Zrnca sonca
Zrnca sonca Bina Štampe-Žmavc |
|
<poem>
Zrnca sonca brez prestanka naletavajo v letne čase: poletje ugasne v jesen in pomlad iz zime zrase.
Mar zima cveti?
Pod krošnjo divje češnje
cvetoče sneži.
Zvončki so beli, trobentice rumene, trave zelene.
Cvetlična cesta – od zvončka do žafrana vonjav pijana.
Metuljev polet
je tih, zasanjan izlet
iz cveta na cvet.
Čuj, črički, črički! V travi, med kupi marjetk krtovi grički!
Nebo je cesta za sprevode ptičjih jat. Pomlad – nevesta!
Prisluhni vetru!
V nosdrvih mu plapola
vonj po poletju!
Sončni klobučki: mame, babice, vnučki - bučka pri bučki!
O, senčne roke dreves nad razbeljeno sredico dneva!
Poletje puhti.
Še sonce pije lužo,
da se ohladi!
Ker je prevroče, si je sonce obleklo srajco oblakov!
Vsak čas bo morje med vriščem utonilo v reki kopalcev.
Sonce zahaja
čez pokošene trate.
Breze so zlate.
Svetlobni zajčki. Hej, podijo se grozdju po rosni srajčki!
Ob trhlem štoru pod klobukom s pikami mušnica rdeča.
Zaklad z drevesa:
veja za vejo stresa
hruške s telesa!
Deževno nebo nad oktobrskim listjem - sivo na zlatem.
Dan se poslavlja. Jata za jato lastovk zbogom odzdravlja!
V mrzlem večeru
si najdem toplo zavetje-
vroče kostanje!
Poglej snežinke! Bele, drobne na pogled bodo skrile svet.
Drevje natika vejam, otrplim od sna, mufke iz snega.
Na kupu snega
sledovi bosih nožic.
Gorje ptic sinic.
Led je začaral potoke in jezera v zrcala srebra.
Na tratah neba sredi zime preštevam zlate marjetke!