Članki, kritike in razprave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search


Članki, kritike in razprave
Janez Trdina
Spisano: Selma Brdar
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


TURČIJA[uredi]

V tri sto letih je turško cesarstvo tako neizmerno in strašno postalo, da se je bilo bati, da bo skoraj vsa Evropa pred polmescem se uklanjala. Pa drevo je pod Solimanom jenjalo rasti in le verne vojske in splošno oslabotenje, ki je od tod izviralo je bilo zadržek, da Carigrad še dolgo svoje slave ni zgubil. Ko sta pa Avstrija in Rusija k moči prišle in stebre turškega cesarstva tresti jele, ko je Evgen in za njim Lavdon Beli grad vdobil, se je pa jelo kmalu govoriti, da je mohamedanizmu v Evropi odklenkalo in da bo luna skoraj mrknila. In vendar se ni ta govorica še do današnjega dne spolnila. Vzrok je popolno premenjena pomemba, ki jo je začela Turčija med evropejskimi državami imeti. Pozabilo se je na to, da so Turki mohamedani, zato, ker je njih verno navdušenje ugasnilo ni nikomur več škodljivo bilo. Le to se je pretehtavalo, da imajo Turki mnogo dežel v oblasti, katere bi, če bi se oni iz našega dela sveta prepodili, Avstrijani in pa Rusi v pest dobili. Tedaj so druge vlade na to pazile, da bi se Turčija ohranila, in celo branila, da bi se Avstrija in Rusija preveč ne povečali, ker sta bili že sami na sebi kamen, ki je druge vladarje težil, in oster trn, ki se je moral šele okrhati, ne pa s pridobitjem turških dežel še bolj pošpičiti. Vse dobičke Evgenovih zmagi torej Ljudevit XIV. uničil, ker je polmescu na roko šel. Da Lavdon in Suvarov nista Turčije popolnoma prekucnila, je zopet francoska vlada ovrla, ker je Pruse in Švede v pomoč Carigrada naščuvala. Obstoj Turčije je bil zdaj silno potreb pogoj ravnovage vseh držav. Ko je ruski Dibič za Balkan šel, je brž Avstrija na noge stopila. 150.000 mož gre v Bukovino in zakaj? Bi bil Carigrad padel in kak ukaz dežele sultana Petrogradu podvrgel, bi bil Dibič z enim mahom tudi Avstrijo zadušil. Okoli in okoli od Rusov oklenjena bi bila hirala prej ali potlej umrla. Uničenje Turčije niso tedaj države več želele, pa nevarnejši so ji lastni podložni postali. Zbudili so se iz stoletnega spanja in so si svoje narodne in prirojene pravice terjati jeli. Dolgo zadosti jih je bič udarjal, dolgo zadosti jih je breme najkrivičnejšega in tršega despotizma žulilo. Mohamedani so krepost zgubili, kateri so se poprej drugi narodi ukloniti morali, bili so, čeravno vladni in gospodareči narod, vendarle manjšina mimo Slavenov in Grkov. Tudi je mogel izgled Črne gore tem ljudstvom živ dokaz biti, da se oprostiti zamorejo, če se junaško in edino vzdignejo. Vnanji boji so jih tudi dovolj prepričali, da more turška moč v kratkem razpasti. Enega duha se tedaj po slavenskih in grških krajih vstaja prične. Če bi se bilo zložnejše ravnalo, bi bilo Turčiji odzvonilo. Tudi se še narodni duh in pogum, si zgubljene pravice pribojevati, ni povsod zbudil. Vstaja je bila strgana mreža, ki je Carigrad le tu in tam stisnila, pa ga ni zadaviti mogla. Zatorej so se Turki precej srečno iz te homatije izmotali. Le starogrške krajine so zgubili. Kar je pa slavenskih dežel, se je le Srbsko osvoboditi zamoglo. Tedaj je tudi to prvo narodno gibanje cesarstvo le streslo, pa nikakor končalo. Od zdaj je znotraj potihnilo in vnanje nevarnosti so zopet sultanu veliko skrbi napravile. Zgubil je skoraj popolnoma Afriko in čedalje bolj se mu je moč zamejila. Zopet bi bil Carigrad padel ali se vsaj Egipčanom podati moral, pa njegov obstoj se potreben zdi; še enkrat ga Rusija in Avstrija rešita. Ko sta mu pa v sedanjem času ravno te dve državi žugati jeli, ga je vzela Anglija pod svoja krila in ga je zagovarjala in varovala. Pa narodna prekucija se zdaj ponovi. Bosnjaki so vstali, Bolgari vstajajo in Črnogorci pomoč obetajo. Željno gleda Kedić na Hrvaško, pripravljen se Avstriji v naročje vreči, če bi ga kaj hudega zadelo. Gotovo je, da je Turčija na pragu važnih dogodb, ki jih Palmerston ne bo v stanu odvrniti. Če bi pa še tudi ta bart sultanat rešen bil in bi gibanje Slavenov malo uspeha imelo, se vendar ne more dvomiti, da država, ki, je zraven vnanjih stisk toliko notranjim viharjem, ki so še veliko nevarnejši, podvržena, ne stoji na skali, ampak na pesku, ki se naglo izmakne.


DANSKA VOJSKA[uredi]

Kar se je mnogo govorilo in vendar vselej dvomilo, se je zgodilo. Boj med Danci in Schleswig-Holsteinarji se je ponovil. Na kateri plati je v tem boju pravica, je težko razsoditi. Danci in Schleswig-Holsteinarji preveč terjajo. Danci hočejo čez Schleswig-Holstein ravno tako neomejeno gospodariti, kakor so poprej. To oblast jim pa pamet in zgodovina odreče. Zakaj bi samo Schleswig-Holsteinarji zdaj svobode ne uživali, ko je do malega cela omikana Evropa jarm otresla? Tudi oni imajo pravico terjati, da se jim narodnost ne krati in blagostanje ne kvari in ne zmanjšuje. Že zgodovina jim nekako samostalnost proti Daniji prisodi. Ko je šlezviški vojvoda danski kralj postal, so mu poprejni podložni le s tem pogojem pokorščino in zvestobo še zanaprej obljubili, če bi se v njih deželi ne vpeljala danska vlada, ampak da bi pri njih stara pravda veljala. To jim je bilo obljubljeno in se je dolgo držalo. Šele pod prejšnjim kraljem se je po malem stara pravda cukati, striči in trgati jela. Politiške in vojaške naprave so se iz Danskega tudi tja prenašale. Kmalu so bile schleswig-holsteinske krajine še v veliko slabšem stanju kot Dansko, ker so se jim silno veliki davki in štibre od lanu in drugih reči naložili, iz katerih one zlasti svoj živež dobijo. To je bil vzrok srditosti, ki se je proti danski vladi zbudila. Narodnost je šele po tem pristopila, ko se je frankobrodsko vpitje na vse kraje razlegalo. Zlasti na Nemce so Schleswig-Holsteinarji zaupali, ko so se z orožjem vzdignili, kralju pokorščino in danskemu ministeriju navisnost odpovedali. S tem so oni mejo pravice prestopili in polje, na katero so se podali in na katerem še stoje, je nepostavno, je puntarsko. Vstaja se ni iz tega namena zgodila, si staro pravdo zopet pribojevati. To bi bili po mirni poti s prošnjami dosegli, zlasti v letu 1848, in ker jih je veliko število. Bledlo se je le od neke edinosti z Nemci. Tedaj je danski kralj za orožje prijel, da bi si odpadne dežele zopet podvrgel. Danci so res Schleswig- Holsteinarjem nekatere stare pravice vzeli, pa večidel take, ki niso bile zelo važne in bolj vladi nadležne, kot pa vojvodstvoma v korist. Zraven so jim pa tudi mnogo dobrega skazali. Sosebno kar kupčijo zadene, se ne da tajiti, da so bili Schleswig-Holsteinarji pri boljem kot vsi drugi Nemci, ki tudi pri morju stanujejo. To priča njih blagor in bogastvo. Da kralj v nemških zadevah ni prav nemških misel imel, je res, pa vendar bi ne bil nemškim Schleswig-Holsteinarjem že zavolj prijaznosti ali strahu drugih nemških knezov branil, se kot Nemci obnašati. Pravica je tudi tukaj v sredi. Schlesvvig-Holsteinarji bi smeli pri nemškem »bundu« biti in v ti reči odcepljeni od Dancev, pa povsod drugod bi se bili morali na Kopenhagen ozirati. Tiste stare pravice bi pa zdaj lahko pozabili, ki bi jih ustava in svobodna uravnava z Danci pobratile. Izid te vojske se sicer ne ve, pa da se uganiti. V poprejnih dveh bojih so vstajnike Nemci, sosebno Prusi, podpirali in še je vendar zelo trdo šlo. Le svoje dežele so zamogli braniti, pa prvi poskus na jutlandsko trdnjavo Fridericijo jim je tako spodletel, da so s Prusi vred premirje sklenili. To premirje so zdaj Prusi zase v popolni mir spremenili in s tem na znanje dali, da jim reč vstajnikov ravno preveč ne dopade. Schleswig-Holsteinarji so tedaj sami boj pričeli. Vsi poprejni pomagači so jim hrbet obrnili. Če se na število gleda, je Dancev pri 50.000, vstajnikov še ne 40.000. Oni imajo brodovje, katerega tem skoraj popolnoma manjka. Oni so izurjeni, dobro vajeni in izučeni, ti do malega vsi novinci, ki so se šele lani v taboru ležati privadili. Zraven materialne moči tudi duhovna Dance podpira. Oni so navdušeni, ko so njih sovražniki že zelo oplašeni, ker ni od nikoder pomoči upati. Razglasi vodja Willisena niso potem narejeni, da bi ali pogum kazali ali pogum obudovali. Če bodo Danci umno in krepko ravnali in zlasti hitro delali, je gotovo, da bo sreča pri njih. Le tuji vladarji in druge posebne okoliščine bi zamogle potem Schlesvvig-PIolsteinarje rešiti. Vendar se pa ne more reči, da bo vstaja, če bo prav zadušena, brez dobička ostala. Danci, čeravno zmagovalci, ne bodo več Schleswig-Holsteinarjem pravic, ki jim gredo, kratili. Prizadeva, ki jo bodo imeli, preden jih premagajo, jih bo izučila in preverila.


JADRANSKO MORJE[uredi]

Tako imenovano Genueško morje je sicer večji oddelek Srednjega morja kakor pa dolgi in precej ozki Jader; pa ima gotovo v vsakem oziru manjšo imenitnost in važnost kakor ta. Oni se dotika le zaspane, skoraj popolnoma omamljene Španije, le majhnega dela Francije in pa laških dežel, ki so pa na tistem kraju nerodovitne, močvirne, gorate in razen edinega mesta Genue malo pomembne. Pa Jader ima na levi Benetke in druge krajine, ki so semkaj nagnjene in sem pridelke svoje pridnosti in svojega uma izlivajo. Na desni leži Turčija, kateri je usoda bržkone večje prekucije in dogodbe namenila kot vsem drugim državam Evrope. Na sever in na desni je pa Avstrija, ki omlajena svojo silno, moč razodeva. Ki bi trdno posest čez to morje imel, bi zamogel potem dalje napredovati, v Srednje morje pridreti in bi si potem z majhnim trudom oblast čezenj pridobil. Da bi to ne bilo težko, se vidi, ako le nekoliko pomislimo. Zdaj tu, kar je zares čudno, Britanci gospodarijo, katerih domovina veliko sto milj proč leži. Oni bi svojo važnost prej ali potlej brez prelivanja krvi izgubili, če bi kaka bližnja država z zadosti močnim brodovjem Srednje morje zakrila. Kdor bi pa Srednje morje imel, bi imel s tem tudi vir bogastva, blagostanje in najbolj cvetočo kupčijo na vse strani sveta, kakor postavim v Egipt. Da Britanci teh dobičkov v popolni meri ne uživajo, je ravno to vzrok, ker jim je materina dežela preveč odročna. Oblast čez to morje pa bi jih bližnjim sosedom gotovo dala. Bližnjih sosedov je več, pa niso vsi v stanu si te oblasti zadobiti, ker so jim tisti napoti, ki so bolj proti sredi Srednjega morja — ki so na Jadru useljeni. Tedaj le ob Jadru ležeče države tisto lastnost imajo, v posest Srednjega morja in njegovih dobičkov priti in se v ti posesti tudi obdržati. Če to reč dalje pomislimo, se bomo prepričali, da ima med temi državami Avstrija največjo zmožnost za to reč. Že narava jo je nji podelila. Morje brez barkostaj je majhen prid prebivalcem na bregu in v majhen prid državi. Pa tako Turčija kakor Neapolitansko in Rimsko imajo razen malo izjem (Ancona) tako morje, zatorej je tudi zanje majhne važnosti ono. Le na avstrijanski strani ima Jader nebrojno luk, ki so večidel prostorne, globoke in za največje barke pripravne. Vzemimo le Kotor, Trst in Polo, da se te resnice prepričamo. Le na avstrijanski strani ljudstvo ob brežinah prebiva, ki je utrjeno, krepko in od nekdaj morja navajeno in od katerega slavni menišček piše:

Že močen na morju Ilirjan je bil, k' se ladije tesat' je Rimec učil.

Ilirski rodovi (med katere tudi Slovence štejem) bi brod¬nike dali, ki bi se z »dolgoličnimi možmi iz Alt-Englanda« pomeriti smeli. Že narava torej Avstrijo opominja, si veliko brodovje napraviti, ker ima vse pri rokah, kar je k ti napravi potrebnega. Njeni laški in turški sosedje bi jo gotovo ne mogli pri tem ovirati. Avstrijanska kupčija bi si potem na morju toliko bolj opomogla, ker bi bila po dovršenju železne ceste do Trsta tudi z deželnim trštvom zedinjena. Kmetijski, rokodelski in. umetnijski pridelki bi potem iz suhega v Azijo in Afriko popotovali. Ondotne pridelke in dobičke bi pa avstrijanske čez Srednje morje gospodareče ladje v Polo, Kotor in Trst dovaževale in z njimi Avstrijo po majhni ceni previdele. Nekoliko se to sicer že sedaj zgodi, pa toliko bolj bi spod rok ta reč šla, ko bi Avstrija z velikim kupčijskim brodovjem tudi vojaško zedinila, ko bi ono proti vsakemu sovražniku varovati zamoglo. Če hoče Avstrija tudi na morju mogočna in zapovedajoča biti, mora tedaj začetke svojega brodovja speljavati, množiti in ne prej počivati, dokler njene barke, tako kar pripravnost kakor kar število zadene, tujih ne prekose. Da bi močno brodovje tudi politiško važnost Avstrije povišalo, je jasno. Nepokojni Lahi bi si potem več tako ne upali. V neapolitanskih in turških zadevah bi Angleže Avstrijanci namestovali. Tudi proti Rusom in Francozom bi mi trdneje stali. Da nam je zares močnega brodovja neobhodno treba, nas je Karel Albert dovolj podučil.



ANGLEŠKA POLITIKA NA SEVERU[uredi]

Tiste države najtrdneje stoje in najbolj gotovo napredujejo, ki se za kratke, le na videz prijetne dobičke ne zmenijo, ampak se zadeve, na kateri njih podlaga stoji, in pogoja, od katerega njih dolga sreča in njih obstoj odvisi, poprimejo in vse nanj obračajo, kar se godi in kuje. Med temi umnimi državami je tudi Anglija, ki je na kupčijo zidana, ki vse za in s kupčijo stori, ki se za kupčijo pri vsaki priložnosti poteguje. Vedno le ta namen pred očmi, so Britanci svoje mogočno brodovje osnovali, so si oblast čez morje pridobili, selišča po vsem svetu napravili. Tudi druga ljudstva, kakor Španjoli, Portugizi, Francozje in Holandi, so imela cvetoče trštvo, ki je bilo vir narodnega bogastva, pa le za kratek čas. Njih cilj in konec ni bila le kupčija, ampak najbolj razširjanje svoje zemlje in zmaga čez sosede; zato so pa svojo važnost na morju tako kmalu eden za drugim zgubili, dokler je v roke Angležev prišla, ki si z vedno enako gorečnostjo prizadevajo, jo obdržati, utrditi, povišati, na vseh krajih in od vseh strani zavarovati. Da je njih država tako močna in slavna, je tej vedno enaki gorečnosti pripisati. Anglija je sicer ustavno kraljestvo, kjer se velikrat ministri menijo in vrstijo. Pa če imajo ravno posamezni ministri tudi svojo posamezno domačo politiko, se vendar nikdar tista politika države ne pozabi in v nemar ne pusti, ki kupčijo in brodovje zagovarja in brani in skrbno na vse čuje in pazi, kar bi njima nevarno biti zamoglo. Prva potreba je tu, gledati, da se kaka druga bližnja država na morju ne vzdigne, ki bi moč Anglije z uničenjem ali s kratenjem njenega brodovja ne spodrinila, podkopala in prekucnila. Zgled te pazljivosti ravno zdaj pri ravnanju in počenjanju Angležev na severu v dansko-holsteinskib zadevah jasno vidimo. Ko se je predlanskim med Nemci in Danci mešati jelo, se je koj videlo, da Palmerston drugega ne želi kakor dansko kraljestvo ponižati in raztrgati. Med tem in Anglijo ni bilo poprej najmanjšega prepira; le to je Britance zbadalo, da imajo Danci precej močno brodovje, ki se še od leta do leta pomnožuje. Samo tega brodovja se jim sicer ni bilo bati, ker je bilo vendar le majhna spotika proti njihovim 1000 vojnim ladjam, Pa Danci imajo Ruse in Švede za sosede, ki imajo tudi veliko dobrih bark. Vsem tem trem sosedom mora enako ležeče biti, da Britanija preveč ne prevaguje, ampak da se ji kolikor mogoče graja postavi in zavira naredi. Zatorej si nasproti tudi ona prizadeva, te tri zedinjene sovražnike oslabiti, najpoprej enega in potem drugega in tretjega si s poti spraviti in tako nevarnost odvrniti, ki na severu od dne do dne hujša postaja, ker se Rusi, Švedi in Danci z vedno večjo marljivostjo morja navajajo in si ladje napravljajo. Torej se ni temu čuditi, ker se niso Britanci v holsteinskih homatijah nikakor prijazno obnašali, ampak z vsemi močmi puntarjem radi na roko šli, to se ve, da po angleško, namreč proti velikemu, gotovemu plačilu. Vedno so se govorice raznašale, da gre britansko brodovje Nemcem na pomoč in da bo ono Kopenhagen obleglo. To se sicer ni zgodilo, pa kdo ve, če bi se vendar ne bilo, ako bi se ne bile okoliščine puntarjev premenile? — Ko so bili Schleswig-Holsteinci od Dancev stiskani, se je namreč v Frankobrodu neizrečen hrup zagnal, si mogočno nemško brodovje napraviti in z njim sovražnika pokončati. Tem zabavljicam so se sicer že Angleži po pravici smejati smeli, ker so imele prazne žepe in lačne želodce za podlago. Ko se pa te reči Prusi poprimejo in jo goreče izpeljavati začenjajo, ko se v Berlinu eno za drugim po sto tavžent za nove ladje obljubuje in pruski kralj tudi po vsaki ceni na morju sloveti hoče, se je zdelo, da tisto nemško brodovje ne bo le sanja lačnih zgrajačev. — In zdaj se tudi obnašanje Britancev premeni; Schleswig-Holsteincev ne zagovarjajo več; nasproti se pa zopet Dancem bližajo in so celo pripravljeni jim pomagati. Zmed dvema zlegama se mora manjše izvoliti. Tega se je tudi Palmerston držal. Rajši je še celotnost danskega mu manj nevarnega kraljestva obranil, kakor bi si s podpiranjem puntarjev mogočnim Pruskim prostorne schleswig-holsteinske luke odprl in si še veliko nevarnejšega sovražnika na glavo spravil. To je vzrok, da so zdaj ravno Britanci najbolj marni, danskemu kraljestvu zopet velikost pridobiti, ki jo je pred 1848 imelo.



NEAPOLITANSKE ZADEVE[uredi]

Zelo nas je Avstrijance veselilo in gotovo tudi na našem Laškem brez uspeha ne bo ostalo, da je knez Schwarzenberg tako malo pogodu neapolitanskega ministerija govoril. Ta ministerij vidi, da sužnost v sedanjih časih malo podpornikov najde in da ima tisti malo pomagačev, kdor kolo časa zavreti in njegovo napredovanje ustaviti hoče. Že to je velik napredek časa, da razen neapolitanske vlade nobena druga, in celo turška ne, napredka časa ne zadržuje. Kaj da pa neapolitanska s svojim počenjanjem doseči misli, ne moremo zapopasti. Nam vsaj se nikakor prijetno ne zdi, vedna povelja žolnirjem dajati, da naj o miru in pokoju čujejo, državljane lové in trpinčeno ljudstvo kroté. Postavna svoboda, zaupanje in ljubezen so stebri, na katerih države trdno stoje, na katere stebre v sedanjem času razen neapolitanskega vsi drugi ministeriji manj ali bolj nova državna poslopja zidajo. Če ravnanje neapolitanske vlade pretehtamo, se nam ravno tako nezgodovinsko kakor tudi nevarno za pokoj in red neapolitanskega kraljestva in vsega Laškega zdi. Nikdar ne pove zgodovina, da bi bilo tako ravnanje dober sad prineslo. Zdaj ustavo dati, potem jo pa zopet nazaj vzeti, je slabeje, kakor jo nikdar podeliti, in je še vselej strašne prekucije napravilo. Razdrto upanje in odvzeta sreča obudi nezaupnost, nepovoljnost, črt, punt in morije. Strašno se je ta resnica španjolskemu Ferdinandu razodela. Narod ga je z veseljem sprejel in nasproti je on z veseljem ustavo potrdil. Šlo mu je tako dolgo vse po sreči, dokler ga niso od terjanj zbora ušesa boleti jela. Ta nevarna bolezen mu je misel vdihnila, nadležen zbor s poti spraviti. Ogenj je bil v strehi, boj se je pričel, goreče je potem Ferdinand svojo bolezen objokoval. Še veliko hujšo usodo je doživel francoski Karel X., kateremu je tako zelo prilizovanje Polignaca mimo kričanja nesrečnega ljudstva dopadlo. To prilizovanje je poslušal, pa poslušal ga je v svojo nesrečo. Še dopuščeno mu ni bilo v svoji domovini umreti. Misli mar neapolitanski ministerij več opraviti kakor Ferdinand, katerega so Francozje, kakor Karl X., katerega je 500.000 vojščakov podpiralo? Se sme pri svojih namenih le na en stan zanesti? Drugega odgovora ni, kakor da na nobenega in celo na vojaškega ne. Kdor se želi od tega bolj prepričati, naj pogleda na pogoste neapolitanske punte in na izvir teh puntov. Na koga hoče tedaj ministerij zaupati? Morebiti na odvezo kardinalov, ki še celo nikakor gotova ni? Drugič, smo rekli, je to ravnanje nevarno za pokoj neapolitanskega kraljestva. Jasno je, da sami tudi zvesti vojaki pokoja nikdar ne obdrže, če jih navisnost ljudstva ne podpira. Pa kaj bi ljudstvo k vzdignjenju neapolitanske ustave reklo? Odgovora treba ni. V tem poglavnem mestu ni, kakor večidel povsod drugod, cvet naroda. Ta se znajde na apulskih in kalabreških svobodo dihajočih planinah in v poslopjih mesta Païenne. Sicilijanski vstajniki niso bili ravno z orožjem podvrženi, ampak podali so se zato, ker se jim je abotno zdelo, proti sorodnemu ustavnemu ljudstvu se postavljati. Pa kakor naglo bo to ljudstvo nehalo ustavno biti, se vnetilo po Siciliji vnovič pokaže in potem bi bilo teže ga pogasiti. Drugi zleg bi bil hujši od prvega. Topovi Nunzianteja bi se proti Nunzianteju samemu obrnili, Sicilija bi odpadla in Neapolitansko bi se mesarilo, dokler bi neizmerna nesreča ljudstva prisiljenega, pa ravno tako nesrečnega pokoja ne ustanovila. Pa počenjanje neapolitanskega ministerija je nevarno tudi za red cele in tedaj tudi avstrijske Italije. Kdor laško govoreče Indstvo pozna, ve, da ena iskra, naj se bo še tako daleč zanetila, kmalu silno okoli sega in strašen žar od Taranta do Peschiere in Chambervja napravi. Leta 1815, 1830 in 1848 smo se tega prepričali. Neapolitanski karbonarji so tudi Rim, Modeno in Piemont na noge spravili. Rimska zdraženost je hitro kot blisk Neapel, Sardinijo, Toskano, Milano in Benetke prešinila. Punt, ki bi ga brez dvombe vzdignjenje neapolitanske ustave v Neaplju napravilo, bi ne imel zapahov in vrat, la bi se dalje ne stegnil. Boj bi se na Laškem ponovil in zopet bi bila Avstrija vanj zapletena. V tej deželi se zamore le pokoj in red utrditi, če se vse vlade za to prizadevajo in zedinijo, pa ne z vzdigo ustave, ampak s prav svobodnimi uravnavami in postavami. Slava avstrijanskemu ministeriju, da se skoz in skoz tega vodila drži in da se nasprotnim, neapolitanskim okusom tako krepko upre.