Čakal sem na Šaranovičevi
| ← Popadali so instrumenti | Čakal sem na Šaranovičevi Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Da se ne razdevičimo → |
| |||||||
Narisane vešče ne predrejo papirjev
in niti jih ne zamakajo. Guduli, gudula,
ziba se v šalčki moji. Smrt začne rasti v
soku. V njih padejo kratke palice. Moja trava,
spenjeno ličilo, moja trava, spenjeno ličilo.
Lan ubrè in potem smo pred žametnimi
Čirimurci. Trkaš na vrata, ki jih ni,
fige imajo rdeče peške. Tu se je kopal
kapitan s suho kožo. Točno tista zelena
škornja med temno in svetlo stradivarko.
Ko narase Govic. Ko gre Cirila po mleko.
Bil sem očetov šofer. Veslali smo
bliskovito. Hotel sem biti sam v pesku in se
ribati v njem ob plivkanju valov. V jezerih ni
planktona. Žica se ne ukrivi po trebušni
votlini. Potres je. Sadje se dotika tal kot
žarnica. Ciudad plava na vodi in na vogalu
me čaka pes. Smrt je lončenina. V njo kaka pes.