»Naš stari osel«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadeva gospoda V. Vodnika »Naš stari osel«
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Premiera
Spisano: 3. aprila 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tega je šele štiri mesece, kar smo se preselili v novo stanovanje. Zato mi ni zameriti, ne? — če se včasih še zmotim in grem zvonit na staro stanovanje.

Predpasniki na starem stanovanju se seveda režé in delajo svoje neizobražene opazke — predpasnikom se ne da zavezati jezikov — pa se ljubljena mi žena boji, da bo trpel moj in vse družine dragoceni ugled pri peku in mesarju in me mora sedaj, kadar grem na izprehod, spremljati moj sinko najmlajši kot kažipot in angel varuh.

Tako sva šla in ne vem, kaj sem tisti hip premišljeval, kar mi moj mali spremljevalec in pokrovitelj globoko vzdihne: »Oh!« da skoro nikoli ne bo imel osla.

Imam štiri otroke, toda »oh!« vzdihuje le on, moj najmlajši. In da te stvari ali druge ne bo imel »skoraj nikoli« — ta oblika pritožbe je tudi samo njegova izvirna posebnost.

Sploh ima omenjeni moj sinko darove, ki jih gospod učitelj in gospod katehet vse premalo uvažujeta.

Z majko, ljubljeno mi ženo, je npr. igral šah in jo je v treh igrah porazil štirikrat. Pa bi jo gotovo še bolj, da mu niso baš tisti dan nagajale gliste, in ne verjamem, da so bila porazu moje žene kriva njena očala, kakor trdi žena. — On je tudi oni, ki se je dal ob petih zjutraj zbuditi zato, da je lahko še enkrat zaspal.

»Oh, jaz pa ne bom skoraj nikoli imel osla!« — tako je vzdihnil in potožil.

Osel me ni presenetil.

Naši fantje, in ne samo najmlajši, imajo vsi najneugnanejše želje zastran živalstva. Želeli so si v teku let tako rekoč že ves prirodopis, od veverice in bele miši do pingvina in majhnega slona — rekli so: morebiti kdaj katerega poceni naletim v starini, kjer kupujem knjige. Žalibog je gmotnost naših razmer tolika in tolikšna, da ne pripušča, da bi se deci uresničile mnogobrojne želje na polju živalstva. Kanarčke sicer imamo, pa pravi deca, da kanarčki ne štejejo; kanarčki da so se povili in vzredili doma, zato da spadajo v družino in ne v prirodopis.

Zadnjič je pač najstarejši, trinajst let ima, nekaj prinesel domov, o čemer je trdil, da je napol zmrznjen netopir. Odtajal je zver in jo potem pital s kruhom, namočenim v mleko. Povedal je, da je slišal v šoli, da se da netopir krasno dresirati, in sem posnel iz zgovornih njegovih besed, da se hoče tudi on lotiti te reči.

Rekel sem, da bi me veselilo, če se mu bo posrečilo, in bo pričujočo zver dresiral, da se bo mesto njega učila francoski, ko se sam ne utegne, in so potem sitnosti s profesorji.

Tri dni je trajal ta netopir. Ne vem, ali mu ni ugajala naša domača hrana, ali je bila francoščina tisto — skratka: izginil je z vidika.

No, in sedaj je predmet želja postal osel — zakaj ne bi? — in nisem bil nič presenečen.

Pa je sinko moj najmlajši nadaljeval svoje vzdihe in pritožbe: »Oh, ta gospa Butara!«

Gospo Butaro sva bila pravkar srečala. Menila se je bila z dvema gospema in so vse tri zapirale pločnik, da sva se jim morala umakniti v blato.

In mi je še moj sinko razodel, kje da tiči krivica, ki mu izsiljuje bridke ohe: gospa Butara, ta ima osla, pa ji ga ni prav nič treba, ko nima otrok, da bi se z njim igrali. Pri nas pa je toliko otrok, potrebnih in vrednih osla, pa vendar nimamo osla in ga ne bomo imeli skoro nikoli!

Sedaj sem se spomnil, da je bila tisti hip, ko sva prihajala mimo, gospa Butara v pomenku z damama izpregovorila besede: »Naš stari osel ...«

Te besede je bil slišal sinko, slišal sem jih tudi jaz — tolmačila sva jih pa vsak po svoje.

Res je, da nebo gospe Butari svetega zakonskega položaja ni blagoslovilo z deco, ki bi se mogla igrati z oslom. Toda je tudi res, da gospa Butara nima osla, pravega namreč, štirikopitnega, kakršnega se uče v šoli. Vem, da ga nima in da ga ni nikoli imela. — Kaj bi ji, ko ji je gospod soprog upokojen činovnik in stanujeta v tretjem nadstropju, ko ni četrtega!

Gospa Butara tedaj nima ne dece ne osla. Kar ima, to je edinole gospod soprog.

In se bojim, da so se njene besede »naš stari osel« nanašale na gospoda soproga.

To ni lepo in ni prav!

Rečene dame ne maram postavljati na laž, to bi bilo zoper bonton, ki ga imamo sedaj, hvala Bogu! — tudi Slovenci, in to po znatno znižanih cenah. Morebiti je res, kar je rekla rečena dama ... Gospod soprog jo je bil poročil ... Tukajle bi lahko naredil dovtip, toda je stvar resna in mi ni za dovtipe.

Nikakor pa ni bilo umestno in ni bilo previdno, da je gospa rekla, kar je rekla, pa naj je tudi res, kar je rekla.

Gospa morebiti ne ve. Toda nam pripoveduje zgodovina, posvetna in nadposvetna, usodne primere, da so nepremišljene take besede postale kruta istina in se je človek izpremenil v dotično žival. Npr. sedem gavranov in sin jež in sveti Lukež vol.

In tudi Valvasor, po svojem trgu in spomeniku daleč naokrog sloveči pisatelj pripoveduje, kaj da se je v Ljubljani za njegovih dni zgodilo. Takim stvarem vešč starejši plemič, da je predrznega mlajšega plemiča izpremenil v kravo, in je bila njegova gospa doma, zelo ogorčena, ko je krava silila v postelj. Če krava vsaj ne bi bila krava, — kravi se pa resnično ni podalo, da gospo poljubuje in sploh. Morala je v hlev. Šele drugo jutro je mladi plemič zopet dobil človeško podobo.

Da je ta zgodba do pičice resnična, za to jamči Valvasor s trgom in spomenikom in sploh z vsem svojim premoženjem in je bil oba plemiča osebno poznal.

Ni izključeno, da bi se taka izprememba zgodila tudi še danes.

Pa bi bilo grdo sitno za gospo Butaro, če bi ji gospod soprog resnično postal osel.

Kakšne težave bi bile samo z njegovo prehrano, in kakšen nered bi bil v postelji in sploh po sobah! In kaj bi rekla hišna gospodinja in kaj bi rekle znane gospe, — ni, da bi se mislilo!

Salva katastrofe bi pa bila, če bi gospodu soprogu, izpremenjenemu v osla, ustavili pokojnino. Pri nas se lahko vse zgodi!

Ako mu ne bi vzeli pokojnine, vzeli bi mu gotovo vsaj draginjske doklade. Kajti upokojenci, ki izvršujejo kak drug samostojen poklic, nimajo pravice do draginjskih doklad. Kdor je upokojen, pa postane potem, recimo, inženir ali odvetnik ali zdravnik ali kaj takega, ta nima pravice do draginjskih doklad, nikakor ne.

Pa se bojim, da jih gospod soprog tudi ne bo več dobival, čim bo postal osel. Ne verjamem, da bi po naših postavah osli imeli prednost pred zdravniki in inženirji in odvetniki.

(Jutro, 3. aprila 1926)