zvesti svojim sanjam in so jih pomagali uresničevati s puško v rokah. Morda bo kateri izmed njih bral mojo zgodbo in poreče: »Saj ni bilo prav tako in več nas je bilo...« To vem! Pisatelj ne hodi za junaki svojih povesti z zapiskom in fotografskim aparatom, da bi ujel vsak prizor in zapisal vsako besedo. To bi bilo dolgovezno in dolgočasno. Pisatelj posname samo smetano. In česar ni videl in torej ne ve, dopolni s svojo domišljijo. Zapiše na primer: »Peter je stopil na most, zaklical: Živela svoboda - in dvignil pest proti fašistom.« Ta Peter se morda ni imenoval Peter, temveč Janez ali Matevž; tudi morda ni stal na mostu, temveč na trgu, na cesti ali na balkonu. Kako mu je ime in kje je stal, je postransko, poglavitno je, da je zaklical »Živela svoboda!« in fašistom pokazal pest, ne da bi se zmenil za posledice. Tako je tudi s »črnimi brati« v moji zgodbi. Če so imeli drugačne lase in drugačne nosove, kot sem jih opisal, prava reč! Nas zanima, da so bili še skoraj otroci, a so čutili krivice, ki so jih delali fašisti našemu ljudstvu v Slovenskem Primorju, in da so se tem krivicam tudi uprli. 84  Če se jim ni posrečilo zanetiti splošnega upora, o katerem so drzno sanjali, niso bili za to nič manjši junaki. Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela in tlela, da seje slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo osvobojenje. Da bi to ne bilo pozabljeno, sem prijel za pero. Spomin na »črne brate« naj živi vsaj v teh vrsticah. Ta zgodba naj nam tudi obudi misel na desettisoče naših rojakov za mejami, ki še danes živijo z enako tesnimi občutki, kot so živeli naši dijački. Učimo se iz nje, kako hudo je narodu, ki ne živi v svobodi. In kako moramo ljubiti svojo domovino in iz ljubezni do nje tudi umreti - kot Jerko.  Pisateljev pripis moramo dopolniti z nekaterimi pojasnili in razlagami k besedilu povesti: Opombe 1. policijski brigadir Pappagallo - poveljnik temeljne karabinjeske enote (postaje), ki nam ga pisatelj zaničljivo predstavlja kot papagaja. 2. Črni bratje - ta dijaška organizacija je delovala v Gorici leta 1928. 3. Žutka - po furlansko za Giuseppa - Pepca. 4. Aškerčevi verzi - iz pesmi »Mi vstajamo!«; napisana je bila leta 1885, ko je začela delovati narodnoobrambna Družba sv. Cirila in Metoda, ki je v narodnostno ogroženih krajih ustanavljala tudi Ciril-Metodove šole, tako v Trstu, Gorici, na Koroškem itn. 5. požig hiše s slovenskim gledališčem - neke nedelje v juniju so fašisti uničili sedež slovenskega gledališča v hiši Trgovski dom v Gorici. (Glej: požig v Kobaridu in Trstu!) 6. knjiga »Črni bratje«... karbonarji - skrivne organizacije, ki so se od Napoleona dalje borile v Italiji in tudi drugod za svobodo in svoboščine ljudstva; njeni člani so se povezali v majhne krožke in si nadeli ime karbonarji - oglarji. 7. Gregorčičeve »Poezije« - knjiga izbranih pesmi na Primorskem še posebej priljubljenega pesnika - goriškega slavčka; izšle so 1908 v lepi izdaji (velika oblika in slike) med rednimi knjigami Mohorjeve družbe. Glej tudi povest »Učiteljica Breda«. 8. kaverna iz prve vojne - v hrib (skalo) izkopana zaklonišča na soški fronti 1915 - 1917 v letih prve svetovne vojne. 9. policijski agent Bastone - detektiv, ki ga pisatelj imenuje »Gorjača«. 10. Nuta - furlansko ime za Ivano - Giovanna; Grojna, Rožna dolina - kraji v predmestju Gorice. 1.1 Škabrijel - hrib Sv. Gabrijela na levem bregu Soče, znan po hudih bojih 1916 - 1917. 12. črnuhi - fašisti, ki so nosili črne uniforme; tudi črnosrajčniki. 13. Pogreb je bil tih... slišati je bilo le latinske obredne besede - slovenski jezik je bil prepovedan tudi pri pogrebih in tudi na nagrobnikih. 14. policijsko nadzorstvo - ta »mila« kazen je pomenila: pred sončnim vzhodom nisi smel iz hiše, ob sončnem zahodu si moral biti doma; policija se je o tem lahko prepričala ob vsaki uri; občine - vasi nisi smel zapustiti brez posebnega dovoljenja; v prostore, kjer so se zbirali ljudje (gledališče, kino, gostilna...) nisi smel zahajati. Tako nam to kazen, ki mu je bila ponovno naložena, opisuje Bevk v knjigi »Mrak za rešetkami«. 15. signor Golja - gospod Golja 86