Čakal sem na Šaranovičevi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čakal sem na Šaranovičevi
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Narisane vešče ne predrejo papirjev in niti jih ne zamakajo. Guduli, gudula, ziba se v šalčki moji. Smrt začne rasti v
soku. V njih padejo kratke palice. Moja trava, spenjeno ličilo, moja trava, spenjeno ličilo.
Lan ubre in potem smo pred žametnimi
Čirimurci. Trkaš na vrata, ki jih ni, fige imajo rdeče peške. Tu se je kopal kapitan s suho kožo. Točno tista zelena
škornja med temno in svetlo stradivarko.
Ko narase Govic. Ko gre Cirila po mleko.
Bil sem očetov šofer. Veslali smo
bliskovito. Hotel sem biti sam v pesku in se ribati v njem ob plivkanju valov. V jezerih ni planktona. Žica se ne ukrivi po trebušni
votlini. Potres je. Sadje se dotika tal kot žarnica. Ciudad plava na vodi in na vogalu me čaka pes. Smrt je lončenina. V njo kaka pes.