Zmaj
Se ognja mi nabralo je
tu notri še pa še,
prihajam, da ga ohladim,
saj me že v gobcu žge!
Kipim, žarim, norim, plamtim,
togoten sem in besen
in komaj čakam, da se zdaj
nad komerkoli znesem,
le kje je kdo, da ga zbudim
iz mirnih, sladkih sanj,
le kje je kdo, le kje je kdo,
da plamen bruhnem vanj?
Le čakaj me, le čakaj me,
poredni otročaj,
jaz nisem kakšen kuščarček,
jaz sem ognjeni zmaj!
Kipim, žarim, od znotraj se
v strupenem ognju kuham
in če pošteno se zjezim,
dim, strup in ogenj bruham ...
pa mi je ognja zmanjkalo
in zdaj grem mirno spat
zadovoljen in ohlajen
spet pod ljubljanski grad ...
Brž si pesnik ves prestrašen
stekel je zobe umit,
spet se v posteljo je zvrnil
in zaspal kakor ubit ...
A tam zgoraj pamž zacvili
pa divja in rogovili.
Ves togoten pesnik vstane,
sede za pisalni stroj,
pa že niza strašne verze
o strahovih ... Ojojoj!
Daleč na pokopališču,
tam pod gradom Dunkelstern
pa zamaje se nagrobnik
baronese Tintengern.
Joj prejoj, iz groba vstane
stara dama okostnjak
spalno srajco si popravi,
elegantno splava v zrak.
Njene ustnice so črne,
čisto črne od črnila,
baronesa Tintengern
bi se rada spet napila,
rada bi iz tvojih zvezkov
tiste packe polizala,
tiste packe, ki si z njimi
novi zvezek popackala,
pa bo v postelji preplah,
mama, mama, tu je strah!
Strah pa gode in hohnja,
odpoditi se ne da.
Komaj verze te napiše,
glej no, pa je strah že tu,
a namesto tečnim pamžem
gre nagajat pesniku!
