Zmagoslavje podgan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bučka na Broadwayu
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Bučka na Broadwayu 1993, Urška Kužnik.
Izdano: DZS, d.d.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100%.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.


Logotip Wikipedije
Tudi Wikipedija vsebuje članek Zmagoslavje podgan

PRVI DEL[uredi]

DUNAJ, SREČANJE V KAVARNI[uredi]

Ko prečka Ring, se med kočije, vozičke in avtomobile zavrtinči veter, jih opozori na bližajočo se jesen, obdrsne, zapusti in se zaplete v veje dreves v parku pred Mestno hišo. Listje zapleše v zrak; smrt pleše. Lahko listje, lahka smrt. Pozno popoldne je, dolgih senc, dolgih pogledov v praznino svinčenega neba. Na pločniku pred kavarno Landtmann omahljivo zamen- ca, podrsa z nogo, zastane. Veter znova potegne, tokrat moker, mrzel, dišeč po Donavi, po krvavosladkem spominu na daljave, ki so se obrusile, civilizirale v prividih monarhične moči in reda in se potuhnile v baročnih zakristijah, v secesijski pozlati. Zdaj tega ni več, svet se je zamajal, veter se zamaje in vzpne po oblačilih mimoidočih; dame pridržijo rob svojih pokrival, moški si klobuke potisnejo trdneje na glavo. Mladeničevo visoko čelo, ozke ličnice, ki mu dajejo videz konja, hočejo naprej, oči pa ne, zato se trup smešno zasuka, kot pri lutki, ki jo je animator za hip zanemaril. Oči strmo gledajo skozi elipsasta stekelca očal v peskane šipe kavarne. Gledanje postane zrenje in kar traja, traja. Ne vemo, koga gleda mladi mož, in ne vemo, kdo ga gleda - tuje skrivnost in v njej presečišče, tišina celega sveta. Mladenič-konj, mladenič-lut- ka se imenuje Slavko Grom in je Slovenec. Ko pridem v notranje mesto, se mi zdi, da smrdim, hudo je to. V predmestju ne, tam zaudarja vse, jutranja zarja, bitje zvona, pasji lajež, dober namen. Tu pa— Ne vem, profesor, ki sedi tamle za oknom, ima prav. Človek vse življenje vonja po svojem otroštvu. Blagor tistim, ki imajo dišeče otroštvo, njih ho zemeljsko kraljestvo. Moje je bilo stokrat odrto, stokrat strojeno, čeprav - Čeprav se spominjam mareličnih cvetov nad Krko, šel sem in jih jedel, cvetove sem jedel, da bi po njih dišala moj požiralnik in moja volja. Moram ga vprašati, unheimlich me je obsedlo. Kako zveni ta beseda, kot britev v norčevi roki! Pritisnem na kljuko in odprem prva in druga vrata v Landtmanna. V kavarni je polmrak, zaradi številnih glasov je polmrak, luči je veliko in toplih, vznemirjenih senc tudi. Obrnem se na desno, v kolkih mi zaškrta kot v pokvarjeni igrači. Še dobro, da je polmrak! Vidim ga, kako sedi za mizo, njegov ovratnik je bleščeč, telovnik brez gube, medtem ko piše v beležko, se srebrna verižica, izginjajoča v naprsnem žepku, rahlo trese, očitno se pogovarja s porcelanasto kavno skodelico. Ampak čelo, čelo! Izbočeno, v gnezdo spleteno, na sredi čivkajoča ptičja svetloba. Hudo bo, takole - meni nič, tebi nič, kot vsiljiv Turek - zmotiti mojstra. Ampak unheimlich - moram vprašati in amen. Telepatsko me bere, dvigne pogled, preblisne s pogledom izza očal z roževinastimi okvirji. Je to začudenje? Je rahel gnus? Mogoče le sled naveličanosti: spet nebodigatreba, ki ga nekaj tišči v hlačnici? Ampak potem počasi sname očala, si s palcem in kazalcem desne roke zmasira nosni koren, da je podoben zaskrbljenemu šolarju, vse bo v redu! Strpno čaka, kot bi ne pričakoval neprijetnosti. Upam vsaj - »Dovolite?« Skoraj nasmeh, porogljiv? »Ja, mladi mož?« Blag glas, malce raskav, predavateljski. »Slavko Grom.« Naj se predstavim kot medicinec? To bi bilo za profesorja skrajno nezanimivo, bo mislil, da si od njega obetam usluge. In sploh - »Pisatelj.« »Pisatelj?« Dvigne obrvi. »Dela mi očitno ne bo zmanjkalo.« Ozre se skozi okno, kjer je sitno potrobil avtomobil, nazaj vame. »Smem vprašati -« Skomignem. »Unheimlich. V našem jeziku se reče grozljivo.« Z ro&o me povabi, naj sedem, začudeno odpre usta, skuša ponoviti. »Grozljivo. Slovenci ste nadarjeni za tesnobna razmerja, če ste si omislili tako grozljivo besedo. Sem Sigmund -« Sedem, na rob stola, ne preblizu mize. »Vem, gospod profesor, še z vašimi sanjami sem na tekočem.« Oči mi uidejo k stropu, kjer opazim čokoladasto liso, nekdo zgoraj je umrl in so ga pustili ležati na parketu in pozabili nanj, morda leži tam že od vojne. »Slaba šala,« rečem, »hočem reči, da me vaše raziskave - inspirirajo -« »Saj ste pisatelj.« Dvigne skodelico, odpije droben požirek, preudarno, kot iz retorte. »Boste tudi vi -« Odkimam. »Pri srcu vam je Schellingova definicija, ki v grozljivem vidi skrito, ki je prišlo na dan?« Zdaj pravi nasmeh. »Ja no, vsi smo dediči romantike.« Opazim, da je verižica na telovniku vzdrhtela. Verjetno so kazalci na žepni uri podivjali in štejejo sekunde v ritmu srca? »Se vam ne zdi zanimivo, da so lani, skoraj istočasno, pokopali zadnjega habsburškega cesarja in odkrili Tutanka- movo grobnico?« »Razložite.« Zelo hladno, verižica se je umirila. »Nekaj, kar je bilo zakrito cela stoletja, je prišlo na dan, in nekaj, kar je bilo cela stoletja očividno, se je skrilo.« »Hm. Govorite o smrti in ponovnem vstajenju?« kotičku veke začutim trzljaj. »Je odkritje sarkofaga lahko vstajenje?« Z levico stisne gnezdo na čelu, pokima. »Na simbolni ravni prav gotovo. S Tutankamonom vstaja v naši zavesti skrivnost starega Egipta.« Kisel blisk bolečine za očmi, mine. »Torej smrt ni dokončna pozaba?« Slišim srebrn pok, pogled zapičim v verižico. Kateri člen je popustil? Ne najdem ga, ne najdem. Profesor se nagne proti meni. s kazalcem potrkne po marmornem ožilju mize. »Mogoče je smrt le zanka v času, ki se bo zadrgnila okrog vratu človeštva šele, ko bo razodeta zadnja skrivnost? Ko bo vse, kar je skrito, prišlo na dan?« Profesorjev obraz se začne mehčati in se razlije po mizi. Nobene groze ne čutim, lahkoten vstanem, lahko bi odplesal med mizami, a gostje me gledajo, metež glasov jenjuje.

ZA OKNOM MANSARDE[uredi]

Pred hišo številka 30 na Hernalser Haupstrasse se v blatu igrata deklica in deček; z vejicami, odpadlimi listi in kamenčki krasita grobek, ob njem leži mrtva, že otrpla miška. Po vegastem pločniku prihaja gospa srednjih let, vsa v belem, s hrtom na dolgi vrvici. Trije, na pogled precej zanemarjeni moški slonijo ob hiši, kadijo, enemu iz žepa na dolgem zasvi- njanem površniku štrli steklenica. Ko gre gospa mimo njih, jo komajda ošinejo s pogledi: tisti s steklenico nekaj zabeblja vanjo in se napihuje v podbradek kakor petelin. Druga dva se zarežita, po fijakarsko pljuneta po tleh. Z druge strani ceste je iz hiše slišati prepirljive glasove; nenadoma z višine prileti glinast vrč in se raztresne na tlakovcih. Iz predmestne smeri priškriplje tovorni voz, naložen s sodi piva; ko se doge tarejo med sabo, povzročajo neprijeten hrušč. Grom, ki prihaja z mestne strani, počaka, da voz odpelje mimo njega, gre čez ulico, se pazljivo ogne blatu in lužam, ki so tu od zadnje nevihte, pa tudi trojici zanemarjencev in stopi skozi visoka vrata, s katerih se lušči barva. Ko se podamo za njim, nas zapahne vonj po kislem, praženi čebuli in trohnobi; stopnišče je široko, preširoko za hišo, v kateri živijo revni najemniki, propadli trgovčiči in doseljenci, ki upajo, da bodo tu le začasno. Ko Gromovi koraki zadonijo na dnu stopnišča, se odprejo vrata v pritličju, a le za režo, tako da v poltemi zagledamo kavkasti obraz stare hišnice, mladenič ji zaželi »Dober večer, gospa Schmuc«, pri tem za hip dvigne klobuk. Kavka pomenljivo zakraka in zadrlesne vrata. Grom stopa po stopnicah sistematično, s celim podplatom, za laket oddaljen od litoželezne ograje, nadstropje za nadstropjem, do vrha. Iz suknje izvleče ključe, izbere pravega, odklene vrata mansarde in vstopi. Vsakič, ko stopim v mansardo, isti občutek: nekdo je za vrati, mrtev stoji in se smehlja, čudno domač. Na Franca pomislim, še mož ni postal, še v žensko se ni ugnezdil, nobenih bradavic ni v slepi strasti razgrizel, in že so ga spekli v strelskih jarkih kakor klobaso in še zaplinili, za vsak slučaj. Kakšno svinjsko bitje je človek! A ta, ki stoji za vrati, ni moj brat, svetle lase ima, po švedsko govori, da ga ne razumem, po šoti in močvirski preslici zaudarja - Ko bi se s Francem več menil, ko je bil še čas za to, morda bi zdaj čutil, kje je, in bi se lahko gledala skozi jantar večnosti. Franc je bil drugačen od mene, živel je kakor brana na njivi, drobil neprijetnosti, ravnal probleme, jaz pa sem - iz preprostosti delal izmišljije. Ha, slabega krojača sem imel, svet se mi ni elegantno prilegal, pretesen je bil in po šivih je pokal - Predmestne opremljene sobe za študente se mi studijo. Stoli, vegaste mize, črvive postelje, stvari z vseh vetrov skupaj znesene. Nevarno in tuje zrejo v nas, pozna se, da jih nihče ni maral in so jih lastniki zapuščali brez pomisleka in z olajšanjem. Še dobro, da imam na svoji mizi v kotu Hamsuna, ki sem ga včeraj zagledal v antikvariatu na Hoher Marktu. Knjiga je črna, z zlatimi, lepo zaobljenimi črkami je izpisan naslov, kakor izvezen. Komaj sem jo bil sinoči začel brati, mi je postala ljuba, po sivki je dišala kakor mamini lasje, kadar se je vrnila od nedeljske maše - Bral bi tudi zdaj, a me je strah - Stopi proti mizi, na kateri leži črna knjiga z zlatim naslovom, ob njej kup medicinskih knjig, anatomski atlas, razglednica Brna, Ljubljane, Šmartnega, pero in svinčniki, steklenička modrega črnila, odprt zvezek; na strani, kjer je odprt, je zvezek popisan z osnutkom zgodbe, na vrhu leve strani lahko preberemo naslov Vrata. Pisava je nagnjena v desno, črke so nizke, tako da spominjajo na valujočo vodo, nočejo vijugati glasno, ampak pritajeno, črke in besede druga pred drugo tečejo po vrsticah kakor lisice, ki jih preganjajo sledni psi. Z dlanmi se opre na mizo, da členki postanejo beli, saj vsa teža sloni na njih, vendar ne sede, le z očmi ošine odprti zvezek, se sunkoma zravna in opotekavo odstopi za korak, kot bi črke pekle, potem prime za naslonjalo grobo, rustikalno narejenega stola, ga potegne po grčastem ladijskem podu k oknu, sede nanj, se zazre skozi okno. Okno je nizko, ker je nagnjen tudi strop, tako da lahko vidi na ulico, kjer se otroka, čeprav je že globok večer, še vedno hihitaje igrata, trije zanemarjeni možje pa zabijajo čas ali, kar je še bolj verjetno, naklepajo kakšno hudobijo. Čez minuto vstane, sleče površnik, ga skrbno zloži in obesi čez naslonjalo stola, se znova usede, pogladi gube na hlačah in hlačnice potegne navzgor, da bi se na kolenih ne naredili izboklini. Ob Hamsunu zagledam črtico Vrata, osnutek večkrat predelanega osnutka, za hipec se mi zazdi, da je neznanec dopisal stavek »Čas ni pozaba, ampak zanka za vratom človeštva«, zgrozim se, da je bil mrtvec za vrati, ker mi je pisava neznana in torej ni mogel biti Hubert, moj sostanovalec, potem se spomnim, da je te besede popoldne izrekel profesor, mojster dušne speleologije. Moje pisanje se mi zazdi bedno, plitko diha, na škrge diha, tako mlad sem in nimam nič povedati! Opotečem se, trezen!, zgrabim kolerabasti stol, ga zvlečem do okna, da deske zacvilijo, sedem, gledam v strupeno globino večera. Tam zunaj švistne mimo okna kredast obraz, velik kot platno kinematografa, si to ti, Amara?, si ti, Tju?, si ti, Majhnica?, privid, privid - zdaj se zavem, da se nisem slekel, imel bom zmečkan površnik in tega nočem, vstanem, se slečem, površnik skrbno zložim in odložim. Svet se je sesul, a moja obleka tega ne kaže; v meni neskladje, na meni red. Kot Dunaj, v srcu votel, na površini privid, odmev, slepilo imperialne slave - Naenkrat kričanje; nagnem se naprej, spodaj je eden izmed klatežev zgrabil deklico, ker se ga otepa, jo s hrbtom dlani poči po ustih, da zacvili in potem utihne, vleče jo proč, v senco za hišo, drugi grdun se brezzobo reži dečku, ki se zaletava v njegovo nogo, da bi pomagal prijateljici, reži se in brcne otroka, da pljuskne v lužo, tretji se ozira okrog, zadovoljno cmokne, ker ni nikogar in jim ne preti nevarnost, po cesti prihrumi avtomobil, sunkovito zavre, nasilnik odpre vrata, deklico, ki je sedaj mlahava, polprazna vreča moke, odvrže v temo na zadnji sedež, vrata se zaloputnejo, avto hitro spelje in izgine iz zornega kota. Skočim pokonci, s tresočimi rokami odprem okno, zakričim v one tri, ki se zadovoljno smejijo kot igralci ob aplavzu, brezzobi počasi dvigne pogled, komaj da ga zanimam, »Malo lavdanuma bo treba, gospod, če so težave s spanjem«, z roko si grem prek oči, kar ne morem verjeti, zdaj onih ni več nikjer in vlada bolna tišina. Zbegan sem, spet privid?, ozrem se za dečkom, ki je ležal v luži, a tam ni nikogar, voda je mirna, v njej odsevajo osvetljena okna sosednje hiše, v tem odsevu je tak peklenski mir kot v zenici mačke, ko s šapo zamahne po otrplem vrabcu. Zaprem oknici, se zrušim na stol in kar sedim in sedim, mislim nate, drobna si kot iskra in vroča kakor Sonce.

POZITIV LJUBEZNI[uredi]

Tu sedim, za oknom mansarde, negiben, s črnim pikom v srcu. Dušim se brez tebe, v volka se spreminjam, čeljust me skeli, gobec mi raste. Ko ga odprem in potipam s kremplja- stimi prsti - praznina, še huje, mehke, zdrizaste, sipaste lovke. Kaj je zdaj to - volk brez zob? Saj me bodo pobili na tramvaju, v kolegij me ne bodo spustili - vidiš, kaj si naredila iz mene, spominčica? Ljubezen nas dela nemočne, svet pa je nagel in brezbrižen, bog ve, koliko časa je minilo, kar so pod oknom ugrabili ono ubogo punce, teden, deset dni? In koliko časa je minilo, odkar sva se besno ljubila na bregu Save, pod trepetajočimi topoli, besno, se spominjaš, medenico sem ti pribijal v poležano travo, križal sem te s strastjo, ko sva si oddihovala, mokra kot konja, sva videla, da je tvoja ritka v tleh naredila vboklino, sladko si se nasmejala in rekla, da je v avstralski savani pravkar zrasla sveta gora, pozitiv ljubezni, poglej ti raje moj pozitiv ljubezni, sem odvrnil in priklical nov potres in novo glajenje zemlje, ravnanje časa, od takrat - Od takrat sem otrpel brez tebe, geodetinja strasti! Črvi v podu so bolj živi od mene, jetičniki v kolegiju, sostanovalec Hubert, ki zmeraj stvarno, korak za korakom, postopoma, stopničasto misli, je v primerjavi z mano operetni baletnik, kako zabaven je šklepetalec za vrati - Slišimo, kako se v ključavnici zasuče ključ, v mansardo stopi dostojno, a ne gizdalinsko oblečen mladenič, med poškrobljenim ovratnikom, Šalom in kravatnim vozlom vlada simetrija, ki jo na žalost kazi neskladje barv, okus provinci- alca, Hubertov obraz je zaobljen, okrog oči potopljen v tolsto dobroto, razumen in, najbrž zaradi kratkih uhljev in brade, krotek. Mladenič se, ko zagleda Slavka, nasmehne, pozdravi »Naj moje bedno meso ne zmoti poleta vašega duha«, od- škriplje k mizi in nanjo trešči kup knjig, se obrne k težki ore- hovinasti omari, jo odpre, da prostor preplavi vonj po sivki, sname plašč in ga obesi v omaro, zgrabi šal, a ga ne sname, pogleda na levo, kjer stoji olivnozelena lončena peč, zmaje z glavo. »Te nič ne zebe, ko sediš ob oknu kot kakšen derviš?« reče. »Menije hladno, čeprav sem priplesal z vroče akademske razprave.« Slišim Huberta, ki kopita po sobi, a se ne morem zbrati; slišim ga govoriti, besed pa ne razumem, še zmeraj sem s tabo v pikčastem poletju, lepljiv od semenčic in tvoje braz- dice, za očmi mi ugašajo plamenčki, zato se v glavo naseli hlad, besede dobijo pomen, zdaj tudi vem, da prihaja s predavanj - »Vroče razprave?« »Aha. Definicijo flirta smo skušali z akademske spustiti na poulično raven.« »Sodi flirtanje v domeno biologije?« »Samo med študenti. Profesor Ledermaus jo je imenoval, to si bom zapomnil za vse življenje, umetnost ustvarjanja atmosfere lahke čutnosti brez izzivanja resnejših konfliktov.« Kot bi mi prisolil klofuto. »To je definicija Avstrije, ne flirta,« zahrkam. »Sem rekel, da smo jo plebejci prizemljili,« se zakrohoče Hubert. »Pravzaprav ne. Iz območja umetnosti smo jo spravili v območje naravoznanstva.« »Ja?« Hubert se zviška vrže na posteljo> da vzmetnica boleče zaškriplje. Postane me strah, da se bodo zbudile ose, ki gnezdijo v njej, in privršale nadme. »Ja. Za nas je flirt le priprava na težko čutnost, ki izzove resne konflikte.« »Resne konflikte?« Hubert dvigne glavo, pod brado ima valove, spominja me na angelce v cerkvi svetega Mihaela. »Kopulacijo.« Preplavita me gnus in užitek, podoben sem električnemu stikalu, ki se preklaplja. »Kopulacija nastane tako, da se kopun združi z gracijo.« Medtem ko se Hubert smeji in opazujem, kako se mu podbradki spremenijo v gosenico, začutim tvojo roko na vra- tu, naježim se od užitka, nič me ne boli, ko grejo beli prsti skozi kožo, primejo moje srce in mu pomagajo utripati, postopoma pa se mi v glavi naprede nelagodje, nekaj mi boš naredila. nekaj boš storila s srcem, ki si ne more pomagati, stresem se, na čelu začutim kapljice znoja, vstanem in se z roko oprimem okenskega okvira. »Je kaj narobe?« vpraša Hubert, v njegovih očeh opazim rumenkasto paniko. »Ne,« odvrnem, »ven moram,« globoko vdihnem in izdihnem, premerim korake do omare, vzamem površnik. Nekaj me moti, ko stopim do ogledala in uzrem svojo podobo, mi postane jasno, da si nisem zapel ovratnika in zavezal kravate. »Ej, prijatelj,« se oglasi Hubert, »je pa huda sila.« Upehal se je nemir, ni mi treba hiteti, predmeti v mansardi niso ničesar opazili in to je dobro. Površnik znova obesim v omaro, pazljivo, svet je sam na sebi preveč zmečkan. »Variete?« vpraša Hubert. Pokimam, zavezujem kravato. »Ali bi -« »Sam.« Tiho je, malce prizadet. Saj me pozna, žival sem, ki se je je bolje ogniti, če je vznemirjena. Vznemirjena žival se je znašla na Kalvarienberggasse, ki si v neprijazni noči še kako zasluži svoje ime. Hiše spominjajo na bolnike z luskavico, klavrni vinotoči in za rešetkami skrite špecerije niso najprimernejši obliž za ranjeno dušo. Le Še tu in tam brleča svetloba za okni, prebijajoča se skozi umazane zastore, ulica kot izumrla, večina stanovalcev se bori z morami sna; sanje nočejo odpljusniti naplavin grde preteklosti in negotove prihodnosti. Grom beži čez samotno bojišče trenutnosti, kjer ni zaklonov, ne v zemlji ne na nebu. Na pročelje hiše, ki se ji bliža, je naslonjena ženska, zavita v dolg plašč s krznenim ovratnikom. Otrdela sloni, Grom pomisli, da je voščena figura, ki jo je nekdo pozabil, a ko se ji približa, ženska potisne boke naprej v precej obsceno pozo, se kremžasto nasmehne in razgrne robove plašča. Bežeča žival vidi, kako se pod ogrinjalom zasveti golota, vidi črto nogavic in gumbe, na katere je pripeta, stegne roko, govorečo, naj ga pusti na miru. Golota zgine, grimasa ugasne, vse je kot prej, mir za okolico, nemir za nočnega begavca, opotekajočega se naprej proti rdeči luči, sijoči izza zagrnjenih oken v podpritličju, spusti se po stopnicah k odškrnjenim vratom; pred njimi stoji široko- pleča mumija z nizkim čelom in trikotnimi sršečimi obrvmi. Grom gre mimo nje k vratom, čuvaj podzemeljskega svetišča mu ne zastavi poti, ampak se za korak odmakne. Bordelu madame Kopecky so domačini nadeli posrečeni vzdevek Kapucinska grobnica, a verjetno ne zaradi mrtvorojene avstrijske republike, ampak zaradi marmornatih oblin zaposlenih dam, ki strankam skupaj s seksualnim užitkom rade podarijo še kakšno smrtno resno zadevico. Klientela je, sodeč po zverinskem rjovenju, ki ga slišim skozi priškrnjene duri in po dimu, valečem se skoznje, nad ponudbo navdušena. Mimo stasitega rokoborca Fredija stopim v predverje, ovešeno s prekajenimi zastori, spominjajočimi na baržun. »Gospod doktor Nachtigall,« reče garderoberka Mizzi, »pogrešali smo vas.« Stara je zgubana in rumena kot pergament, spominja na utrujeno želvo, ker se zaradi osteo- artritisa okorno giblje. »Dober večer, gospa Mizzi.« Stisnem ustnice, na polici zagledam cilinder, ki narahlo poskakuje, »Čarodejem ne bi smeli dovoliti vstopa v svoj čarobni lokal.« »Čarodejem?« me gleda odprtih ust, se zasuka, gleda klobuke, zložene na polici. »Aha,<c pokimam. »Gospod doktor so pravi šaljivec.« Zamahnem z roko, mo/z iwci poskakujejo kakor zajčji strah v klobuku neznanega gosta, odložim plašč, odidem proti salonu, ki je podoben lokalni železniški postaji v vicah, mimo mene se primuckata objeta moška, suhljata, s potemnjenimi vekami in počrnjenimi obrvmi, eden izmed njiju mi pomežikne. Odgrnem težke zavese in vstopim, oči se privajajo polmraku in dimu. Zakaj sem sploh tu, zakaj se nisem zakopal med bedra voskaste migetavke na ulici? polkrogu je razvrščenih pet mizic, fotelji, divani, na njih napol slečene fukare in na njih slinasti vampeži, propadli fabrikantje, šlevasti poročniki, ha ha, sama inteligenca, je Else tukaj, vidim jo tamle na levi, orangutan jo lupi kakor banano, v kotu stoji klavir, izpod pokrova pokljajo in puhljajo zvoki, občutek imam, da se je splašila jata netopirjev. »Gospod Nachti,« se prismeje madame Kopecky, »ravno prav ste prišli, atmosfera je pričela pešati, sveža kri čudež naredi.« Načičkana kot operna zboristka, je to loden? Prime me za ramo, me vleče k mizi ob klavirju, tam - Sedim, na kolenu čutim golo žensko roko, ki ji je ime Else, ne, Else je ime glavi in belim prsim, ena dojka diši po rozinah, druga po meti, zakaj? Ker imam nate hkrati dva spomina, ljubica, ker si medena bližina in mrtvičasta daljava, bakrena in zelena, presojno zelena - Bi jo, Else, kot kača in medved bi jo, zaradi tebe, da veš! Ker me zreš z ljubeznijo, jaz pa ti do gležnjev ne sežem, bi jo zahinavčil, da bi cvilila kakor frnikula, kje si, kje si?

KONEC RAZSVETLJENSTVA, SREČANJE NA MOSTU[uredi]

Predavalnica dunajskega vseučilišča je polkrožna, avditorij se strmo dviga nad katedrom, prostor daje vtis mogočnosti in posvečenosti, v njem še slutimo red in moč imperialne pre�teklosti. Slavna preteklost je postala banalna sedanjost, vero v cesarstvo je nadomestilo zaupanje v znanost. Kot vemo, je sleherno zaupanje ultimativno, je vstajenje Človeka, ne glede na dvome, pomisleke, stiske razuma, oklevanja, moralične zadržke. V velikih steklenih kozarcih na prostorni mizi so shranjeni patološki vzorci zarodkov in telesnih delov, tkiv, organov, mišic, možganov, a to so le predmeti odstopanja, ki jih je treba preučiti, da bi do napak in izrojenosti ne prišlo več. Predavalnica je visoka, svetloba pada zvrha in daje vtis kapele, v njej obiskovalci iščejo sebe, da bi oživili Boga. Profesor Wagner von Jauregg me spominja na Sokrata, ne po videzu, ampak po trmi s katero gloda za svojo resnico in ki preseva visoko, bledikasto, izbočeno čelo. Tokrat uro, v kateri je obravnaval odkritja ameriškega nevrologa doktorja Abramsa, končuje hladno in oprezno, ameriškemu navdušenju po novotarijah zoperstavlja evropsko izkušnjo in skeptič�ni spomin. »Težko je preveriti uspešnost zdravljenja s spondilote- rapijo,« reče s suhim in mirnim glasom, »saj nimamo potreb- nih podatkov. Časopisi imenujejo Abramsove krvne raziskave z električnim tokom senzacionalno odkritje, ne smemo pa pozabiti, da senzacije dvigujejo naklado. Dejstvo je, da spoznanja fizike prevratno vplivajo na razumevanje sodobne medicine, a vedno pojasnjujejo posledice in ne vzroka bolezni. To, kar pred zdravilstvom stoji kot temeljna nuja, je raziskovanje dotikov med dušo in materijo. Zanimivo pri tem je, da je duša sicer svetloba, ki obsije telo, a je za nas znanstvenike temačnost, globoka zazvezdna skrivnost.« Profesor dvigne glavo, se narahlo prikloni, študentje mu spontano zaploskajo. Odložim pero, najina pogleda se križata. spustim veke, ker je v profesorjevih mislih preobilje bleščanja, preveč zlatih mimic. Zaprem zvezek, ga položim na vrh knjig, pospravim pero. Okrog mene je hrupno in gomazeče, gomazeče hrupno, moral bom vstati, v enem izmed kozarcev je očitno preveč formaldehida, bojim se, da bo tekočina dvignila pokrov in bo gomoljasti zarodek z izbuljenimi čebeljimi očmi padel na mizo - Hitim iz dvorane, v parketu je nekaj špranj, ki jih na začetku ure ni bilo, na hodniku je skupina študentov obstopila profesorja Wagnerja, več prilizovanja kakor zvedavosti, to že vem, ne zmenim se za skupino, oddaljujem se, pazim, da sem do zidu oddaljen točno en komolec, nenadoma - Naenkrat stoji profesor pred menoj in reče, da me je videl - »Videl sem vas v Landtmannu s profesorjem Freudom.« »Oprostite,« se zmedem. »Nimam kaj oprostiti, nisem kaplan. Me veseli, gospod Grom. da vas zanima psihoanaliza. S Freudom nisva tekmeca. ampak kolega.« Prijazno. Prijazno. »Seveda.« rečem, »saj ste tako kot on odkrili zazvezdno temačnost duše. Nisem še slišal lepšega izraza.« Zelo tiho me gleda, zelo pozorno. »Stoletja razsvetljenstva so minila, gospod Grom.« In gre. jaz pa čutim zazvezdno temino, ki ni čisto prazna, ni Čisto prazna. Pred Votivkirche so se drevesa že obletela, na tleh je preproga listov, ki v mrazu bledijo in izgubljajo barvo, posebej zdaj, ko je nebo obešeno nizko in so se oblaki posedli na konice novogotskih zvonikov, Ko izza vogla pride Grom z motnim, zamišljenim pogledom, se oblaki raztrgajo, skoznje se prebijejo poševni sončni žarki. V novembrski jeseni nimajo prave toplote, zato pa za hip razžarijo barve osutega listja in mu vrnejo živost. Na desni, ob parku, stoji in se pogovarja skupina mladih ljudi. Grom gre proti njim, zastane in jih v loku obide. Iz skupine se izloči spotegnjen moški v dolgem, do gležnjev segajočem črnem plašču in se poda za njim. Na razdalji dvajsetih korakov ga spremlja po precej živahni Horlgasse. Grom se večkrat ustavi in opazuje mimoidoče, brez pravega zanimanja, raztreseno, tako da ga zasledovalec, ko se znajdeta blizu mosta čez donavski kanal, dohiti. O beli Elsini roki razmišljam, še zdaj čutim njeno toploto na stegnu, čudna roka, samosvoja roka. Kar po svoje je šla po meni in mi zastrupljala spomin nate, Majhnica. Veš, to, kar sem počel z Else, je bilo samo maščevanje, nič drugega, majceno poniglavo maščevanje, ker ne pridem do tebe. Tudi ko sem v tvoji hrbtenici, tudi ko ti lilaste živce za očmi poljubljam, ostajaš daleč nad mano, in jaz, saj me poznaš, ne znam z angeli. Iz takih hiš sem, kjer je vlaga angele spremenila v vešče, zato sem se pa nad Else znesel. Na žimnico sem jo pribil kot efemerido, kot žužkolog metulja v svojo zbirko. In bilo mi je lepo in hudo obenem, kačje spolzko, da sem hitro ušel - Koščenca sem opazil, ko sem že skoraj prišel do mostu, kaj hoče? Kaj hoče? Začutil je odpor, ki sem ga izseval, se odkril, nasmehnil. »Oskar Rosenberg,« reče. Čakam. Molčim. Gledam dlan, ki se steguje k meni. »Ne vem, gospod -« »Spoznala sva se v Josefstadt Theatru. Ne premieri Živih mrtvecev.« Zmajujem z glavo. »Tolstoja. Z nekim mladeničem ste se pogovarjali o drami, ki jo pišete.« Na 7Yudne zastore misli, hudiča, se gre špijona ali kaj? Obrnem se, odstopim, znebiti se ga hočem - »Še zmeraj mi ni jasno, oprostite, zdajle nimam -« »Ali niste gospod Grom? Bodoči doktor?« Nezaupljivo prikimam. »Tudi jaz se ukvarjam z dramatiko. In roman bi rad napisal. o tem nesrečnem stoletju.« »Nesrečnem? Kaj pa, če bo -« Zamahne z roko. »Vojna je bila le opozorilo, gospod. Prva poteza v strašno partijo.« Prišla sva na Rossauerbrucke, spodaj lenobno odteka sivorjava voda, nobene sledi o modri Donavi, to je le polmr- tev rokav, prava reka se vali daleč proč, mesto polno slepil, mesto skrbno izrisanih kulis. Nagnem se čez kamnito ograjo, zakaj ne bi skočil, saj vse skupaj ni nič resničnega. »Ste morda prerok?« rečem z odtenkom sarkazma v glasu. »Ne. Zid.« Nasmehnem se, hrtast nos, globoko udrte kostanjeve oči, štrleči uhlji, ostre ličnice, ne le Žid, človek, ki veliko sluti. »Imate v mislih krizo v Nemčiji? Saj veste, ekonomski zlom, dejstvo, da je treba za tramvajsko vozovnico odšteti štiri milijone mark?« »To je le posledica, gospod Grom,« vzdihne. »Posledica?« »Ljudje smo dolgo preizkušali potrpežljivost Boga. Bog je sicer večen, a ni neskončno zvest. Le zakaj nas na neki časovni točki, na neki zgodovinski prelomnici ne bi zapustil?« Mimo naju pridrvi avtomobil, na zadnjem sedežu opazim lepo dekle z valovitimi lasmi, ki se ji je zaripel starec zalizal v prsi, viseč z nje kot tolstognusna pijavka. »Tudi to je posledica. Otopelost. Dekadenca.« »In kaj je vzrok?« »Vzrok je... Ste brali Kafko?« Kdo že? Odkimam. »Moj rojak iz Prage. Njegove zgodbe so, kako naj rečem, klinični opis stvarnosti.« »In kakšna je anamneza?« »Civilizacija je progresivna shizofrenija. Tega pa ne opazimo, ker živimo brez spomina in brez prihodnosti. V resnici je svet sistem zrcal, v katerih se ne odraža večno vračanje istega, ampak postopno uresničevanje norosti.« Ustaviva se, se spogledava. Desnica, ki mi jo nežno položi na ramo, zatrepeta, v zenicah opazim mehurčke ljubezni. »Mogoče je za naju tale hip poln smisla, a v vrtincu časa ne pomeni ničesar. V bistvu stopnjuje nered sveta.« Ne vem, kaj naj z dlanjo na rami, vznemirja me, v njej slišim izgubljeni šepet nedolžnosti, tak sem bil nekoč, Hana, ali me zdaj razumeš? »Ha, gospod Oskar! Da ne bi pretiravala! Zaradi naju se bo stresel svet?« Odmaknem se, njegova roka obvisi v zraku, skrepenela, nekakšen pomnik ali preteči prst usode. »Na žalost je tako. Le malo ljudi sodeluje pri uresničenju smisla, vsi pa igramo na strune absurda.« Kakšno prekleto židovsko sranje, pomislim, ta človek je v resnici ovaduh? »Oprostite, mudi se mi domov, me je veselilo.« Brez oklevanja se obrnem in odkorakam nazaj po mostu, na hrbtu začutim nekakšno mokroto, mi je za srajco padel golič? Mojbog, mokrota diha, z levico sežem pod plašč, nič, to bo Rosenber- govo patetično svetobolje. Ustavim se, pogledam nazaj. Sloni ob ograji, njegova roka v zraku kot velikanski krempeljc. »Stanujete v notranjem mestu?« »Ja,« reče. »VTiefer Grabnu.« »Kako simbolično,« se nasmehnem. »Prihodnji teden bo v Burgtheatru premiera Kleista. Se vidiva?" Skomignem. Kaj vem, v kakšnem grabnu bom prihodnji teden?

ZMAGOSLAVJE PODGAN[uredi]

V pivnici Pri deseti Mariji je hrupno in zakajeno; lahko bi hodili po zraku, plesali po trušču. Dolge mize so verjetno iz bukovega lesa - težko je uganiti, saj so bile tisočkrat polite in umazane, ne le z vinsko brozgo in postanim pivom, ampak tudi s krvjo, znojem, zmerljivkami, tisočkrat zjedkane s kislinami ljubosumja in zavisti. Okna so nizko nad ulico, polkrožna, dele šip, ki so jih zdrobili udarci in vrčki, ki so zgrešili svoj cilj, nadomeščajo kartoni in nepooblane, grobe deske. Pivnica je zatočišče predmestnih pijandur in klatežev, malih žeparjev, postaranih prostitutk in lumpenproletarcev, a včasih mednje zaidejo polcilindri in (ob robovih malce obledeli) smokingi. Čemu ne - kje bi se človek lažje skril, kje bi lažje pomiril nasršenega moralnega mačka? Grom sedi ob oknu, opazuje dežne kaplje, ki polzijo po šipi, na mizi pred njim stoji kozarec rdečega vina. K mizi pristopi starejši možak, vošči dober večer in prisede, čeprav ga Grom ni preveč vesel. Obiskovalec je napravljen v ponošeno, a okusno obleko s podolžnimi črtami, za vratom ima zavezano umetniško rutico. Spet stari violinist, nadležna uboga para, ne ljubi se mi poslušati njegovih litanij, a kaj hočem, izpovedi samotarjev so v resnici disfagija velikega mesta, motnja v požiranju številnih življenskih usod, bil je orkestraš v operi, na koncu, ko ga je začel zdelovati protin, je v paviljonu v Pratru špilal valčke, sina mu je pobrala neke vrste anevrizma srca, ko mu je pred leti umrla žena, je ostal sam s svojimi spomini na gostovanja, skandiranja, srečanje z Mahlerjem in Bergom, naj bo, danes sem poln sočutja, jutri mu bom na glavi raztreščil steklenico in ga odrešil. Pozdravi in se usede, sploh me več ne vpraša za dovoljenje. Bolje on kot kateri od tistihle zariplih furmanov in konjskih tatov. »Si lahko mislite, gospod,« začne bebljati, »da so v Londonu razglasili teden borbe s podganami?« Nekaj trenutkov kar strmim v starega. »Dajte no,« rečem na koncu. »Ja, v tem kraljevem mestu, kjer smo triumfalno na�stopali z Gluckovim Orfejem in Evridiko, z Mozartom, Hayd- nom... Triumfalno, gospod. Vi dobro veste, da Angleži ne plo�skajo vsakemu cirkuškemu škripaču. Zdaj pa ... namesto muzike cviljenje pogrizenih ljudi in poteptanih podgan.« »Kdo vam je prodal to bedarijo?« »Ni bedarija, čista resnica, gospod. Časopisi poročajo. Sto tisoč ljudi se bo oborožilo in spopadlo s štiridesetimi milijoni podgan!« Stari kima, z usti, polnimi sline. Čisto mogoče, pomislim, simbolično se spopadata najbolj krvoločna in najbolj trdoživa živalska vrsta pod soncem. Kako je že rekel Oskar - Oskar Rosenberg? Da je bilo sve�tovno klanje le uvodna poteza v strašno partijo? Partijo kri- v keta, v kateri bodo podgane igrale vlogo žogic? Čutim, kako se mi koža ježi od studa, stresem se - »Božje znamenje, gospod, vam rečem,« se peni bivši go�dec. »Prej znamenje slabe kanalizacije,« se zakrohotam. A mi ni nič prijetno, mora stara, najbrž misli, da ga bom za to častil s pijačo, potem pa - Saj je njega še bolj prizadelo kot mene, v Londonu ni�sem doživel nobenega triumfa, sploh nisem bil v Londonu, že v Šmartnem in Novem mestu sem se nagledal podgan, zasučem se k točilnemu pultu in pomaham, počasi se k mizi privleče pujs natakarski, naročim pivo in kozarec rdečega. Pujs odkruli in odkopitlja, malo je manjkalo, da ni pomedral gosta, ki ni nihče drug kot Hubert, rdeč v obraz, razburjeno rdeč. »Slavko,« zasope in si rahlja ovratnik, »s telegrafskega urada prihajam.« »Josipina?« se vznemirim. Odkima. »Je doma kaj narobe?« Odkima. »Borisa Mirana so pokopali v Ljubljani,« izjeclja. »Stritarja?« »Ja. Njegov pogreb, tako pravijo, so spremljali katastro�falni nalivi in povodnji. Menda je pol Slovenije pod vodo, reke še vedno naraščajo, odnašajo hiše in mostove.« »Vidiš, Hubert,« se nasmehnem, »če ga ljudje niso znali spoštovati, narava se je razjokala.« Pomislim na uglajenega starčka, ki je po vojni obubožal in z borno penzijo tolkel revščino nedaleč od tod, v Aspan- gu. Tako gre to, človek hitro zdrsne s piedestala narodovega glasnika in duhovnega vodnika v pozabo, kako ironično, da si je nadel umetniško ime Peter Samotar, prebiral Schopen- hauerja in Rousseauja. Kdo bo čez čas kaj vedel o Dunajskem zvonu, kdo bo bral njegove sonete in Zorina? Prešernovemu zagovorniku, ki si je prvi med nami upal izreči, da je poezija gospa, ki nikomur ne služi, so morali dobrotniki v Avstrijo pošiljati moko, riž in kolerabo, da ni shiral, to ti je moderna poezija! Obrnem se k obnemelemu violinistu, ki srka pivo in sku�ša uganiti vsebino pogovora, in rečem, da so podgane zma�gale. »Podgane so zmagale.« »Bedasta, neokusna šala, gospod,« se zaslini stari, »zbogom.« Vstane, užaljen odhaja, a piva ne pozabi vzeti s seboj. Hubert sede na njegovo mesto, gleda za godcem. »kaj sta imela?« vpraša. Prhnem skozi ustnice. »Starostna regresija. Saj veš, da Freud trdi. da je primitivno v duševnosti trajno in da veno- mer vzpostavljamo takšna stanja.« Hubert se nasmehne. //ca se mu napihnejo kot rožnati mehurji, zmaje z glavo, odloži klobuk in plašč. »Ne vem, ti si pisatelj, jaz le ubog študentek biologije> še čebule ne ra�zumem.« »Kaj pa omamo?« vprašam. »Omamo?« »Na Stritarjevo čast se pije, ni res? Sedmina je boljša kot ednina.« Pijeva, po oknu še vedno polzijo kaplje, glasovi se ovi�jejo v vato. za šipo nenadoma zagledam režečo se spako, a ni to tista mrha zanemarjena, ki je tlačila v avtomobil malo deklico. dvignem pepelnik, da bi ga zabrisal v govnača, obraz pa zgine, postava se razblini, zunaj stojiš ti, Melisa, Melisan- da, vem. da nisi iz mesa, ampak gosta medena želja, vonjam tvoj sok, močnejši je od smradu človeške ničvrednosti, dež s počenja, ti si vzrok za povodnji in poplave, ti si poezija, ki nikomur ne služi, v mojem kozarcu.

NEŠTETO ZGODB, MOKRI LASJE, JAGODKE V OČEH[uredi]

Stoji ob peronu in čaka na vlak, ki prihaja iz Trsta. Južni kolodvor je velikanski pokrit prostor, stekleno kupolasto stre�ho nosijo visoki železni stebri. Potnikov ni veliko, večje ljudi, ki jim je postaja pribežališče ali pa še neodklenjeni vhod v veliko mesto. Tu se končuje Balkan, sem se stekajo iskalci sreče iz vzhodne Evrope. Nič veličastnega ni v njihovih živ�ljenjskih zgodbah, zato pa toliko več ponižanj in strahu pred še večjimi ponižanji. Prodati skušajo malovredne stvari, ki so jih ukradli ali pritihotapili z domov, mila lepota otroštva jim bledi v spominu, gorje svoje usode skušajo preložiti na rame�na drugih. Nekateri so se utrujeni zavlekli po kotih, drugi sedijo na klopeh, kadijo na roke zvite smotke in se pomenku�jejo. Med njimi se brez naglice gibljejo orožniki na svojih ru�tinskih obhodih, železniški uslužbenci in postreščki s svojimi vozički za prtljago. Stoji ob peronu, gleda vzdolž tirov, ki še vedno samevajo, seže v žep suknje, izvleče cigareto in si jo prižge, se presto�pi nekaj korakov naprej in nazaj, spet brklja po žepu, nekaj išče. Na tla pade pisemska ovojnica, skloni se in jo pobere, iz nje potegne na drobno popisan list, bere. Tisto, kar je napi�sano, ga vznemiri, globoko vdihne, se ozre okrog sebe, kot bi se bal, da mu kakšen neznanec gleda čez ramo. Papir zloži, spusti napol pokajeno cigareto na tla in jo pohodi, ponovno izvleče papir iz ovojnice, ga raztegne in poravna, obrne, zdaj strmi vanj, kot da bi gledal neznano fotografijo. Peron postaja živahnejši, nekaj meščansko opravljenih dam in gospodov s sprehajalnimi palicami in monokli raz- buijeno naroča postreščkom, naj vendar že pohitijo s prtlja�go; v resnici se nikamor ne mudi, saj vlaka sploh še ni videti, slišimo le oddaljeni pisk, s katerim lokomotiva najavlja pri�hod. Tudi Grom jo sliši in zamenca po peronu. Možak, oble�čen v debel volnen jopič, črne, do kolen segajoče hlače, doko�lenke in opanke stopi k njemu in mu skuša prodati steklenico žganice. Grom zmaje z glavo in ga s kretnjo roke pozove, naj se odstrani. Ker je možak še vedno vsiljiv, odhiti, skorajda steče proč, v varno razdaljo, kjer znova pogleda na tire. Zdaj v daljavi že lahko vidimo oblak pare, črno lokomotivo in ze�leno pobarvane vagone vlaka, ki klenkajo proti postaji. Peron zagomazi, se kot strela z jasnega spremeni v človeško mravljisce. Živčen šolarček, to sem, mencam po peronu Južnega ko�lodvora, hrepenim po tebi, pa vseeno raztegujem čas, da bi se pripravil na tvoj prihod, da ga ne bi takoj polomil in rekel kaj nesmiselnega in neprijaznega, tebe nevrednega, ker sem - ker si, ker si tako lepa in ognjenosvetla vročina. Osmo�dil se bom ob tebi, kakor vešča scvrknil, crk, crk, z nogicami po trzal in adijo - Zmeraj ta preklemanski občutek, da bom zatajil, zaradi ljubezni zatajil, ali ne more biti ljubezen nekaj jasnega in pre�glednega, gazelin tek, smeh češnjevih cvetov? Spoprijemam se s tabo, kakor bel papir te čutim, in ko te skušam popisati, je vse brezupno banalno in nevredno tvoje duše - stopala, ne duše! Stopala, točno, pohodi mojo stisko, da bom vreden pesmi, da bom zmogel ustvariti nekaj velikega. Kako smešno, da ima šele sploščen in zdruznjen črv občutek za veličino, da mora literatura govoriti z jezikom prsti, mast�ne, težke gline. Vlak pripelje na postajo in prične zavirati, velika loko�motiva pricvili mimo mene, me za hip ogrne v oblak bele pare, počutim se kot grešni angel, ki mu je bilo dano še en�krat, tako za spomin, stopiti v samoto neba, para se razkadi, svet znova dobi ostre obrise, kolesa se komaj še obračajo, vagoni obstojijo. Kje si? Kakšna si? Kaj, če te ne prepoznam? Mogoče si spremenila pričesko, nič mi nisi pisala? Ali pa so se mi spremenile oči - tam, v kurbišču gospe Kopecky, tam, za oknom mansarde, tam, v pivnici Pri deseti Mariji? Morda sem postal spotegnjena bela mehanična lutka, Elsina roka, ki ima oko na mezincu in palcu, in se bova zgrešila in bova tavala kakor samomorilca sem in tja po tem ogromnem du�najskem požiralniku? Sprevodniki v temnomodrih uniformah, z zlatoobšitimi kapami na glavi, so odprli vrata, stojijo na peronu in poma�gajo potnikom izstopiti. Naenkrat je peron prekapljan z ljud�mi, kot nemirna reka se valijo mimo mene, res te bom zgrešil, nekdo drug, ki bo imel ostrejše in boljše oči zate, te bo odpe�ljal s postaje, Čutim, kako se mi očesne punčice po mušje sukajo. Potem pa - Vem, kje si, še preden te zagledam, slišim gube tvoje ob�leke, tiho zvenčanje uhanov, onih zlatih z majhnimi rubini, dišiš po brezah in košeni travi, kako bi te lahko zgrešil! Iz va�gona stopiš kakor kraljica, ponosna, z napetim vratom, glas�nica ljubezni, vse okrog tebe potemni, postane nepomembno in obrobno, slep, gluh in nem bi te našel, če bi bil prah, bi se ti prilepil na stopalo, če bi bil deževna kaplja, bi ti padel v nedrja in te žgečkal po trebuščku, polzel še nižje, še nižje. Sončnica si, v dolgi pomarančni obleki, beli bluzi s čipkastim ovratnikom, zeblo te bo, mala moja, tu je hladno, že si obla�čiš plašč, ki se bo ovil okrog tvoje lepote, kratki lasje, komaj čez ušesa, tolmunast pogled govori: emancipirana sem, za�vedam se svoje moči, pazite se, kdor zdrsne vame, bo videl črne ciprese, govori, spominjam se tvoje opojne nevarnosti, spominjam. Nekdo ti iz vagona prinese kovček, ga odloži na peron, se z nasmehom poslovi in dvigne klobuk, si mu bila všeč? sta se spogledovala? sta bila sama v kupeju, se te je dotaknil? Skozi množico pogledaš vame, veš, da te nestrpno čakam, tvoje misli se spremešajo z mojimi, vame zakipiš strašno pri�vrženost življenju, moje skrbi poniknejo, da sem afirmacija, s to besedo me okužiš, prebrizgaš z valovanjem mlade ribe. Borim se za tvojo privrženost in za svoje misli. Pomahaš. Ob tebi sem. objameš me, tvoje lice ob mojem, rečeš Ijub- či potem se sunkoma odmakneš, da z ustnicami kljunem zrak, kaj je? »Si me varal?« Odkimam. Resno me gledaš, rentgeniziraš me. »Spremenil si se. Takšnega te ne poznam.« »Kakšnega?« Skomigneš z rameni. »Ne vem. Po tujem dišiš.« »Saj to je tujina,« pokažem, pomislim, da je še večja tuji�na tam spodaj, od koder izviram, kjer je vse majceno in drob�njakarsko in opravljivo in pregledno, nikamor se ne moreš skriti, vse je na očeh in pohujšljivo, dogodek v Mokronogu, a veste, da ima Grom dve glavi in v vsaki glavi dva Boga? »Greva?« se nasmehneš in stopiš mimo mene po pe�ronu. Pokimam, zgrabim kovček, težek je, mogoče je v njem tvoja dvojnica, tvoj drugi jaz, ki sanja, da nosim kovček, sto�pim za tabo, te dohitim. »Do bolečine sem te pogrešal.« Obrneš svoj obraz, ki je ostronežen, krutomil. »Tako je prav,« rečeš. »Saj si moj Janez Krstnik, ki se ne meni za vodo, ampak za besedo.« Nasmehnem se. »Kako je doma? So milostljiva mami zdravi? In gospod nadučitelj?« »Hvala, vse po starem, rekla sta, naj te, ko ti bom pisala, pozdravim.« »Ko mi boš pisala?« se zmedem. Ustaviš se, obrneš, mi položiš roko na ramo. »Nič jima nisem povedala o najinem snidenju. Rekla sem, da sem bom na poti v Brno ustavila le za hip, ker moram kupiti novo Schrodingerjevo knjigo o elektromagnetnem valovanju.« zelenorjavih očeh ni posmeha, se mi zdi, a kljub temu mi ni prijetno. Zakaj jima nisi hotela povedati, da se bova videla, saj si tako samostojna in samozavestna? »Zakaj nisi povedala, da bova skupaj?« Skomigneš, me rahlo pobožaš po licu. »Ker bo to najina drobcena skrivnost.« »Se me sramuješ?« pogled se prikrade hlad, dvigneš roko, kot bi mi hotela požugati. »Lepo prosim,« rečeš. »Če bi se te sramovala, bi ti to tudi povedala.« »Res?« kotičkih ustnic zatrepetata gubi rastoče jeze. »Ljubi Slavko, moje srce ni branjarija s cenenim nakitom. Vame ne hodijo cagavci, ki si ne upajo zapraviti prgišča krajcarjev. Tvegaj in zastavi življenje.« »Rad bi ti samo -« »Rad bi mi povedal da boš malo pri meni in malo pri drugih? Ne gre. Od tebe nočem nič epohalnega, rada bi, da se skupaj radujeva in skupaj obupujeva. Rada bi, da mi ne pod- tikaš mnenj in čustev, ki so mi španska vas. Zelo preprosta sem, da veš. Me vidiš? Oranžno obleko imam, ker sem poma�ranča. Grenka lupina, sladko meso. Oranžno obleko imam, ker z njo odganjam slabe duhove. Veš, kaj imam pod njo?« Spet se smejiš, izkušena svečenica ljubezni, odkimam. »Bi rad vedel?« Stisnem ustnice, preščipnjen, ja, jasno, ne muči me, vrto�glavka! »Pojdi z mano v mesto, tam so luči in smeh, ko me bodo boki boleli od zabave, ti bom povedala.« Josipina Deželak in Slavko Grom se napotita po stopni�cah, ki vodijo s kolodvora na živahno ulico, med brenčeče ljudi in vozila. Josipina je nasmejana, Slavko, ki s kovčkom v roki stopa ob njej, razmišljeno resen. Mlada dama gleda vse in vsakogar, v njenih očeh odsevajo vsi in vse, kakor pivnik je, ki vpija madeže življenja in jih spreminja v slike upanja. Mladenič je za pol glave višji, vzravnan in napet, zazrt v praz�no daljavo, v prazno prihodnost? Ko se Josipinine oči za hip ustavijo na njem, ga po fantovsko objame okrog pasu, mu na�rahlo nasloni glavo na ramo. Široki krajci damskega klobuka ga požgečkajo po nosu, mu premaknejo očala, da mu obvisijo na enem samem uhlju. Josipina se glasno zahihota, mladeni�ču z nagajivo kretnjo sname očala, da oči kratkovidno mežik- nejo, ga trdno prime za komolec in vodi proti križišču, kot bi bil slep in nebogljen. Križišče je široko, tlakovano s kockami, prepreženimi s tramvajskimi tračnicami. Ko zavijeta levo in za vogal, se ustavita na postaji cestne železnice in čakata. Na drugi strani ulice je velik ograjen park, v njem rastejo veličastna, tudi ek�sotična drevesa, med njimi se svetlikajo razkošna okna dvor�ca. Cesta pred njima se nalahno spušča, tako da je v ozadju mogoče videti pročelja visokih hiš, presejana s cerkvenimi zvoniki; panorama je hipnotična in migeta v meglici mestnih izparin. V čem je hipnotičnost velemesta? V polifoniji zgodb, ki tečejo, se razpletajo hkrati, se drstijo in drastijo druga ob drugi, se vnemajo, dušijo, jemljejo dih, na koncu pomodrijo v nerazdružljiv šumot, potem molk. »Koliko prepletenih zgodb,« reče Josipina in se stisne k meni, »za katerimi ne bo ostala niti sled. Morda bled spo�min otrok, orumenela fotografija, ki bo končala na mestnem smetišču. In potem nič, praznina. Razpršena lepota, malce omotična sem, v glavi se mi vrti.« Lepa je, dotaknila se je nerazumljive daljave, pri tem ni postala potrta, z junaško predanostjo nesmislu postaja vse svetlejša. »Bedno gomazenje,« rečem, zavistno, tečnobno. Odmakne se in me pogleda, brez očitanja. »Kako močan mora biti Bog, da lahko gleda vse te zgod�be.« »Počutiti se mora kot Beethoven, ko je oglušel.« Ustrašim se lastne misli, zagledam gozd besed, ki sem jih napisal, slišim strašno kakofonijo glasov, ki zveni v njiho�vih trkih. stikih, vozlanjih. »Ja,« reče Josipina, umolkne. »Kar je nadčloveško, nas poškoduje.« Izproži sredinec in me narahlo poboža po ustnicah, kret�nja in dotik sta brez teže, sinjina človeške stiske in dosto�janstva, srce mi skoči v grlo, še dobro, da pripelje tramvaj', voznik zavrti ročico in ga začne ustavljati, vstopiva vanj, po�iščeva prazno klopco in sedeva, kovček odložim na tla, se zazrem skozi okno. »Tudi človeško nas poškoduje,« zamrmram. Kako izvir�no, se zgrozim, puhlica, vredna slovenskega literata, s ko�tičkom očesa oplazim Josipino, tudi ona zre skozi steklo v obrise mesta. »Nikoli,« reče. »Poškoduje nas nečloveško. Jaz se te znam želeti tako, da ne boli.« »Ne?« zategnem, dvignem obrvi. Obrne se k meni, mi položi roko na kolena, kot Else, a ne tako, čisto drugače - Kako bistro je življenje Josipinine dlani, ne trese, ne re�že, vse ji je jasno, tej dlani, dlani, ne Bogu ne gluhemu starcu nad klaviaturo, nasmehne se, pokima. »Tamle,« mi pomigne proti hiši, okrašeni s keramičnimi ploščicami in zlatimi vinjetami, »tamle živi deklica, ki je v resnici vila in je prišla iz Donave. Ves svet bo spremenila v valovanje užitka.« »Užitka?« rečem. »Kaj je to užitek?« »Ne boš me preslepil Si pozabil na poletje? Na pozitiv ljubezni?« Molčim. Iz keramične hiše stopi dekle z dolgimi dolgimi lasmi, z njih teče voda in se razliva po pločniku, Josipina vse ve, prekleto! »Pozabil si, Slavko, pa ne bi smel.« »Kaj bo vilinka storila potem, ko bo svet spremenila v užitekP« »Uživala,« reče spokojno. Tiho postaja v meni, tiho, dobro je tako, padli so trudni zastori na skrotovičene ljudi in zagnojena obzorja, prija, pri�ja, ker vem, da so prividi le umislek in da je užitek, v kate�rega je Josipina spremenila svet, okrogel prstan, ki zvesto objema svet. Tramvaj zapelje mimo Opere in po Augustinerstrasse do Frayunga. Pred Schottenkirche izstopita, Josipina se razgle�duje po trgu in se smeje, potem gresta desno proti židovski četrti. Baročne palače zamenjajo starejše, po izgledu strožje in preprostejše hiše. Slavko pokaže z roko na ozko ulico, na�potita se vanjo. Svetloba je medla, njuni koraki odmevajo od sten in podhodov, Slavko se večkrat ustavi in gleda številke nad vrati, potem prime Josipino za roko in jo odpelje proti oz�kim dverim, nad katerimi visi napis Pension Kauderwelsch. Ko stopita v vežo, so na levi steklena vrata in za njimi majh�na sprejemnica, Slavko potrka. Odpre mu starejša gospa v črnem, zapeta do vratu, mu pokima, ker ga očitno pozna, se radovedno ozre k Josipini. Slavko jo predstavi. »Moja zaro�čenka, gospodična inženirka Deželakova,« reče. »Me veseli,« odvrne gospa, verjetno lastnica ali upraviteljica penziona, »inženirka?« Josipina se nasmehne: »Elektrotehnike.« »Ni�sem vedela, da tudi ženske študirajo elektrotehniko,« meni gospa, jo še enkrat premeri od glave do peta, »torej ste sta�rejši od gospoda zaročenca?« Ne da bi počakala na odgovor se obrne k Slavku: »Saj vi še niste končali medicine?« Slavko odkima, na obraz se mu je prikradla slaba volja: »Lahko do�bim ključ?« vpraša. Gospa pokima, se obrne in stopi v spre�jemnico, odpre stensko omarico, v kateri visijo ključi, in sna�me tistega, ki nosi številko trinajst. Stari coprnici vzamem iz roke ključ, kaj jo briga, kdo od naju je starejši, v resnici tudi Josipina še ni končala študija, moral sem se zlagati, lahko bi začela sitnariti z dokumen�ti, policijskimi prijavami, davčnimi taksami, prepričan sem. da v svoji luknji prebira talmudske traktate, in tam piše, da kdor množi meso, množi črve, že res, že res, ampak tam piše tudi. da tisti, ki množi bogastvo, množi skrbi!, ko sem ji pla�čeval vnaprej, je ni zanimalo, ali sem diplomiral in ali ima moj denar plemenito poreklo. S pogledom ošinem Josipino, ki se ni pustila spraviti v slabo voljo, dvignem kovček, po�gledam po hodniku. »Številka trinajst je v prvem nadstropju,« reče črna kr o- karka. »Hvala,« odvrnem, ne da bi jo pogledal, z Josipino gre�va po stopnicah, zavijeva na dolg, ozek hodnik, osvetljen z dvema mizernima brlivkama, v enaki meri kot študentske mansarde sovražim tudi po lizolu smrdeče, temačne penzio�ne, zakaj je ne morem peljati v hotel Sacher? »Je kaj narobe?« vpraša Josipina in me prime za ko�molec. Odkimam, čeprav se počutim klavrno, odklenem vrata, stare tapete, gole stene, miza s stoloma, umivalnik, vrč z vo�do, ogledalo, sivkaste zavese, za hip se mi zazdi, da sem v tej krsti že bil, da stojim tamle ob oknu, pozabljen, znotraj votel, zunaj zaprašen. »Hej,« vzklikne Josipina, »zaročena gospodična z diplo�mo si želi slišati nekaj prijaznega.« Stopi k oknu in odgrne zavese, za njimi ni nič lepega, le stena sosednje hiše, brez oken, z odpadajočim ometom. Molčim. »No?« se obrne k meni. »Zaročenih besed se največ poje.« »Kdor dolgo koprni, nazadnje le molči.« »To je bilo komaj za silo,« se nasmehne Josipina. »Mo�rala bova potešiti koprnenje, ker me zanima nežno govorje�nje.« Sname klobuk, ga položi na posteljo, sleče plašč, se mi približa z drobcenimi jagodkami v očeh, stopi na prste, mi ovije roke okrog vratu in me poljubi na ustnice.

RDEČA SOBA, GOLI KOSTANJI, JASMINAST POLJUB[uredi]

Soba je rdeča od ljubezni, glava je rdeča od ljubezni, stopim k oknu, da bi zagrnil pogled na razpadajoče dvorišče, zid je rdeč, po njem se vzpenjajo škrlatne pasijonke, vroče je, stopim k umivalniku, da bi si osvežil obraz, a v njem voda brbota, ne bo več dolgo in bo zavrela, odstopim, pogledam Hano. V njenih očeh je presunljiv mir, tak mir je na konici čo�piča, ki ga drži v roki japonski mojster kaligrafije pred prvo potezo, nadčloveško nas poškoduje, to, kar nas poškoduje, me neustavljivo privlači, kličem bolečino, nazaj k umivalniku stopim in dlani potopim v vodo, hlad, praznina hladu, krč mrzline, pohitim k tebi, te gladim po vratu, laseh, licih, čutiš ledeno skorjo sveta, odrineš me, hočem - »Ej, to mi ni všeč,« se našobiš. Hočem - »Kaj nisi vila iz Donave?« bedasto hropnem, obrišem dlani v hlačnice kot zanikrn mesar, odpnem vrhnji gumb tvo�je obleke, vdolbinica med tvojima dojkama rubinasto zažari, je muka, je užitek, je - »Nehaj!« Stojiš daleč, ukaz tišine, soba je siva, glava siva, siva stena gola, pasijon je čustvo, ki me poseli, rečem - »Oprosti.« Zapenjaš gumb, streseš z glavo, da ti lasje zavalovijo, ne, nisi iz Donave, iz zazvezdja si, v hipofizi začutim ščeme- nje, ki se izoblikuje v zvok, zaslišim stavek nove zgodbe, na�lašč gojijo glasove onstran stene, zaradi mene so jih stlačili v kletko namesto kanarčka, ki je ovenel in se posušil, zlobni so, mučili bi me radi - »Ne morem kar tako,« zašepetaš, »namesto da bi se te veselila, se te ustrašim. Okroglo gledaš kot škorpijon, tako se ne dela z zaročenkami.« Pokimam, potem pa ne vem - »Rekla sem ti, ko me bodo boki boleli od zabave. Obljubil si, da bom slepa od luči velemesta, ali nisi?« Pokimam, leseno - »Vzemi moj plašč, vdahni vanj rdečo vročino, pelji me med ljudi, hočeš?« Ob glavni promenadi v Pratru so ogoleli divji kostanji podobni nagrobnikom, še sreča, da sta se sprehajalca zna�šla pred osmerokotno Lusthaus, obsijano z lučmi. Hiša je v mračini parka videti kot božični privid: za visokimi okni se pretakajo obrisi plesalcev, obdani so z mizami, na katerih jih čakajo polprazne steklenice vina. Josipina in Slavko že slišita glasbo, žvenketanje kozarcev, smeh, pritajene glasove za�peljevanja in nedolžno pričkanje družbe, zapletene v, tako lahko sklepata po intonaciji, političen pogovor. K vhodu vodi nekaj stopnic, tako daje hiša obdana s teraso in v nadstropju z balkonom. Ko Slavko odpre vrata in vstopi, postanejo zvoki glasbe�nikov in glasovi gostov jasnejši in razplasteni, v obiskovalca buhne zadimljen topel zrak, pomešan z vonjem po tobaku, marcipanu, vaniliji in muškatnem orešku. Livriran strežnik, stoječ za majhnim pultom, se jima rahlo prikloni in ju z roko povabi, naj mu sledita. Slavko spusti smehljajočo se Josipino predse, strežnik že stoji pred mizico, ki jima je namenjena. Gostoma pomaga sleči plašča, ju posede, odnese nepotrebno garderobo in klobuka in se spet vrne, oborožen z jedilnim li�stom in vinsko karto. Slavko ju vzame v roko, odpre in prične brati, medtem ko se Josipina ozira po zabavišču. Kvartet je pravkar odigral finale, violinist se prikloni in prosi občinstvo za predah. Plesalke - in le nekaj plesalcev - rahlo zaploskajo, pari se hitro porazgubijo za mizami. Natakarji, ki so prej stali ob točilni mizi, se z občudovanja vredno vnemo napotijo med goste, ki si želijo dodatne postrežbe. Kulinarične dobrote z bombastičnimi nazivi, ljudje smo pozornejši do hrane kot poezije, Nibelunški prstan v smeta�novi omaki, žretje je nadomestek za neuresničene želje in pomanjkanje ljubezni, pogledam Josipino, njeno zadovoljstvo me gane, Sestrica, Sestrica, ti si moja neuresničena želja, jaz sem tvoje pomanjkanje ljubezni, a/z gleda tistega visokega dandija, častitega potomca od plemenske plemenitosti ski�sane in degenerirane družine? »Lačna sem, ljubi,« reče Josipina, »naroči mi nekaj do�brega.« Prime me za zapestje, z očmi še vedno bega med obrazi, oblekami, okrasjem in kristalnimi kozarci. »Pravega eksperta za naročanje si našla,« se posmeh�nem, »kaj, če bi prosila tistega naškrobljenega blondinca?« Stisne ustnice. »Lepo te prosim, ne uniči večera. Preveč lepo mi je. S tabo. Tukaj.« Prihaja natakar, se cedi in priklanja, sprašuje Josipino, kaj si je izbrala, ona skomigne. »Tisto, kar mi boste priporočili,« reče, »le da ne bo grenko kakor počutje mojega spremljevalca.« Belinček se z očmi sprehodi po meni, nadel si je masko poznavalca, genialni dušeslovec, kajpada, na inštitutu bi lahko zamenjal profesorja Freuda, skorajda z odporom me vpraša, kaj sem si izbral, nič, odkimam, nisem lačen, zato pa brez oklevanja, sem pač vinski vitez, naročim buteljko silvanca. Hroščar pokima, s prtičkom pomete z mize nevidne drobtine in oddrobenclja. Sežem v žep, izvlečem škatlico cigaret, izvlečem smotko, jo narahlo povaljam med kazalcem in sredincem, prižgem. »Spet kadiš?« »Ja. Ne veliko, v glavnem takrat, ko pišem. Da so stavki mehki kakor dim.« »Mehki in nevarni,« reče Josipina, »mladost, se raz- 6/m/a y zrak.« Škratasti škržat se znova bliža, na izproženo dlan v komolcu dvignjene levice si je naložil srebrast kotliček z ledom, v njem gnezdi buteljka, ni ga dobrega spanca brez silvanca, kotliček odloži na rob mize, buteljko odpre, kot bi bil glasbeni virtuoz, mi nalije za prst vina, počaka, da ga poskusim, ko pokimam, nalije Josipini in mi dolije. Počakam, da odide, dvignem čašo, se sklonim k mizi k Magdaleni, lasje ji dišijo po rumenečem trsju, ni rečna ampak vetrna vilinka, suša bo prišla, oblaki bodo namesto kapelj sejali peščena zrnca. »Žejen sem te, Malčica.« »Ne napij se me, dragi.« Trčiva, kristal snežinkasto zazvenči. grlu čutim oranžasto iskrenje, na las podobno J o sipinim obleki. Dobro je tako, še boljše bo, ko se toplota razrase v glavo in iz nje prepodi skrito podganico, verjetno je pribežala iz Londona, lahek dim v praznem času, praznem času, votlem glasu, glasbeniki čapljasto napnejo vratove, trznejo z glavami, strune zavibrirajo, čarajo muziko, v praznini močno zveni, lepota gre gor, pod strop, iz črvivosti in plesnivih micelijev rase - Zaškrtajo zobci, kot bi se trli prenosniki in škripčevje zgodovine, nad sabo zagledam razpirajoči se gobec svetlolasega poštirkanca, superego, prototip prihodnosti, umetni nadčlovek, vse jim bo na voljo, brez moraličnih zadržkov so, zato po hudokurčni, gledam v porcelanaste zobe, med njiimi krvikasto odrti jezik nekaj siči, Josipina vstaja, se mi opravičujoče nasmiha, bom takoj nazaj, donjuanovska replika ji poljublja dlan, ali naj - »Smem prositi za ples?« Smirkov papir, ta glas. »Fn valček. Slavko,« reče Desdemona, »ker vem, da ti ne maraš plesati.« Gresta, nadstvor hrza od ponosa, kakor polit cucek po�ženem po grlu kozarec rujnega, kaj naj? Kaj naj, če pripadam tistemu delu civilizacije, ki sočustvuje s protinastimi gosla�či in se mi furmanske obscene šale ne samo gabijo, ampak me čudno privlačijo? Josipina in bledičnik plešeta, lahna je, gibka v pasu, saj vem, saj vem, ampak zakaj mora vedeti tudi švabska doga, nekaj se mi ne zdi v redu, to ni Josipini- na roka, ki ga objema okrog ledij, Elsina je, Elsina, globoko vdihnem, odvržem gorečo cigareto v pepelnik in jo srdito stlačim, vstanem in grem proti plesišču, družba moških ob sosednji mizi, ki goltasto knedlja o razsulu sodobne politike, umolkne in me osuplo gleda, pivovski vrči okamnijo v zraku, obdrsnem se ob sosednjo mizo, zvrnem kozarec in skodelico s kavo, da dama v modri satenasti obleki živčno odskoči, grem na plesišče, primem Josipino za roko, odrinem Gota z visokim ovratnikom, jo vodim nazaj k mizi, med muziko, med sarkastičnimi pogledi in krivimi nasmehi, posedem, na mizi je razpostavljena hrana, sekljani saški zapeljivčki z beluši in gratiniranim peteršiljem, vse je dim - »Mrzlo boš imela,« rečem. »Če boš mrzlo jedla, boš ime�la mrzlo srce.« »Kaj se greš?« vpraša, mešanica ženske emancipiranke in romantične zapeljivke, ki ji godi moje ljubosumje. »Nič se ne grem!« jezljivo odvrnem, »hočem te ob sebi. Nekaj neverjetnega, ne?« Prime za vilice in nož. »Me hočeš ob sebi sito in zadovoljno?« Molčim, v mojem kozarcu je preveč vina, izpijem. »Kaj pa jaz?« »Oprosti,« vzamem buteljko iz kotliča, napolnim oba kozarca, Ema se ukvarja s hrano, čeprav čakam, da bova nazdravila, pa nič, izpijem, buteljka je prazna, pomaham z njo kot z zastavo, livrirani bikec prikima, da je razumel, v glari je sladko, po žilah poskakujejo rozine, strop je rahlo ukrivljen, verjetno je v prostoru preveč patetičnih besed in testosterona - »Lepo mi je, dragi. Čutiš, da mi je lepo?« Josipinina noga se pod mizo mačje podrsne ob mojo, sreča je vroča in diši po vrtnicah. Pogledam jo, se nasmeh�nem, stegnem roko, da bi jo pobožal, magnetiziran, a na poti se znajde kozarec, se nevarno zamaje, z levico ga ujamem in zadržim, adijo treznost, servus, pijanost, na čelu začutim potne kapljice, naenkrat se znajdem v popolni tišini, oglušel sem, trepnem z očmi, ljudje odpirajo usta, ne da bi iz njih prihajal zvok, violončelist zanosno vleče lok čez strune, ki vibrirajo brez zvoka, Josipinin gleženj se brez zvoka sprehaja po moji goleni, vino neslišno pljuska v kozarcu, strah mi za�drgne prepono, dvignem se, stol se prevrne na tla, nič poka, nič odmeva, zgrabim prtiček in si ga pritisnem ob čelo, jiiiik, urok mine, slišim - »Kaj je narobe, Slavko?« Josipina odvrže pribor, ki zazvenči ob porcelanu, vstane, zdrsne k meni, me prime za komolec, izdihnem, pomirjujoče odkimam. »Utrujenost. Mučil sem se s pisanjem, mučil sem se s pričakovanjem.« »Preveč vina.« »Ah,« odmahnem. »Ja. Na zadrgnjene živce.« Še en izdih. Metuljčkar plahuta proti meni, najbrž se boji, da mu ne bom plačal? »Je z gospodom vse v redu?« Josipina pokima, se obrne k meni. »Greva? Sprehod ti bo dobro del.« »Sprehodi bodo rešili človeštvo,« rečem. »Sprehodi po frontah in ženskih zaledjih.« Izvlečem listnico, dvignem obrvi, koliko? Natakar odhiti po račun, oprimem se stola, se ozrem po gostih. modrooki nadjastreb posmehljivo strmi vame, narav�nost vame! »Ste še za en ples, gnada?« se zaderem. Spet tišina, spet natakar, cuka me za rokav, plačujem, Josipina mi z dlanjo zakrije usta, otresem se je, odidem proti vratom, livriranec mi odpre, stopim v jedko, ostro noč, se na�slonim na ograjo terase, čakam, da tenki pisk v glavi mine, Josipina pride, se s prsmi nasloni na moj hrbet, vlažna ko�šuta. »Nočje močna, ampak midva sva močnejša, ljubi.« Pisk mine, gomolj v želodcu se razmehča, lesket med go�limi vejami, lesket na Josipininih trepalnicah, prvi letošnji sneg- »Veš, zakaj sneži?« Ozrem se k ledeni krizantemi, ne vem, ne vem - »Da pisatelji ne vidijo predaleč. Da imajo oči za bli�žino.« Počasi počasi se obrnem, vzamem Josipinin obraz med dlani kot kitajsko čajno skodelico, se vpijem v ustnice, jasmi- nasti poljub diši po zvezdah, vedno večji je, božja strd, v njem je vse in še najmanj bližina.

ČE BOŠ UMRL, TE BOM SLIŠALA[uredi]

Med snežinkami, ki rahljajo stopinje redkih nočnih spre�hajalcev, se Josipina in Slavko objeta vračata v notranje me�sto. Do penziona, ki čaka na preizkušnjo njune ljubezni, je dolga pot, a to ju ne moti, če ju dohiti kakšen izvošček in ju vabi v kočijo, se ga vljudno otreseta. Tiha, potopljena v telesi, ki sta si naklonjeni, prečkata donavski kanal, Stadtpark in Stubenring. Ko električne svetilke znova zamenjajo plinske laterne, vesta, da bosta kmalu na cilju. Izpod temačne arkade stopi slok, skorajda koščen mladenič, pokrit s črnim klobu�kom, odet v dolg črn plašč. Najbrž je zatopljen v misli, saj jima nerodno prekriža pot in se obdrsne ob Josipino, potem se zmedeno ustavi, zasuka za parom in opraviči. Josipina in Slavko zastaneta, da bi sprejela opravičilo, tedaj se moška razpoznata, koščenec dvigne klobuk in se presenečen rahlo prikloni. »Kakšno naključje, gospod Grom, da se srečava ob tej - dekadentni uri!« Slavko ga opazuje z mrzlim, tujim pogle�dom, potem vzdihne: »Ja, gospod, gospod -« »Rosenberg,« reče suhljatež, »Oskar Rosenberg.« Josipina nagne glavo, si ga z zanimanjem ogleda, potem vprašujoče upre oči v Slavka. »Pred kratkim sva se srečala,« ji pojasni Grom. »Gospod Rosenberg je ljubitelj gledališča in če se ne motim, ljubiteljski dramatik.« Mladenič prikima: »Zaenkrat ne morem trditi, da me je k pisanju poklical Bog, gospodična -« »Josipina,« pohiti Grom, »moja zaročenka.« Mladenič se še enkrat prikloni. »Pisateljski kolega ima v življenju precej več sreče kakor jaz. čeprav, na žalost, ljube�zen na tem svetu prihaja prepozno.« »Kako to mislite?« vpraša Josipina. »Svet je tak, da lju�bezni preprosto ne vzdrži več,« pojasni koščenec, se pokrije, poslovi in z dolgimi koraki odide. Čez nekaj trenutkov, potem ko parček molče zre za njim, izgine za vogalom. »Ti pa znaš najti prave čudake,« pokomentira Josipina. »Žid,« živčno po�jasni Slavko, »otrok apokalipse, kije prepričan, daje civiliza�cija napredujoča shizofrenija.« »A ja?« reče Josipina. »Torej morava pohiteti. Si slišal, da ljubezen zamuja?« Mlada dama se vzpne na prste, poljubi Slavka na ustni�ce, ga prime pod komolec in narahlo povleče za sabo. Spet sva v sobi, ki je bela od snega, ker zavese niso za�grnjene, pred oknom stoji gola Lilija, steblasto, čašasto telo je spomin na skladni svet, ki je za zmeraj minil, veliki veliki cvet, z vso dušo ti pripadam, duša je namreč le drugo ime za poželjivost. Lilija, belo utelešenje skušnjave, celičnega ne�mira, peneče limfe, spomin na skladnost, svarilo razpadlosti, trepetava migetavka modernega sveta, kristalna površina, motno dno - Tam stojiš kot boginja najlepše drame, ki ne bo nikoli napisana in nikdar uprizorjena, vse je pripeto na tvojo kožo, meje usodnosti so se zbrale na vršičkih prsi in v temnem dračju spolovila, presuneš me, veličastje presune, stopim k tebi in besno odlagam obleko, da bi bil lahko tak kot ti, tako nag in nezaščiten in primerno blizek veličastju, hladno je v tej mizerni sobi, nihče je zares ne poseli z zorenjem otrok in vnukov, hladno je in ne sme te zebsti, Lokvanjčica, zato grem k tebi in se spremenim v ovoj in plašč in se zavijem okrog v tebe kakor okrog odprte rane. Čutim, kako si plima strasti, in to je v resnici mir, nezavzeten mir, mir, ki mi ne da miru, zato je moj ud vijolično trd in gre med tvoja gola stegna, ostroga petelinja, trd, da te lahko nosi, in res te malce privzdignem in slišim v tvojem grlu šumenje belega izvira. Kar govorim v zgodbah šepasto sfecljano, je beden približek tega šumenja, ker beli izvir je večnost, stopljena v agregatno stanje, ki ga edino lahko dosežem in razumem - Prizor je sanjsko ukrivljen in malce smešen, izprožiš roki in se z dlanmi upreš ob okenski okvir, medtem ko se zabijam vate kot kadenca v andante, ki prehaja v allegro in vivace, in te imajo na drugi strani šipe in snežinke in osenčeni zid, tudi golt ni glasovi opitežev v spozabi namenjeni Lusthaus, po�hotni blondinček, kaj boš zdaj s svojim superegom, kaj boste zdaj z unheimlich, spoštovani profesor? Preigravam svoj užitek in poslušam šumljanje tvojega toka, narašča, narašča, vse več je čeri, kar je nadčloveško, nas poškoduje, in zato je treba vrtinčiti telo, naj se izkriči, z dlanmi počasi polziš po zidu, spuščaš zgornji del telesa, sločiš zadnjico, za tvojimi prsti ostaja na steni mokra sled, vilinka Delfinka, gonim te kot kolo, gonim se kot pes, ganjen, z glavo polno pene, stekel, napadalen, propadli angel, kar je praznina sveta, je ženska, iz katere štrli moški, nataknjen na svoj otepač, mokre sledi na steni se začenjajo blesketati, izotopična boginja, iz nečloveškega časa izviraš, ko ni bilo češenj in histerije, ampak samo sevanje gravitacije in bliski, bliski so se naselili v moje čelo, s prsti gnetem vršičke tvojih prsi, trši so od Nepala, visoka gora si, ki trese orle, krči in potresi so v tvojem vznožju, v mednožju strmine, v previs�nih stegnih, zakaj ječi veter, valoviš, pljusneš, polži ihtijo, na steni so modrikasti plamenčki v obliki ustnic, in daj, daj, sikajo in naenkrat se prelomiš kot trs in zdrsiš na tla in me potegneš za sabo, s koleni udarim po tleh: tok, tok, kot črnec, ki kliče duhove zemlje, pomagajte, pomagajte, murenček leze iz luknjice - Odeja sem, na tebi sem, ne vidim perunik v tvojih očeh, zato se dvignem na kolena, objamem zlatoslapje las, te pri�vzdignem, težko, mastno, mehko, glina ljubezni, v tebi niso le vsi izviri, ampak tudi vse delte in izlivi, odnesem te v poste�ljo, se stisnem k tebi, trepetam, tonem, lovim zrak - »Zakaj nočeš biti samo moj?« vprašaš. »Nič drugega kot tvoj ne morem biti.« očeh modre vibice nebesnega smehljaja. »Tudi če boš šel. te bom slišala, če boš umrl. te bom sli�šala. Le molčati ne smeš. velja?« Hudo mi prihaja, a kimnem. »Res?« »Res.«

VRABEC V ŽEPU[uredi]

Pomlad se bori z ostarelo zimo, popadljiva se skriva v popju kostanjev na dvorišču pivnice Pri deseti Mariji, nena�doma pokaže nagajiv nasmeh v razcvetelem grmiču, ki rase v zatisnem pregibu cerkve onstran trga, v dišeči gliciniji, ki je bledomodre cvetne grozde pognala pred listi in krasi vrtna vrata stare pritlične hiše na levi. Zgodaj popoldne je, a sonce se že kisa za visokimi hišami med Thalia in Ottakringerstras- se. Tramvaj pripelje na trg in se cvileč ustavi, iz njega izstopi�jo trije, štirje potniki. Starejši, po kmečko napravljeni ženski se pozdravita in odideta vsaka v svojo smer, mlajši duhovnik počaka, da tramvaj spelje, prečka tračnice in se odpravi proti cerkvi. Izza vogala se pripodi ščene in zalaja vanj, duhovnik dvigne čevelj, da bi se ubranil, škrici dolge suknje pri tem zaplahutajo, tako da se pes prestraši in odskoči, kot bi bil na vzmeteh. Grom zamišljeno obstoji na postaji, s praznim pogledom spremlja bevskajoče ščene, ki izgine v ozki uličici na koncu trga, se ozre in pogleda proti pivnici, naredi nekaj korakov k vhodu, si premisli in sede na zeleno pobarvano le�seno klop, čeprav je precej hladno. Slišim tvoj očitajoči glas, čeprav si daleč daleč stran, ti ne morem ničesar prikriti, najbrž se moje blodnje in grehi prenašajo po radijskih valovih, v katere se je začel zapredati svet, ne morem drugače, Izolda, dušim se od samote in potem moram med ritaste ženske z dolgimi jeziki, moram se božati z Else, saj veš, da to nisem jaz, to je tista kosmata žival, ki se je nastanila v mojem želodcu in mi trakuljasta ne da miru! Že večkrat sem pomislil: zadavil se bom, pa bo tudi ona crk- nila, bedno crknila. Ko sedim na klopci, mi je hladno po tebi, v meni razsajaš, gola, z rokama na zid naslonjena dišeča ku�tina, da mi vstaja potuha v hlačah. Kar naprej te imam pred seboj, križano na oknu penziona, lasje ti žarijo in gr e jo vsak po svoje nazaj k Soncu in čebljajo ljubiljubiljubi, bi, bi, bi? Z dramo sem se močno namučil, hotel sem, da bi bila v njej zajeta tudi najina muka, razdvojenost. Razdvojenost - me je prešinilo, razdvojenost! To je najina usoda, usoda nima v lasti posameznika, ampak dvojice, usoda je dvojni�ca, usoda je dvojina. Vedno boš nekje, vedno bom drugje, Pe�nelopa in Odisej, ki so me zmedle Sirene, a ne zapeljivke s prepihanih sredozemskih otokov, ampak lovače, ki lezejo iz kanalizacije velemest, z očmi iz žerjavice in z vrtavkastimi boki. Pisal sem in sem te videl na odru časa, ki prihaja, poln mrtvih je bil ta oder, z odprtimi grli, v katerih je le še veter, in ti si se zibala med njimi kakor na slavnostnem cesarskem plesu in tolažila si jih, ker so bili tvoji otroci. »V čast mi je -« Stari goslač, ki se je rokoval z Mahlerjem, moli k meni s starostnimi pegami posuto, tresavo dlan. »O, gospod -« »Handke. Alois Handke.« Vstanem in sežem ubogi duši v roko. »Slavko Grom:« Tuje je slišati, kot bi si sposodil ime koga drugega. »Me neizmerno veseli.« Neizmerno, beseda iz prejšnjih časov, milozvočna, ker ničesar več ne pomeni. Tudi gospod Alois mi je pri srcu zato, ker ničesar več ne pomeni. Čudno, komaj sem pričel živeti in že simpatiziram s preteklostjo. »Ne greste noter?« vpraša stari in pomigne z glavo proti Mariji. »Ne še,« odkimam in sedem. »Lahko za hipec prisedem?« vpraša uboga para, na�smehnem se, sede na klop, se zagleda prek trga. Izza cerkve pride mala Selma, poznam jo, gostom se po�nuja, všeč jim je, slinavcem, štirinajst let ima in prsi pod belo bluzico kakor granatni jabolki trdi. Proti nama gre s svojim žalostnim nasmehom, ki ji ga je podaril bolni otrok z Mun�chovega platna, sliko sem videl na razstavi v Lichtenstein Palais in jo imam še vedno pred očmi, žolto trpljenje bitja, pripadajočega življenju le še s kožo, medtem ko njegova du�šica plava v - neizmernem, neizmernem! Selma se bliža, a z drugačno žalostjo, z žalostjo ponižanih, to žalost dobro po�znam, do obisti, sam sem jo živel med smradom razpadajo�čih kož in živalskih tkiv v Šmartnem, gledam jo v cepetavih vrečah mesa v Narrenturmu. Mala se ustavi, brska po žepih, gleda v tla? Koga? se vprašam, potem pa vidim vrabca, ope�šal je od mraza, enak pogled kakor Selmin, zima je bila pre�huda, iz žepa potegne magdalenico, jo drobi, da velemestni slavček s počenim glasom večkrat kljune, deklica ga vzame v dlan in nalahno potisne v žep, kjer bo lažje poginil, kjer bo tema, dišeča po pecivu, zanj zatočišče in zadnji smisel »Je to Selma?« vpraša goslač, na daleč očitno ne vidi več dobro, na daleč vidi le še velike stvari, vrabce je prepu�stil božjemu pogledu, o katerem sva se pogovarjala z Josipi- no, ko sva čakala na tramvaj, pokimam. »Ubožica,« reče, a nekam neprizadeto, saj je ubožica del njegove samotne ubožnosti, »maščujejo se ji, ker je lepša.« »Lepša od koga?« »Lepša od njihove izkoreninjenosti. Selma pripada trp�ljenju, oni pa ničemur - razen klobasam.« Moram se nasmehniti, Handke ve, kako je treba na krat�ko pojasniti somrak sveta. »Selma!« pokličem. Mala dvigne pogled, pride do klopi, naju molče gleda. »Ne hodi tja,« rečem. »Kam pa naj grem?« vpraša. »K vam?« Za trenutek si želim, da bi šla z menoj, v posteljo bi jo dal in klečal ob njej. položil glavo na njene noge in jih grel z najino ljubeznijo, Majhnica. Iskra v očeh ugasne, žalost jih pooblači zadrsa z nogo po tlaku, se napoti k vhodu v pivnico. Zgodaj je še zanjo, a vsaj na toplem bo, za vrati bo sedela in čakala večera, ki pri�nese pohoto in odnese pamet. »Jutri,« pokimam. »Jutri boš dovolj stara zame.« Mala nagne glavo, spogledljivo, razočarano. »Jutri boste prestari zame.« In gre, roko potisne v žep, da bi grela vrabca. »Niso samo tamle zaliznjenci kozlasti doma,« se oglasi stari in obrne glavo za Selmo, proti pivnici. »Zaliznjenci?« zategnem, razmišljam o mali, mogoče bi jo moral prijeti za dlan in jo odpeljati v mansardo? »Potrebneži zgubani« prikima. »Še precej večjih je tam�le!« in zamahne z roko proti notranjemu mestu. »Ja?« zablejam neumno. »Aha, gospod Grom. Kaj ne berete časopisov? Vsaj na�slove na prvih straneh bi lahko preleteli.« Nasmehnem se. »In kaj bi zvedel?« »Zvedeli bi, da za baržunastimi zavesami meščanskih palač potekajo orgije, ki zrcalijo strahovito propalost vele�mesta. Od groze bi vam šli lasje pokonci gospod.« Stari gleda v tla, kot bi bila med kockami skrita propa�lost Dunaja, kača, ki v agoniji zvijajoče se civilizacije pika podolgem in počez vse mimoidoče. Strmi v tla in kima. »Za baržunastimi zavesami?« »V bližini Hojburga. toliko da veste,« razburjeno pri�vzdigne glas, kot da bi imel jaz kaj pri tem. »Vpleteni so bili -« Glas se mu pretrga od gnusa. »Vpletena je bila smeta�na prestolnice, naj vam bo jasno! Glumač Romberg, docent očesne klinike dr Bachstelz, celo baron Chlumeckg, prekleti bogatin! In potem še cela vrsta pokvarjencev. Kdo vse je bil z njimi tako ali tako ne bomo nikoli zvedeli. Kdor ima moč, je za tožilce neviden. gospod.« Drobne boke ima. ne take kot ti, Sončnica, in puhek med nogama kakor mlada mačkica. V postelji bi ležala, z levico bi jo božal po vratu, nič je ne bi na zid naslanjal. Božal in pisal o otrocih, ki nimajo časa in sreče, da bi bili otroci. Božal otro�ka. pisal o postaranem svetu. »Vam je res vseeno?« se me dotaknejo Handkejeve bese�de. Stari me gleda s srdom in očitanjem v očeh. »Oprostite,« sopnem, »rekli ste vpleteni. Vpleteni v kaj?« »V sadistične seanse, ki so jih zganjali z otroki. Pri neki pokvarjenki, izdajala se je za profesorico modernih jezikov in bi morala deco učiti francoščine in angleščine. Kadivetz, Kropivec ali nekaj podobnega. Iz Istre po rodu. Otroke so mu�čili, pretepali in bičali samo zato, da so se gospoda pri tem slastili in se jim je napihovala njihova ... njihova ... domiš�ljija!« »In?« vprašam. »Kako in? Kaj in?« Handke je ogorčen. »So jim sodili?« »So, so,« hlasta in kima, »trikrat lahko ugibate, koga so kaznovali?« Skomignem z rameni, na Selmo mislim, ločujejo naju leta, in nate mislim, ločuje naju devet voda in devet gora, devet vodnih vil in devet gozdnih duhov, Kaj pa Else? Else je blizu, njena jeguljasta dlan, Kalvarienberggasse je blizu, baržunasti zastori v salonu madame Kopeckg - »Kadivčevo, jasno! Vsi ostali pa - premalo dokazov! So že na klinikah in v državnih uradih in na sodiščih. In v novih budoarjih, z biči in kleščami v rokah, preroki nove Evrope!« »Ja no, gospod, ker je svet iz tira, živi na njem veliko iztirjencev.« »Ampak -« »Nekaznovano. Z domovinsko in volilno pravico.« Sunkovito vstane, užaljeno sope, ni razpoložen za moje cinizme. »To pa še ne pomeni -« Zdi se mi, da mu lica postajajo testena, povešajo se mu, spreminja se v veliko štruco, ki stoji pokonci le še zaradi mraza. »To pa še ne pomeni, da vas zdaj, leta po ženini smr�ti, včasih ne zažeja po kakšni mladi, napeti ritki, a gospod Handke? Imamo trenutke slabosti, kajne da jih imamo?« Protinasti goslač odkimava, podoba nejevernega Toma�ža, potem se ritensko odmakne za nekaj korakov, kot bi se bal, da mu ne bom česa storil, zanj sem tudi jaz iztirjenec, končno mi obrne hrbet in izgine za velikimi polkrožnimi vra�ti, ki vodijo na dvorišče in potem v pivnico. Tako. Danes bom imel mir pred njim, moje človekoljubje je povprečno. Iz mesta prišklopota tramvaj in se počasi ustavi. Pogledam, ali bo kdo izstopil, nihče. Nekaj me zmoti, sam ne vem, kaj je narobe, potem vidim, da v tramvaju gorijo leščerbe, kako to? Kam je odtekel čas, saj sem se na klop usedel v zgodnjem popoldne�vu, ozrem se proti cerkvi in na zvonik, ki je okrašen z uro, pol šestih? Sonca ni več, sence se gostijo, noč je v zgodnji po�mladi močna gospodarica. Tramvaj klenkne in odpelje mimo mene, v slabo osvetljeni notranjosti vidim voznika, za hip me pogleda, oči ima mačje, hladno se lesketajo, brez beločnic, vražje. Kje so potniki? Strah mi zadrgne grlo, vstanem, v ti�stem hipu se s treskom odprejo vrata cerkve, duhovnik teče proti stopnicam, krili z rokami kakor ptič, veter mu napihne kuto, počasi se dviguje s tal, zakroži nad trgom in izgine v temi za zvonikom, kaj se dogaja? Nekdo se me z mrzlimi prsti dotakne, pogledam, to sem jaz, ki sedim na klopi in se prebujam - Smeh izza vrat pivnice, trije moški se primajejo na uli�co, čas je za kozarček, v žepu čutim utripati srce, tvoje? Ne, manjše, otroško? Manjše, vrabčje? Manjše, srce nekoga, ki je umrl in je brez teže in se mu je kri spremenila v eter? pivnici ni smrti, vsi živi! Tu strah pobegne! Grem mimo točilnega pulta in v kot k oknu, sedem. Pod stropom se suklja dim smotk in cigar, po mizah ležijo prostaške besede, razlom�ljene preste, z vinom popacani moralni poduki, polomljena angelska krila. Vidim goslača Aloisa, poklapan sledni pes, ki so mu iz gobca zvlekli prepelico. Moje usmiljenje je pov�prečno, zato me skeli le v levem ušesu. Začutim tvojo misel, govoriš mi o hitri ljubezni, hitri kot blisk, žgoči kot božji tron. Misel gre vame in ni puščica in premica, ampak amonitna spirala. Kar šepetaš Je starobitno, sega čez človeško trajanje in trajanje rodu, gorjačasta misel zabita v mozeg hrbtenjače, ista za polža, ista za Mojzesa. Gladil bi jo, Gladiolica moja, da bi šla v klas in napolnila kaščo moje lakote. Ce bi bila ob meni pod mizo bi zdrsnila, se dolgo drgnila, se z nogami opletla, jezike do dvanajsternikov rinila. Naj ne poči lonec, v katerem sva skupaj polna, skupaj prazna, naj ne poči - Zrink! Vinska steklenka se skotali z mize in razsuje v čre�pinje. Vame gleda, od blizu gleda! Iz duha nemške tragedije rojen, svetlolasi krompir, knedelj, hren iz Lusthausa. In ob njem še en klobasičar, s krtačo na glavi. »Servus!« reče. Niti trznem ne, še naprej sem z mislimi v tebi, Anemona, naj želodar vidi pivovsko peno, poscano praznino v svojih očeh! »Servus!« reče jezen, s povešeno čeljustjo. Kolega kloba�sičar zamevlja, kaj naj stori s svojimi petimi sivimi celicami? Se zareži, to je še najbolj varno, napne bicepse. Ne rečem nič, gledam skoz njegovo prazno čelo, kaj hoče ta polikani ščurek? Z rokami se opre na mizo, se skloni, mi od blizu sikne v obraz. »A pri vas nič ne odzdravljate?« ušesih slišim kotrljanje besed, vijoličasto se mi dela za očmi strah in gnev, gnev in strah. »Spelji se. gnida,« ga narahlo odrinem, »sveži gorski zrak mi boš sfižil.« Knedelj se obrne h klobasičarju. »Si ga razumel?« zareži. Šele zdaj se zavem, da govorim slovensko. »Ne,« odkimava debeluhar, »to je inozemščina.« »Kaj bi rad, priseljenec?« reče svetlolasi, »si prišel krast delo? Si prišel krast božji mir? Ne znaš govorit po človeško, barbar?« »Rad bi, da se spelješ nazaj med svoje buče in kumare in nakrmiš pujse,« rečem, tokrat v nemščini, da me razume. In me razume. In prebledi in začne zavijati z očmi kot besen bik. Dvigne roko in - »Prekleti Turek!« in čakam udarec in bolečino - »Vas ni sram? Pustite mojega očeta pri miru, nič vam ni naredil!« Pred mizo stoji Selma, mala Velikanka, uporna in koket�na. Kot nekakšen angelski spomin iz preteklosti, ko je na sve�tu še živelo sočutje. Kot nekakšen privid, ki uroči želodarjevo roko, da zastane v zraku in zatrepeta in se povesi. Ponosni gobezdač je le še kup zdriza. »Oči,« reče mala, »greva domov?« Prime me za roko, da moram vstati, z levico si popra�vim očala, preverim, ali je kravatni vozel na pravem mestu, pivnico Pri deseti Mariji naenkrat zagrne gosta megla, tako da bledičnik in mastna gorila izgineta v njej, Selma me vodi ven, nad vrati namesto lanterne visi žalostna glava starega goslača. »Iztirjenci cvilijo, iztirjenci cvilijo,« reče Aloisova glava in potem - Zunaj sva, na praznem trgu.

STRAH IMA VELIKO OČI[uredi]

Ko se pred Teatrom in der Josephstadt ustavljajo kočije in iz njih izstopajo dame v večernih toaletah in njihovi sprem�ljevalci, ki s svojo togo držo poudarjajo svojo pomembnost, se šele pričenja mračiti, poletje se bliža. Obiskovalci predstave se zgrinjajo pred gledališče v največji meri peš, z vseh smeri, največ iz notranjega mesta, izza mestne hiše in sodne palače. Na bližnji Josephstadter Strasse ustavi tramvaj, iz njega se usujejo preprosteje oblečeni ljudje; pomembneži prihajajo z avtomobili, najpomembnejši z avtomobili in lastnimi šoferji. Okna gledališča so razsvetljena, v obokanem podhodu, ki vodi h glavnemu vhodu v dvorano, so po tleh nameščene goreče svečke, ki dajejo dogodku svečan pridih. Vrvež, ki vla�da v gneči pred vhodom v sprejemico, ni povsem običajen; vtis izjemnosti dajejo livrirani vratarji, ki jih muči živčnost, pa tudi glasovi obiskovalcev, prihajajoči iz zadrgnjenih grl. Dame pretiravajo s falzeti, najbrže so njihovi stezniki prehu�do zategnjeni. Ob vhodu visijo barvasti praporji, v spremi�njajoči se svetlobi je moč prebrati, da »V vlogi Oswalda na�stopa slavni Alexander Moissi«. Čez celo steno v kotu, kjer so nameščena blagajniška okenca (zdaj so zaprta, vstopnice so očitno razprodane), je obešeno poslikano platno, na njem so s hlastnimi valovitimi potezami narisani smrtno bledi ob�razi z votlimi očmi, ki se jim lobanje zlivajo z voščenostjo okrepenelih dreves in nedoločljivega ozadja. Henrik Ibsen, Strahovi, piše pod njimi. A gospe in gospodje, ki se trudijo čim hitreje vstopiti, se na bele zmehčane lobanje, prazne po�glede in napis ne ozirajo kaj prida, borijo se z drugačnimi strahovi, strahovi, da bi v očeh drugih ne bili dovolj lepi in bi pomanjkanje lepote odsevalo nemoč in neuglednost. \ sprejemni dvorani in garderobah se napetost, ki vlada pred predstavo, počasi umirja, tudi pri vhodu ni več prave gneče, vratarji imajo čas, da iz žepov potegnejo ure in pogle�dujejo nanje. Redki obiskovalci, ki zadihano hitijo pod ar�kadami. ne sodijo v kategorijo najpomembnejših, kvečjemu v razdelek manjpomembnežev, zato se vratarji, ki pregledu�jejo njihove vstopnice, narahlo mrščijo, ne klanjajo se več, včasih malce pocepetajo in svoje trebuhe nastavljajo v vrata, da se morajo ljubitelji gledališča celo umikati. Ko se visok košcenec, oblečen v spodobno črno obleko, skorajda zaleti v Slavka Groma, začnejo v sprejemnici luči temneti in ne�kajkrat utripnejo. Odblesk v Gromovih očalih na grotesken način spači pisateljev pogled, ki je usmerjen v sliko in napis na steni. Koščenec stegne roke in Groma prestreže v odprte dlani; pisatelj ob dotiku prestrašeno trzne, skorajda odskoči. »Servus,« pozdravi sloki in suhljati mladec, skorajda opra�vičujoč se, medtem ko se Grom nekajkrat hlastno pogladi po zavihkih suknjiča in prime za skrbno zadrgnjeni kravatni vo�zel. »A, to ste vi, Rosenberg,« zamomlja Grom. »Strahovi zdru�žujejo, gospod Slavko,« reče koščeni. »Začenja se! Začetek!« ju zadirčno prekine vratar in zač�ne zapirati velika steklena vrata z medeninasto kljuko v ob�liki maske. Na galeriji je temno, tako da se moram do stola pritipati, ljudje me kritično ocenjujejo, zamudnik! Ali pa sem se morda pozabil odišaviti in sem v dvorano zanesel smrad pritličja, smrad skladišč in delavnic iz mrtve hiše v Šmartnem, kjer sem se bil prisiljen roditi? Nič in nihče se ne bi smel roditi v mrtvi hiši, v hiši, ki bi jo morali pokopati, zasuti s prstjo, spre�meniti v velikansko gomilo, posejati z marjeticami. Stokrat sem ga preklel, črvivi rojstni kraj, še tisočkrat bi ga, če ne bi bil v Šmartnem srečal tebe, Svetlobnica, Kresničnica. Am�pak ne, vonj razpadlosti prihaja z odra, zavesa se je pravkar dvignila, na njem se kadi iz nekega drugega mladostnega po�gorišča, pogorišča Oswaldove družine. Max Reinhardt je za Moissija pripravil odlično sceno, že v prvem prizoru so nad prizoriščem zavladali strahovi, in jaz jih vidim! Niso takšni, kot ti a steni pred gledališčem, ampak okrogli, koncentrični krogi stopnjujoče se Črnine, brezdanjosti, stkani iz tiste sno�vi, ki povzroča omrtvičenost, piske v možganih, tudi Moissi jih vidi v svojih bolnih sanjah, premetavajoč se v postelji na robu doma, ki razpada in se pogreza, ker je bil zgrajen na močvirju sprenevedanj in laži. Zdaj vidim, da so tisti, ki so mi prejle, ko sem zbegan iskal svoj sedež, sikali in žugali, postavljeni na istem temelju sprenevedanj in laži, njihovo bitje in žitje rase iz strupene mlakužaste črnice, še vedno, med seboj čvekajoč, pestujejo prazne dneve in noči, ne vidijo strahov, ki jih obvladujejo in trpinčijo Moissija. Zakaj so tu? Obred ničevosti, meščanska pastorala. Igra teče, igra teče. Gledališče ni ogledalo življenja, živ�ljenje je ogledalo izmišljije, kakor blisk - švist - me preši�ne spoznanje, da so velika dramska besedila civilizacijski oraklji, še več, da šele sosledje teh orakljev govori o bistvu časa, ki je posameznim civilizacijam namenjen. Ojdip je mo�ral oslepeti, da bi videl moč Usode, Osivalda razžira sifilis, ne da bi razumel, čemu je življenje zgrešeno, brez lastne krivde mu ni dano razumeti. Brez krivde, razumeš, Jasminčica, zato počnem te grozovitosti, te zapuščam in se valjam v odplakah velemesta, brez krivde, da bi bil potem, ko sem s tabo, spod- sekan od predanosti. Da te vidim kot goro, goro ljubezni, ki zlomi vse vetrove, goro, ki je ne predolbe nobena voda, ne pregrize nobena podgana, goro, ob kateri od nemoči padem na kolena in molim, odpusti mi, gora, naj neham biti človek in postanem polje, ki noče nikamor, naj bom črv in rahljam polje, ki nikamor noče, kakor strela - bela bolečina - Vem, kakšno igro bom napisal, kako bo govorila o ne�dolžnih nevednežih, podobni bodo mrtvemu pobratimu, ki stoji za vrati mansarde v Hernalserici, kmalu ga bom spo�znal, bližnjika, nedolžnika, mogoče mi bo pomagal spisati zaključek drame, ki mi ni jasen in mora imeti veliko veliko silo. za sonce nima več smisla prositi, matere ni ob smrtni postelji, mogoča je le še prošnja, da bi živeli, čeprav mrtvi, čeprav mrtvi! Ker smo! Smo! Mrtvi - Prišlo je sonce, aplavz nad padajočo zaveso, jaz pa - meni vibrira podoba civilizacijskega zatona, vibrira in st’ spreminja v fiksno idejo, klečim ob Osivaldovi nesmiselni želji, ki kot krsta leži sredi možganov. Obiskovalci vstajajo, treba se je podviza ti v sprejemno dvorano, tam je že vse pri�pravljeno za poplaknjenje in očiščenje, umetnost je zoprna zadeva, ki pusti v želodcu občutek nelagodja, umetnost je neprebavljiva napaka v presnavljanju sveta, pred seboj za�gledam zašpehano vrečo, ovešeno z diamanti, nasmeh seže v srce, gospa ima diamante tudi v ustih in očeh, dragocen pogled in ugriz, s svojim protinastim bankirjem se bo spre�hodila do mize, kjer jo čaka diamantna oliva in diamantna penina, Evropa se ne bo zadušila v živčnih strupih, ampak v čistem ogljiku, tako je bilo prerokovano, amen, klanjam se, milostljiva, pardon, vaša ekscelenca, kristalizirana smrt je brez barve, vonja, okusa, ne samo bogovi, tudi strahovi so zapustili ta svet. Grem, samodejno, avtomat med avtomati, a nekaj v meni je pokvarjeno, polomljeno, zaribano, znucano, zašuštrano, strto, iztirjeno, mene je groza, mene je groza, a ne praznine brez roba, temveč tega, da mi ne bi iz okvirjev očal popadale šipice, da sem pozabil zapeti telovnik, da se mi bodo v silni svetlobi stalili manšetni gumbi, vem, vem, Hana ji bo ime, tako, kot včasih rečem tudi tebi, Rožmarinka, njene oči bodo strmele prek vsega hudega, ker se ji je vse hudo že zgodilo in ji je lahko v prihodnosti le manj hudo, in slišala bo besede obeh svetov, začasnega in večnega. Ali ni tisto, kar je za�časno, za časom in torej večno? se bo spraševala, medtem ko bodo drugi z njo počeli nečednosti, medtem ko bodo drugi z njo ribali ponečedene podnice svoje primitivnosti, grem, samodejno, po hodnikih, ovešenih s pajacki kopitljački, v krog in še en krog, med tapetami in starletami, mene je gro�za konkretnosti, unheimlich je pleša na glavi tegale škrica, ki se hahlja, pozlačen s štukaturami, oni, ki stoji za vrati mansarde, je skoraj prijazen, skoraj prijatelj - »Mojster, se vam ne zdi?« Od kod zdaj? Kdo? Rdeče iskre pršijo skozi mojo misel proti Hani, naprezam se, da bi jih ugasil - Rosenberg! Imel je prav, imel je prav, takrat, na mostu, rekel je, daje civilizacija sistem zrcal, v katerih pobliskuje stopnjujoča se norost! »Moissi?« »Ne, Ibsen.« Prikimam. »Imate prav.« »Vem,« reče, »čeprav je Ibsen le dokončal tisto -« »Takrat, ko sva se srečala na mostu,« ga nestrpno pre�kinem, cepetnem. »Ja?« me pogleda, resno. »Da je otopelost le posledica napredujoče shizofrenije.« Molči, stisnjenih ustnic, štrlečih uhljev. »In vzrok?« »Vzrok?« se zmedem. »Sem omenil vzrok?« Odkimam. »Vsaka posledica ima svoj vzrok, tako so nas učili, go�spod Grom.« Gledam ga, netopirju je podoben. »Nezavedno civilizacije pač nima vzroka v človeku,« re�čem. »A tako? Zato se dogajajo z nami vse te ... packarije? Ker je v nas vgrajena svoboda, v imenu katere je vse dovo�ljeno?« Skozi glavo mi šine vijoličast val, zalije mi usta, kaš�ljam, kašljam - »Nič nam ni dovoljeno, gospod Oskar Vse, kar naredimo, naredimo brez dovoljenja.« sprejemni dvorani poteka drugačna igra kot na odru, igra rangiranj in klasifikacij, komedija dobrikanj, prilizovanj, zapeljevanj, skomin in zavidanj. Glumači igrajo nekakšen šah, tigui o na igralni plošči so razporejene po pomembno�sti: dvor je osvojil sredino prostora, oprode in služabniki so potisnjeni na rob bojišča. Z visokih stropov visijo razkošni lestenci; svetloba se lomi v neštetih rezanih steklih, zato so prigrizki, sadje in vino v kozarcih obsijani z vseh strani, kot bi popadali z nebes. Tu še vlada red, pravzaprav ne - videz urejenosti, podprt s priučenim protokolom. Kdor stori maj�hen prekršek, prejme ukor, kdor zaseje škandal, tvega izob�čenje. Slavko Grom in Oskar Rosenberg stojita na hodniku pred vrati in gledata v sprejemnico, a brez želje, da bi se vmešala v družabno dogajanje. Lestenci žarijo kakor zamrznjeni slapovi luči, pomirjajo me. Meščanska maškarada me odbija in privlači: to ni moj dom. a kaj bi brez Dunaja, njegovih blodnih prividov? Brez Moissija, vseučilišča, zabavišč v Pratru, kaj bi brez pivnic in napihnjenih palač ob Ringu, kaj bi brez bordela, v katerem je Elsina roka spletla pajkovo mrežo poželenj? Zvenčanje kozarcev, kaskade smeha, trkljanje besed: vr�tinec, žolti vrtinec, ki požira človeško drobnjad in jo spremi�nja v odplako preteklosti, a iz brbotanja pozabe se izvija neko modrikasto, ažurno - Kaj je to? Strmenje, strmenje, gledam, odkod prihaja, podobno je pojočemu borovničevemu grmičku, vidim, ali ni tisto mlado dekle, ki sem jo spoznal v plesni šoli? Isti kratki lasje, po pa�riško, visoki vrat, ki izraža trmo in slo, labodjo slo, Leda, kaj bi rekla na to? Dekle raste iz zamočvirjene množice, dobe�sedno raste. In vem, zakaj raste, ker je edino živo, ker njena ramena in komolci pri premikih ne škripljejo, ni mehanično lutka! »Saj je vseeno, gospod Slavko, ker nam ni nič dovoljeno, lahko storimo karkoli.« Oskarjev glas me preseneti, ozrem se vanj, obrnjen je vzdolž hodnika, po katerem se ziblje, špancira sprevod voš- čencev, a pogled se mu zgublja v meandrih pozlate in stropnih štukatur, »Ja?« razmišljeno zategnem, resnici bi rad naprej po�slušal dekle-pojoči grmiček, kje pa je? sprejemnici je ni, to mi postane jasno v hipcu, nekaj drugega se dogaja, £o n/ trkljanje besed, ampak frnikul. začetku je prizor grozljiv, potem me začne zabavati da se zasoplo zahihočem: ljudem so začele iz jamic padati oči kotalijo se po parketu, med kristalnimi čašami in srebrnimi pladnji lepo dopolnjujejo grozdne jagode v sadni solati! Go�spod, ki stoji v sredini sprejemnice in se igra z ebenovinasto sprehajalno palico z glavičem iz biserovinaste matice, ni iz�gubil samo oči: natančno vidim, kako se mu - rsss - razpara ovratnik smokinga in mu iz rame zastrli štrcelj žic in žime, tapetniške žime. Če se bo to nadaljevalo - Luči ugasnejo, se prižgejo, znova mežiknejo, obrnem se k Oskarju, zamomljam, da moram domov; s a/ veste, pisanje, v želodcu slabost, hitim po hodniku in ven, ven, ozrem se na poslikano platno nad vhodom, na njem imajo obrazi na dese�tine oči, živih, mežikajočih oči!

KAKOR JELEN V TOPEČEM SE SNEGU[uredi]

mansardi gori luč, Slavko je sklonjen nad mizo ob oknu, večerni mrak s seboj prinaša topot konjskih kopit, hrkanje avtomobilskih motorjev, pritajen ženski šepet, odsekane mo�ške kletvice, dojenčkov jok, bevskanje psov z obrobja mesta. Počasni ritardando mesta, ki se napravlja k spancu. Kot je vi�deti, Grom ne sliši monotonega pulziranja mesta, prekinjene�ga z redkimi sinkopami in zamolki, pred njim leži list papirja, do polovice popisan z drobno, ležečo pisavo, besedami, ki se zdijo nanizane premišljeno in vendarle zapisane v vročici, kot bi bežale pred zapisovalcem. Na podoben način je razdvojen Gromov obraz: hladno, v natančen izraz zgubano čelo, vroči�čne, v bolestnem zanosu razprte oči. Piše. Roka mu zastane, da bi glava zbrala razpršeno, oddaljeno prisotnost in jo pre�vedla v stavke. Spet piše. Kako lepo mi je bilo ob tebi, Malčica, Čeprav sem se bal snidenja. Od sobe, rdeče od ljubezni, te nisem videl, samo sanjal sem te, umišljal sem si te, nago, z razkrečenimi stegni, da si bila podobna vrbi nad potokom, pasel sem se po tebi kot sestradano žrebe. Ko sem se v vlaku cijazil v Ljubljano in po�tem še naprej proti Litiji, sem postajal vse bolj živčen, nisem vedel, ali te bom prepoznal! Morda si medtem zamenjala oči, sem pomislil, morda so tvoji boki pozabili name in postali trdi kot orehovinast svečnik, kaj, če je vašo hišo veter dvignil nad topolov nasad in jo posadil v kak senčen kot za reko? Priznam, ljuba, nisem zdržal. Bi ti zdržala? Če bi se ti zdel spremenjen? Če bi te objel bledikavi, od luesa skisani Oswald iz Ibsenovih Strahov, razpadel zavoljo prepovedane ljubezni? Moral sem si pomagati z lavdanumom, le nekaj požirkov, da mi ne boš užaljeno žugala. A potem, ko sem te ugledal na Južni postaji, z visokimi rameni, ki so zasenčila sonce, so blodni umisleki popadali z moje duše in poniknili v pesku ob tirih, bila si ti, nepreklicno edina, prinašalka lahko�tnosti, breztežnosti srca, najčistejši opij! Kako so minevali dnevi s tabo, kot voda v suhi, razpo�kani zemlji, potem pa - nenadoma si odpotovala v Trst! Vem, da je imel gospod oče strokovni posvet, a zakaj si morala z njim? Saj ga je spremljala mama. Rekla si mi, da si mora�la na tržaškem vsučilišču preveriti nekaj hipotez v zvezi z elektromagnetizmom, da pripravljaš seminar. Še vedno ne verjamem, ljuba moja, bili smo sredi vaj za uprizoritev Lepe Vide v kulturnem domu. Sem se preveč posvečal M.? Samo kot režiser, verjemi, če bi gospodična slabo odigrala vlogo, bi onemogočila tudi tebe. Izgubljen teden brez tebe, nikdar povrnjen, v sivo preteklost potopljen! Trpel sem, tla so se zamajala pod mano, blodil sem skozi dišeče poletne noči kot mesečnik, pil sem, morfin jemal. Da bi izbrisal razdaljo med nama, da bi tekla po mojih žilah, koprivja vročica. Potem pa sem se ustrašil: pred vsakim korakom je zijalo brezno, v njem so vijugale alge, se razraščale liane, moral sem objemati topole, da me ni zadušilo malodušje, hotel sem pisati, zastavil sem zgodbo o brezmadežnem, čistem svetu, pa se mi je sprevrgla v pridigo o izgubljenem sinu, o občutju iz�koreninjenosti in brezmejne klavrnosti vsega, kar ga obdaja. Jezen sem postal; jeza mi je zalila možgane in stekla med noge, da sem bil kakor jelen v topečem se snegu po dol�gi, predolgi zimi, samice sem vohal! Zakaj si šla, sem se to- gotil, zakaj je šla? In res sem začel koketirati na vajah, M. je začutila mojo stisko, nekoč sem jo počakal za odrom, pod stopnicami, saj veš, tistimi stopnicami, kjer si mi lani sedla v naročje, mi snela očala in mi s poljubi nežno pečatila veke, stopnice so hrastove, spodnja je zlizana in me spominja na vdolbinico v pregibu tvojega komolca, takrat ko stojiva na Sitarjevcu in gledava Savo, kot bi bila ptici - počakal sem jo, jo prijel za desno lahet, tako da se je zasuknila v koraku in izgubila ravnotežje, nalahno ob zid pritisnil* fl nisem nič takega delal kot tebi na Dunaju v rdeči sobi. nič takega. Večernica moja, samo slinil sem se in ji z le�vico. s sredincem levice z ramena snel naramnico bluze, kot bi ranjenki snel obrezo z oči in meje pogledala bradavička, podobna strženu bezga, bela, svetlejša od kože, si že videla kaj takega? Vidiš, kako jezen sem bil nate, še zdaj ti nisem odpustil in te mučim, tisto, kar človek zapiše v pismo, je močnejše od stvarnosti, saj dolgo potuje v temi do naslovnika, besede imajo čas, da postanejo okrutnejše! Lahko bi še kaj dodal, kakšno pikantnost, a potlej bi mislila, da literariziram - Prekleto življenje, da te moram ljubiti v pismih, da tre�petam zate takrat, ko si daleč, preklemana reč, da iz najine oddaljenosti raste sistem, da se najina ločenost spreminja v obred in kliše, v beden stereotip! Namesto da bi živela skupaj in bi pisal zgodbe o neskončnem, sva ločena in pišem zgodbe o končnem, naši strašni zamejenosti in omejenosti. Če bi bila z menoj - živela bi v hiši, ki bi dišala po smoli borovcev in brinov- ju, ne po odrtih kožah - bi bile zgodbe svetlosinje kot nebo nad ekvatorjem, zdaj pa so črnikaste, iz stratosfere, junaki v njih kašljajo in se du�šijo v brezzračju. Ampak nekoč bova skupaj, draga, tvoje srce je stanovitno in mirno ogledalo, ne gleda v spačke in kretene, ne gleda v napake stvarjenja in evolucije, zašila mi boš raz�trganine in pokrpala zguljeni občutek za realnost. Zdajle sem se domislil večera v Pratru, tvojega plesa z blaziranim svetlolascem! Kakor crkotina je bil v bližini tvoje lepote in smeha, moral bi ga stlačiti med pomije, nikdar več se ne bi vtaknil vame. Pri deseti Mariji me je nadlegoval, gnidar, veš, kaj mi je rekel, ko me je slišal govoriti slovensko? Da ne znam govoriti človeško, da sem prišel na Dunaj ljudem krast delo in božji mir, si predstavljaš? Znorel sem, on pa tudi in ne vem, kako bi se najin plemeniti pogovor zaključil, če ne bi vmes posegli gostje. A takšne stvari me utrujajo, Ciklamčica, na Dunaj sem šel, da bi lahko bil drugačen med drugačnimi da bi v trušču velemesta našel mir, da bi v hro�penju ponižanih in ubogih temno žarela moja svoboda; da bi čutil njen črni, grešni ogenjda bi lahko pisal: kje si bila, ko sem bil zazidan v steno molka, kje si bila, ko sem stal pod tvojim oknom in so me opazovali samo utopljenci iz Save, utopljenci, ki me obiskujejo ob poletnih nalivih?

VISOKA ZVESTOBA, ATENTAT[uredi]

Slavko Grom sedi na klopi pred Južnim kolodvorom in nepremično gleda čez široko ulico na vrtove Belvedera. Trg pred postajo vrvi v prijetnem poletnem dnevu, ljudje so po�dobni mravljam, hitijo drug ob drugem in mimo drugega, si naklanjajo bežne poglede in raztresene pozdrave, potem hi�tijo naprej po opravkih, ki jim ni videti namena, proti cilju, ki ga ni mogoče odkriti. Minute tečejo, a mladenič se ne zgane, zdi se, da je prirasel h klopi in postal del mestne kuliserije. Na klop prisede droben možiček, dvigne melono in vljudno pozdravi, a Grom ga ne sliši, ne vidi, zaprt je v misel, ki se plete v spotegnjeni lobanji, njegova koža je podobna tape�tam, s katerimi je prekrita spalnica duše. Možiček za hipec okleva, najbrž se odloča o tem, ali naj svoj pozdrav pono�vi, potem ukrivi kotičke ustnic pod zavihanimi črnimi brki, nalahno skomigne z rameni, sede, nasloni sprehajalno palico na klop ob svoji nogi, kratki nogi, ki komajda seže do tal. Mali mož seže v notranji žep temnega suknjiča, prepredenega z rahlimi črtami karamelne barve, izvleče časnik, ga - večkrat prepognjenega - odpre, si natakne monokel in začne brati. »Hm, hm, nemogoče,« si zamrmra v brk. Ko se zave svoje�ga dejanja, kradoma pogleda Groma, a ta se ne premakne, mrtev za okolico in sosedovo komentiranje časopisnih vesti. Če bi se Slavko Grom odvihal navzven, v minevajoče tre�nutke natrpanega trga pred železniškim poslopjem, bi bržčas opazil nekaj posebnežev, razpostavljenih ob izhodu s postaje, naslonjenih na kandelabre svetilk in hišne vogale. V čem je njihova posebnost? Težko bi rekli. Morda v tem, da imajo vsi po vrsti oblečene preozke črne suknjiče, prekratke hlače, čevlje z debelimi podplati. In v tem, da skušajo vse videti in nočejo, da bi jih kdorkoli opazil. Eden od njih, s cigareto, ki mu malomarno visi iz ust, ne da bi jo otresel, se počasi spre�hodi mimo Groma in možička, se nasloni na okrogel valj, na katerega so pritrjeni reklamni lepaki in si ju nezainteresira�no ogleduje. Možiček - ne pa tudi Grom - na sebi začuti nje�gov pogled, spusti časnik in se zazre vanj, pokima, se obrne k sedečemu sosedu in reče: »Saj res, dr. Seipel prihaja!« Grom se zbudi iz otopelosti in ga pogleda, v očeh mu odseva zbega�nost, zato možiček pojasni: »Državni kancler se vrača iz Wie�ner Neustadta. Saj vidite, policajev kar mrgoli.« Možičkove besede na mladega moža ne naredijo nobenega vtisa, molče zasuka glavo proti zelenilu Belvedera, s pogledom odtava v neko drugo resničnost. Na Južni kolodvor sem se odpravil kot da bi te hotel s svojo prisotnostjo priklicati k sebi, te z močjo hrepenenja pripeljati na Dunaj, tako vroča je bila moja želja, da sem te videl, kako sediš v kupeju vlaka, ki prihaja iz smeri Wiener Neustadta. Bila si v beli obleki, na kateri so cvetele rdeče anemone, z odprtim ovratnikom, na kolenih si držala odprto knjigo, a je nisi brala, gledala si skozi okno po ravnici ob Do�navi, ki je začela zgubljati nedolžnost podeželja in se spre�minjati v starikavo prestolnično predmestje. Moje pismo si brala in si morala priti, iz vrstic si razbrala stisko, visoka zvestoba se je zganila v tvojem srcu in odpuščanje in si mi hotela pomagati. Sedim na klopi, gledam na Belvedere, vi�dim tebe, vidim, kako sva hodila skozi kostanjev drevored v Tivoliju, nežen mrak je sedal na travo, držala sva se za roke in govorila o spiritizmu, zagovarjala vsak svoje stališče, a brez gorečnosti, z nasmehom, ti si menila, da je svet duhov odet z opno smrti in se nas dotakne v trenutkih, ko skopni naša življenjska volja in se prepustimo letargični sapi niča, jaz sem govoril o tem, da so duhovi naši življenjski sopotniki, nekakšne bakterije, ki okupirajo posamezne dele podzavesti in si nas podjarmijo v trenutkih, ko ne moremo izpolniti svo�jih želja in se nam užitek izmakne. Kaj bi danes rekla na to? Bi se še vedno nasmehnila? Najbrž ne, tvoj vitalizem stremi k svetlobi in se razcveta, dvom je daleč, strahovi molčijo - Naenkrat se zavem, da me nekdo ogovarja, ob meni sedi možicelj z monoklom. na pogled je kot komik, ki je iz burleske pomotoma zašel v kader Langovega filma, ko ga oplazim s noaledom, vidim na sipici monokla drobne packe, spominjaji joče na strjeno kri, verjetno ostanki golaža, strmi v časopis in zmajuje z glavo, vsebina članka ga je vznevoljila, najbrž pričakuje, da se bom strinjal in bo vznevoljila tudi mene, a vesti in njegovo komentiranje me eno figo brigajo, nad zeleni�lom belvederskih vrtov krožijo črne ptice, krokarji? glasniki teme? duhovi, ki se zaletavajo v nevidno opno smrti? - se spominjaš, Majhnica, ustavila sva se pod hribom, kjer travnik prehaja v gozd, bila si obrnjena z obrazom proti me�stu, v tvojih očeh so trepetali odsevi svetilk, položila si mi kazalec na ustnice, jih prekrižala v zarotitev molka, zašepe�tala, dovolj duhov, dosti duhovnosti, naj zapoje želja najine ljubezni, žeja najinih bokov, naj bosta greh in lepota v enem, opotekava od slasti sva šla med okrasno grmičevje pod ti�volskim gradom, se lizala kakor psa, potem pa polizala vse zvezde severnega neba, poslušala fokstrot, ki so ga sprem�ljali veseljaški vzkliki plesalcev, verjetno iz Kazine, čutil sem, da je moja hrbtenica podaljšana spirala Rimske ceste, daje večnost še lahkotnejša od bivanja, nič mi ni bilo treba misliti na beli prašek, nič na vino, nič na mrtvega brata, ki se skriva v praznih rokavih mojega suknjiča v omari, nič na deklico, ki so jo pobrali izpod mansarde in stlačili v avtomobil, nič - Sunkoma vstanem, v zasuku se ozrem po možiclju na klo�pi, smešen pajacek, z nogami se komajda dotika tal, že grem po stopnicah in v postajno poslopje, samodejno, brez sleherne volje, naprej med množico potnikov, med južnjaki, ki ponujajo svojo žganico in debele nogavice iz umazanobele volne, mali�mi cigančicami, ki prosijo vbogajme in stegujejo umazane dla�ni, da žvenkečejo pocinkane zapestnice in kičasta barvasta steklovina, v kotih in ob vstopu na perone vidim čudne mišič- njake s širokimi palačinkastimi glavami, vsi po vrsti imajo preširoka ramena za suknjiče, ki jih nosijo, potem pa - ko zasopel prikopitam na ploščad pred peroni, me mno�žica ljudi posrka vase, počutim se ujetega v vrtinec, ki se poigrava z mojim telesom in živci, preveč prstov, muštac, zlatih zob, kašljev, opolzkih jezikov, migetalke smo, migetal- ke, kdor hoče videti resnico sveta, mu ni treba v bolnišnico, železniška postaja je groteskna maternica sveta. Ne vem, kaj se dogaja, na prvem peronu, tistem, ob katerem se ustavlja�jo vlaki iz moje domovine in Gradca, vidim nekakšen špalir, v belo oblečene deklice nedolžnice, ki prepevajo ljudske in nabožne pesmice, dame in gospodje s šopki v rokah, tudi vo�jaška garda v načičkanih uniformah, sprejem? Za koga? In glasba, glasba, ne samo petje, komorni mozartovski orkester sedi na posebej pripravljenem odru in čaka na prihod vlaka. Kakšno razočaranje, kje je bela obleka z anemonami, kje tvoj razgaljeni vrat, kje nasmeh, ki raztaja zlo? - Vrtoglav se opotečem, kaj mi je, da se spravljam v tak položaj, z vseh strani režijo spačeni potni obrazi, ven iz čre�de, ven iz črede, obrnem se, da bi odšel s ploščadi, a množica zasliši vrisk lokomotive, vlak prihaja, nestrpne dame prične�jo mahati s šopki in jih lučati proti vlaku, maestro s teatralno gesto napove začetek skladbe, gardisti zatopotajo s škornji in se napihnejo, kot bi hoteli ugasiti svečke na velikanski torti, pričnem se riniti, histerično prerivati, zadevam ob komolce in ramena, neka pest me oplazi po nosu, končno - uspelo se mi je izviti iz objema gomazečih teles, zdaj sem spet v veliki postajni dvorani, kjer ljudje ne stojijo v str�njeni gruči, neham se dušiti, popravim kravato in obrišem stekelca očal, ki so se mi zarosila, večkrat globoko vdihnem in izdihnem, se napotim k izhodu, vidim klop, na kateri sem sedel, ko sem te klical k sebi, vidim teme možiclja s časni�kom, od zadaj je šele smešen, lasje mu rasejo le nad ušesi, kot čopki, s katerimi so okrašeni konji na svečanih paradah, tedaj pa - močan pok, tišina, še en pok, ampak pred tem, trenutek pred tem vidim, kako s cipres in platan na belvederskem vrtu vzletijo črne ptice, v neredu, v preplahu, potem pa - življenje podivja, ljudje pričnejo kričati in brezglavo teči po ulici, iz postajnega poslopja se kriče usuje krdelo podiv- fant' živine, da ni mogoče razločiti besede, iz avtomobilov, ki stojijo pred postajo, skačejo policaji in skušajo umiriti mno�žico, ničesar ne dojamem, val bežečih žensk in moških me odnese s seboj, ob sebi zagledam možiclja s klopi, ki se opote�če. spotakne, pade na granitne kocke, sprehajalna palica se odkotrlja proti kanalu, ljudje se zapletajo v ležečega možic�lja. mu stopajo na trebuh, ga mendrajo, njegova glava je pod Čudnim kotom zvita nazaj, kot bi ne spadala k telesu, v roki še vedno drži časopis, strani se razsujejo po tlaku, eden od naslovov pravi, da je francoskemu meteorologu uspelo foto�grafirati veter, nekdo se zaleti vame in me odbije v stran, še sreča, opotečem se k avtomobilu, ki stoji ob cesti, se ga opri�mem, da val ljudi odpljuska mimo, se vzravnam, ozrem proti kolodvoru, po stopnicah tečejo bolničarji z nosili, policisti odrivajo ljudi, da bi jim naredili prostor - začutim roko, ki me zgrabi za nadlahet, ko se ozrem, zagledam Huberta, prav vesel sem ga, nekaj znanega in do�mačega v tej nerazumni blodnjavi in drvenju, pogledam ga s široko odprtimi očmi, on pa mi pokima, boš že zvedel, me potegne v stransko uličico, naenkrat sva sama, a Petančič se noče ustaviti, vleče me za suknjič za naslednji vogal in potisne v precej zanikrno krčmo, v njej je le točilni pult, ob katerem slonita starejša možaka, in ob steni tri prazne mize, sedeva, Hubert naroči polič rdečega, birt za pultom pokima, natoči vino iz soda, ga prinese na mizo - »Veš, da sem hotel na tisti vlak?« zasope Petančič. »Tisti?« zategnem, ne morem se zbrati. Kateri vlak ima v mislih? »Ja, tisti, ki je pripeljal iz Wiener Neustadta.« Še vedno ne razumem. »Na katerem je bil Seipel.« »Seipel?« »Doktor Ignac Seipel.« nestrpno reče Hubert. »Kancler »In?« »Pa kje ti živiš, Slavko? Streljali so nanj!« »Streljali?« »Atentat! Nekdo je streljal na avstrijskega državnega kanclerja, si lahko misliš? Kot da ni bilo dovolj norosti in brezvladja/« Prav ima, prijatelj Hubert. Kje živim? Cemu se mi vse skupaj ne zdi nič groznega, ampak samo uvertura v apoka�liptično opereto, ki jo bodo igrali na vseh evropskih odrih? Kaj ima to opraviti z nama, Zvončica? Se je ničvrednost pri�hodnosti prisesala tudi na najino ljubezen in ji srka življenj�ski sok? Natočim kozarca, svojega izpijem, šele potem pogledam Petančiča. »Je mrtev?« Skomigne z rameni. »Nastala je strašna zmešnjava, ljud�je so kričali kot nori. Si lahko misliš? Menda je stopil izza odra z orkestrom, šel do kanclerja, izvlekel revolver in ga ustrelil naravnost v prsi. Vpričo policajev, gardistov, sprem�stva, telesnih čuvarjev, si misliš?« »Zakaj?« vprašam, v istem hipu se zavem, da je vpraša�nje skrajno neumno. Zakaj pa so zaplinili mojega brata? Je po svetovnem klanju besedica zakaj sploh še uporabna? »Bog si ga vedi,« zmigne z rameni. »Kakšen nostalgičen monarhist? Nemški hujskač? Madžarski anarhist? Balkan�ski komunist? Slišal sem, da se take stvari dogajajo tudi pri nas in da so komunisti v Trbovljah pobijali orjunaše z bom�bami in revolverji kakor muhe.« Muhe! Tudi besedica kdo je brez pomena, ozrem se k Petančiču, znova natočim kozarec in ga izpijem, čisto vseeno je, kdo, življenje je izgubilo svetlobo, ki je sijala skozi visoka okna meščanskih palač, se lomila na polituri z intarzijami okrašenih miz, brušenih robovih ogledal v rezljanih okvirih, srebrnih čajnikih in porcelanastih krožnikih in se razpršila v snop mehkih, božajočih odsevov, v katerih ljudje, razmerja in dogodki zgubljajo ostro telesnost in postajajo nestvarni. Kjer ni robov, smrt nima moči, zdaj pa je drugače, svet po- stojo ct n obe L črn ali bel, sile stvaritve in uničenja si strmi- jo v oči na vsakem koraku, nobene sence dvoma med njimi, predvsem pa - nikakršne pripadnosti! Kot bi življenje ne bilo olupljena smrt, kot bi smrt ne bila posteljica življenja. Tako kot ta krč�ma. ki je v resnici brlog, zavetje smradu. Dvignem se. v želodcu začutim bolečino in se malce za�majem. »Oprosti, Hubert,« rečem z usti, polnimi sline, »mo�ram iti.« »Prav nikamor se ti ne mudi,« odvrne Petančič. »Če boš zdajle pohajal okrog, te bodo zgrabili in odpeljali na policijo. Ali, kaj jaz vem, kar v zapor.« »Zakaj?« zinem, se ugriznem v jezik, zasmejem. »Ker v cirkusu ne ločim klovna od direktorja?« »Pššš!« se nasmehne Hubert in se ozre okrog sebe. »Ne pozabi, Slavko, da bova v tem mestu vedno gosta. Vsiljiva gosta. Beri Cankarja.« »Jaz bom tam, kjer sem doma, vedno gost,« odvrnem. »Tu lahko izbiram med Freudom in Else.« »Freudom? Else?« Petančič me zabodeno gleda. »Ah, pozabi,« zamahnem z roko. »S stališča libidinalne biologije je velemesto pestrejše od slovenskega podeželja.« »Kaj je narobe s podeželjem? Ti je doma res vse pre�majhno?« »Preozko. Preočitno. Prenavadno. Nič izjemnega ne mo�reš narediti, ne da bi nastal vik in krik in ne bi roj dušebriž- nikov planil nate. Ne maram sršenov, ne maram spokorjen�cev.« »Vitalizem je sposobnost prilagajanja okolju,« skomigne Petančič. »Žalosten aksiom, ki je mogoče veljaven za stenice, ne pa za pesnike,« se nasmehnem. »Po tvojem je nasprotovanje okolju znak dekadence in smrti?« »Ja. Zal. Si pozabil na milijone žrtev in milijone žalujo�čih v svetovni vojni?« Hubertove besede povzročijo v moji glavi padec pritiska, brezzraČje. kot bi se zavozlale okrog možganov in jih dušile, dvignem roko in uperim tresoči se kazalec v njegovo čelo. »Si zblaznel?« sikajoče vprašam. »Krvniki so bili torej bolje prilagojeni na okolje? Misliš, da so se rablji utapljali in dušili v strelskih jarkih? Milijoni in milijoni žrtev so po�padali na obeh straneh, prijatelj, in to zato, ker se niso uprli terorju demagogov, ki so jih zapredli v mrtvaški ples.« Vstanem, ga nekaj trenutkov molče gledam, potem se napotim proti izhodu. »Premisli,« rečem čez ramo, »morda se boš znašel v po�ložaju, ko se bo treba upreti. Takrat boš videl, kaj se pravi biti žrtev. Upirajo se samo žrtve.« Zdi se mi, da slišim Petančičev glas, ki me pomirjujoče kliče nazaj k mizi, a nisem prepričan, vrata pred menoj se s treskom razprejo, skoznje se primaje svetlolasi pesjan, ki je nadlegoval Josipino v Pratru in mi sledi po Dunaju, za njim stojita dve topogledi nemški dogi, nasilnik dvigne roko in me dregne v prsi, da se moram ustaviti. »Počasi, Vindišar,« izcedi skozi svoja bogomoljkasta us�ta, »se bova najprej pomenila. Veš o čem?« Gledam ga v rumenkasto obrobljene zenice, iz katerih se cedi sovraštvo, odkimam. »O tem, kar se dogaja zaradi tebe in tebi podobne svo�jati,« mrzlo reče, me zgrabi za ramo, močno stisne. »Ker se silite tja, kamor ne spadate, jebemti! Potem pa nered in bo�gokletstva in atentati! Poberite se že enkrat domov, v hleve, gnoj kidat!« Upirajo se žrtve, pomislim, in v vratu in trebuhu začu�tim otrdline, ličnice in čeljusti mi kamenijo, roke postanejo grčave, tak sem kot kremen, lahko bi rezal diamante, temu bučmanu bi razčesnil vodenično superglavo za malo malico» udarim ga po roki, da me presenečen spusti. »Bolnik.« rečem, moj glas je peščen, suh od sovraštva, »p rit si vtakni svoj red in bogaboječnost, napihnjenec! Bi rad užival v mojem strahu? Samo še enkrat se me dotakni, pa boš videl atentat/« Presenečen je kot riba, ki so jo potegnili na suho, na široko zeva. takrat pa skozi vrata plane stari goslač Alois, dežurni moralist iz dežurne pivnice. »Ga že imajo, imajo ga, napadalca, sam si je sodil, v gla�vo se je ustrelil,« kriči, zadihan, še kap ga bo zadela. »Ni se jim bilo treba ne vem kako naprezati,« se porogam Stari bolšči vame, ne razume. »Naprezati?« »Ja no, če se je ustrelil v glavo,« mu pojasnim. Odpre usta, jih spet zapre, cepetne. »Vi se spet šalite, gospod Grom,« reče z glasom, polnim nezaupanja. »Hotel sem reči, da vejo, kdo je. Identificirali so ga.« Svet je popolna neznanka, identificiramo lahko le ne�gibna, mrtva trupla - »No, stari, kdo je, boš bleknil?« Lepotec iz Pratra je, kot kaže, prišel k sebi in najbrž srč�no upa, da mu bo pred kraljevske noge padlo slovensko ali židovsko ime. »Ah, samo ubog mladenič iz Pottendorfa,« žalostno reče Handke, »tkalec po poklicu.« »Ha,« krehne svetlolasi namestnik božji. »Ha! Torej ko�munist?« Mali Alois, žalostni pivniški spovedničar, odkima. »Nobenega političnega ozadja, gospod.« »Kaj pa potem?« neumno zableja nemška doga. »Tudi jaz bi rad vedel,« kima stari violinist. »Ali se ne dogaja danes vse brez razloga, gospod? Ali pa so razlogi tako globoki in črni kakor človekova duša?« »Gospod Handke,« rečem, »jutri boste morali z mano na seminar.«

ŠKRJANČJA LESTVICA, FRAKTALNI RED DIVJE TRTE[uredi]

Slavko Grom hodi ob dolgem sivem pročelju mestne bol�nišnice, zavit v dolgo črno suknjo in šal. Tudi dan je siv, sivo je nebo, trava ob Spitalgasse, ki jo je načela zmrzal, obrazi mimoidočih, ki prihajajo iz bolnišnice s hitrimi koraki, kot bi jih lovila smrt in ji skušajo ubežati in se izgubiti za voga�lom in potuhniti v temno nišo kavarne na bližnji VVahringen Strasse. Gromov korak je počasnejši, zdi se, da stopa v na�sprotju z lastno voljo. Tak je tudi korak drugih meščanov, ki so se namenili obiskati svoje bližnje ali pa želijo bolečini, glodajoči telo, na podlagi anamneze nadeti znanstveno ime in jo s tem omiliti in udomačiti. Pred glavnim vhodom v bolnišnico stoji kočija s konjem, ki dviga in spušča glavo in nestrpno hrza; tudi žival verjetno čuti bližino nesreče, slepe, nerazsodne nesreče. Kočijaž, ki vi�soko nad cesto čaka, zahomotan v zrabljen koc, je pokrit s polcilindrom scefranih robov. Pokrivalo verjetno ni dosti mlaj�še od bolnišnične zgradbe, a njegov lastnik se za to ne meni kaj prida; zakinkal je in smrči, tako da se na konceh privihane sive muštace ritmično tresejo. Bližina nesreče ga ne vzne�mirja, verjetno zato - če smemo soditi po rdečem, zabuhlem nosu - ker je strah utopil v žganici. Ob kočiji stoji velik avtomobil, ki ima na strehi in ob stra�neh narisane rdeče križe; reševalci so iz njega potegnili nosi�la s ponesrečencem, roka mu mrtvo visi z naslonila in krvavi, ranjenec od bolečine nenadzorovano, kot pri napadu božja- sti, opleta z glavo. Medtem ko skušajo reševalci ponesrečen�ca čim prej spraviti po stopnicah v bolnico, Grom za trenutek dvigne pogled. Prizor ga očitno ne pretrese; zanj se študij medicine nagiba h koncu, s podobnimi prizori in primeri se je srečal neštetokrat. Mladenič se znova zagleda v tla, ne da bi mu zastal korak, a ne zavije skozi glavni vhod v bolnišnico, ampak gr£ dalje po Spitalgasse in okrog vogala proti sosednji zgradbi, ki so jo Dunajčani krstili za Narrenturm. Psihiatrična klinika je ločena od drugih bolnišničnih zgradb, obdana s travo, drevoredom platan in visokim opeč�natim zidom, okna z rešetkami spominjajo na zapor. Slavko Grom zdaj za hip zastane, se s pogledom sprehodi po zavetiš�ču za blazne, po golih drevesih, ki podpirajo svinčeno nebo, potem pa stopi k vratom, ki vodijo na dvorišče, k težkim že�leznim vratom z gumbom za zvonec ob strani. Popravi si šal, sname očala in obriše zarošena stekelca, pritisne na zvonec. Čez čas se v vratih odpre linica, dežurni vratar pogleda, kdo kliče. Mladenič iz aktovke, ki jo nosi v levi roki, izvleče v mod�ro usnje vezano listino, jo odpre in pomoli redarju pred nos, tako da si dežurni lahko ogleda njegovo sliko in prebere ime. Vratar pokima, zapre linico in čez hip odklene zapah na vra�tih, tako da Grom vstopi. Pred blaznico se moram vedno za hip ustaviti, presune me njena zunanja podoba, spominjajoča na poveljniški mo�stiček potopljenega parnika. Dvignem pogled, zdi se mi, da bom za eno od rešetk zagledal kapitana mrtvih Harona in sodnike podzemlja, a za njimi ni nikogar, le včasih opazim papirnati, na šipo prilepljeni obraz kakšnega katatonika, ki so ga bolničarji postavili k oknu in potem nanj, iz hudobije ali malomarnosti, pozabili. Aheront pa ni opečni zid, ki obda�ja stolp blodnežev, platane ne rasejo na bregu strašne reke, norišnica je obdana z morjem, ki se imenuje Dunaj. Sam ne vem, kdo je bolj na varnem: mornarji norosti na velikanskem kamnitem brodu ali bitja, ki plavajo in gomazijo na površini in v globočinah zdravja - kdo smo zdravniki, ki pripadamo obema svetovoma, po�vezujemo norost in zdravje, potujemo po neznanih ozvezdjih duše kakor astronomi po temini vsemirja? Zvezdogledi ima�jo teleskope, s katerimi si približajo nepojasnjeno daljavo, kakšno orodje lahko uporabljamo mi? Nič drugega kot lastno dušo, bi rekel profesor Jauregg, in doktor Freud bi mu najbrž pritegnil jaz pa ne vem. kako naj zdrava duša razume bol�no? Kako naj možgani ki niso okvarjeni detektirajo napako mislečega stroja v tuji glavi? Nemogoče. Ker je tako, pomeni da smo - vsi po vrsti posebej tisti ki prisegamo na možnost du�ševnega zdravljenja in ozdravljenja - latentni norci. Spodbudno, Evridika moja, se ti ne zdi? Ali zdaj razumeš, da sem izbral napačen študij? Skozi stene blaznice prilebdiš. prisvetiš k meni, vidim tvoj nasmeh, po�doben kapljicam izvirka, ki ni nikdar bolan, kdo sprašuje kapljice o manijah in fobijah? Prikimavaš: napačen študij si izbral, napačen ... ampak to mi ni pogodu, saj veš, da me temačnost abnormalnega privlači, nekaj v meni je skvarjeno in noče teči po tlakovanih, utrjenih, obljudenih poteh. Je to razcepljenost osebnosti? Pisati o ljubezni, ko bi moral ljubiti pisati o smrti, ko bi moral pisati o ljubezni? Blagor tebi, Josi- pina, ukvarjaš se z odkrivanjem globine vesolja, iščeš izvir svetlobe, jaz pa študiram globino duše in iščem izvir teme - Pesek, s katerim je pokrito dvorišče, ne škriplje več pod mojimi koraki, prišel sem do vhodnih vrat v stolp ubogih, potrkam, odpre mi uniformiran vratar, vstopim v vežo, se podpišem v knjigo obiskovalcev, grem do stopnišča, zaščite�nega z visoko litoželezno ograjo, se pričnem vzpenjati v prvo nadstropje, kjer me pričakuje profesor Jauregg. Hodniki so mračni, siva tla, temnozelene stene, na katerih so obešene gravure velikih zdravnikov, okna, zaščitena z mrežami, vrata v bolniške celice so brez kljuk in imajo na sredini opazovalne linice. Na začetku hodnika je soba glavne sestre, pred njo sedita bolničarja, njuni nekoč beli, zdaj zapranosivi delov�ni obleki bi sodili v mestno klavnico ali mesarijo. Vem, da profesor Jauregg poskuša v blaznico uvesti sodobne metode zdravljenja, a stolp še vedno spominja na kaznilnico. Strah pred norostjo je strah pred civilizacijsko resnico, bojimo se jo bolj kot kuge in jetike. Potrkam na vrata naslednje sobe, sobe predstojnika, za hip počakam in vstopim. Za mizo sedita profesor Jauregg in dežurni zdravnik, pred njima so zložene bolniške mape s podatki o pacientih in načinom zdravljenja; doktorja zmotim med pogovorom, ko pozdravim, utihneta in me povabita k sebi. Profesor Jauregg vzame v roke dosje enega od bolnikov in vstane. »Gospod Grom,« reče s prijaznim nasmehom, »ste pri�pravljeni?« Ko pokimam, stopi iz sobe in me s širokim zamahom ro�ke povabi za seboj. Po hodniku nekaj časa stopava molče, potem se profesor za hip ustavi in me pogleda. »Ste brali Kahlbaumov priročnik o paranoji?« me vpraša. Pokimam, Jauregg je z reakcijo zadovoljen, ne sprašuje več, ampak se napoti naprej po hodniku, pogleda na bolniško mapo, na kateri je zapisana številka sobe s pacientom, ki ga iščeva. Pred njo se ustaviva, profesor pomigne bolničarju, ki naju opazuje, naslonjen na stopniščno ograjo, možakar se z neprizadeto počasnostjo približa in odklene celico, ko vsto�piva, vrata zapre in zaklene. celici je miza, vrč z vodo, pločevinast kozarec, stol, pre�prosto ležišče, ki ni obdano z mrežo. Oddahnem si; bolnik ni kritičen primer. Sedi, obrnjen s hrbtom proti nama, in strmi skozi malo zamreženo okno, njegovo teme s sivimi, redkimi lasmi, otrdel, upognjen vrat, artritični členki prstov, ki ležijo na mizi kot mrtvo breme starosti, se mi zdijo znani. »Gospod Alois,« reče profesor, »kako smo danes? So vam prinesli časopis?« Handke! Sopnem, stopim korak naprej, takrat se pacient zasuka, najina pogleda se prekrižata. Handke, mojstrski go�dec! Obraz, ki se ga spominjam iz pivnice, a vendar spreme�njen, kot bi bil otekel in povoskan. Zdravila, najbrž pomirjeva�la, v kaj se je spremenil princ koncertnih dvoran! »Gospod Handke,« ga nagovorim, »pozdravljeni, kako gre?« Kako, za božjo voljo, pa naj gre ubogi pari? Kje so zdaj zanosni vzkliki in aplavzi koncertnih dvoran? Jih še sliši v pajčevinastih kleteh svoje duše? Do skrajnosti neumno je v stolpu blaznih kogarkoli spraševati o tem. kako mu gre. In vendar - kaj naj rečem? Kako napredujejo blodnje? Sploh pa - zakaj je stari tukaj? »Se poznata?« me z zanimanjem vpraša profesor in dvigne obrvi. »Bežno.« hitro rečem. »Nekajkrat sva se srečala Pri de�seti Mariji.« »Kaj res, gospod Alois?« se Jauregg obrne h goslaču. »Z gospodom Gromom sta torej znanca?« Stari se obrne k meni, me dolgo gleda v oči. »Tega gospoda nisem videl nikdar v življenju,« reče pro�fesorju. Kaj je zdaj to? Nezavedna psihična obramba, ker sem ironiziral njegovo ogorčenje nad sprijenim svetom, takrat, ko sva sedela na trgu pred pivnico? Najbrž sem bil s starim res predomač, moje cinične pripombe o atentatorju in londonskih lovcih na podgane mu niso bile všeč, hudiča - da nisem - bel blisk, nož v možganih, rojstvo krivde, mijavk moralič- nega mačka. Ampak - »Gospod Grom, je kaj narobe?« vpraša profesor. Čutim, da mi je kri bušnila v lica. dvignem roko, obrišem potno čelo, odkimam. »Potem pa. prosim, začnite,« reče dr. Jauregg. »Gospod Handke, bi bili tako prijazni in sedli k meni na posteljo?« poprosim starega, ki nekaj časa okleva, potem vstane, pridrsa k ležišču in sede zraven mene. Kako naj pri�dem do ustrezne diagnoze, če se je obdal z oklepom užalje�nosti? »Ste še kaj brali o kanclerjevem atentatorju?« ga izzo�vem. »menda je ostal živ kljub strelu v glavo?« Violinist so ne zgane, zamišljeno zre skozi okno. »V resnici je najbolj pomembno,« reče, »da ptice ne be�žijo z mojega vrta.« Zazrtost v lastni svet, zavestno odklanjanje stika z real�nostjo, torej gre za obliko - »Kako veste?« »Si mi jih treba šteti, gospod doktor,« tiho zamomlja stari, »Glasbenik sem in ločim ptičje napeve. Vsak ptič poje v lastnem ritmu in edinstveni tonaliteti. Škrjančja lestvica je mnogo bližja lidijski kot siničja, gospod. Več glasov, več pti�čev. Bach bi lahko le sanjal o tako razkošni polifoniji.« Spomnim se male Selme z vrabcem v žepu, v ušesih za�slišim tvoje čivkajoče stokce, Majhnica, s katerimi si postlala najino ljubljenje, bila sva v tvoji sobi v Šmartnem, mesec je bil poln in lisast od pohote, mimo okna so padale prezrele češnje. »Dajte no,« dahnem. Goslač pa me ne pogleda, z levico drsa po rjuhi, jo gladi in boža, še in še. »Ce bi razrezali vse rjuhe, ki trenutno obstajajo,« pol- tiho zloguje, »če bi jih razrezali na trakove, debele za dva prsta, in sešili skupaj, bi lahko obvezali cel planet in potem ne bi več krvavel.« Handke kima, pritrjuje svoji - halucinaciji? viziji? sanji? »Kdo ga je ranil?« Nenadna čustvena sprememba me preseneti, stari skoči pokonci s sijočimi očmi, uperi kazalec vame in trza z roko, kot bi me hotel z iztegnjenim prstom prepičiti, med besedami, ki mu nenadzorovano padajo iz ust, se na robovih porumenelih zob nabira pena - »Vam je bil podoben! Po Donavi je hodil, belo srajco je nosil, do komolca zavihan rokav je imel in v žili zapičeno ve- likansko iglo! Iz roke si jo je potegnil. bila je dolga kot rezilo meča, satansko se je režal in začel poplesavati po valovih in kričati, da kdor ni vreden Boga, se zdajle poslednjič hahlja, in je z iglo prebadal hiše ob reki in drevesa, hiše so počile kakor milni mehurčki in se sesedle in drevesa so se posušila in začela goreti! Ljudje, ki jih je pičil, so se spremenili v pod- ganice, lepe kosmate podganice z oglenočrnimi očesci! To je bilo smešno videti, toliko podganic v frakih in cilindrih in svilenih oblekah, ki lezejo po kristalnih lestencih v fojerju Opere in gomazijo po baržunastih zavesicah lož! Enkratno! Edinstveno! Za to se je splačalo živeti!« Naenkrat tudi on usahne in se sesede, kot bi ga prebodel lasten privid, roke padejo v naročje, pogled oleseni, vrat klju�kasto otrdi, tišina zavlada. Pogledam profesorja, z neverjet�no zbranostjo strmi v Handkeja, stisnjene ustnice, nagubano v čelo, v zenicah sled razumevanja. Cesa? Goslača primem za roko, jo stisnem, njegova dlan se ne odzove. »Splačalo se vam je živeti tudi za plemenito muziko, ki je nastajala pod vašimi prsti, gospod Alois,« zašepetam, a tišina ostane trdna kot granit, stari se je znova zazrl skozi okno, njegov pogled pa ni vpogled v nekaj zunanjega, ampak uvid v neznano, ki se v sivi oblačni daljavi suče v zanko ra�njene duše. S pogledom znova ošinem dr. Jauregga, potem spustim pacientovo dlan, vstanem, še sam stopim k oknu in se zazrem skozi rešetke. Platane so iz mojega zornega kota kot nekakšni keltski bogovi, obzidani z mestom, ki jih je za�vrglo, jih spravilo v azil norišnice. »Zdi se mi, da lahko greva,« se obrnem k profesorju. »Ja,« na kratko pokima, zapre pacientov dosje, se napo�ti k vratom, trikrat potrka s členki. Simptomi so jasni, v hipcu podoživim srečanje s Hand�kejem kot literarno zgodbo, vinjeto, črtico, kroki - bo dovolj za strokovno členitev bolezni? Zaslišim, kako se v vratih obrača ključ, pozdravim goslača in, ne da bi se ozrl, stopim na hodnik, profesor gre korak pred mano, za hip vstopi v predstojnikovo soho, si vzame plašč, klobuk in šal, in ubere korak proti stopnišču. »Z vami bi se rad pogovarjal na vrtu, če nimate nič pro�ti,« reče dr. Jauregg. »Saj vas ne bo zeblo?« Odkimam, ogrnem si plašč, ki ga nosim čez komolec, skrbno zavijem šal okrog vratu, skupaj se napotiva proti stop�nišču. V pritličju zavijeva na levo, potem še enkrat levo, pot naju skozi zadnja vrata, kjer sedita kar dva bolničarja, vodi na obokani zunanji hodnik, ki se konča s peščeno potjo. Na obeh straneh sprehajalne stezice so posajeni kostanji, med njimi so nameščene težke lesene, z zeleno barvo prepleskane klopi, ki v neprijaznem predzimskem popoldnevu samevajo. sredini drevoreda se pot cepi, profesor zavije desno proti vrtnemu paviljonu, obraščenem z divjo trto, ovijalka je pravi balzam za oči, saj še ni izgubila listov; v depresivni sivini novembra dobesedno žarijo, privlačijo me z magično močjo, zdi se mi, da je v ritmu barvnih premen zapisana skrivnost ozdravljenja za vse stanovalce Narrenturma, strmim v žile listov, njihov fraktalni red, ki se - pomanjšan - podaljšuje v neskončnost, v neskočnost, predstavljeno z robovi listov, strmečimi v praznino zraka. »Razmišljate o lepoti trte?« vpraša profesor in se naslo�ni na leseno ograjo paviljona. »Razmišljam o tem, zakaj je v bolj zapletenih organiz�mih možnih več napak kakor v enostavnih,« odvrnem. »Se vam to ne zdi logično?« se nasmehne doktor. »Ja, če odmislite možnost samoregulative. Možnost, da organizem odkrije napake in jih odpravi.« Profesor se še enkrat nasmehne. »O organizmu razmiš�ljate kot o idealnem stroju, ki funkcionira nekako tako kot utopični komunizem. Saj veste, vsi deli služijo celoti, vsi zdravi deli pomagajo pokvarjenemu delu. Problem pa je v tem, da ne vemo, na kateri stopnji se prebije v ospredje sebič- nost samozavedanja Je to na ravni molekul? Celic? Orga�nov>} Težava je toliko hujša, ker v psihia triji vse jasneje spo�znavamo pomen nematerialnega, torej tistega, kar molekule, celice ali organe veže v sistem in omogoča prenos podatkov, kar je najprirnarnejši status bitij.« »Hočete reči -« »Reči hočem, da bi napake morda znali odpravljati le inteligentni avtomati,« pokima Jauregg, »to pa ljudje defini�tivno nismo.« Stopim k divji trti, odtrgam list, ga pogladim s končiči prstov. »Torej je lepota vedno enostavnost?« Profesor se glasno zasmeje, potem pa s kretnjo roke usta�vi moje razglabljanje. •' »Gospod Grom, rad bi, da najprej opraviva formalni del najinega srečanja. Prosim, poskusite mi kar najbolj natančno podati diagnozo težav gospoda Handkeja.« Pokimam, se naslonim na ograjo poleg profesorja, v gla� vi mi začne rasti slika bolezni starega goslača. Slika ima v sredini črno zobčasto kolo, ki se vrti, pripeto na nevidno os, okrog kolesa krožijo rdeči in rumeni pravokotniki in ovali, na robovih slike so packice krvi in nekakšne scefranine spomi�na. Slika je prostorska, utripa kot sipa v temni globini morja, zapognjena sama vase, na neki poseben način mi kaže pot do prave diagnoze - »Govorjenje o atentatorju in ranjenem planetu po mojem mnenju simbolizira občutek ogroženosti. Handkejev e besede o vrtu in ptičjih koralih me napeljujejo na beg iz resničnosti v notranji svet halucinacij. Viden je bil večkratni odpor do komuniciranja z zunanjim svetom.« Premolknem, pogledam profesorja, ki mi prikimava. »Nadaljujte, prosim.« »Med pogovorom je pacient zapadel v stanje nenadne hiperkinezije in ponavljal nesmotrne, nepotrebne gibe, hip zatem pa v drugo skrajnost, stupor, skrajno gibalno zavr- tost.« »Dobro, gospod Grom. Našteli ste kar precej tipičnih bo�lezenskih simptomov. Ste brali Kraepelina?« Prikimam. »Kaj pa Bleulerja?« »Tildi.« »Potem najbrž že veva ime bolezni?« me pogleda z dvig�njenimi obrvmi. »Rekel bi. da gre za eno izmed oblik razcepljene zavesti oziroma shizofrenije.« »Mislim, da se ne motite,« reče dr. Jauregg. »Se vam zdi, da gre za kronično bolezen ali le za shizofreno psihozo?« Staremu violinistu, ki sem ga srečeval v pivnici, bi težko pripisal abnormalna psihotična stanja, čeprav - misli o razkroju sveta, o dekadentnosti modernega živ�ljenja ni manjkalo, a to ni nič izjemnega, tudi mene navdajajo sorodna čustva, morda tudi Jauregga in profesorja Freuda, pa milijone ponižanih ljudi, ki sta jim zlom starega sveta in svetovno klanje vzela upanje v dostojanstvo bivanja - »Težko bi presodil,« obotavljivo rečem. »Saj pacienta vendar poznate, kot ste rekli, od prej?« »Res je, a na predavanjih ste opozarjali, da moški naj�pogosteje zbolijo za shizofrenijo v srednjih letih,« se skušam izmotati. »Najpogosteje. Statistika pa nič ne pomeni. Povedal sem tudi, da lahko bolezen dolgo tli v latentnem stanju in se po�tem nenadoma, zaradi na videz drobnega zunanjega vzroka sprevrže v akutno stanje.« Prikimam, molčim. »Zdi se mi, da o primeru veste več, kot mi hočete pove�dati,« reče profesor, brez grožnje, prej s kančkom obžalova�nja v glasu. »Če se že moram odločiti,« odgovorim po predolgi tišini, »bi rekel, da gre za kronično obliko.« »Prav,« odločno reče profesor »Pustiva ta primer. Mi�slim, da ste pokazali pri mojem predmetu veliko znanja, predvsem pa sposobnosti vživljanja v ... v tuje stiske. Ocena bo temu primerna. Hvala za sodelovanje.« Zravna se in me pogleda v oči. »Povejte, gospod Grom, ste se že odločili, kaj boste dela�li. ko se vrnete v domovino?« Vzravnam se, nekaj časa izbiram besede. »Ne vem še, gospod profesor. Vprašanje, kaj mi bodo sploh ponudili.« »Slišal sem, da ste dolgo oklevali pri izbiri študija,« re�če dr. Jauregg. »Resje. Vleklo me je na humanistiko.« Profesor se spet zasmeje. »In izbrali ste medicino! Fizio�logija mogoče ni filozofija, psihologija pa se je znašla v njeni bližini, se vam ne zdi?« »V mislih sem imel pisateljevanje, gospod profesor.« Jauregg me nekaj časa molče opazuje, pozorno in prija�teljsko. »Izbrali ste idealen študij za pisateljevanje, gospod Grom.«

POPIKANI S CHARLESTONOM[uredi]

Plesna šola gospe Guglhupf ima prostore v podpritličju baročne hiše ob izhodu iz benediktinskega samostana, na meji med srednjeveškimi uličicami, posejanimi z rokodelski�mi delavnicami, meščanskimi palačami, ki so bahavo zrasle iz sence vitkih zvonikov katedrale Stephansdome, in zastav- ljalniško-posojilniško bogatijo židovske četrti, skrito za pre�prostimi pročelji. Vhod je razsvetljen in vabi k družabnosti, jarka svetloba ob tem razkriva starostno in finančno opeša- nost šole, ki je imela pred vojno, v času monarhije, verjetno razkošno, kipeče mladostno obdobje. Medeninaste kljuke od�prtih vrat so potemnele, robovi bordojskordečega tekača, ki po širokih stopnicah vodi v salon in plesišče, so obrabljeni in na pregibih sivkasto scefrani, med stenskimi svetilkami imajo nekatere razbita okrasna zaslonska stekelca, tako da v obiskovalce bolščijo ogolele, prašne sijalke. Te drobne ob�rabljenosti šole - morda bi jim lahko rekli razokusenje mo�dernega sveta - pa niso za dvojno naravo Dunaja, razpetega med bleščečo prevaro središča in prazno goličavje obrobja, nič izjemnega. Mladeniča, ki se bližata plesni šoli, sta zapredena v po�menek. V sloki postavi višjega, brezhibno opravljenega moža hitro spoznamo Slavka Groma, tudi zato, ker tovarišu, ki vne�to razpravlja in pri tem krili z rokami in s sprehajalno palico, odgovarja na kratko, skorajda razmišljeno. Manjši, bolj čokat gospodič je kajpak Hubert Petančič, s sproščeno razburlji�vostjo in nemarno ohlapnostjo hoje predstavlja nekakšno protiutež pisateljeve stroge drže in ravnanja. Že na drugi strani ulice, pred hotelom, kjer stojita dve majhni kočiji in avto s premično streho, ju doseže zvok muzi�ke, prihajajoče s plesišča. Glasba je hitra, ritmična, zamorsko vroča, razkričano nasprotje hladne panonske monotonije, ki jo s seboj prinaša vzhodnik. »To pa ni one-step, ampak ame�riška jazzovska novotarija, za katero nori ves Pariz,« reče Petančič in pogleda Groma. »Oprosti, kaj si rekel?« vpraša pisatelj. »Rekel sem ameriška novotarija, charleston.« Grom opazuje vhod v hotel, kjer v družbi s trebušastim gospodom, oblečenim v povsem nov, bleščeč, a precej te�sen frak, tako da spominja na zloščeno želvo, stoji frivolno napravljena mlajša ženska, z modnim, do tenkih, s črtalom poudarjenih obrvi poveznjenim klobučkom in razpetim krz�nenim plaščem. Želva s precej slinavim pogledom opazuje drzni dekolte, ki se mu ponuja, in s široko kretnjo vabi damo v hotel. Grom zastane, tako da Petančič nekaj trenutkov o plesnih novotarijah govori v prazno. »Je kaj narobe?« vpraša čokati mladenič in se zasuka proti prijatelju. »Nič, nič,« za�mrmra pisatelj, še vedno oprezujoč za parom, ki vstopa v hotel. »Zamujava,« nestrpno reče Hubert, Grom pokima in stopi za njim čez cesto. Muzika postaja glasnejša, skozi odprta vrata plesne šole se ji pridruži brenčavo žuborenje smehcev, vzklikov in po�govorov, spominjajoče na čebelnjak ali osir. Tudi dim in moč�ni vonj smotk in penine se vali skozi vhod, kar priča, da je zabava v polnem teku. Prijatelja vstopita v hišo in sname�ta klobuka; skupaj z njima se po stopnišču napoti družba klepetavih bonvivanov, ki stresajo opolzke pripombe na stas dveh deklet, v salonarjih z visokimi petami zibajočih se ne�kaj stopnic pred njimi. Dekleti sta že slekli plašča in ju nosita zložena prek komolca, oblečeni sta v na bokih in v pasu opri�jeti, drzno kratki plesni oblekici, ki se končujeta z resicami in razkrivata kolena; zavedata se svoje lepote in izzivalnosti, zato se za spoznanje prehrupno smejita moškim opazkam in pri tem koketno nagibata glavi. Spodaj ob garderobi, majhni točilni mizi pred toaletami in vhodom na plesišče, je gneča precejšnja, na prvi pogled je jasno, da se plesa udeležujejo v glavnem mlajše meščanke in meščani; med njimi komaj kateri šteje več kot trideset let. Medtem ko mi Hubert pripoveduje o ameriških modnih plesih, zagledam pred hotelom /Use v družbi z napihnjenim bankirjem, ki me spominja na velikanski klopotec, grduh se slini v njen dekolte in jo vleče v hotel, za trenutek me zgrabi otožnost. kdo me bo zdaj božal v kurbišču madame Kopecky, komu bo potrebni čuk dr. Nachtigal v nedrja ščebetal visoke misli o leposlovju, veri sodobnega sveta? Petančič se jezi name, češ da zamujava, pokimam in sto�pim za njim, skozi odprta vrata plesne šole gospe Guglhupf slišim vse glasnejšo muziko, v zraku visi težki duh po toba�ku in vinu. zdi se mi. da začutim tudi melisasto-slezenasto- bezgasti vonj morfija? od kod prihaja? vznemirjen zagledam pred seboj skupino poštirkanih važičev, salonskih sinčkov, ki se igrajo boeme. Njihovo pozerstvo hoče prisotnim povedati, da se požvižgajo na pravila lepega vedenja - želodec se mi vzdigne, obide me slabost. Neokusne pri�pombe letijo na rovaš dveh mladih dam v modnih svilenih oblekah, v resnici bi dekleti zaslužili pohvalo, saj imata dobri postavi, čvrste prsi in zadnjici, njune gole roke so dolge, prsti negovani, najbrž znajo gibko plesati po klaviaturi in gnezditi v moških naročjih, resasti krili pri slehernem nihaju v bokih razkrijeta vitka kolena in gladko raščena stegna, mladenki spominjata na sočni vrbi, take rasejo ob črnem potoku, se spominjaš, žalujčica, kako sva se izgubljala v vonju visoke cvetoče trave na poti na Bogenšperk? Desna mladenka, ki je za spoznanje višja od prijateljice, nagne glavo in jo obrne v profil - kratki, sredi vratu navzven privihnjeni lasje, kaj ni to v borovničev grmič iz teatra? Ze me oplazi njeno ažurno strme�nje, vzravnam se, popravim rob okrasnega robčka, z jezikom na hitro ovlažim ustnice, ki so vroče in suhe, borovničevka se nasmehne, potem pa zasuče glavo tako, da njenega obraza na vidim več, prime družabnico pod prosto roko in jo odvede h garderobi, kjer odložita plašča. Pomignem Hubertu, prehi�tiva družbo režečih se opičjakov, se približava dekletoma, saj morava tudi midva odložiti suknji in sprehajalni palici! Borovničevka v resnici ne diši samo po gozdu, ampak tudi po starinskih intarzijah in ...še nečem? Da bi razčlenil ta vonj, za spoznanje dvignem glavo in razširim nosnici. takrat se mladenka spet ozre, najina po�gleda se prekrižata, presenečena zajame sapo, se zasmeji, upam. da ne mojim žrebičjim nozdrvem, se skloni k prija�teljici in ji nekaj zašepeta na uho, tihe besede so sladke in razburljive, ker izzovejo sladek in vzburjen hihot, manjša da�mica me pogleda, potem pa se obrne k Petančiču, ki se rahlo prikloni. Kaj naj - borovničica, parketna grmičica iz roke spusti bel robček, sklonim se, ga poberem in ji ga položim v dlan. »Oprostite, vaš labod je padel v moje jezero.« Obe si, kot bi bili dvojčici, z dlanjo zakrijeta usta, da bi udušili smeh. »Labod sodi v jezero, gospod, ampak vi se mi zdite ne�koliko ... suhi,« reče grmiček-intarzija. »Ker še ne veste, kako bom jokal, če mi ne naklonite pr�vega valčka,« rečem resnobno. »Dovolite, Slavko Grom. Absolvent medicine in pisatelj. Moj prijatelj, gospod Hubert Petančič, biolog.« Mladenka mi ponudi roko v poljub, nalahno se z ustni�cami dotaknem členkov, zdaj vem, da diši tudi po praprotnih trosih, mešanica mesta in narave, salona in gozda. »Greta Meyer,« reče, »tole pa je moja starejša sestra Berta.« Ritual spoznavanja se nadaljuje, gospodična Greta se mi zdi zanimiva, ker ji segajo klišeji meščanskega obnaša�nja le do vratu; telo je naklonjeno spozabi in novoromantični zamaknjenosti? podobna je viktorijanski heroini? dvojna, presojna - »Gospodična Meyer,« rečem z nasmehom, »vas smem z gospodično sestro povabiti na kozarec penine? Čeprav vas to seveda ne odvezuje zaobljube, ki ste mi jo dali.« »Zaobljube?« pokoketira Greta. »Prvega valčka, gospodična. Saj veste - prvi valček je kot prva ljubezen, dobiš jih po prstih.« »Kako ste duhoviti, gospod Gromt,« se zasmeje damica. »Grom,« jo popravim, kokljico, »v našem jeziku je to ne�varnejše od valjanja po otavi.« »Saj niste jezni,« se Greta oklene mojega komolca, »saj mi ne boste stopili na prste še preden zapleševa?« Mladi dami z novima spremljevalcema stojita v kotu sprejemnice pod kičasto sliko, ki v vsiljivo kričavih barvah prikazuje množico sukajočih se parov na plesni zabavi v Prat- ru. Plesalke so oblečene v načičkane bidermajerske obleke, v ozadju slike številnemu revijskemu orkestru v rdečih frakih poveljuje vrhovni mojster dunajskega valčka, Johann Strauss II. Tudi on je oblečen v rdeč frak in bele hlače, tako da spo�minja na oficirja, čeprav v levici drži violino in v desnici lok, ki ga uporablja namesto dirigentske palice. Njegova brada in muštace zanosno sršijo. Nad glasbo, tako kaže slika, niso navdušeni samo plesni pari in opazovalci, ki slonijo na spre�hajalnih palicah, ampak tudi bel, po šenbrunsko ostrižen pudelj, ki se je od navdušenja povzpel na zadnji taci, kot bi se hotel tudi on zavrteti v tričetrtinskem ritmu. Grom, ki je pravkar izpraznil svoj kozarec, z nekakšno zmrdo na obrazu opazuje velikansko sliko. »Se vam ne zdi, gospodična Greta, da je kapelnikov za�nos v rahli diskrepanci s pomehkuženostjo glasbe, ki jo iz�vaja?« Salonska grmičevka nemudoma pokaže vrsto belih zob�kov. »Gospod Grom, ta muzika je vendar dramatična/« se po�šali. »Oprostite, kaj pa je to - diskrepanca?« vpraša Berta. Pogledam jo, njene temne oči so vabljive, njene polne prsi tudi, obetavni so tudi poudarjeni boki. »Dis je nota. krepanca pa pride iz latinskega izvora krepniti,« izstrelim. Vsi trije se zasmejejo in moji šali nazdravijo. »Prijatelj Slavko je sicer pesnik dekadentnega sveta,« reče Hubert, »v normalnem življenju pa je na trenutke živa�hen, celo evforičen.« Damici dvigneta bradici, mogoče razmišljata, v kakšnih v trenutkih sem evforičen. Ce bom spil še nekaj kozarcev, bom v resnici postal evforičen, še posebej, če bom zraven ponju- hal malce melisastega belega praška, ki ga skrivam v žepku telovnika. Opravičim se in stopim proti moškim toaletam. Pred vrati stojijo pozerji s stopnišča, svoje bedne pripombe so spuščali najbrže tudi na moj rovaš, saj nenadoma v zadregi utihnejo in se razmaknejo. Vstopim v toaletne prostore, kjer se nekaj plesalcev umiva, urejuje pričeske, mojo pozornost pritegne asteničen mladenič milega, rožnatega obraza s pu- drnico v rokah, ob njem stoji visok črnolas prijatelj z nevar�no širokimi ličnicami in ga opazuje, zavijem levo proti kabi�nam z angleškimi školjkami, vstopim v prvo, se zaklenem, iz žepka vzamem zavitek in ga razvijem, da bezgasto zadiši, s konicami prstov prašek povaljam v dolgo belo črtico, jo pri�bližam nosnicam in globoko vdihnem, da šumeče zapiska, pi�skajoče zašumi. Glavo v loku obrnem levo, desno, kot žanjica ramena, sonce prihaja, toplota prihaja, cvrk - vidim te v angelski meglici, ki v najnežnejših, poznomaj- skih dneh visi nad Ljubljanskim poljem, v zraku drhtiš kakor češnjev list, se zvrtinčiš v sinje srce, pulziraš pulp, pulp, po�tem se spojiš z nebom, slišim pogovor v toaletnem predpro�storu, nežni mladenič ima vanilijev glas, družba pod sliko je verjetno nestrpna, a mi je vseeno, zato sem šel v toalete in vdihnil oblak bezga, da bi mi bilo vseeno, da bi pozabil na raz�česnjeno dušo Aloisa Handkeja, malo deklico, ki so jo zvlek�li v avto pod mojo mansardo, pekočo Elsino roko, umirajoči vrabčji trepet v žepu S e Ime, sestrice hčerkice, slike in zvoki, ki so bili prej ostro razmejeni, kalejdoskopski se sestavljajo v sistem, ki sicer nima pomena, a je obdan z membrano brez- težnosti, fc/er pripada vsemu brez groze, amen - nenadoma stojim ob Greti, Berti in Hubertu pod sliko, ki se je od sladkobnosti stopila in zdruznila, veličastni kapelnik Strauss ima violino potopljeno v turški med, sladka magma je med mojo odsotnostjo zalila pratrsko zabavišče, zaman se napreza, da bi gosli izvlekel in nanje zaigral, glasbeni slaščičarji v rdečih frakih so začeli gristi pavke, klarinete in kontrabase, scena se mi zdi tako zabavna, da se kikirikasto zasmejim - koketni damici in Hubert zamežikajo, utihnejo, se za�zrejo vame, čakajoč - »Za užitek gre,« rečem resnobno, čeprav mi hihoti ska�čejo po glavi, oni trije nič ne zapopadejo, zato nadaljujem: »Naučiti bi se morali kanalizirati tok želje, osredotočiti uži�tek v eno samo točko, tako kot delajo kitajski menihi pri me�ditiranju. Naš problem je v disperznosti užitka.« »Disperznosti? Kaj je to disperznost?« vpraša Berta z dvignjenimi obrvmi. »Gospod Grom, jaz vas ne razumem. Meni uživanje v eni sami stvari ne predstavlja nikakršnih težav. Nasprotno, težko bi uživala v več stvareh hkrati. Na primer v gospodu Petančiču in v vas.« To je bilo pa kar zabavno od jedre debeluške, o tem pri�čata tudi Gretina in Hubertova reakcija. »Gratuliram,« rečem, »vi pač niste zmedena pesniška dušica. Za Freuda vam je toliko mar kot -« »Ej, kamerad, ej,« reče Petančič in me pomirjujoče prime za ramo. »Vplesni šoli smo, ne na rigorozih.« Glasba v dvorani nenadoma zaigra, in to ni valček, se�sirjena sirotka, ampak charleston, pikasta, pikčasta muzika, na vse strani bežeča, razdivjana muzika, prijetna brbotavica pod nevidno kožo melisastega sveta, Greti gre v boke, tudi v vrat ji gre in med prsi, zardele, pozibavale bi se rade, cerkvi�ce na gričkih naslade - »Prišel je čas, da se pošteno pohodiva, gospod Slavko,« reče Greta. Pokimam, že sva sredi teles, ki jim odpadajo noge, z mano se dogaja nekaj čudnega, a ne strašljivega, v želodcu mi igrajo muzikantje, jaz pa sem spremenjen v kupčke vi�brirajoče gline na odru. le oči so mi zdrsnile za rob Gretine obleke, prevelike za borovnice, premajhne za melone - Kresničke ima okrog spolovila, to vidijo moje oči, ki spol�zijo ob njenem gibkem trebuhu, to so njeni moški, vasovalci, čakajo na priložnost, da deklica zbeži iz salona in se spreme�ni v gozdno furijo, zdaj je glasba drugačna, počasna vabi k bo�žanju, plesalko stisnem k sebi, da se s trebuhoma dotakneva, ne odmakne se, jeguljica, glave pa ne nasloni na mojo ramo kot ti. Malčica, ampak jo dvigne in za malenkost zapogne na�zaj, ogledujoč se v zrcalih, nameščenih okrog plesišča, všeč ji je. kar vidi, nasmehne se in pogleda še više, proti stropu, na katerem visita dva lestenca, ki nimata plemenitega porekla, okrog njiju je narisan karminast valovit balkon, obdan s sre�dozemsko floro, stebrički dajejo vtis, da rasejo v višino, kajti nad balkonom je videti nebo, posuto z blagimi oblački, med njimi letajo ptice, ki se bodo vsak hip, čez trenutek ali dva, zaletele v štukaturi, obkrožujoči lestenca.

KER GONIM IN GONIM SVOJ EGO[uredi]

Ljuba Josipina, bolan sem te, bolan ločitve, bolan poslavljanj, opotekam se po ulicah kot utopljenec, sinoči, ko sem šel mimo Volks- opere, sem zagledal čuden prizor: pred gledališčem se je gnetla množica ljudi, med njimi sanjsko opravljeni kralji in princese, ptičarji, orientalski svečeniki! Za hip sem panično razmišljal, kaj se mi je zgodilo - so to prividi mojih utrujenih možganov, ki sem jih v zadnjem času izčrpal z alkoholom in morfijem? Ni bilo tako, sestrica moja mala, v našemljencih sem hitro razbral junake Mozartove Čarobne piščali, pred menoj sta plesala in pela Pamino in Tamina, za Papagenom, ki se je zlovoljno kujal, je stal Sarastro v čudoviti opravi, z zlato- rumeno sončno krono na glavi, spominjala me je na cvet odpirajoče se zvončnice, škrlatno, na ramenih in prsih po orientalsko zapognjeno vladarsko ogrinjalo je pometalo po umazanem tlaku, videl sem, kako se je gosposki psiček (so�deč po obilni dami, ki ga je vodila na vrvici, je spadal v vrhnji sloj repatega meščanstva) polulal na rob kraljevske pelerine, potem pa se je zaman trudil, da bi se še podelal. Sarastro je namreč zakričal iz polnih pljuč in njegov trenirani glas je bla- ziranega četveronožca, ki je bil tudi modre krvi, prestrašil do take mere, da je prismuknjeno skakal levo, desno in v zrak in cvileče bevskal, kot da bi ga pravkar skopili. Ko sem vprašal nekega na pogled izobraženega gospo�da, kaj se dogaja, je bila skrivnost maškarade razkrita. Šlo je za igralsko starko. Zvedel sem, da so v ljudskem gledališču pravkar napovedali stečaj in je brez dela ostalo kar šeststo ljudi. od primadon do odrskih delavcev in čistilk. Še dolgo sem razmišljal o smešni simboliki te stavke, med katero so igralci zanosno prepevali, in to stihe, ki sodijo v prostozidar- sko obredje! Prarzaprav sem. Izolda, razmišljal o tem, kako me do�godki srečujejo, kako blodim skozi mladost, stojim na pragu zrelosti, ne da bi skušal svoja dejanja urediti in nadzorovati. Tudi zato me tako boliš, boliš z ljubeznijo, ki je ne znam ob�zidati z neprebojnim stolpom varnosti. Bedni klovn, ki se sili na smeh, sem bil med azijatskimi pravljičnimi osebami nekaj najbolj nemogočega in neverjetnega. Ko se začnem ubadati z idejo svoje odcepljenosti, izklopljenosti iz sveta, me popadejo senčne spake strahu in dvomov, da ne bom nič, prav nič na�redil. Ne v poklicu, ljuba Ivanjščica, ne v literaturi. Potrt sem bil zadnje dni, hudo potrt! Veš, koga sem sre�čal v stolpu norcev, ko sem opravljal izpit pri dr. Jaureggu? Aloisa Handkeja, ubogo staro paro iz desete Marije, upoko�jenega glasbenika, ki so ga uvrščali med najboljše dunajske godalce pred vojno. Kje je tu harmonija, kje strašljivi mate�matični red glasbe? Se spominjaš, da sem ti v Šmartnem, v senci breskve za vašo hišo pripovedoval o depresiji, v katero je zapadel, ko mu je nenadoma umrl sin (odpoved srca!) in kmalu zatem še žena? Bojim pa se, da sem pripomogel k temu, da je končal v blaznici, res se bojim, ljuba moja. Ne, nikar ne zmajuj z glavo nad mano, ne imej me za pre�napetega občutljivca, starega mojstra sem v pivnici večkrat dražil s ciničnimi pripombami na račun modernega sveta. V resnici sem se s starim v bistvu strinjal: dekadenca je civili�zacijsko vodilo, le da to dejstvo v goslaču vzbuja ogorčenje, v meni pa slasten gnus. Slasten gnus, Mačica, točno to. Ti naj- brže, polna zarje in rose, ne poznaš tega čustva, jaz pa sem drugačna zverina, netopir in hijena, tam se znajdem, kjer najbolj smrdi. Ampak Handke ...ne morem se sprenevedati, zrem se zaradi njega, na živce mi gre! Saj sem vendar (sko�rajšnji) zdravnik in (deloma že uresničen) pisatelj, ne telo ne duša mi ne bi smela biti neznanka, moral bi si biti domač s temnimi platmi mesa in psihe, nagona in vere! Moral bi ve�deti, kaj se v glasbeniku kuha, kakšen zvarek ga bo pokosil! Vidiš, ljubica, kako je, ker gonim in gonim svoj ego kot kakšen vztrajnik, kot kakšno mlinsko kolo, še vodo zmeljem, še zrak izprašim. Tudi zato te včasih podlo mučim, po kaplji�cah zastrupljam najino ljubezen. Mi boš znala oprostiti, boš lahko pozabila mrtve rokave in okljuke, v katere zabredem od prehudega poželenja po tebi? Boš, saj si velika ženska, meni pa praški, spiritus vini, ženskice ne pomenijo nič, manj kot nič! Le strahove, le ledeni unheimlich mrtvičim, ga speljem na stranski tir; kjer pozabi name. Da ne bi prišlo k tebi po ovinkih in te po nepotrebnem delalo ljubosumno: s Petančičem že dolgo obiskujeva plesno šolo zadaj za benediktanskim samostanom, zadnjič sva se tam zapletla v dve meščanski sestri. Samo brez slabih misli, Vestalka, iz čistega dolgčasa sem plesal z neko Greto, le da bi umiril želodec po dveh obdukcijah, ki sem ju moral opravi�ti na patologiji pred očmi strogih komisionarjev. Ne bom slepomišil, dišala mi je, a tistega magnetizma, ki stresa naju, Majhnica, tistega, kar je pelo in rjovelo v rdeči sobi, ni bilo nikjer! Le kako bi s to koketno ovčico govoril o pravilih dramske zgodbe ali o vzdušju, ki ga mora avtor črti�ce ustvariti hlastno, v nekaj stavkih, da prepriča bralca in ga zasvoji s pisanjem? Domov sem šel, pustil Greto, Berto in Huberta sredi uli�ce in hitel v mansardo, da bi pisal, že dolgo sem imel nasnuto pripoved o starejšem filozofu, kakih štirideset let, ki bi se rad utopil, zadušil v mladi lepotički - predivasti lasje, sladke noge, borovničaste prsi - po tem hlepi, to bi mu bila izpolnitev! A ker se boji za�vrnitve, projicira svoje hrepenenje vanjo, dopoveduje si, da jo zalezuje in se vrti okrog nje samo zato, da bi čutil, kako odrašča njena neskvarjena. od nikogar vsiljena želja, kako se levi in trga zapredek, da bi postala metulj. Domov sem šel, Astrica, sedel za mizo, soba je bila mrt�vaško bleda. iz te bledice sem pisal, ljuba, bledica mi je po�magala, slike in omara in vrata so me poslušali, hlastno sem namakal pero v črnilnik, da je beseda prehitevala besedo, v nekakšnem transu - Od tedaj sem, ljuba Josipina, večkrat bral to zgodbo, na�pisano v enem zamahu, čudna je, jako čudna! Tok zgodbe, ki ga nisem nadzoroval, ima vendarle svoj načrt, tloris, stati�čno ravnotežje, psihološki razvoj literarnih oseb, ki v besedni hiši stanujejo. Ne, to ni palača in tudi koliba ni, prej bi rekel, da je privid iz sanj, razkošje neznanega, v njej ni nobene zgodovinske opornice, ni kupljenih stvari iz antikvarnic in zastavljalnic. Zgodba je čudno mila in polna neizpolnjene trpkosti, kdo bi vedel, ali bo pri nas naletela na posluh in mi jo bodo hoteli priobčiti? Mogoče Levstik v Jutru, njemu sem poslal že nekaj drugih vinjet? Meni se zdi dobra, v njej dominira severnjaško vzdušje, morda zato, ker sem pred dnevi strastno prebiral mračni roman Jenny, napisala ga je Nobelova nagrajenka Si- grid Undset. Poskušam si zamisliti, kdo bo doli v provincialni Ljubljani prebiral črtico o opolzkem filozofu - trnovske solatarice, perice z Gradaščice, usnjarji iz Krav�je doline? Še dobro, da so pri vas ljudje kot Navpotič, Mrzlak, Skodlar, častivredni udje Matice in Tiskovne zadruge, Zupa�nič ... in ponosne, visoke ženske, kakršna si ti, ljuba, brez v kramarskih in svetohlinskih popadkov. Ce nobeden drugi, ti me boš brala, večkrat zapored me boš brala, kot se spodobi za ljubezen, ni tako? Študij me v zadnjih mesecih zaposluje do utrujenosti, spomladi bi ga rad končal, a imam še vrsto izpitov, praktič�nega dela in vizitiranja. Kako je pri vas? Ste vsi zdravi? Pre�pričan sem. da vam gre bolje kot mojim - Olga mi sporoča, da se oče ne počuti dobro, ali ti kaj veš o njem? Josipina mojo, še enkrat te rotim: potrpi z menoj, potrpi, da bom ogenj v tvojem naročju., grešni, sladki ogenj, srce v medenici, breskev v snegu, Tvoj Slavko

PAT IN PATACHON, NARCIS IN NARCISA[uredi]

Nlariahilfer Strasse je v zgodnjem popoldnevu kričavo izzivalna, to je njena branjevska natura. Dame, ki se ustav�ljajo pred izložbami, razkazujejo svoje nove klobuke za hlad�ne dni, Pariz še vedno veleva, naj bodo pokrivala potisnjena globoko na čelo, toplemu velurju je moč dodati drobno ekstra�vaganco, denimo, obrobo iz soboljevine ali polarne lisice, po�klon pogumnemu raziskovalcu Roaldu Admundsenu, ki se ne boji ne mraza ne ponorelih eskimskih vetrov, pa čeprav mora pri tem pojesti kakšnega psa. Tu na Mariahilferici grozijo drugačne nevarnosti, nevar�nosti praznih denarnic in najavljenih stečajev, ki so spet po�sledica preobilnih in preglasnih modnih krikov. Gospodje, ki spremljajo svoje izvoljenke, zato igrajo nekakšno ležernost, kot da se jih obilje novih prodajnih artiklov in družinsko fi�nančno stanje sploh ne tičeta; glede na splošno stanje ekono�mije in politike je nakupovanje mačji kašelj. Sestri Meyer, Grom in Petančič prihajajo po cesti iz sre�dišča mesta, zatopljeni so v pogovor, ki se, glede na to, da se mladenki večkrat za hipec ustavita in živahno gestikulirata, suče okrog predpraznične okrasitve Dunaja. Na obeh straneh ceste so postavljene jelke, ovešene z zlatimi trakovi in zvez�dami, z barvitimi kandiranimi paličicami, umetnim snegom in cukrenimi kaširanimi angelci. Ozaljšane so tudi izložbe in hišne fasade, zlati trakovi so speljani prek ceste, tako da ko�čije, ovešene s srebrnikastimi palmami, kopitljajo po nekakš�nem špalirju mavričnega raja. V tem blišču sivih podrobnosti skoraj ni videti, breznoge in slepe prosjake pod arkadami prodajaln je zaščitnik ubogih pozabil odstraniti z mraza in deponirati v hiralnice. Druščina mladih ljudi se ne zamuja pred izložbami; kljub navdušenju nad lepoto ceste se dokaj naglo bliža koncu Ma- riahilfer Strasse, ki se izteka na trg pred Zahodno železniško postajo. Skupinica je namenjena drugam, saj zavije levo v Stumpfergasse in v bližini zamolklosive bolnišnice na Gum- pendorfer Strasse. Na tej cesti pozlate, izobešenih bleščic in nakupovalne vročice ni več, pozornost pa takoj pritegne ogromna množica ljudi, ki se gnete pred vhodom v tovarno Ambor. Tvrdka je velikanska, ubijajoče monotona opečnata ladja, ki seje zasid�rala v bližini mestnega središča, vanjo oziroma na njeno no�tranje dvorišče vodijo široka železna vrata; ljudje se skušajo pririniti v bližino vhoda in še vedno prihajajo iz vseh smeri. Na stotine jih je, mogoče več kot tisoč. Preden sva se s Hubertom zasidrala v salonu gospe Me�yer, sva vdihnila dve ali tri grenčice, ki razvozlajo jezik in zavozlajo rahločutnost, pogovor med nabuhlimi bidermajer�skimi omarami je minil brez hujših pretresov, na gospo in čaj sva naredila dober vtis, skodelice sva držala striktno z dvema prstkoma. Pod intarzirano mizico (leseni ptiči so se nenehoma trudili, da bi prišli do grozdnih jagod) se me je ne�nadoma dotaknila dekliška noga, to pa name, saj me poznaš, Zlatica moja, naredi silen vtis. Pogledal sem Greto, ostrige je imela v očeh! »Gospod Grom, nič vas ne razumeiti, kaj to govorite o Wunschphantasie?« se nasmehne frklja. »Je to res dnevna sanjarija, ki se je ne da izpolniti?« Njena noga govori drugače. »O ja, da se jo,« rečem, se sklonim nad mizo in jo pri�mem za koleno. Vroče je, še bolj vroče je stegno, ukrivim ka�zalec kot ptičji krempeljc in jo v ravnih črtah, z nohtom in prstnim končičem, opraskljam visoko, vse višje, do tja, kjer počiva vlaga borovničevega grmička. V očeh-ostrigah se po�javijo biserčki, meja med bolečino, slastjo in lepoto, stisne stegna. Fantazme gospodične Meyer zadišijo v zraku, zavonja jih gospa mama. ki spusti porcelanasto čajno skodelico, da hrupno zazvenči ob podstavku, se odhrka. »Greta, bi bila tako prijazna, stopila do knjižnice in vpra�šala papana, ali se nam bo pridružil?« Greta razpre stegna, se zravna v stolu, ozre proti vra�tom. »Gospej Grotoivski sem dala prosto popoldne, ljubica,« mirno reče varuhinja častivredne hiše in si z vezenim prtič�kom obriše robove ustnic. Greta vstane, se mi nasmehne in odide iz sobe, njena ma�ma me oplazi s pogledom, potem pa nagovori Huberta. »Oprostite, gospod Petančič, slišala sem, da končujete študij biologije, torej se spopadate z bolj... realnimi zadeva�mi, kot so fantazme?« Hubert presenečen premakne pogled z Berte na gospo Meyer, se za trenutek zasuka k meni, potem spet h gostite�ljici, zakašlja. »Ne vem, gospa. Tudi biologija se zadnja leta ukvarja z mejo med živim in neživim, telesom in dušo.« »A, tako,« vzdihne Meyerjeva. »No,« po kratkem premoru nadaljuje Petančič, »če pa pomislite, da je doktorju Barnardu in doktorju Gyeju pred kratkim uspelo izolirati bacil raka, bi smel reči, da je bio�logija nekaj ... realnega. Rak je namreč zelo zelo realna bo�lezen.« »Jaz se je zelo zelo bojim,« se strese Berta. »Lahko ra�kov bacil pride kamorkoli? Lahko preživi v čaju?« »Ni nam še jasno,« se nasmehne Hubert in njegov bi�kovski vrat malce zaripne, »ni nam še jasno, kako se širi, gospodična. A glede na to, da so ga opazili šele z ultramikro- skopom, ker meri le pet stotink mikrona, se bojim, da lahko pride skozi vsaka, zaprta ali odprta vrata.« »Potem pa nehajte govoriti o njem, gospod Petančič,« reče Berta, »tak pogovor ni primeren za mlade dame, ki hitro postanejo histerične.« »Sestrica, če misliš, da lahko planeš v naročje gospoda Groma, se motiš.« Ozrem se, Greta se smehlja, naslonjena na podboj vrat, upognjena v pasu, da ji bok napenja obleko kot klicaj, dami�ca si zna verjetno izmišljati prelestne velelne in vzklične stavke! »Kaj je z očkom?« se vmeša Meyer jeva. Greta se zravna, medtem ko odgovarja, me še vedno gle�da v oči. »Ne počuti se dobro.« Približa se nam in obstoji pred mano. »Saj se rak in histerija ne začneta z glavobolom?« Na Mariahilferici je vse preveč ljudi, vse preveč. Vroči�čno nakupovanje v mrzlih predbožičnih mesecih je precejšna groza. Groza in beda, ritual ničevosti, zasvojenost s praznim bliščem in umetno pozlato - je pa omama z melisastim strupom vse kaj drugega, amputacija groze in bede, izbris telesa, njegova pobožan- stvenost, medtem ko možgani postanejo metež snežink, so čutila podobna baklam, vrtečim se dervišem, približujem se vrhu sveta, ki prevzema različne podobe in tudi zvoke, vča�sih mačje puhanje, drugič tvoje ustnice, Josipina, ki se odpi�rajo na pestičih maka. Vse kaj drugega, piš resnice v prazno klatenje, bingljanje, klepetanje okostnjakov, nas, nas, mene. Čeprav se frajli zabavata, smo hitro za oglom in potem na Gumpendorfstrasse, tam pa- neverjetno! Pred tovarno se je nagnetlo več kot tisoč lju�di, ki pasejo zijala in čakajo, da bodo videli znamenita Pata in Patachona, velika komika sodobnega filma, kot ju imenuje�jo časnikarji. Kako sta Danca sploh lahko komika? Nič ne bi rekel, če bi bila Italijana, tam je vse zaigrano in pompozno, od futurističnih poetov do Mussolinija. Greta in Berta se skušata prebiti v prvo vrsto obiskoval�cev\ ki se drenjajo ob železni ograji in naju vlečeta za rokav, morava se jima pridružiti. Tudi na tovarniškem dvorišču je ljudi kot mravelj in vsi se delajo, kot da so strašansko zaposleni in pomembni. Čeprav je še dan, napeljujejo in prižigajo velike reflektorje, pomožni delavci prenašajo kulise, tu so kostumerke in ma�skerke. brkljarija, ki bo ustvarila iluzijo smešnega sveta, sve�ta brez travmatičnih dogodkov in spominov, kar traja in traja in se izpopolnjuje sama v sebi. »Ali ni zanimivo, gospod Slavko?« mi Greta šepne na uho, stoječ na konicah prstov. »Zanimivo je, nad čim se navdušujejo ljudje,« rečem, množično ekstazo izrabim za to, da z roko zdrsnem pod plašč nič kaj plašne ptičice borovničice in jo pobožam po prsih, ki so trde, ker še rasejo in so komaj komaj dozorele. »Joj, gospod, vas pa navdušuje nekaj drugega,« reče, me prime za roko, a je ne odmakne, ampak opogumlja s toploto in težo, snemanje komedije, ki se še ni začelo, mi postaja vse bolj VŠeČ. »Narcis in Narcisa,« rečem in se dotaknem leve in des�ne bradavičke. »Kako, prosim?« vpraša Greta. »Tako sem ju imenoval,« pojasnim. »Ker sta, na srečo, enako veliki, ne tako kot Pat in Patachon.« Greta mi požuga s prstom, takrat pa množica vzvalovi in začne vzdihovati, skupaj z borovničevim grmičkom, na dvorišče sta prišla danska komika, napravljena v potepuha, spremlja ju režiser, ki jima daje napotke, kako naj se na sceni gibljeta, snemanje se bo začelo, snemalec in njegovi pomočni�ki napeto opazujejo, režiserjevi premiki so strašansko resni, kot bi se poveljnik plazil na frontni črti pred sovražnikovimi naperjenimi puškami, že to je smešno, še bolj smešno pa je, da ga veliki in mali potepuh za njegovim hrbtom posnema�ta. karikirata in s tem ironizirata, zato množica opazovalcev plane v smeh. Ljudje pritisnejo ob Greto in mojo roko, roko nabiralca borovničk, tako da ne more več ničesar najti, sovražim film�sko iluzijo, ki spreminja usločeno dlan in izbočeno dojko v idealno prilegajočem se dotiku, resničnost trenutka, izpol�nitve želje, v situacijsko komedijo, sovražim preklastega in čokastega klovna, njuni simbolični vlogi, odsevajoči bedno stanje modernega sveta, ki z množičnimi slepili nadomešča izgubo intimnih sanj, amputacijo čutil - ja, to je krvavi res modernosti da ne more več čutiti nič ostrega, kar bi šlo kakor skalpel skoz kožo in mast direktno do duše - zato je stari goslač klecnil na vrtoglavih Mahlerjevih zvočnih previsih in omahnil v temo Narrenturma, zato se je zadušil vrabček v Selminem žepu, podrla rdeča soba najine visoke ljubezni, sovražim - v bordelu madame Kopeckg je še doma kanček, sled res�nice, tam se srečujeta sladkost in skelenje, pohotni ranjenci dvajsetega stoletja bolščijo v lastno grozo, v melisastem pra�hu in vinu je odtis resnice, a čas ga bo zamedel. že jutri bo svet poravnana površina zrcala, filmskega traku, na kate�rem bodo neslišno plesale človeku nerazumljive osvetljave in sence - moral bom napisati dramo, v njej bo izkričana nema stis�ka apokalipse, v kateri bo še smrt krvava in se ne bo mogoče režati cirkusantom v prevelikih pošvedranih čevljih in splo- ščenih klafetah, ki se spotikajo in si izpod riti spodmikajo stole - »Kako je ime ta velikemu?« šepnem Greti v uho. »Pat,« reče. še vedno opazujoč dogajanje na dvorišču, kjer čuden birič z megafonom pred usti kriči pozor! pozor! »Pata imam v hlačah,« šepnem in ji nalahno obliznem mečico z vršičkom jezika.

SROBOT, OPICE IN VERONIZEM[uredi]

Med Patom. Narcisom in Narciso se je zvečer, ko smo se vračali s snemanja filma v Gumpendorfstrasse, razvil za�nimiv ljubezenski trikotnik, ki pa ni pripeljal do srečnega konca in očiščenja. No ja, nekaj življenjskih izkušenj smo si, dva parčka plus trikotnik, privoščili v kotu ene kavarn v Pra- tru, a to ni bila najina Lusthaus, sestrica, name se ni zrušila svetlikajoča se večnost prvih snežink na tvojih trepalnicah; samo malo mečkanja smo se šli in spili nekaj kozarcev, da so bile dlani mehkejše. Poti proti krepostni hiši gospe Meyer se ne spomnim več dobro, tudi ne praznega govoričenja, ki se je nesnažno dviga� lo proti redkim zvezdam, mežikajočim med nizkim oblačev- jem, čeprav mi je vijolični grmiček povšeči, sem si ob poljubu slovesa oddahnil, z mislimi na tvojem usločenem hrbtu, tam, kjer se preveša v zaobljeno zadnjico. Ko Grom in Petančič ob parlamentu prečkata Burgring, je noč že pozna, ceste so prazne, le tu in tam vidimo po ploč�nikih hiteti upehane ljubimce, ki se vračajo z izletov na pre�povedane vrtove; šale imajo zavite čez nosove, klobuke po�tisnjene na oči, zato jih je težko ločiti od petičnih lopovov, prevarantov in hazarderjev. Petančič govori, svoje besede podpira s širokimi zamahi rok. Grom molči, a slabo posluša, s pogledom mesečnika, ki ga privlačijo neke daljne sile, na katere je človek še vedno neprilagojen. Hubertove besede se usipajo name kakor droben pesek, zapeljejo me v stanje apatije in letargije, ko se svet pred menoj odpre v čistino nesmisla! Absurd, na nič oslonjeno bivanje, človeček pred veličastno praznino Celote! Strašljiv je moj Čustveni padec. hipno aktiviranje depresije, tako kot se mi je dogajalo v Novem mestu, osmošolcu - občudoval sem Hubertovo zavzetost, ki je pri zagovarja�nju metafizičnih postulatov mejila na fanatizem, kljub temu da je imel težave s pljuči, je izžareval bikovsko energijo in postajal z vsakim dnem močnejši, razum se mu je napiho�val kakor balon! V meni pa dvom, gostejši in gostejši, kot bi tekmovala: logika proti skepsi. Cogito proti faustovskemu vanitas vanitatum! Ustavim se, pogledam Petančiča. Leta so te obrusila in ti vzela delček svetosti, a ista sila dokazovanja, premočrtnost mišljenja, prijatelj! pustih zimskih večerih, ko je Krka postala črna kot du�hovnik, črnomirna, povsem brezbrižna do vsega, razen svoje�ga počasnega, nevarnega teka, sem se, bolan nevrastenik, odpravil k tebi, v hišo na Bregu, ki jo je od zunaj zdelala rev�ščina, a je bila bogata znotraj, sedela sva v tvojem kabinetu, zatrpanem s knjigami, zanje si bil, kljub pomanjkanju, pri�pravljen odšteti zadnji vinar, neumorno si govoril o Brechtu in Haecklu, jaz pa sem naravoslovni materializem spodbijal s spoznanji krščanskih mistikov in takrat modernega okul�tizma. Kljub genialnim mislim, ki sem jih prebral, sem večer za večerom izgubljal vero. Medtem ko sem verižil cigarete, si me pošiljal na pravo pot, bil sem prekajen kot dolenjska šunka, topel pod pasom, ker sem si v spomin priklical prvi poljub z Dušo, poljub, dišeč po senu, bel kot naramnica njene�ga modrca, poljub pogubljenja in ne odrešenja, lahko je tebi, Hubert, ker se v svoji misli sučeš okrog neukinljivega sredi�šča kakor božja opna okrog vsemirja, jaz pa se frtajčkam na zdrsljivem ledu - drsali smo veliko, se spominjaš, zime so bile ostre, so�šolke preveč napravljene, potem pa, čeprav se je delalo ivje na mladeniško redkih brkih in bradah, sedeli na mostu pod glavnim trgom in opazovali ljudi, ki so prihajali iz kina - takrat sem imel rad bežeče sličice, takrat sem jih ljubil, to niso bile ničeve komedijantske predstave, ki jih Harold Lloyd posname v dveh dneh. ampak poslikana muzika, na kateri je valovala moja domišljija, poslikana muzika, polna temačnih vzdušij in žolčnih čustev, velikih obrazov, prekr�vavljenih s peklensko muko, zatajevanjem, žrtvovanjem in zadovoljstvom - »Se spominjaš profesorja Markiča?« Hubert obstane, njegova roka zamrzne sredi zamaha, v očeh hipna zbeganost, pokima. »Usekan je bil na stare Grke. Občudoval je čas, ko so se bogovi še sprehajali med ljudmi in se ljubili z njimi. Kaj misliš o takem svetu?« »Utvara. Obdobje sladke naivnosti. Bog je neskončno raz�ličen od človeka, sleherna podoba in prispodoba o njem je vnaprej zgrešena.« »Ne razumeš. Bogovi niso ljubili ljudi, ampak so se ljubi� li z njimi. Parili so se, orgiastično. Biološko so šli skupaj, ne glede na duhovno različnost.« »In?« »Povedati ti hočem, da sem prepozno rojen. Absolutno prepozno!« »Gospod Grom, dovolite trenutek!« Klic prihaja z druge strani ceste, znana postava, še korak in v siju lantern ga takoj prepoznam, Rosenberg, ko pristopi, ga predstavim Hubertu, vljudno se odkrije, rokujeta se. »Je vaš prijatelj umetnik?« me vpraša Oskar. »Ne,« me prehiti Petančič, »absolvent biologije, bolj kot stvarjenje sveta me zanima stvarnost življenja.« »A, tako,« se nasmehne Oskar. »Potem vas bo verjetno zanimalo, da so pristaši Mussolinijevih skvader znova rogo�vilili po Trstu in razdejali uredništvo in tiskarno Edinosti. Saj je to vaš časopis?« »Naš?« zategnem. »Slovenski.« »Kaj seje zgodilo?« hlastne Hubert. »Pohištvo in arhive so zmetali kar skozi okno, gospod,« reče Rosenberg. »Tiskarski stroji so bili pretežki, pa so jih raje polili z bencinom in zažgali.« »Opice, drogirane z vero v prihodnost. Futuristi utopije. Pojma nimajo, zakaj je moral Nietzsche skočiti v brezno no�rosti. Da je šlo za lucidno norost.« »Mislite?« Rosenberg se z ogorčenim glasom obrne k meni. »Ja. Teorija nadčloveka ni za bebce, birokrate, služabni�ke in hinavske potrebneže, gospod Oskar.« »Ne vem, za koga je,« potihoma reče Rosenberg, »vem pa, da na stežaj odpira vrata častilcem trpljenja in svečeni�kom črne magije.« »Kako to, da nama pripovedujete o Edinosti, gospod?« vpraša Hubert. »Ker je Žid,« pojasnim Petančiču. »Vprašanje je, kaj je v dvajsetem stoletju bolj klavrno: biti Zid ali biti Slovenec?« »Kaj pa naša vlada? Se v Beogradu ni nič zgodilo?« »Zaenkrat nič,« odkima Rosenberg. »Zaenkrat in za vedno,« rečem. »Mogoče misliš, da ima politika zdrav odnos do smrti in uničevanja?« »Nehaj, Slavko,« se ujezi Petančič. Iz nenadne tišine, ki se obarva temnovijoličasto, se iz�vije Gretin obraz, potem vrat z zamolklomodro, utripajočo arterijo, vzemi - me, vzemi - me, hočem - se, Narcis in Nar�cisa imata žareča lička in se smejita, grmiček ima razprte ustnice, iz njih kuka kljunček poželenja, gola je kot vice, nenadoma jo mlečne roke objamejo od zadaj, se tihotapijo po prsih, ženske roke, znane roke, Bertine roke! Bertin ob�raz je napet in prepojen z neznano, divjo slastjo, spominja na nadlahtnico tatarskega lokostrelca, dvigne svojo kobiljo nogo, ovije sestrina stegna, pleza po njej kot srobot, za nje�no nogo se vzpenja moj ud. da moram potisniti roke v žepe, na silo! čeraj Trst, jutri Dunaj in Berlin,« reče Rosenberg. Spet molk. tokrat prazen, zamejen s puhlo strogostjo sodne palače. kjer bo pravica vedno bolj slepa in nepoteše- na. želim si. da bi lahko postal neviden in me sramota sveta ne bi dosegla, z roko v roki hodiva po kapiteljskem marofu, megla. ki se že tedne noče razkaditi, postaja najin blagi za- veznik, ni se mi treba zavrtati vase in vate, Malčica, samo hodiva, skoraj že plavava nad gomilami, kakor duh, Ari se je sprijaznil, da ne more umreti in nima konca - Danes Dunaj, jutri Ljubljana, pojutrišnjem - Šmartno, Rovte, Zagorje - katera od boga zapuščena vas bo pijavka postarane krvi? Obrnem se, dovolj komedijantov za danes, po pločniku odidem brez pozdrava, s kakšnimi obeti sem od�hajal na Dunaj, od prelesti so se mi šibila kolena, in zdaj? Pred diplomo sem, kmalu se bom moral vrniti, kakšna zgod�ba se mi je napletla? Dve drami, nekaj črtic, kupček vzhičenj in obupavanj, rdeča soba, zastor - veronizem! veronizem! niti za ped se nisem, bosjak, pre�maknil čez besedo, ki smo jo skovali osmošolci, zaklenjeni v stranišče novomeške gimnazije, besede, ki je ponazarjala novi svetovni nazor: venter, eros, nikotin. Niti za mišjo dlako se nisem prestopil, veronizem bi lahko bil veter Dioniza ali demonizem vere, v ero nihilizma, presnavljam, gonim se in zastrupljam, čutim prepono, ki začne vibrirati v ritmu vero- nizma, to pa je smešno in ne klovnovsko klofutanje in cefra�nje ovratnikov, to pa je do amena smešno, ustavim se in se začnem krohotati, zmeraj glasneje, poskakujem kot stroj, ki so mu premočno navili gonilno pero in vzmet, ver-ro-ni-zem, ha, ha, obrnem se in v poltemi vidim, da Oskar in Hubert od�prtih ust strmita vame.

PREZAHTEVNI BOO, AZIL DAVNINE[uredi]

Na ploščad pred vseučiliščem se usujejo študentke in študentje, spokojno popoldne se spremeni v brenčav čebel�njak glasov, vzkliki razočaranja, veselja in vznesenosti se stapljajo s šepetom zapeljevanj in prijateljskih prigovarjanj, monotono izmenjavo strokovnih mnenj in povsem prakti�čnih življenjskih napotkov. Reka teles se kmalu razdeli na posamezne rokave, nekateri študentje obstojijo v skupini, se pomenkujejo in poslavljajo, med njimi si utirajo pot zaljub�ljeni pari in zamišljeni posamezniki. Zlagoma se ploščad iz�prazni, do besede znova pridejo ptice, ki si v hladu iščejo hrano in zavetje. Po nekaj minutah, ko se poskrijejo tudi ptice, se vrata vseučilišča odprejo, skoznja stopita doktor Jauregg in doktor Freud, se sredi stopnišča, ki vodi na ploščad, ustavita, Freud odpre črno usnjeno aktovko, iz nje izvleče snopič popisanih listov in jih izroči kolegu. Profesor Jauregg se zahvali, tudi sam odpre aktovko in papirje previdno, da jih ne bi pomeč�kal, spravi vanjo, aktovko skrbno zapre in preveri, ali se je ključavnica zaskočila. Freud njegovo početje spremlja s pogle�dom, potem z očmi ošine prazno ploščad, ki se izteka v park pred univerzo, se prek raskavih debel dreves in golih vej za�gleda v nebo, presekano z vitkimi zvoniki Votivkirche, dolgo gleda v svinčevino težkih oblakov, očitno razmišljujoč. Profesor Jauregg, ki mu nekaj pripoveduje, vidi, da je mojster dušeslovne analize s svojimi mislimi nedosegljiv, zato umolkne sredi stavka in se zagleda v konice čevljev. Po pre�molku, ki po dolžini spominja na slabo zrežirano predstavo v Burgtheatru, zakašlja in s tem prekine Freudovo meditacijo. Učenjak z belo brado in temnorjavimi roževinastimi naočniki ga pogleda, se nasmehne, prisluhne vprašanju, odkima, za�mahne z roko, pogladi šal, ki izginja v dolgem temnosivem plašču, segajočem skoraj do gležnjev. Jauregg se rahlo priklo�ni in profesorju Freudu, ko mu jo ta ponudi, stisne roko. Pisatelj, nevrotik, etik in grešnik, niso to prvine sleher�nega sodobnega razumnika? Po Freudovem nastopu sedim v klopi, dokler se predavalnica ne izprazni, profesorjeve be�sede so me prepikale in se mi zarile v vrat, počutim se, kot bi me divje afriško pleme v džungli napadlo s pihalniki in zastrupljenimi puščicami. Logično: kdor je etičen, je grešnik, kdor je pisatelj, je nevrotičen. Spominjam se, kako težko mi je bilo pred dvema, tremi leti, ko sem kot zapuščeno ščene taval po dunajskih ulicah, brez načrta, z oblakom nerazpo- loženja v sebi. Nič več ni življenje v meni plalo v visokih valo�vih, potapljal in davil sem se, metulj v porcelanasti skodelici čaja, rešitev je tako blizu, a je z mokrimi krili ne morem do�seči, mučil sem se z učenjem, izstradani okostnjak, z gnusom opazoval naraščajočo nemoč - dokler se ni v meni prelilo gorje, počil jez jeze, odtekla nesnaga smrdečih kadavrov, in sem začel pisati. Ja, še so me napadale bakterije melanholije, ko sem skončal kakšno črtico, me je zgrabila nečloveška žalost, da sem sedel v man�sardi in strmel skozi okno, tiha rastlina, a to je bila sladka radost izpraznjenja, nekaj takega, kot je profesor Freud ome�njal v zvezi z epilepsijo pri Dostojevskem. predavalnico pride hišni sluga, da bi pospravil, me opazi in mi s pokašljevanjem namigne, naj odidem, ko grem skozi vrata, me vljudno pozdravi, odzdravim, njegov obraz je zguban in ovel, pogled strpen, že zdavnaj sprijaznjen z uso�do, starega služabnika morda le včasih oblizne jezik strahu, bojazen, da se ne bi zgodilo kaj prevratnega, da ne bi pri�šel potres, strašno neurje, epidemija kužne bolezni; ugašanje luči in odnašanje smeti je sinonim varnega, čeprav iztroše�nega, revnega življenja - Oče je drugačen, shiran od zagrenjenosti, po tisočih kož, ki jih je ustrojil, so mu nadrejeni ustrojili kožo, ga zavrgli kot strgano rokavico, za zvestobo je bil nagrajen s prezirom, ubili so mu prvorojenega sina, sestri sta odšli od hiše, jaz sem pobegnil na Dunaj, s težko sapo se spusti po stopnicah šele na večer, ko se lahko skrije v gostih sencah zakotnega trga- Na prazni ploščadi pred vseučiliščem zagledam dr. Jau- regga v pogovoru s profesorjem Freudom, za trenutek me obide želja, da bi pristopil in velikega dušnega razlagalca vprašal, zakaj se mu zdi za nravnost bistveno odrekanje, tako je namreč rekel v predavanju, meni pa se zdi, da enače�nje etike in askeze diši po krščanski moraličnosti, ki s profe�sorjevo židovsko jasnovidnostjo nima prave zveze, zamen- cam, za trenutek ne vem, kaj bi storil iz zagate me reši dr. Jauregg, ki se s priklonom poslovi od kolega, se zasuka in se mi začne približevati - »O, gospod Grom,« reče, »ste še tukaj?« »V miru sem si želel razmisliti nekaj stvari, ki jih je go�spod doktor spredaval.« »Kakšno je vaše mnenje?« »No,« stisnem ustnice, malce oklevam, »profesor Freud me je presenetil z neposrednostjo svojega izvajanja, s tezo, da pokora, ki se kaže v nevrotičnih izpadih, ni nič drugega kot tehnika, ki omogoča umor.« »Rekel bi, da je šlo za hipotezo,« odgovori Jauregg. »Se vam zdi napačna?« »O tem ne morem soditi,« zamežikam, snamem očala in začnem brisati šipice, ki so se zaradi mojega razburjenja orosile, »mislim pa, da je Dostojevskemu težko pripisati ne�kaj, kar naj bi bilo tipično ruska poteza.« »In to je?« »Poravnava zločina s samokaznovanjem in fanatično po�koro.« Dr. Jauregg pomolči, potem se nasmehne. »So ja, boste že vedeli, gospod Čirom. Tudi vi ste konec koncev Slovan.« »Hotel sem reči, da je bil Dostojevski unikaten genij in da je njegove psihične probleme, vštevši z epilepsijo, težko deducirati iz nekakšne kolektivne ... travme.« »To je res,« prikima profesor. »Res pa je tudi, da so ju- naki Fjodora Mihajlovica praviloma mazohistično naklonje�ni trpinčenju svojega telesa in duše. In literatura, tega naj�brž ne boste zanikali, je neke vrste projekcija, transpozicija ustvarjalčeve osebnosti v romaneskne like. Vsaj na libidinoz- ni ravni.« Pokimam. Še enkrat in čez čas ponovno. »Je. Ampak - ampak pri Dostojevskem gre po mojem mnenju za nekakšen skok, padec nazaj v vero, za poskus, da bi s skrajnim naporom vsaj za hip zatrepetal v sozvočju z Bogom.« »Mistika, gospod Grom, mistika.« »Natančno tako. Dostojevski hoče živeti nedosegljivo, ker v sebi nosi Boga, ki od človeka zahteva nemogoče. Tisto, kar je mogoče, ne velja nič. Ne zanj ne za njegovega Boga.« »Zanimivo,« reče profesor. »Ali ni nekaj podobnega de�jal Šestov?« »Tega ne vem,« odvrnem, »vem pa, da je Dostojevski prijatelju Solovjevu pripovedoval, kako so njegove nenadne melanholije povezane z občutkom, da mora takoj umreti. Se vam takšno občutje ne zdi nekaj prvinsko krščanskega ... in modernega obenem?« »Modernega ?« Profesor Jauregg presenečen dvigne obrvi. »Ja,« se razvnamem, »ja, gospod doktor, poglejte Ko- koschko, Strindberga, Mahlerja, Ibsena, Hamsuna, Muncha, Kafko, Schieleja, poglejte - poglejte - nase stoletje je e po ha najhudobnejše brutalnosti in zato tudi čas najbolj rafiniranega, sofisticiranega, ustvarjalnega občutja smrti.« Tišina, ki objame ploščad in se podaljša v drevesje par�ka, je jeklena. Ni besede, ki bi jo predrla, zato profesor Jau- regg zastonj odpira usta. Ne slišim. Ne slišim, ker hočem mir. popoln mir hočem, učitelj odneha, se z rahlim priklonom poslovi, izpod klobuka mu nekaj pikčastosivkastega zdrsne za ovratnik in potem izpod plašča cmokne na tla, tišine je konec, na ploščadi pa v lahnih trzljajih, elektrizirana leži postrv. Kaj mi hočeš povedati, draga vodna vilinka? Leva noga se osamosvoji in naredi korak proti - Kako sem prišel pred Narrenturm, se ne spomnim, ne�kaj minut sem bil avtomat, samodejni gibalec, ko se ozrem v okna blaznice, začutim, da me od utrujenosti boli celo telo, še veke in očesne punčice. Šele ko pritisnem na zvonec in v vratni linici zagledam obraz dežurnega paznika, se zavem, da moram pokazati študijsko prepustnico, hlastno začnem brskati po notranjem žepu plašča, sem jo sploh vzel s sabo? Sem, pod prsti začutim hladno hrapavost usnja, ne smrdi, ne smrdi. Klomp klomp klomp odmevajo koraki po hodniku in stopnišču, na vrhu vidim norico, ki jo poznam s prejšnjih vizit, oblečena je v belo laneno spalno srajco, segajočo do gležnjev, samo smehlja se in čaka svojega ljubega, ki se ga je, kot je navedeno v njeni dokumentirani izpovedi, odrekla, da ne bi prizadela svojega moža, postala je kraljica Izolda iz stolpa blaznih, kot pravijo zdravniki, naj bi bila resnica drugačna, njen vitez Tristan je bil navaden pridanič in ba�raba, prodal jo je tolpi zasvojencev s kokainom, zlomil njeno dostojanstvo in voljo, ne pa tudi dobrote, sled dobrote zdaj z drobnimi netopirjastimi prsti riše po čelih obiskovalcev, po zarošenih šipah in stenah, po mizah in prašnih policah zna�menja križa, izgubljene svetosti in tudi izničenja, prečrtanja vsega, kar jo obdaja, sveta, ki jo je izvrgel in prečrtal, križ - kraž, križ - kraž, dokončen križ, za zmeraj kraž. Ko stopim v sobo dežurnega zdravnika, doktor vstane in me pozdravi, na Čelu še vedno čutim toploto Izoldinega kazalca. navpično črtico, vodoravno črtico, vljudno ga pro�sim dovoljenja za obisk Aloisa Handkeja, službujoči doktor mi razloži, da ga bom našel v sobi, da je povsem miren in zato celica ni zaklenjena, zahvalim se, odidem do bolnikovih vrat, potrkam, počakam za trenutek, še enkrat potrkam, ker se nihče ne odzove, narahlo pritisnem kljuko in vstopim. Stari mojster sedi ob oknu in strmi v naraščajoči mrak, tiho stopim do postelje, sedem na njen rob, molče čakam, tišina postane dušeča, kot bi mi Golem sedel na prsih, naen�krat se spomnim goslačeve pripovedi o podganah in zaslišim strašljive besede - turbilator vjundrinks. Cicipe-cicipe - in vidim zgodbo, od besede do besede jo vidim zapisano na steno s krempljastimi znamenji, spominjajočimi na Izol- dine križce, zgodbo o človeku, ki halucinira o podganah, ki so ga napadle, in ne trpi sumničavih pogledov sostanoval�cev, bolečino v glavi začutim, nad levim uhljem se začenja in končuje ob desni solznici, točno takšno bolečino začutim kot junak zgodbe na koncu, ko z nažrto lobanjo obleži v sobi, oblegani s cvilečimi pošastmi - »Zdaj veste, da sem imel prav,« reče stari goslač, ne da bi se zganil. Sopnem, preženem križce, trudim se, da bi spomin spre�menil v vosek in vanj odtisnil zgodbo, besedo za besedo, ločilo za ločilom, sopnem - »V čem ste imeli prav?« zevnem, »kaj mi hočete reči?« Zdaj se stari počasi počasi zasuka, podoben onostranski prikazni, ne, ne, podoben samotarju iz pivnice. »V izrojenosti sveta.« »Izrojenos t i ?« Moje vprašanje ga spravi v pogon, razburjeno vstane in začne žugati s kazalcem, kot bi stal na prižnici. »Mislite, da sem izoliran v tej blaznici, da dogodki, ki opozarjajo na skorajšnji konec sveta, ne pridejo do mene? To mislite, gospod Grom? To mislite? Motite se! Vem, da je bo�gati papirničar Wagner ubil elektrotehnika Jirowetza iz ho�moseksualne ljubosumosti, vem, da je dijak umetnostne aka�demije, nadarjeni mladenič s priimkom Bergmeister, sredi belega dne, pred Opero, iztrgal torbico iz rok lepe kustosinje, gospodične Geislerjeve, in ji prerezal vrat, zk! - kot bi svinjo klal. vem, da je glavni ravnatelj klerikalne banke pobasal milijarde in izpuhtel, da imajo dunajski lekarnarji v skla�dišču Herba nakopičenega na tone morfija, vse vem, gospod Grom. Jaz berem iz časopisov in tudi na daljavo, telepatično, spoštovani mladenič! In vi se sprenevedate in sprašujete, kaj mislim z izrojenostjo sveta? Pa bi se ne smeli sprenevedati, gospod, zaradi svoje mladosti bi se ne smeli, vi sodelujete v sprijenosti življenja, ne jaz, ki sem star in brez moči, med norce spakiran -« hipu obstane, moči mu poidejo, zruši se na stol kakor prazna vreča. »Gospod Handke -« Tišina. »Ko sva sedela na trgu pred deseto Marijo in ste govorili o iztirjencih -« Tišina. »Zalil sem vas ... Mene žeja po mladih ritkah, ne vas, temu strokovno rečemo pozunanjenje, kompenzacija mazo�hizma, prelaganje krivde na tuja pleča.« Obrne se, me brez besed opazuje, brez žara, z ugaslimi očmi. »Temu strokovno rečete tako?« Pokimam. »To se vam, strokovnjakom, dogaja zato, ker v vrtu stro�ke niste pazili na ptice, gospod Grom. Nebesna bitja hitro opazijo, komu je vseeno zanje, takoj ga zapustijo. Kdor osta�ne brez modrine, se lahko pri priči obesi.« »Jaz imam modrino, vsako minuto preštejem ptice in jih hranim z bitjem srca. Udarci srca so zrna, gospod. Jaz imam modrino.« Vrata pred Narrenturmom se odpro, skoznje stopi Grom v mrzel večer. Ustavi se, posluša, kako čuvaj zadrleskne tež�ki zapah in dvakrat obrne ključ v ključavnici. Posluša, kako se oddaljujejo njegovi drsajoči koraki, se ozre, dvigne glavo, opazuje razsvetljena, zamrežena okna blaznice. V enem od njih miruje silhueta Aloisa Handkeja, slična totemu neke po�zabljene davnine. Mogoče se je davnina zatekla v azil norcev, pomislim, ko v oknu zagledam Handkeja - soho, Handkeja, palisandraste- ga malika. Morda je pozabljeni votek človekove vere postal Izoldin kric kract Slavko je pajac, pred očmi razgrnem vosek z odtisnjeno zgodbo, ki mi jo je podarila dušeča tišina Aloi- sove celice, zgrozim set zgodba je skrajno bedna, banalna v sižeju, brezdušna v razvoju junakove stiske, hudo gre nadme, iz vsake lučke, ki utriplje skoz dunajski somrak gre nadme, pozna ura, huda ura, ti pa si mogoče v objemu kakšnega če�škega elektrotehnika, niso vsi elektrotehniki homoseksualci, je tako, goslač s slavčki na strunah, res je svinjsko to življe�nje, če nimaš modrine niti za krpico niti za cunjico.

KOZARCI V SNEGU, SNEG V DEKOLTEJU[uredi]

Že dolgo nisem taval po teh klavrnih ulicah, madame Kopecky bo huda name, okrog božiča se je mesto spremenilo v velikanske jaslice, ovčice so se zaprle v staje in s sijočimi očmi blejale okrog sveč - Kako sam je lahko človek, če ga obdaja preveč sreče! Sedel sem v mansardi, Hubert je odpotoval domov, sedel sem za mizo, gledal snežinke, ki so se topile na okenski polici, pi�sal pisal, zajel me je paničen občutek, da mi zmanjkuje časa, ljuba Krizantema, leto se je obrnilo, neka hudobna moč mi je šepetala, da me bodo besede zapustile in ne bom imel nobe�nega daru zate, sestrica mila, da se bo žerjavica, s katero sem kuhal vročino v tebi, ohladila v črno oglje. Razmišljal sem, da bi napisal nekaj specialnega, roman največje lepote, tebe-roman, Majčica. Delo bi bilo potopis lju�bezni, ne, ne, bilo bi zemljevid ljubezni, na katerem bi zabe�ležil vse gore in doline, ki me dražijo, vse odprtine in špilje naslade, ki vodijo v dušo, male puhaste dlačice bi bile pra�prot, vdolbinice ob ključnicah bi bile kraške vrtače, poglavja bi bila poimenovana po posameznih delih telesa, si predstav�ljaš, kakšen vzbruh pompejske erotike bi se zbral okrog prsi, ha, ha, sem se od užitka slinil za mizo, razpredajoč o svojem načrtu, bi moral prsim nameniti eno ali dve poglavji? Prvo poglavje: leva dojka, drugo poglavje: previs, tretje poglavje: sedlo, četrto poglavje: desna dojka in tako naprej, korak za korakom, palec za palcem, vzdihljaj za vzdihljajem. Topogra�fija zasvojenosti! Relief zamaknjenja! Izohipsa poželenja! Sediment orgazma! Čez celo sobo sem te imel povečano, ljubica, potem pa - zareza krika zadaj za hišo in paß kot milni mehurček se je razpočilo sladko počutje in se sesulo v kotalečo se, brska�jočo depresijo, kakor požgano svetišče sem štrlel izza mize, daleč daleč od tebe, takšna daljava ni zarisana na nobeni zemljepisni karti, moral sem seči v omaro po steklenico z lav- danumom, zdržal dan, dva, tri, po tednu samotarskega škra- banja odprl še predal z brizgalko, sijal v mavričnem lomu severnega sija, potem obležal, obsekano brezvoljno tnalo, se zlakoten pognal po stopnicah, opotekel do prve krčme, zagri�zel v kruh in mast, postan krompir zalival s pivom, da mi je grenko mezelo po vratu in za srajco, odrinil umazani krožnik in obtolčeni vrček, planil na ulico - Tu sem se znašel Pasijonka, v tej klavrni pocigančeni četrti pred znamenito palačo greha, gospa Kopecky me bo oštela, slaba stranka sem postal vse skupaj ne vodi nika�mor, kako da ne? kako da ne? slišim nežen glas v možganih, Elsin žametni alt, ki zavalovi v moj splašeni ud, moja misel preklasto pritrdi, če vse skupaj nikamor ne vodi, so vse stva�ri tam, kjer morajo biti, roka je tam, kjer je roka, v njej se znajde moj plašč, ponudim ga Mizzl ki se skuša brezzobo nasmehniti »Gospod doktor Nachtigall« zašušlja stara, »pogrešali smo vas.« »Tudi mi smo se pogrešali,« se zasmejim in čez hipec, ker garderoberka prazno bolšči vame, dodam, da gre za šalo. »Ja saj,« prikima Mizzl »vaše smešnice smo pogreša�li.« Mezeča poltema salona me vsrka vase, počutim se kot klica, plavajoča v sokrvici, kje si, Else, pridi, Else, z grehom me odreši greha, zagledam te, božajoča boginja, na tebi pa tolstega zloščenega želvaka, ki sem ga prejšnji mesec videl vstopati v hotel ob plesni šoli, naj ga pri priči kap! Elsin dolgi beli vrat je v ostrem kotu zvit nazaj, s težo pohotnega vampirja pribit na oblazinjeno naslonjalo zofe, lasje razsuti, pogled pa! Eno oko odsotno, tako zre samomo�rilec iz pozabljene daljave, drugo je živo, zadrto vame, želo naslade in posmeha, evo, tako gre to, moj dragi slavček, z denarjem so dosegljive globine človekove duše. kar si mi ti Šepetal, je razpihano pleve na goličavju preteklosti, danes se osvaja s podpisovanjem čekov, ne verzov, ampak to ni prav, Josipina, Magdalenica ljuba, v tvojem čelu še vedno gorijo ogenjci poezije, natančno jih vidim, za župnijsko cerkvijo sva se poljubljala, sveti Martin nama je pomežiknil, obtesal sem te, Češnjica, sem Šepnil, obtesal sem te in zdaj si drevak in me nosiš po vrtincih, ožinah in brzicah življenja, cvrk! cvrk! so se prižigali plamenci radosti za tvojimi priprtimi vekami - Reci mi, da še vedno gorijo, da jih znam netiti, reci mi! čeprav te zdajle gleda kak rdečeličen nadebudnež in te za�peljuje s poznavanjem drugega zakona termodinamike, med govoričenjem se poženi k meni, poslušaj mojo zarotitev, ni�kogar drugega ne bom iskal, izbrisal bom Else, Greto, Pata in Patachona, šla bova v tkalnico ljubezni in se prešila, iz dveh zemljevidov erogenih točk bo nastalo novo vesolje užitka, iz trenja medenic se bo izkresala nova svetloba, ustvarila bova travo in pojoče čričke - Grem k slinasti krastači, ga s kazalcem krenem po pleši, sunkovito trzne, spusti plen, se z odprtimi usti zazre vame, a njegovo začudenje me ne gane, vidim, kako ti gre na smeh, podlasičasta Else, oko samomorilca se razprši v kapljajočo sedanjost, končno se bo nekaj zgodilo, končno vstopa nemir v lepljivo sluz budoarja gospe Kopecky, tolsti galapaški želvak skuša planiti pokonci, a se kobali, podoben orjaškemu mrče�su, po precejšnjem trudu se skoleha na noge. »Kakšna nesramnost!« zakriči, »nobenega rešpekta, a sploh veš, kdo sem, ti vajenček, smrkav pod nosom?« Jaz pa še enkrat: krc! Tokrat po levem uhlju, potem pa ga z iztegnjenim sredincem dregnem v trebuh, pičim v tre�buh, povrtam, kot bi hotel preluknjati balon. »Ššššš,« zašuštim, »cepelini so ogrožena vrsta.« »Gospod Fredi,« začne kričati stari tolstovampež, »go�spod Fredi! Madame Kopecky! To je višek, da pošten meščan še v kurbišču nima miru!« Težke zavese se razmaknejo, skoznje zakoraka močni Fredi. zanesljivi Fredi, vsega hudega vajeni Fredi, se ustopi predme, odkima z glavo, kar nekam žalostno. Dvignem roko, da bi ga, šššššššššš, pičil v trebuh, a mi ne uspe, hiter je kot jegulja, zvije mi roko na hrbet, da boli in zajavkam, pelje me k izhodu. »Greva na sprehod,« reče. »Se bo treba ohladit!« Z zadovoljstvom ubogam, vse ostalo bi bolj bolelo. »Mojih smešnic ne razume več nihče,« se kislo nasmeh�nem Mizzi, preden prifrčim na trotoar. Fredi na kratko za�ploska kot mlinar, ki otresa moko z rok, fant je oplel, mletev je končana. Obrne se in izgine za vrati. Ležim na pločniku, dobro mi je, roka me ne boli več, za�čelo je snežiti, bele krpice plešejo v hipnotičnih vzorcih, se spuščajo name kot božja pozaba, gladina miru raste, že mi sega do grla. Nad menoj se začrni senca, med snežinke pripleše znani obraz, zaskrbljeni obraz Oskarja Rosenberga. »Gospod Slavko, vam je slabo?« Odmahnem z roko, Oskar me prime z eno roko pod paz�duho in z drugo okrog hrbta in me poskuša dvigniti. »Me lahko pustite na miru, vse je v redu,« nejevoljno rečem. Oskar me spusti, sedečega na pločniku. »Davnina se je zatekla v umobolnico,« zamrmram. »Kako, prosim?« Pogledam navzgor, v vrtinčasto igro snežink, lahkotno je pozabljenje, lahkotno. »Zadnjič, ko sem vizitiral v Narrenturmu, me je preši�nilo, da se je spomin na srečnejše obdobje človeka zatekel v blaznico.« »Zakaj?« vpraša Rosenberg. »Zakaj? Da bi zbežal pred norostjo modernega sveta, gospod Oskar. Kaj vi mislite o tem?« »Če vas opazujem sedečega v snegu ...«se nasmehne. Prav ima, pomislim, se glasno zasmejem, oprem obe dla�ni z razprtimi prsti na tenko plast snega, pod katero čutim hrapave tlakovce, se najprej spravim na kolena in potem vzravnam. Veduta iz tega položaja ni tako zanimiva kot iz žabje perspektive. »Se spominjate najinega srečanja na mostu?« vpraša Oskar in mi pomaga, da se otresem snega. Pokimam. »Civilizacijo ste označili kot napredujočo shi�zofrenijo, če se ne motim.« »Tako je,« se nasmehne Rosenberg. »Zdaj ste prišli do podobne ugotovitve.« Objame me čez rame, ko se obrnem in stopim po ulici, mu roka omahne v prazno, a hitro stopi za mano in me znova objame. Ne upiram se, objem sodi k občutju izgubljenosti, v katero drsim, že zdavnaj sem prišel do te ugotovitve, reci�mo takrat, ko so na gimnazijskem dvorišču zacveteli divji kostanji in zadehteli s tako močjo, da je postalo vesolje pre�tesno, pretesne so postale tudi bluze sošolk, ki jih je razgrela muhava majska sončava, pa takrat, ko me je pater Gabrijel, na večer pred obhajilom, čudno resen prijel za brado, dvignil obraz k sebi, me božal po licu in govoril o tem, da imam prili�ko od Boga izprositi velike stvari, božal me je in oči so se mu pričele temno svetiti, kot rubini na kelihu, z drugo roko mi je segel za vrat, odpel gumb in zdrsnil na prsi, s polžje spolzko dlanjo poslušal, kako mi v pričakovanju velikih izpolnitev bije srce, prestrašil me je s svojo resnostjo, ko me je božal, je postajal čedalje bolj zasopel, v otroški veri sem najprej mislil, da postaja zanosen zaradi bližine Boga, potem pa z nezmotljivim nagonom mladiča spoznal, da sem ta večer jaz patrova božja bližina, pretreslo me je spoznanje, da je človek človeku lahko bog, brezmejna nevarnost in radost - »Oskar, do te ugotovitve sem prišel že zdavnaj,« utru- no rečem, »tudi tisto noč, ko si naju z Josipino srečal za Stubenringom. V penzion sva hitela in z najino ljubeznijo za�žgala Dunaj, srditejša od Otomanov.« »Razumem,« reče in odmakne roko z mojega ramena. Me, ne razumeš, ne razume, še sanja se mu ne o trepeta- nju v želodcu, o slabosti, hlepenju, od katerega so se mi šibile noge in solzile oči, hotel sem postati nekaj velikega, za vsako ceno, z drobno deško močjo in uničujočo voljo, da bi se rešil lisastih vlažnih mrzlikavih hodnikov šmartenske hiše, ki so bili sredi poletja ivjaste beli od kondenziranega amonijaka, poskusite se odreti pri živem telesu, pa vam bo jasno, kako smrdi smrt - Preklemano vseeno mi je bilo za patrovo sopenje, od nikogar nisem hotel ničesar izprositi z gorečno vdanostjo, pomagaj mi, o Bog, da ne bom tisto, kar sem, takšna je bila moja molitev, in to je, Oskar, v resnici tragično, biti otrok z željo, da bi zatajil svoj jaz in se zamenjal, kako naj bi otrok vedel, kaj je? Ko se je razpočilo jutro in se je cerkev od birmanskih oblek pobelila, je imela topeča se hostija na jeziku okus po ovsu, ker sem se spremenil v žrebe, ki se hoče preznojiti s svobodo dirjanja, orgelski staccato je peketal po umišljeni savani, imel sem zahodni veter v grivi, dišal je po indijan�skih vračih, tedaj pa - me je nekaj zmotilo - hahljanje, kakljanje, kot bi zajčji bobki padali na razbe�ljeno pločevino, na kateri so se sušila zelišča Olgine sosede na Bregu, pak-pak-pak-pak, pak! dovolj, da se je žrebiček splašil, izhlapela planjava svobode, ozrl sem se po cerkvi, kaj za hudiča - in res je bil vrag krvavi z vampirskimi usti, volčjo kožo, v kotu pred zakristijo čepeč, rožnati bingelj se mu je vlekel med nogama, kot popkovina krave, ki se je pravkar otelila. spaka se mi je režala, zmajeval je rogatec, ti mali boš Jenko? si jedel lepenko? ti mali boš Pasteur? ne bodi tak pozer? isteur v učbeniku je imel temne, že redke lase, sivo brado. sive brke in oči! oči, ki so me očarale, oči-svedre, s katerimi je videl brezkončno daljavo mikrokozmosa, in tudi Jenko je bil neke vrste zdravilec, še in še sem si v mislih po�navljal njegovo pesem, ki govori, da je moč s poezijo pomiriti neznane strasti srca. žgoče kot živi ogenj: čut se zlije mi v besede, preč so črne bolečine, strast občutkov divjih mine, jasen mir se v prsi usede - jasen mir se v prsi usede, jasen mir, jasen mir, sem po�navljal. drdral, žebral. zdaj pa se mi peklenšček v kotu cer�kve posmehuje, otroku, ki koprni po spodbudi, drobni smeti v Pasteurjevi epruveti! »Ne razumete, Oskar, ne razumete.« Pogleda me, se ustavi, obraz se mu zdruzne, zgrbanči od razočaranja. »Nisem vas hotel prizadeti,« reče, pomolči, »najbrž bi bilo boljše, da se poslovim?« »Mogoče bi bilo še boljše, če stopiva do Hawelke in se posloviva od treznosti?« »Brez senčice dvoma,« se z olajšanjem zasmeje. Ko se približava Dorothergasse, je tišina zasneženih ulic podobna mačjim korakom, okna vogalne hiše so v prvem nadstropju osvetljena in odprta, da je slišati hrup zabave in zvenčanje kozarcev, ko dvignem pogled, je na oknu znana podoba nadčloveško zoprnega napihnjenca, morastega kse�nofoba, ki mi je v zadnjem letu začel slediti in me sistema�tično šikanirati, kot vse kaže, sem postal programska tarča njegove samopotrditve, sicer se v tako velikem blodnjaku, kot je Dunaj, najine poti ne bi mogle kar naprej križati! »Lejte si no, poglejte!« ga slišim kričati z okna, bahavo režanje je namenjeno nama in družbi, ki se zabava, »pripad�nika eksotičnih kaktej bi se nam rada pridružila. Bratje in sestre, imate radi temperamentne južnjake?« Na oknu se nabere venec veseljaških mladeničev in raz�gretih damic, ki si naju ogledujejo kot kakšno cirkuško atrak�cij n »Kdor ima preveč. mora deliti s tistimi, nimajo nič,« reče kratko ostrižena brinetka in z okna vrže kristalni koza- rec, napolnjen z rdečim vinom, da se raztrešči pred nama. Njena duhovita poteza izzove salve smeha, kozarci zač- nejo drug za drugim snežiti skozi zrak in se drobiti na raz- plundranem, razvoženem cestišču. »Res je,« rečem, se sklonim in naredim kepo, jo z roka�mi segrejem in zgnetem, da postane prava ledenka, s takimi smo se obmetavali na gimnazijskem dvorišču, takrat sem bil ostrostrelec, medtem ko se družba z okna pači in reži, poci- Ijam v nadčloveško visoko arijsko čelo in vržem kepo, bes ponižanega ji da nadčloveško hitrost in - plafi Ne, očitno nisem več v gimnazijski formi, namesto napih- njenčevega čela bolečemrzlo zadenem brinetkin dekolte, uči�nek je dramatičen, sufražetka vrisne in prhne kot sesedajoč se sufle, sledi sufokacija, ženšče omahne v naročje zgroženih pijandur, nastane vik in krik, med njimi je mogoče razumeti le lovske klice k pregonu, moški del druščine zgine z okna in se topotaje prelevi v trop slinastih goničev - »Zginiva, Oskar,« hripnem skozi smeh, brez oklevanja stečeva po ulici, zavijeva okrog ogla in se potuhneva v temo starega velba, zadovoljstvo nama razteguje lica, a morava biti tiho in zadržujeva dih, še nekaj trenutkov in mimo naju se pripodi bevskajoča grucica zasledovalcev, z glavami in rokami besno opletajo okrog sebe, plen je izginil, kaj je bolj idiotskega od ukanjene zveri? »Pridi,« šepnem Oskarju, »Hawelka obožuje žejno sr�njad!«

V OBJEMU Z MUZO[uredi]

Nenadna odjuga! S streh kaplja tajajoči se sneg, večer zvenči kot eksotičen orkester, sestavljen iz samih tolkalcev z nežnimi, nežnimi prsti. Od Donave - vse prihaja iz naročja reke - se je prikradel blagi vonj morja, Črnega morja, Jonske�ga morja, vonj Sredozemlja, bazilika, timijan in rožmarin za hip, mogoče le za nekaj begotnih uric preglasijo smrad cvrčečih klobas in prežganega olja, posedejo se na cimetove kolačke, marcipanove paličice in s čokolado prelita mandelj- nova jedrca, da zadišijo slastno, kot devica, ki prvič razpre stegna. Taka je dunajska pomlad pred pomladjo: v skladu z dvojno naravo mesta, veličasten privid, osirotela stvarnost. Po ulicah zagostolijo prebujene mladenke in se zašopi- rijo zapetelinjeni študentje; biserne ogrlice se srebrnkasto, oficirske epolete zlatasto, manšetni gumbi in kravatne igle platinasto svetlijo. Iluzija zmaguje: med ljudi se vrne samo�zavestni, patetični smehljaj terezijanskega meščanstva, po�glejte nas, mi varujemo cesarico, naš zaščitnik pa je sam ljubi Bog! Prevaranci so ponosni na svojo zvestobo, prevarantje in goljufi navdušeni nad umetelnostjo zvijač: tako mora biti, ko se presuka leto in vzpne v nov začetek, sleherna pomlad je velikanska pozaba smrti in krvav porod. Visoke okrasne bukve, ki obkrožajo eklektično veličastje Musikvereina, okrašenega z balustradami, stebriči in terako- tastimi statuami, so še gole, a pozorno oko zazna, da so se spodnje veje napele, napovedujoč prvo popje. Za drevesi se v tokatnem drdranju valijo avtomobili in kočije, prihajajoči od Opere in Koncerthausa. Dame v toaletah in gospodje v frakih spominjajo na pasijon pomembnosti; njihovi pogledi govorijo» da bo večer nepozaben za tiste, ki so tukaj, in da bodo oni, kijih ni, pozabljeni. Kar precej mladih ljudi pa, to se vidi že na daleč, ne sodi med smetano dunajske buržoazije, razumniki so, ljubitelji glasbe, ki bodo v veliki dvorani najbrže sedeli na zadnjem balkonu, a bodo po koncertu odšli na ulico opotekavi, z raz�galjenimi in razpaljenimi dušami. Tudi tokrat se okrog muzikalnega svetišča suka pre�cej ljudi v dolgih suknjah, ki hočejo ostati neopaženi in jih poznamo iz poglavja, odvijajočega se na Južnem kolodvo�ru. Tisto poglavje se je - zanje in za avstrijskega kanclerja - klavrno končalo. Zakaj so tu? Zaradi dunajskih veljakov in dostojanstvenikov, med katerimi je mogoče razpoznati celo ministre in vladne svetovalce. Policaji v civilu pozorno opa�zujejo preprodajalce vstopnic, ki pred Musikverainom brez sramu in strahu počnejo svoje packarije, a ne posredujejo; mali lopovi, rokohitrci in žeparji še niso vrgli nobene vlade in sprožili revolucije, čeprav je res, da so se vedno znali s pre�vrati okoristiti in obogateti na račun tuje nesreče. pomarančastem večeru, ki se gaje dotaknil mediteran�ski vetrc, so revolucije in nesreče neskončno daleč, spomin na svetovno klanje pokopan, medtem ko pred vrati Evrope potekajo lokalni genocidi in kolonialni cinizmi. Državljanska vojna v Bolgariji je le ena izmed slabo insceniranih balkan�skih melodram, Mussolinijevi fašistični izpadi pa commedia del’arte, začinjena s pikantnim južnjaškim postavljaštvom. Koncert Igorja Stravinskega me vznemirja že nekaj časa, ne samo zaradi njegove glasbe, konstrukcije nemogočega, za- snutka novega, absolutnega kontrapunkta, ampak zaradi za�nimanja, ki ga je izzval mojstrov prihod na Dunaj. Sedel sem v mansardi in razmišljal o umetniški slavi. Kakšno potrditev prinese slava v človeško zgodbo, ki ji pravimo življenje? Me�lanholični pogled Aloisa Handkeja, pretrgan in zamrznjen v daljni sklepni akord, za katerim stoji le še praznina tišine, bolezni in hiranja, me opozarja: minljiv je tvoj spomin, ne na�veži se na ničevost uspeha, tisti, ki ti danes ploskajo, bodo jutri prvi zgrabili kamen. Ampak, vseeno - kaj pa je - kaj je privlačnejšega od trenutka, ko ti segajo v roko princese in prestolonasledniki, ko te trepljajo impresariji, ko k tebi pristopajo igralke z bleskom erotične predanosti v očeh in jim svilena, na nadlaht zdrsnjena naramnica raz�krije globino občutka za poezijo? Prekleta dvojnost v vsem! Eno je Handke, pozabljen, zarešetkan v azilu stolpa blaznih, drugo Moissi, ki z zmagovitim nasmehom ob skandiranju ob�činstva premaguje bolečino svoje vloge, premaguje večni križ umetnosti! Sedel sem v hladni mansardi, poslušal pokljanje košče�nih prstov mrtvega neznanca v omari, trepetal za usodo čr�tic, ki sem jih poslal v natis v Ljubljano. Ne tebe, Vijolica ni bilo ob meni, ne Vladimirja, da bi mi s širokim uredniškim nasmehom rekel, da so moje zgodbe dobre, da so iz hrbtenjač- nega mozga modernega sveta izsesane - kaj vem, ali koga ganejo? Je vizija skrotovičenega sveta, ki je abortiral Boga in zadostil vampirskemu gonu s tem, da je Evropo spremenil v klavnico, sprejemljiva za bralca? svojih besedah ne ponujam potuhe in plitke zabave, bralci se ob njih ne morejo spovedati in dobiti odveze, ne pridigam jim, naj se po nedeljski maši in žgancih zavalijo na ženo in oklofutajo otroke, potem pa - hajdi! v prepovedane hiše po prepovedane užitke, kar pišem, boli huje od trnove krone! Prekleta dvojnost v vsem! Zakaj, se sprašujem, ko s Hubertom stopava proti ob�sijanemu Musikvereinu, je uspelo Stravinskemu? Njegova glasba je razsekana, boleče rezka, magična skonstruiranost zvočnih tokov temna, kontrapunkt izražen v spletu prese�netljivih ritmičnih preskokov! Ko je začenjal pot slave, so se obiskovalci na koncertih v Parizu pljuvali in pretepali, zdaj pa se vrača iz Amerike kot glasbeni prerok disharmoničnega sveta - Pred koncertno zgradbo, ki me vedno znova preseneti s pompoznim eklekticizmom, se ustavljajo avtomobili, livrirani uslužbenci sprejemajo visoke goste, pomembni politiki, njiho- rf dame, denarni mogotci podjetniki z obiskom izražajo pri- padnost naprednemu umetniškemu snovanju, čeprav doma ob radijskih sprejemnikih in gramofonih dremajo ob Straus�sovih valčkih, treba je biti avantgarda, hoditi in sedeti v prvi vrsti včasih je treba zamižati in si zatisniti ušesa, nikakor pa se ni dovoljeno ogniti novotarijam; novostim sicer ne bo pripadlo nebeško kraljestvo, ampak kraljestvo kapitala, ce�sarstvo nepopustljive moči. »Karneval bede,« izcedim skozi zobe. Hubert me pogleda, se nasmehne, pokima. »Kot pri vseh množičnih obredih.« Molčim, je množičnim obredom sploh še mogoče uiti? Je moje pisanje za oknom mansarde obred unikatnega posa�meznika? Na videz se dogaja v osami, daleč od brbotavega sveta, pa je to tudi v resnici? Ni, ni! Ni, družim se z literar�nimi osebami, družim se s smrtmi, ki jih prizivajo, okostnja�ki zarožljajo, v predalniku poklja les, tramovi na podstrešju cvilijo, škripajo spomin na neko zgubljeno eksistenco, ki se je šla obešat v temo in prepih kot kakšna kraška gnjat, na podestu slišim kifoskoliozno starko, menda je živela v hiši pred vojno, zdaj pa se je spremenila v avtomat, ki ga poganja človeški strah, včasih, ko se po prstih vzpnem po stopnicah, jo zasačim, pred sosedovim stanovanjem popravlja stenske ure, navija kukavicam vzmeti, da ob polnih urah skočijo iz razprtih loputic - kaj ni vse to množični obred? Ne obred odsotnosti, am�pak libidinalne, histerične prisotnosti tujega, tujosti, tujstva, ki je poselilo človeške duše in se v njih strdilo v nerazkroj- Ijivo usedlino, ta usedlina pa kali in motni življenjski elan, a mogoče mislim, takrat ko pišem, na tvoje boke, imam v nosnicah vonj po ikrah - ne, nobenega nagona, nobenega vzgona, erekcije, hlasta�nja po fukljanju, nič, nič, nič! »Bi šel raje domov?« se Hubert zaskrbljeno obrne k meni. Ustavim sc. snamem očala, poiščem robec in jih pričnem HstitL ihtavo, kot bi bile sipice krive za moje zabrisano, neiz- ostreno bivar\je, odkimavam, avtomatično, na las podoben kukavicam v oskrbi skrivenčene starke. Švist mi gre skozi možgane, črtast blisk breskovorume- nopekoc, in - olajšanje! Pred mano koncertni kolos, ministri, borzni posredniki in njihove nastavljaške priležnice, množica ob- rednikov, strumno topotajoča proti enemu samemu cilju, eks�ploziji Pomladnega obredja, to so feniksi, ki ne vstajajo iz ognja, ampak iz pernic - Z nerazumljivo lahkotnostjo stečem po širokih zavitih stopniščih proti balkonu, se pošalim z garderoberko, smeh�ljaje kimam mladim obiskovalkam in obiskovalcem, tu na tretjem balkonu smo se znašle sorodne duše, ne le zaradi plit�kih žepov, ampak tudi frenoloških podobnosti, ki pričajo o slovanskem pedigreju - Pripravljen sem, luči v dvorani pričnejo ugašati, zato pa se prižgejo reflektorji na odru, skozi stranska vrata, izza orkestrašev, ki skočijo pokonci in pričnejo z loki, paličicami in rokami trkati po notnih stojalih, kar je skupinski znak za priklon muzičnemu geniju, prihaja Igor Stravinski, strog, visoko vzravnan pred svojo nalogo, Kronos novega časa, nje�gov nos je podoben gobcu slednega psa, oči, bliskajoče skozi očala z okroglimi lečami, me spominjajo na arhitekta Babi�lonskega stolpa, strmečega v nečloveško veličastni načrt, ki ni narisan na papirusu, ampak v graditeljevi zamaknjenosti in viziji, tudi Stravinski ne misli na note, ampak na zvoke, ki se bodo spopadli, da bi predrli opno nemega časa, ha, kaj pa štrleča ušesa, školjke kozmičnega ritma? in čutne, mesnate ustnice, ščetinaste brčice, paganinijevski prsti? Ko se Stravinski prebije v ospredje odra, se dvigne tudi občinstvo in začne ploskati, med aplavzom je slišati vzklike odobravanja in občudovanja, dirigent se klanja in mojstru sega v roko, potem skladatelj sede za klavir, razprodana dvorana utihne, do sem gor, do tretjega balkona je slišati na�petost porajanja: kaj bo prišlo na svet? Že prvi zvoki zarežejo kot britev, divje sekvence se vrtin�čijo, zamrejo. vzpnejo v svoje nasprotje, inverzijo, zrcalno sli�ko, vsak delček glasbe sicer vsebuje demoničen, vsiljen red, a v povezavi zvenijo kaotično, približno tako pletejo svoje misli shizofreniki, glasba me privlači, moje telo pa jo zavrača, raz- sekljani absoluturn zvočnega imperija me sili na bruhanje, zamižim, pred zatisnjenimi vekami se vozli svetlobe spopa�dajo med sabo, zmagujejo tisti, ki so vroči in se valijo v moje misli kakor razbeljena lava, z roko se dotaknem čela, poten sem, mokra miš, ki ne more vzdržati mučne lepote, vstanem, se opotečem k vratom, Hubert me grabi za rokav, a se ga s pomirjujočo kretnjo otresem, zdaj sem pred dvorano, sam samcat na hodniku, ki skuša posnemati vzvišeno veličastje cerkvene ladje, še vedno slišim strašno glasbo brez harmon�skega sidrišča, začnem teči proti koncu hodnika, se z ramo zaletim v kovinska vrata, skoraj padem na teraso visoko nad mestom - Zvezdno nebo. vrteče se nad menoj, spirala neskončno�sti! Zdaj nisem več miš, lahko peresce, votlih kosti, lahko bi letel, netopir, emblem razdvojenega stoletja, slepi ropar, kastrat dneva, princ teme, kje si, Severnica magnetnica, k tebi grem - Stojim na ograji terase ob kamniti Muzi, kdo si, hčerka Mnemozine in vnukinja Kronosa, smem oblizniti tvoj trebuh, me boš vzela pod svoje okrilje in mi boš dala delček božjega daru, da bom vreden Besede? Ob mojih nogah vzprhuta velika ptica, krakne, da skoraj omahnem v globino, oklenem se kamnite Kaliope, ne, najbrž je Erato, nima epskega oprsja, kar naprej me rešujejo tuje ženske, spodaj se iz sivine bukev izluščijo črnosuknježi in z roko kažejo proti meni, najbrž me imajo za poblaznelega samomorilca ali atentatorja, ker se zapodijo čez cesto in v koncertno hišo - skočim z ograje in se vrnem na hodnik, za trenutek po�gledam v veliko ogledalo, vse je v redu, ovratnik zapet, hlače le malenkostno zmečkane, suknjič ob reverju malce zdelan. moral si bom kupiti novega, iz dvorane zaslišim vzklike, to�potanje, tudi žvižge, ploskanje prehaja v skandiranje, ravno pravi trenutek, ko stopim skozi težko zaveso, vidim Stravin�skega. ki se ob klavirju priklanja, to ni globok, priliznjen pri�klon. ampak vzvišena zahvala skladatelja, ki je z mislimi že daleč, mogoče v nekem novem zvrtinčenem tolmunu siren- skega petja - treščim se zraven Huberta - »Z Erato sva se mečkala,« šepnem, on pa se široko, po dolenjsko nasmehne in zmajuje z glavo, kot bi jo uporabljal za ploskanje.

JEZIK SIBIL[uredi]

»Xe maram Stravinskega,« reče Oskar in me pogleda čez mizo v kotu točilnice, i »Zakaj?« vprašam, čeprav mi je v resnici vseeno, ko�kain in alkohol sta me spremenila v kanjo, počutim se, kot bi drsel po nebesni višini. okrog mene se besede spreminjajo v šuštenje vetra, svet je odmaknjen, zabrisan, z izjemo nekate�rih točk, na katerih, nenadzorovano, obstane moj pogled. Ta trenutek je to grča v opažu nad točilno mizo, grča meje začarala, grča-miš, grča-hrček, grča-podlasica, grča-svizec, grča-podganica se smuka po stropu, čuti mojo bližino in jo je groza, moj gon je zlobnejši in hitrejši, preden se bo skrila v luknjo, ji moj kljun preluknja suknjo - »Glasba postaja koncept,« reče Oskar, besede padajo na mizo kot domine in se sestavljajo v smiselno verigo, »tako je tudi pri serialistih. glasba je samo še matematična telovadba.« »Ja,« pokima kanja, ki grčo preganja, »ampak bojim se, da prave izbire ni več. Ali racionalni koncept ali charleston. Apolon proti Dionizu.« Pametno za ptico mrhovinarico, ni kaj, »Ah,« reče Rosenberg, »to je dekadenčno. Vstop v duhov�nost je mogoč le s skrajno izpostavo telesa. Čutno nosi spiri�tualno na podoben način kot zemlja letne čase.« »Kot oder igralce, brez patetike.« Oskar nima nič proti pripombi ocufane ujede. »Mimogrede,« zamrmram in po grlu poženem glažek sil�vanca, »kako napreduje tvoj roman? O nesrečnem stoletju?« »Slabo,« pornenca na stolu, dvigne kozarec in odpije drobcen, mišji požirek, »glavni junak mi dela težave.« »,4 res? Se zaljublja v napačne moške?« »Zaljublja se v ženske. Prave in neprave, kar je za roma�nesknega junaka v redu. Problem je v tem, da ne poznam njegovega ... ozadja.« »Ha,« se zarežim, »ne bodi neučakan. Boš že prišel do njegovega ozadja.« Otožno odkima. »Premalo se druživa. Premalo mislim nanj. Na tak način ne morem priti do močne karakteriza�cije.« No, kam naj si zdaj vtaknem krempljasto zajedljivost? Ko ga gledam čez Štefan vinca rujnega, se mi malce zasmili »Mogoče pa roman o nesrečnem stoletju ne more imeti junaka ...z ozadjem,« se nasmehnem. »Hočem reči, morda je čas, o katerem govoriš, preveč raztreščen, da bi lahko ob�likoval plastičnega junaka. Takega z globino, s preteklostjo, s perspektivo blodočnosti. Bodočnosti,« se popravim, opletavi jezik nagaja, se zapleta. »Mislim, da se motiš, Slavko,« reče resnobno. »Raztreš- ceno stoletje je prava glina za polnokrvnega romanesknega junaka. Samo še v zgodbi je mogoče izklesati osebo iz enega kosa, me razumeš? Osebo, ki je do kraja dosledna, pa magari v samorazkroju, avtodestrukciji.« žarišču pogleda, ki je bil zasvojen z grčico-zajčico, pride do nenadnega zdrsa, do zasuka, ki me za hip zmede, pink-pink-pink slišim pinkati nekaj mastnorumenega, glava se mi suče proti vratom, tam je Selma, v roki drži razlomljen piškot, drobtinice padajo z dlani na ladijski pod, mastnoru- meno, pink-pink-pink - solze mi navrejo v oči, Josipina, v pinkanju drobtinic, ki pa�dajo na pod in nanje že stopajo zahojeni pivci, je zbran ves svet, mala deklica, zapuščena in zlorabljena, s premrlimi vrabčki v žepih, sama samcata, drobna drobcena z nadčloveško močno uporno dušico, požvižgajoč se na blodni tek stoletja - stegnem roko. ji pomaham, naj pride k nama - »Glej. Oskar, tu imaš junakinjo za svoj roman, takšne ne premore svetovna literatura, vzemi jo domov, sleci jo, položi c posteljo, pokrij s poljubi, naj ji bo toplo, na blazino položi njene ptičke, da se bodo ugnezdili in tvoj dom spremenili v ščebeta v raj. stari Alois jih bo slišal v stolpu norcev in se bo smehljal, široko smehljal, kakor polna luna, ki se ogleduje v gorskem jezeru, vidiš, prijatelj moj, nobenega ozadja ne rabiš, nobene mistične globine, vse je na površini njenih izmučenih oči -« sopem in se dušim od razburjenja, da me Rosenberg panično gleda - Mala pride do mize, se mi nasloni na ramo in me cmok- ne na lice, potem se odmakne in razpre ponošeno suknjo, »No, gospod Slavko, kakšna se vam zdim?« »Mesečina, silna mesečina, morje dvigaš, jegulje naga�njaš v drstišča/« Nagne glavico, požuga s kazalcem. »Ne bodite lump,« se našobi, »čisto resno sprašujem. Sem kaj zrasla od zadnjič? Bom kmalu dovolj stara, da me boste vzeli k sebi?« »Kmalu,« kimam, »kmalu,« v želodcu pa že narašča tu�mor izdajstva, kako smem? Selma sede, prime kozarec z vinom, a nočem, da bi pila, pomignem natakarju, naročim obaro, vročo obaro, Selma se zadovoljna spravi k jedi, ko potolaži lakoto, odloži žlico in me pogleda. »Kaj pa, če boste prej odšli?« tiho vpraša. »Odšel,« se zbegam, »kam naj bi odšel?« »Domov,« reče, »k svoji nevesti. Vem, da vas čaka!« »Potem,« rečem, se odhrkam, v glavi mi prične šumeti neurje, »potem bo zate poskrbel tale gospod. O tebi bo na�pisal knjigo.« Mala se presenečeno presuka k Rosenbergu. »Res?« hlipne, »vi pišete? Vi to znate? In zakaj bi pisali o meni? Saj nisem ničesar naredila. Še prebrati ne bi znala tistega. kar bi napisali!« Oskar je namršČen. moja igra mu ni všeč. »Nič ne morem storiti namesto tebe,« me zavrne. A Selma je z obema rokama zgrabila bilko, ki sem ji jo ponudil, k Rosenbergu gre, mu vrže roke okrog vratu. »Bog vam poplačaj, gospod,« klepeče, »pisati ne znam, lahko pa vam večer za večerom pripovedujem zgodbe, omi mi jih je pravila, dokler je niso spravili v hiralnico in nisem smela več k njej, le skozi umazano šipo sva se gledali, položi�la je zgubano dlan na eno stran okna, jaz pa svojo na drugo stran, in čez nekaj časa je postala šipa tako vroča, da se je stalila in sta se najini dlani staknili, a verjamete, gospod pisatelj?« Rosenberg pokima. »Verjamem, Selma.« »Kako vam je ime, gospod?« »Oskar Oskar Rosenberg.« »Lepo ime. Ne bom ga pozabila, tudi če boste vi pozabili moje.« »Ganljivo,« rečem, »nekakšna socialna melodrama.« »Zakaj se posmehujete, gospod Slavko?« je užaljena Selma. »Nismo vsi take sreče v življenju kot vi.« Bolno, vse skupaj je bolno, namesto da bi sedel v man�sardi in pisal nekaj močnega, razbeljene vijolične stavke, ki te izstrelijo v srečo kot morfij v žili, namesto da bi plaval na besedah-oblakih, se kljuvam med brezdomci, zdolgočasenimi štacunarji in boemi, grče-miši, drobtine-osončja mi polnijo limbični del možganov, moral bi - če sploh znam napisati močne stavke, kdo mi jamči? Pa�ter Ček-prijateljČek me je prepričeval, da sem rojen za visoko pesem, pa mi ni obljube stresal v uho in na srce le zato, ker ga je privlačila bela nedolžnost mojega vratu? Kaj govori o moji nadarjenosti z izjemo vizij, ki prihajajo z drugega bre�ga. iz odsotnosti, kjer vladata red in mirna, breztežna zbra�nost? §|j| Vstanem, s kremplji stisnem kozarec vina in ga na du- šek izpojem. »S svojim fasetnim pogledom vidim naprej in nazaj,« re�čem, ne da bi se menil za Oskarja in Selmo, kar tako, tja v en dan. čez mizo, v dimne kolobarje. »Najpomembnejša stvar v življenju je odhajanje. Poleg sprehajanja in bežanja. Odvisno od tega, ali na stvari gledaš iz ptičje ali žabje perspektive.« Oskarjev obraz je podoben razmočenemu mlincu, Selma je razpadla na kose svetlobe, spremenila se je v vitraž, proti izhodu grem in pazim, da se ne bi utopil, ladijski pod pivnice je postal močvirna šota, hljup-hljup-šljup delajo moji koraki, vrata so uvita v levo, če ne bi bil kanja, bi zravnan ne prišel skoznje, o ne, podboji bi me zgrabili in dolgo dolgo lasali - Zunaj pa jasna noč, kristalna noč, nebesni obok nizko nad mestom, obešen na zvonike, zvezde so težke, parajo nebo, se usipajo po ulicah, kot velike rumene buče ležijo po vogalih, usta imajo in plinast dih, nelagodno, nelagodno - Hvala bogu, da prihajaš, sinja ljubica, iz severnega sija drsiš kot veličastna galeja, privid vsevidja! Nisem več kanja, me vidiš, koprnečo kepico, me vidiš, sluzavega, solzavega homunkula, odsotnost ljubezni me je naredila pritlikavega! dolgi modri obleki si, drsiš skozi zrak, s svilo ometaš nebo, presojen dih si, da mi je lahko v čelu, čisto nič hudega se mi ne more zgoditi. Ko se mi približaš, vidim na tvojem vratu svetleči lunin krajec, ki vijolično utriplje, tudi to vidim, da imaš v lase vpletene drobne cvete zimzelena, večna ljubezen, na glas bi rekel, a v nenadni radoživosti ne morem lagati, ob besedi večnost se mi prikazujejo hrzajoči, krohotajoči se, na stežaj razprti konjski gobci, tik nad menoj si in se smehljaš, dvigneš vilinsko roko in s kazalcem prekrižaš ustnice, v pre�sunjenosti ni kaj reči, mi sežeš v dlan, dotik diši po jantarju, me dvigneš, mehak sem. šumljajoča rečna okljuka, pomigaš z boki, da zalebdiva nad križišči in ulicami, iz dvojne osvetlit�ve vidim ljudi od spodaj in zgoraj, v hudičevski in angelski perspektivi, to se mi zdi smešno, ker so v tej prekrivajoči se ekspoziciji pomembni in brez smisla, posvečeni idioti, sme�jim se, iz ust mi pršijo mehurčki radosti, se v zraku ohlajajo, spreminjajo v biserčke in padajo po tlaku, £o nz vrabčji pink- pink-pink, ampak trasiranje najvišje ljubezni, Ariadna, ne bova se izgubila, rae 60 se nama treba iskati, pred mansardo narediš šobico in pihneš v okna, se odprejo, osvobojeni za�stori plahutnejo ven, kot bi hoteli uiti na ulico, zdrsneva do postelje, ko te hočem objeti, se odmakneš - »Nueva anima razmotritvaja divinski svit,« rečeš, to sli�šim, zaprepaden, da razumem jezik šibil, in ker ti ne znam odgovoriti, zaprem oči in začnem v središčnico bitja risati mandalo, ki bo uročila čas in ga zaustavila - za usta vilasta.

VESLAČ V GRMIČEVJU[uredi]

Ko stopita iz poslopja Zahodnega kolodvora, ju pričaka prijazno pomladno sonce. Greta je oblečena v svetlo dekol- tirano in v pasu stisnjeno obleko, ki se nadaljuje v plisirano krilo, pred hladom jo varuje kratek pomladanski plašč s krz�nenim ovratnikom in obrobo na koncu rokavov. Grom je na�pravljen v črne, pedantno zlikane hlače in okusen siv suknjič; kravato ima, kot običajno, skrbno zavezano in poravnano. Kratki lasje gospodične Meyer se na soncu zableščijo, svetlo�ba je v dremotnem nedeljskem dopoldnevu tako vsiljiva, da se Greta zasmeji in oči zasloni z dlanjo, kot bi stala na vrhu gore in upirala pogled v brezmejno prostranost, potem nekaj šepne Slavku, ki pokima, spusti dlan, odpre senčnik limonove barve; njen obraz in razgaljeni vrat sta zdaj v senci. Par se s postaje poda na levo, po aleji, ki vodi proti Schonbrunnu, mladenka skrbi za prijetno razpoloženje z ne�obveznim lahkotnim klepetom. Ob aleji rastejo akacije, ki pa še niso vzbrstele, previdno čakajo, da bo pomlad dozorela in jih povabila v dehteče cvetenje z dolgotrajnejšo neprekinje�no toploto. Ko stopata proti palači, obdani z lepo obrezano travo, in v nežno zgodnje zelenilo visokih dreves, srečujeta le redke sprehajalce, zato pa so s prenekaterega odprtega okna sklonjene glave meščanov, ki se prebujajo v sladki čas brezdelja. Na desni, v hiši, sezidani v manierističnem slogu, ki jo načenja zob časa, nekdo igra na klavir Mozartov me- nuet, opotekaje, z dolgimi koronami, ko prsti iščejo najboljše rešitve. S konca ulice je slišati vrisk otrok, ki se lovijo po ulici, spokojno vzdušje le sem in tja zmoti oddaljena avtomobilska troblja ali cingljanje tramvaja. Greta in Slavko gresta skozi park na velikansko dvori�šče, ki obdaja grajsko poslopje in je posuto z drobnim belim peskom; kar nekaj časa hodita, da obideta prostrano palačo in se znajdeta na njeni hrbtni strani. Pogled na prostrane parke, razsekane s sprehajalnimi stezami, fontanami, v hrib dvigujočim se stopniščem, ki vodi k vitkim obokom Gloriette, ju za hip omami, da se ustavita in očarana ogledujeta, čeprav razkošje Schönbrunna ni več takšno, kot je bilo pred nekaj desetletji. Kritičen pogled bi razkril kupe gradbenega mate�riala. nepospravljenih vej, ki jih je na tleh pustilo spomladan�sko obrezovanje, slabo ostrižene zelene meje, neprekopane cvetne gredice, a to je - v celoti razgibane scenerije - le za�nemarljiva malenkost, ki sodi k modernosti sveta. Modernost sveta ne more več vzdržati nekdanje monumentalnosti, si�metrije in preglednosti; to dejstvo pa se odraža v malomar�nosti, zanemarjenosti detajlov. Mladenka in mladenič v tem trenutku nista dovzetna za kritičen pogled na postmonarhične zadrege državne lastni�ne; tisto, kar jima je lastno in skupno, je želja, da bi se v dišečem pomladnem plenerju spontano prepustila volji teles, kemiji njune bližine in privlačnosti. Mimo Neptunovega vodnjaka se podata k stopnišču in se pričneta vzpenjati; kmalu ostaneta sama, ko se ozreta nazaj proti palači, vidita, da so se družinice na nedeljskem izletu razteple po parku, posedle po klopeh, razstrle odeje in nanje položile košarice s prigrizkom in pijačo. Samota tokrat prija, saj ju dodatno zbližuje, spontano, čeprav najbrž ne naključno se večkrat obdrsneta z boki; drobna dekliška dlan vse pogo�steje išče zavetja v objemu moških prstov. Brsteča vznemirjenost mesta, čutni nasmeški Mozarto�vih tonskih arabesk, ki odmevajo iz meščanskih salonov, pol- nih neznanih zgodb, smeh otrok, potopljenih v igro, zadnjo obzornico življenja, vonj Grete kokete, prebujenega grmička, ki ga nosi lepotička borovnička, duh, v katerem se mešata kislotrpkost razpadajočega micelija in purpurnogrenki vzbuh podtalnice, ki hoče biti oblak, posiljeno romantično idealizi�ranje družinske sreče, naklonjena otopelost nedelje, dneva, v katerem se Gospod pokrije čez glavo in se Hudiču ne ljubi kuriti pod kotlom zlobe, razstrupljeni metabolizem - Slovo, znamenje dokončnega slovesa! S kepo v grlu bo�žam Gretine prste. ki mi silijo v dlan, s paničnim občutjem izgube. izgube? ja, izgube mladosti, ja, mladosti pripadajoče neodgovornosti, se obdrsnem ob bok napete žrebice, kaj se napoveduje? kaj je prerokovano? Domov se bom moral vrniti, domov! Groza, da me je tega groza! Saj bom ob tebi, Josipina, visoko pesem ljubezni bova pela iz jutra v večer, na postelji in za štedilnikom, na po- ribanih deskah šmarskega sokolskega doma bova Vida in Martin, idealista v trikrat templjanih gojzarjih! Razumeš mojo razdvojenost, sestrica? Kako naj te delim s smradom po gnilih jajcih, ki veje iz hodnikov rojstne hiše? S prehlajenim zvonom, ki zadrgne grlo pohoti, ah, kaj pohoti, bukvastemu nagonu? Kam naj nabijem diplomo, ki mi jo bo izročil profe�sor Jauregg, veliki mojster, veliki skušnjavec? Na bedni črni križ nad bratovim grobom, na poceni pozlačeni letnici 1900 -1917, ki sta se pričeli luščiti? Diplomo, ki ni potrdilo zna�nja, ampak državno overovljenega vpogleda v sluzasto pod- stat življenja! Okostje, testosteron, žleze, neskončna spirala duše, ki ravno zaradi neskočnosti ostaja nezadoščena, kje naj vas povežem, kako naj vas zdravim? Greta mi položi roko na ramo. »Tu je nezadovoljstvo prepovedano!« se zasmeji in pokaže na park in palačo. »Diši po skušnjavi, tamle za ograjo stopnišča, v gostem grmičevju se je stoletja kopičil greh. Ker so v Schonbrunnu živeli pleme- niteži, se je kopičil plemeniti greh.« Greta, Greta! Moram se nasmehniti neizpodbitni logi�ki meščanke, stegna se ti solzijo, murenček poje v trebuhu. Življenju si naklonjena, prismuknjenemu, preprostemu gonu krvi, jaz pa razcepljen, poleno lastnemu poletu, hočem fuk in hlepim po eterični ljubezni, hočem ljubezen in capljam za tičem po smradu in sprijeni čutnosti. Očitek, vest, zločin, kaznovanje - Proč z navlako, naj bom pojoči muren v tvojem trebu- hu. naj bom vlaga v tvojem grmičku, naj bom zdaj, do konca zdaj - »Kaj. če ne bi odšel?« Greta me začudeno pogleda, moje misli so drugje kot srbečica njene želje. »Odšel?« »Po koncu študija. Če bi ostal tukaj, na Dunaju.« Narahlo me potegne za sabo, s stopnišča med grmičevje, ki naju zagrne in vabi. »Kaj drugega sploh ne pride v poštev!« reče z zapeljivimi, motnimi očmi. Kar je motno, je nepreklicno, tu bistrina nima moči, mot�na misel, motno poželenje, v dlaneh zasvetita kometa, hitra sončeva glasnika, nazaj k tvojima dojkama hočeta, razpnem te, kar je hitrejše od vesti, ne more zadeti ob očitke, dve glavi imam in kri odteka iz velike v malo, tvoja dlan ima občutek za pretakanje krvi, ko me potisneš k tlom, se plisirano krilo nad mano razpre kakor padalo, ki so ga izumili letalci, da lahko v nesreči skačejo iz vrtoglave višine, tudi ti si padalka in skočiš name, solze tvojih stegen se družijo s solzami mojih semenčic, čolnar na razburkanem morju sem, vse močneje valuješ, jaz pa se vse močneje oklepam tvojih razkrečenih in dvignjenih kolen, vesla so, rešitev so, ne bom še potonil, ne bom še potonil, ne-bom-še-potonil, ker, ah - Prostor je povsem bel, brez obzorja, zamejen le s plahu- tavimi bolnišničnimi rjuhami, ki niso na nič obešene, na nič položene... mrmrajoče rjuhice, zvenčeče rjuhice, znani mrmot, poznani žvenket, zamrznjeni beli nageljni se drgnejo ob praz�nino ...ki ni praznina, ampak obris ... obraza, tvojega obraza, daljna ljubezen, gledaš me, razpeto, zaklano svinjo, spraznje�ni vozel tkiv in živcev, v katerih tiktaka gluhi čas, gledaš me brez očitkov in privrženosti, z neznosno milino in hladom, kot bi bila Bog - Nazaj, od glorije h Glorietti, v zelenilo grmičevja, k vlaž�ni zemlji na hlačnicah in za nohti, k zobem, ki so se mi za�grizli v vrat, k roki za pasom, ki se ti ne pusti odmakniti, ker še vedno utripljeva vklinjena, zagozdena, z lasmi me žgečkaš v uho. nad nama se v jasnino neba tkejo prameni sivih ob�lačkov. »Koliko odtenkov sivine,« kdo govori? to ni tvoj glas, ni Gretin glas. materin glas je, prekrije me z dominantnostjo, čez robove mojega znanja o sivosti sega, domačnost prinaša, slast zastruplja, nočem od tu, nočem - Pa te kljub vsemu spustim, da mi ud zadrhti v hladnem zraku in se zvrne v pregib noge kot omamljen boksar, kon�čano, končano, do amena zapacano, stojiš nad menoj in si popravljaš krilo, odmikaš pogled, da se izgublja nad zvoniki dunajskih cerkva, koraki in smeh, besede o zadnji podražitvi, urno počepneš, skozi veje vidim mlad par, ki se vzpenja po stopnišču, damica obrne glavo in povohlja po zraku, košuta čuti bližino strasti, postane vzdražena, eno figo ji je mar za višjo ceno bencina in cigaret, a jelen jo že potegne za seboj, samec se je zavedel konkurenta, čeprav se ne vidimo, smo se ovohali in se poznamo, kaj pa se pravi nekoga res poznati? motil sem se o ubogem Aloisu, Selmi, Oskarju, Else, kaj je z možicljem, ki so ga pomendrali pred Južnim kolodvorom? vi- linka, vilinka, puščaš mokre sledi, sledi sline na vratu kakš�nega ljubljanskega notarja? posrednika? inženirja? »Misliš, da te bom pustila oditi?« Greta žari kakor punčka iz porcelana, živi v svetu, ki je brez globine, a bleščeč, gladek, neranljiv, kaj mu manjka? »Obožujem nedeljske pikanterije v grmičevju. Mislim, da se ne bom pustil odgnati.« Ponudiš mi roko, mi pomagaš vstati, v tvojih laseh je list zimzelenega grma, vzamem ga med prste, diši po sentimen�talni zgodbi s srečnim koncem, dvignem ga visoko nad glavo, pridržim v snopu sončave, da se ob robu obda z mavrično av�reolo, minljivost je zmeraj odeta v oklep lepote in shakespear- janske, napihnjene tragike, spustim list, ki se v spiralnem frfotanju poslovi od zraka in pristane na stopnišču. »Preden princeso odvedem v spalnico sedmerih vriskov in cvetoče breskve, bi z njo rad spil čaj nebeškega miru,« rečem in skrčim roko, da se Greta oklene komolca. Ko zla�goma, kot zakonski par stopava proti Glorietti, mi glavo prepikne grozd rumene bolečine, pa ja nisem pozabil koka�ina v predalu? pa ja nisem naredil te neumnosti, idiot, idiot!

KANTATA VOTLIH KOSTI[uredi]

»Gospod Grom, vam lahko čestitam?« Ko se obrnem proti glasu, pesek na dvorišču Narrentur- ma zaškriplje, profesor Jauregg sedi na klopi z odprto knjigo na kolenih, me s kretnjo vabi, naj se mu pridružim, zahvalim se, prisedem. »Otožni po zmagi?« se nasmehne. »Pirova zmaga,« rečem. »Ah, ne bodite takšna mimoza. Diploma je le dokument, da lahko hodite po nevarnih robovih življenja.« »Po nevarnih robovih življenja se gibljem vsako noč brez državnih spričeval.« Dolg. preiskujoč pogled, ocenjuje širino mojih zenic? Spet nasmeh. »Vidim, vidim.« »V mislih imam pisanje,« stisnem ustnice, »vse, kar se mi dogaja v realnosti, je le orkestracija, so le okrasni toni, trilčki literature.« »No in?« skomigne profesor. »Vas bo diploma ovirala pri pisanju?« Me bo? Saj me privlači rob življenja, kjer si bolečina in smrt podajata roko, kjer ugašajo želje in je užitek le krhek, nezanesljiv spomin, sam silim med krvave postelje in zadnja zatočišča ponižanih, ki jih zapušča telo. edini vdani in zvesti služabnik, peham se v mrak pokvarjenih živcev - v>\(» razumete, gospod profesor. Vi niste človek obrobja, ampak središča. \ 'se, kar pomaga razcvetu vaših idej, je tu, le roko stegnete in čakate na nov aplavz, dvignete telefon, poš(jete telegraf in že ste sredi razgovora o največjih znan- stvenih spoznanjih časa. Jaz pa -« »\i pa ste človek bedne province, kjer ni sledu omike? Dajte no, gospod Grom. Do Ljubljane je le nekaj uric vožnje z vlakom. Prijetnih uric, ko vas nihče ne moti in se lahko predate slasti razmišljanja. Medtem se moram jaz spopadati z državnimi uradniki, izpisovati nesmiselne vprašalnike in formularje.« »Ste že bili v Ljubljani?« Profesor pomolči, se nasmehne, odkima. »Samo na kolodvoru. Na poti v Trst, kjer sem predaval.« »No, vidite.« »Pred kratkim sem bral, da Ljubljana v ničemer ne zaostaja za Dunajem, ne po modi ne po kinematografih. Zurna- list jo v navdušenju imenuje sestrična Salzburga. Poleg tega najbrž veste, da imava z dr. Alfredom Šerkom precej živahno korespondenco.« »Vem, profesor. Vem pa še nekaj drugega, da so konec prejšnjega leta Šerkovi kolegi, vrsta slovenskih razumnikov, priobčili obupan apel proti ukinjanju ljubljanske univerze.« »Kdo jo ukinja?« »Beograjska vlada, gospod.« »Beograjska vlada? Ali v njej ne sedijo tudi Slovenci?« »Samo sedijo. Oprode režima.« »Nisem vedel, da se zanimate za politiko, vi pa ste ... tako rekoč... angažirani?« Profesor Jauregg me motri brez sledu ironije na obra�zu. Jaz, pa angažiran? Moja najsilovitejša socialna akcija je bila inštruiranje drugošolke Katke tik pred maturo. Krepka, polna, greha vredna, z eno samo drobceno napako, komaj štirinajstimi leti. K a k o sem se slinil, ko sva se z dotikala z nogama pod mizo, kako sem ji zapletal jezik in račune! Oči so tni iz jamic stopile, po krvi v stegna odtekle, da sem z njimi opazoval Kat kine čipkaste hlačke pod kratkim krilom. Strašen angažma je bil - samega sebe premagati, da je ne bi zapeljal in končal pred sodnikom, v mislih pa sem jo slekel in poinštruiral, ne enkrat! Drugi angažma, predsedovanje pripravljalnemu odbo�ru Jugoslovanske dijaške zveze, me je mnogo hitreje minil. Čeprav nisem gojil posebnega narodnega navdušenja, me je še bolj odbijalo navdušenje nad unitaristično idejo, ki je od abstraktnosti šklepetala huje kot okostnjak v omari mansar�de. Od takrat pa se je kraljevina obupno postarala in postala muhasta, sitna baba v meni - »Že kot dijaka me je minilo, gospod profesor. Zdaj se spreminjam v vernika neangažiranosti. Življenje me napljus- ne tja. kamor samo želi. Počutim se kot lutka v Ibsenovih dramah. Če bi kaj vedel o budizmu, bi bil budist, tako pa sem le schleglovski romantik, zakoreninjen v brezinteresnem zrenju.« Profesor zmaje z glavo. »Ne verjamem. Po tem, kar ste pokazali med študijem ...« »Postaral sem se, gospod doktor. Hitreje, kot si mislite. Hitreje kakor vi. In svet. Akcija je za mlade ljudi. Za tiste, ki jih je mogoče zaslepiti in prepričati, naj spreminjajo svet in ne sebe.« »A tako.« počasi reče profesor Jauregg. »Vi pa bi radi spremenili sebe?« »No ja. ne ravno spremenil. Rad bi zbežal pred sabo, se razblinil.« »Razblinili?« »V zgodbi. V namišljenem trpljenju. V izsanjanem užitku, kjer je vse mogoče in je moralna celo smrt.« »Hm. Revolucija je beg pred lakoto, literatura je beg pred norostjo?« Prikimam. »V časopisu sem prebral, da je v blaznici v Donegalu na severozahodu Irske prišlo do stavke osebja. Šeststo bolni�kov je ostalo prepuščenih sami sebi. Reagirali so neverjet�no preudarno in mirno, se organizirali, prevzeli kuharska, zdravniška in druga opravila, popravljali stroje, gospodinj�ske aparate, razdeljevali hrano, čistili hodnike, skrbeli za spoštovanje hišnega reda. Bolnik, ki je trpel za ekspanzivno blodnjo in se istovetil z Napoleonom, je bojda briljantno vodil računovodstvo, medtem ko so melanholiki brez težav stregli nevarnim bolnikom na zaprtih oddelkih. Kaj pravite na to?« Pogledam profesorja, na smeh mu gre, z zanimanjem čaka na mojo reakcijo. »Žurnalisti obožujejo senzacije, a ne glede na verodo�stojnost članka se mi zdi dogodek zanimiv, saj vsebuje pri�mesi literarne teorije, napotke, kako je treba napisati dobro pripoved. V poblaznelem svetu morajo norci delovati skrajno premišljeno.« Jauregg se zasmeje in mi pomoli roko. »Se strinjam, ko�lega. Zdaj pa, če mi oprostite, moram na rektorat. Državni subvencionar ji tudi dunajski psihiatriji niso posebej naklo�njeni!« Pozdravim ga in opazujem, kako z živahnimi in odločni�mi koraki stopa po peščeni stezi, tedaj se nekaj dotakne moje rame, prestrašeno trznem - Alois Handke, uboga para! »Boste za hip prisedli, maestro?« Stari je po želvje zguban, pod očmi ima sinje kolobarje, sledove antidepresivov? Opre se na naslonjalo klopi in s težavo sede. »Noč za no�čjo sem si razbijal glavo, gospod,« izmrmra, besede so vega�ste, prekucnjene, presekane z zamolki in grlenimi poudarki. Čakam, da se izpove, a goslač utihne, nepremično strmi predse. »O čem ste razmišljali,« ga blago spodbodem. Žmikne z vekami, se prebudi iz letargične dremavice, stisne ustnice. »O prihodnosti glasbe.« Torej ne o številu ptic, ki poseljujejo krošnje njegove za�vesti, o glasbi! Dobro znamenje, znamenje preobrata, ozdrav�ljenja? »O prihodnosti glasbe?« ponovim z začudenim gla�som. »Ja. Razbijal sem si glavo, veliko razmišljal, veliko. Ne�koč je veljalo čustvo, potem dramatična tekma človeka z bogovi, pred kratkim patos nadčloveka, in zdaj, gospod, in zdaj?« Spet otrpne, sredi geste, v navalu razburjenja. »Vi boste vedeli, mojster Handke. Serialnost? Atonal- nost?« »Točno,« vzkipi, prične kriliti z rokami, potem uperi tre�soči se kazalec v nebo kot razlagalec poslednje resnice, »a to ni nič drugega kot zveneča aritmetika, gospod, prazna so- fistika, še huje, saldokontistika! Ampak to ne more biti konec glasbe, ne more biti, ne!« Zamrznitev. Zastoj. Korona v času. »Kaj prihaja, maestro Alois?« Počasi počasi se budi iz omrtvelosti, v kotičku očesa opazim solzo. »Skladati sem začel. Ustvarjam muziko, kakršne človek še ni slišal. In je tudi ne bo. Kantata votlih kosti, doktor. To je naslov! Za sedem tisoč ptičjih glasov, prijatelj!« Ljubi bog, spet paranoidna ideja, tokrat potencirana kot blodnja neizmernosti, obsedenost, s katero skuša blokirati svoje bojazni in strahove, kantata votlih halucinacij - »Sedem tisoč?« »Točno, gospod,« zahlasta, »toliko ptičjih vrst je na sve�tu.« Ko vidi, da ga gledam z nejevero, hitro pojasni: »To je toč�no število ptic v mojem vrtu, profesor. Vse jih slišim, posebej in hkrati. melodije in harmonije. Kdo bi si lahko zamislil fugo s sedem tisoč glasovi gospod, to vas vprašam? Solan človek ste in veste. da ptice bolje obvladajo grlo kakor ljudje, ni ga virtuoza kot so one Je tako?« Molčim. »Je tako? Je veličastno?« Ja, je veličastno. Handkejev slonokoščeni stolp blodenj, v katerem je varen pred realnostjo, je čudež arhitekture. V čem zaostaja za ustvarjalnostjo nas, ki se čutimo izjemni v normalnosti? »Veličastno,« pokimam. »Veličastno.« Rjavi orehi, rdeče maline, orehe bom tri, maline nabiral, pticam dajal. »Odhajam, maestro Alois,« rečem. Zdaj jaz strmim v tla, desni čevelj mi brez vzroka drsa po pesku levo desno, škrip�lje. »Z Dunaja odhajam.« Molči, oleseneli gaber, le moj čevelj samodejno škrip- škrip-škriplje. »To je pa škoda, gospod doktor,« zaslišim, besede razpa�dajo na zloge in foneme, »torej ne boste dočakali praizvedbe moje kantate?« Roko položim v njegovo skorjasto dlan. »To pa ne, gospod Handke,« se zasmejim, glasno, hi-hi- ha, »priletel bom na koncert, zmeraj bolj votel sem.«

SLOVO V KAVARNI[uredi]

Grom se ustavi pred kavarno Landtmann, zamenca, po�drsa z nogo, zastane. Pogleda skozi šipe, okrašene s secesij�skimi vinjetami, stopi k vhodu, znova obstoji. Razmišlja. Po pločniku se pritiplje slepec, potrkavajoč s palico, se obdrsne ob mladeniča in opraviči. Grom ga raztreseno pogleda, nje�gove misli so daleč stran. Čez čas se prestopi in obotavljivo približa vhodu. Vrata kavarne se na stežaj odprejo, v mehko majsko svetlobo Ringa stopita Greta in Berta Meyer. Ko ju Grom zagleda, se obrne, jima pokaže hrbet, potegne glavo med ramena. Sestri ga ne opazita, smeje odhajata čez ce�sto proti Mestni hiši. Iz parka prihaja skupina bonvivanov, ki smo jih spoznali v plesni šoli gospe Guglhupf in dekleti zaplete v pogovor. Slavko iz daljave opazuje, kako se mladeniči petelinijo in postavljajo v izzivalne poze, kar se zdi sestrama smešno, saj se zapeljivo hihitata. Petelinček v modno krojeni obleki in z rdečo svileno ruto za vratom prime Greto in z njo zapleše po pločniku, prijatelji mu pomagajo s petjem in ritmičnim tle�skanjem s prsti. Ko zapeljivec plesalko le preveč stisne k sebi, se dekle ustavi in ga nalahno odrine, kar povzroči v družbi val smeha. Nekaj starejših gospa, ki so se znašle v bližini, z zgražanjem opazuje in komentira dogajanje, razcapani brez�domec, ki prosjači ob Ringu, pa pristopi in veseljakom po�moli pločevinasto skledico s kovanci. Nihče se ne zmeni zanj, dokler ne postane preveč vsiljiv, potem mu mladenič, ki stoji najbližje, iz skledice vzame nekaj drobiža in se globoko pri�kloni. Brezdomec je ogorčen, družba pa plane v kokodajsast krohot. Greta in Berta se žalitvi ne pridružita, mlajša stopi k šaljivcu, mu iz dlani pobere drobiž, vrne v beračevo skledico, prime sestro pod komolec in nadaljuje sprehod po pločniku. Moški se spogledajo, plesalec iz notranjega žepa suknjiča iz�vleče ploščato srebrno čutarico, ko odpre zamašek in jo po�nudi prijateljem, se Čutarica zablešči in Groma za hip oslepi. Družba na drugi strani Ringa dviga posodico k ustom in iz nje pije; bonvivani se pri tem zadovoljno kremžijo; žganje v Čutarici je, kot kaže, močno, pa kljub temu prijetno. Ko čuta�rica naredi cel krog, jo lastnik vtakne nazaj v žep, pomigne z glavo za odhajajočima dekletoma in se s prijatelji napoti za njima. Grom s stisnjenimi ustnicami, podoben vzdraženemu konju, obrne glavo, sname očala in začne brisati stekelca, pri tem opravilu se z zgornjim delom telesa spet obrne proti vhodu v kavarno, tako da spominja na mehanično lutko, ki jo poganja neviden mehanizem. Bizarni mladeničev videz, cepljenka konja in avtomata, pritegne pozornost gospoda, ki sedi v kavarni za mizo ob oknu; po visokem čelu, sivi bradi in predirnem pogledu za okroglimi roževinastimi očali nam ni težko uganiti, da gre za doktorja Freuda. Znameniti mož se skloni nad mizo, na kateri stoji skodelica kave, da bi bolje videl, premik telesa pritegne Gromovo zaznavanje. Mladi mož si natakne očala in pogleda Freuda, ki se mu nasmehne in ga z lahno kretnjo povabi, naj se mu pridruži. Kaj hitro se izrečene besede obrnejo proti nam - Dober teden je minil odkar sem v blaznici govoril s pro�fesorjem in se ustil da puščam, naj me življenje naplavi tja, kamor samo hoče - naplavilo me je! Trkanje na vratih mansarde, komaj komaj sem se sesta�vil in vstal iz postelje, medtem ko mi je za čelom še gorela ognjena krogla in se s plazmatičnimi izbruhi razletavala v žarečo vulkansko točo, pismonoša mi ponuja brzojavko, s tresočo roko podpišem prevzem, slutnja se je uresničila, oče umrl, takoj pridi domov, poglavje melodrame z naslovom Du�naj zaključeno. Stojim pred Landtmannom, svoje telo zagledam zapuš�čeno.od zgoraj, silovit občutek panike, to nisem jaz, to ni člo�vek. ampak avtomat, velikanska marioneta, ki jo premika neznan gibalec, na srečo se širom odprejo vrata in obtežijo dušo. ki spolzi nazaj med rebra, se zrine pod nohte, zašumi v ušesnem polžu, pred menoj se znajdeta Greta in Berta, se nisem pred kratkim v aristokratsko obrezanem grmičevju, zapacan s pomladnimi sokovi in spermiji, pridušal, kako bom ostal v prestolnici - Ne morem pojasnjevati, nima smisla, poglavje je zaklju�čeno, popravki niso mogoči, pokažem jima hrbet, se nojevsko potuhnem, kot bi bil divji žrebec čutim, da se sestri oddalju�jeta in prečkata Ring, lahko se obrnem, res sta na pločniku pred Mestno hišo, proti njima prihaja trop gavnerjev iz ples�ne šole, ciničnih komentatorjev in bonvivanov, kakršnih tu, v času zmagoslavja podgan, mrgoli, homunkul z rdečo svileno ruto zgrabi Greto in z njo pleše skvečeni tango, nemarno leze med njene noge, mimogrede se druščina znese nad nič hude�ga slutečim prosjakom, Greta posreduje in ga brani, s sestro odhajata, zaripli gnojni purani jima sledijo, naj gre vse v - Znova občutek avtomatizma, popolne odsotnosti volje, da sem, si dokazujem z nesmiselnim prestopanjem pred ka�varno, brez potrebe snamem naočnike in čistim stekelca, v pasu zvit kot naočarka, ki jo je začaral zvok krotilčeve piš�čali, na sebi začutim prhutajoči pogled magičnega uroka, ledene pršice smrti sredi drhtavega življenja, od kod, kdo? Mojster sanj, profesor Freud! Mirno, novic Grom, mirno kri, doktor me vabi, naj stopim v kavarno in se mu pridružim, moja? roka pritiska na klju�ko, da mi ne bi odpadla, da mi ne bi odpadla, ne, saj je moja roka, vstopim v žuborenje lahkotnih besed, gospod Freud sedi za mizo tik ob oknu, ni se mi treba prerivati mimo gostov, prijazen nasmeh, vonj sveže pražene kave, poblisk zlate na�prsne verižice, skrbno zavezan metuljček, negovani nohti... drobnarije, detajli se sestavijo v trdno, konstantno, stabil�no urejenost, kavarniška harmonija je morda zadnji privid dementnega stoletja - »Kaj se varu je zgodilo gospod -« Profesor se. jasno, ne more spomniti mojega imena - »- Grom?« »Zapuščam Dunaj, kratkotrajna depresija.« S kretnjo me povabi, naj se usedem, mi ponudi roko, stisk je čvrst, nasmeh zgine s profesorjevih ustnic. »Se vračate domov? Bo na vas padla očetova senca?« »Je že padla, gospod. Pravkar sem dobil brzojavko o nje�govi smrti.« »Ah!« Freud se zravna v stolu, nekaj časa molči. »Zal mi je, spoštovani mladenič. Ampak to je cena, ki jo moramo plačati vsi, da smemo odrasti.« Skomignem. »Brez Dunaja si nekako ne morem zamisliti življenja.« »Sleherna izguba je obenem dobitek, gospod Grom. Saj poznate načelo konstantnosti.« »Načelo psihične entropije?« »Sprememba bo prinesla nove izzive in nove abreakcije. Praznjenje energijskih kanalov. Iskanje ugodja.« »Ne vem točno, kaj ima to opravka s provincialno sivino bivanja, gospod Freud.« Nasmehne se, mi blago položi roko na podlahet. »Ima, ima. Čustveno vzburjenje se bo kmalu kompenziralo v zbra�nosti za ... delo, ustvarjanje, ljubezen? Konec koncev - saj smo znanstveno dokazali stranske učinke velemesta, ki nas peha v nepredvidene histerične situacije, mar ne? Nekaj pu- ščavništva in meditacije vam ne bo škodovalo, svobode pa, saj sami veste, sploh ni mogoče izgubiti. S svobodo smo ra�njeni do smrti.« Ne tega pa ne vem in ne verjamem. Odkimavam. »Se ne strinjate?« »Ne. Svoboda ni nič drugega kot varanje ega, tisto, kar vi imenujete narcistična nevroza.« Profesor se zasmeje. »Cisto prav imate, gospod. Le do- ¡niti vas moram: narcisizem je le podvrsta svobode. Do kakšne božje. kozmične svobode se kot ljudje pač ne bomo prikopali« Nekaj v tem pogovoru me pričenja motiti pred očmi se mi suka prizor posiljenega plesa na nasprotni strani Ringa, za hip se mi zdi da imam tudi jaz v notranjem žepu suknjiča plošč ato srebrno čut urico z žganjem, ki bi mi prijalo, kako bi mi prijalo! »Spominjam se, da sva tudi ob svojem prvem srečanju govorila o svobodi in smrti, gospod Grom.« Nekaj trenutkov potrebujem, da zberem misli, a spomin je prazen in črn kot presahel vodnjak. »Ja, o tem, da so skoraj istočasno odkrili Tutankamono�vo grobnico in zagrebli zadnjega habsburškega cesarja. Se vam že svita? Smrt in vstajenje. Sami ste ponudili hipotezo, da smrt ni dokončna pozaba.« - - Vstanem, v prsih zarožljajo klinasti jermeni in se pre�maknejo stožčasti zobniki koles, škrtnejo vzmeti in jeklena peresa. »Govorila sva o rozinah, gospod profesor.«

DRUGI DEL[uredi]

LJUBLJANA GOO ANI[uredi]

Na ljubljanski postaji meje preplavil čuden občutek: sre�di vojne sem in mesto so granatirali. Nekaj potnikov je izsto�pilo, po peronu je kmečka ženica vlekla škripajoč voziček, poln stare krame, ob železnem stebru se je livriran postreš�ček, naslonjen na visoko, zdelano cizo, vidno dolgočasil: nih�če ni potreboval pomoči pri prevozu prtljage. Na postajo je bila, kot steklen zvon, poveznjena tišina. Tiri levo, tiri desno, prazni, življenje je zunaj pogleda, sonce nemo žari med ve�jami smrek, izginja za nizkim gričem. Občutje podrtosti, raz�dejanja se je stopnjevalo, rumeni postajni zid se je krušil, za zidom slemena hiš z zarjavelimi, sirasto luknjastimi žlebovi in okrušenimi strešniki; na drugi, severni strani mi je pogled pritegnila polomljena polknica na črnikavi kurilnici, hladen veter jo je zapiral in odpiral, jo treskal ob zid, a zvoka ni bilo. Polknice sanjajo, da jih opazujem. Za kurilnico so med klavr�ne topole, posute s sajami, silili dimniki, verjetno so pripada�li remizi in strojnim delavnicam. Za njimi so se, pripete na zrak, risale kulise gričev in potem vse višjih gora in nazadnje, za vijoličnimi zasipi zraka, planinskih vršacev. Odšel sem, prišel pa ne. Prišel sem nikamor. Prišel sem k Josipini, umišljenki moji. Dvignil sem kovček, v njem sta bili zloženi obleki in tri srajce, perilo, rokopisi začetih zgodb, tvoja pisma, dišeča po svežih rjuhah, Savi, glinastomastnem pozi�tivu ljubezni, stetoskop in komplet injekcijskih igel. Sedem let Dunaja, polprazen kovček, boleč želodec. Stopil sem proti ši�rokemu hodniku, šel mimo čakalnic, se namenil k izhodu, čas je bil gost kakor sir, pogreb bo šele v torek, ne grem v Šmartno! Postrešček je slonel na cizi, nemarno žvečil zobotrebec med porumenelimi zobmi, dvignil kapo, se počehljal po prhljajasti grivi, zazehal Sedem let Dunaja je bilo v premajhnem kovč�ku. zato ga nisem zanimal. Kovček zaščebeta, sem pomotoma s seboj prinesel Selminega vrabčka, Aloisovo halucinacijo? Nocoj ne grem nikamor, sem sklenil, Črta obiščem, v Union�sko klet se zavlečem, podprem slovensko vinarsko industri�jo. Bedni zajec, kaj pa Josipina in starši? Te ne pričakujejo? Z očmi sem preletel napise nad vrati, našel pravega, se napotil v postajenačelnikov urad. Pred vrati se je opotekal smrkav pijan�ček. popokane vene na licih so pričale, da je star znanec ljub�ljanskih vinotočev. Ustavil me je, grabil za rokav. Gospod so gospod, je bebljal, gospodje pomagajo nesrečnikom, gospodje sledijo krščanskemu klicu dobrote. Dal bi mu, če me ne bi pri�jemal, rinil vame s postano sapo, tako pa sem se ga otresel in stopil v urad. Za mizo - ob telefonskem aparatu in telegrafu, ki je škle- petaje bruhal iz sebe preluknjani šifrirni trak - je sedel droben mož v brezhibni uniformi, sveže obrit, z lasmi, skrbno začesa- nimi čez teme. Prosim, je vljudno rekel. Zamencal sem, se na pol poti ustavil. Z Dunaja prihajam, sem mu pojasnil, lažnivo zveni zajčevski glas, mi lahko pomagate? Vstal je, nervozen. Moral bi v Šmartno, sem nadaljeval, starši in zaročenka me pričakujejo. Utihnil. In? je zategnil načelnik. Saj imate vlak za Litijo, čez štirideset minut odpelje. Pozno zvečer še druge�ga, čakajte, da pogledam ... se je obrnil k voznemu redu, ki mu je visel za hrbtom. Ne razumete, sem odmahnil z roko, v Ljubljani moram ostati. Neodložljiv opravek. Bi lahko od vas telefoniral? Pokimal je, mi z roko pokazal v desno. Tamle, gospodje aparat za potnike. Preden pokličete, zavrtite induk�cijsko ročico. V mojem srcu se vrti sram, vljudno sem se mu zahvalil, šel do mize ob oknu, nanjo položil kov-ček, preden sem ga odprl, sem se ozrl k načelniku. Pozabil je že bil name, deveta briga, sedel je za mizo in pisal. Odprl sem kovček, v levem spodnjem kotu je ležal notes s številkami, doma nismo imeli telefona, moral bom poklicati gospoda nadučitelja, Jo- sipininega očeta. Zavrtel sem ročico, številčnica je bila mrzla kot moja na�mera, dvignil sem slušalko in čakal na zvezo. Halo, tvoj glas, Majhnica. Klicali so me iz bolnišnice, Josipina, nujno moram sekundirati pri operaciji črevesja, šele jutri bom lahko prišel. slušalki je bila tišina. Halo, halo, sem sapnil, a odgovora ni bilo, slišal sem le radijske valove in šume, ki so pripotovali iz vesolja in se ujeli v najino zvezo. In potem tvoje hladno vpra�šanje: Kje si? Na ljubljanski postaji, sem rekel. Spet molk, prasketanje elektrike. In kdaj so te poklicali v bolnišnico? Že včeraj, sem zahrkal, vse, česar ne povem po resnici, je kepa prsti v ustih, profesor Jauregg je brzojavno sporočil primari�ju Šerku, da prihajam. A tako, si rekla pred novo tišino. Kla�vrn in zadovoljen, Handkejeve ptičje vrste pa umirajo, živčna podganica, kdo me bo mahnil s krepelcem. Težko mi je, Spo�minčica. Meni je hujše, Slavko, v očeh imam koščke ledu, to je grozno. Molčal sem, pezde. Lahko sporočiš še mojim? sem vprašal, od napora mi je pot tekel za ovratnik, kje bom dobil morfij, res bom moral na kliniko, sicer se bom začel plaziti kot belouška, brez strupa sikati, ja, mami in sestrama, sem izdavil, kako se drži mama? Dobro, si rekla z razočaranim glasom, močnejša je od tebe. Boš sporočila? Bom, sem zasli�šal, moram prekiniti. Pretrgana linija. Pretrgana popkovina ljubezni, v katero sem se hotel na novo roditi, trgamo, trgamo rožice bele, zdaj bodo v sovraštvu in srdu venele, zmeraj lažje bom zapravljal naklonjenost, vedno težje bom priklical užitek. Pretrgana pa�met! Dvignil sem kovček, se obrnil k postajenačelniku in se mu zahvalil. Koliko sem dolžan? sem ga vprašal. Lahko pla�čam v kronah? Prikima. Pijanček pred uradom je omagal, naslonjen na zid je za�smrčal, slina mu je kapljala iz ust. Na trgu pred postajo je ob kočiji stal avtomobil z velikim napisom PREVOZ POTNIKOV PO MESTU IN DEŽELI, in, pod njim, z manjšimi črkami: Kdor nase kaj da, se z nami pelja. Glej, glej, Ljubljana se zgledu�je po Dunaju, sem se nasmehnil, prečkal široki trg, počakal, da je mimo pripeljal tramvaj in potem ob Mikličevem hotelu zakoračil v Kolodvorsko ulico. Za Kristanovo izseljensko pi�sarno in ateljejem fotografskega mojstra Davorina Rovška je stal kinematograf Ljubljanski dvor, pred njim sem se za hip ustavil. V vitrini je bil obešen velik plakat, ki je vabil na pred�stavo Štirje jezdeci apokalipse. Film za milijon dolarjev, je bilo napisano z mastnimi črkami, v vlogi objestnega dediča, razuzdanega gavča, slikarja ženskih aktov, zapeljivca, nepo�tešljivega ljubimca in borca za domovino nastopa Rodolfo Valentino, mlado ženo starega moža, ki zaide na kriva pota, strastno ljubimko in usmiljeno sestro igra Alice Terry. Film za milijon dolarjev, mama pa je morala, kljub moji štipendiji, vzeti posojilo, da je lahko uredila spodoben po�greb in naročila pevce, blagor Valentinu, tudi jaz bi lahko odigral objestnega dediča, razuzdanega gavča, zapeljivca in nepotešljivega ljubimca, pri slikanju ženskih aktov bi mi mo�ral pomagati Črt, le kot borec za domovino bi odpovedal, kar je preveč, je preveč. Še dobro, da bom služil v saniteti, še tega se bo treba čim prej rešiti. Porodničar, ja, ljudi spravljati na svet, ne pa vojak! Za menoj se je ustavila gospa z mlado hčer�ko pod roko, mami, kaj je to, razuzdani gavčo, je vprašala dekle, mami je postalo nerodno, skušala jo je utišati, pšššt!, jo je vlekla proč. Za palačo železniške uprave sem zavil na desno, proti Mi�klošičevi, ta cesta mi je bila od nekdaj ljuba, in tudi tokrat me je, najbrž zaradi secesijske pompoznosti, za hip potolažila in odgnala vtis potolčenega mesta. Ko sem se približal Grand hotelu Union in Kmečki vzajemni posojilnici, je iz Khamove delikatese stopil Črt, v naročje mi je padel! Ne! je vzkliknil, ne! Izgini, privid dihurjasti, šc! Moral sem se smejati, Črt je ostal svojeglavi posebnež. Ti bom že dal privid, sem v tako katastrofalnem stanju? Skodlar se je za korak odmaknil, nagnil glavo, me opazoval, kot bi bil reži�ser. No ja, diagnoza je takšna: dvesto petinsedemdeset noči brez spanja, od tega tri četrtine v bordelih in sedem četrtin v pajzljih. Ne glej me kot kakšna kanja, mi ne bi naklonil prijaz�nega objema? Objela sva se. Slišal sem za očeta, je rekel, greš domov z večernim vlakom? Odkimal sem, na zvoniku fran�čiškanske cerkve je namesto križa žarela oranžna krogla, ni bilo sonce, sonce je zašlo, krogla se je zakotalila, se na strehi odbila penk, penk, v loku odfrčala proti nama, odrinil sem Skodlarja, da ga ne bi zadela, zato pa je priletela vame, na mizi v strojilnici lezi oče. kosmata koža. žalostna siva glava z redkimi lasmi, ne bojo me odrli. Slavko, jaz sem najboljši usnjar v kraljevini, kmalu bom lastnik velike tovarne. Hej, kaj je s tabo, me je zaskrbljeno gledal Črt, odmahnil sem z roko. Dvesto petinsedemdeset noči prihaja za mano. Veš, kaj so rekli stari Slovani, se je zasmejal Skodlar? Klin se s klinom zbija. Alo, greva do Krapeža, tam se kameradi pripravljajo na pohod v dramsko gledališče. Pohod? zazijam, Črt pa se zahihita. Si se ponemškutil, srajca zasavska, tam bo osrednja proslava ob petdesetletnici Cankarjevega rojstva. Boš lahko šel? Smrti, smrti, smrti so me obkolile, prikimam. Pred kavarno Prešeren so bile postavljene mize, čeprav je bilo poletje še daleč in se je iz Ljubljanice dvigal kiselkast barjanski hlad. Nekaj pogumnih pivcev je v suknjah sedelo ob vrčkih piva, reka gre k tebi, in če si vodna vila, boš pripla�vala k meni in me odrešila. Gole noge na Hribarjevem nabrež�ju, okrog mokrih stopinj ležijo same kratke besede, ne, niso besede, ampak zlogi, sto zla je let, medtem ko me je Črt tečno cukal za rokav, naj pohitim, sem mrzlično sestavljal drobtine jezika v smisel, stoletje zla! Še nekaj korakov in bila sva pri dvorani Glasbene matice in pri Narodni kavarni na Dvornem trgu. Secesijsko pohištvo in svetilke so me spomnile na Dunaj, takoj za vrati je druš�čina študentov metala karte, na drugi strani dvorane je nekaj mladeničev v marengo telovnikih zbijalo biljard. Tu hrupno bebljanje, doma tiho žalovanje, Črt je z energično, poskakujo�čo hojo prišel že do sredine lokala in mi je mahal, sedal je za mizo, zbrana družba ga je navdušeno pozdravljala, očitno je šlo za štamtiš, stalno omizje umetnikov, ki jih, vsaj na daleč, nisem poznal. Na Dunaju so me zmerjali s tujcem, tukaj so tuji obrazi, ki srepijo vame, obstal sem, za trenutek pomišljal, da bi zapustil lokal in se vrnil na postajo, še bi ujel zadnji vlak, a kaj, ujel sem se v lastno laž, ne bom dežural pri operaciji, ampak pri seciranju svoje neodgovornosti pri mizi sem stal kot voščena prikazen, Skodlar mi je po�nudil prazen stol, penatski kompanjoni so mi kimali, a je človeku nerodno? Ne, ne, seje med smehom davil Crt, Slavko je svetovljan, z Dunaja prihaja, študij je končal, kako naj bo sve�tovljanu nerodno med plebejci? Družba je zahrumela: Kaj ti spet pikaš in norce briješ, stenica črtasta, a bi rad dobil kakš�no po skodli?! Mogoče smo plebejci, ampak smo plemeniti plebejci! Naliti, ne plemeniti, je hitro pokomentiral Skodlar. Kot bi se smejali iz zrcala, steklene obraze imajo in ob robovih razmazan obstret. Ko sem se usedel, mi je mladenič vis-a-vis ponudil roko, smetanasto, s presojno kožo, dolgimi nežnimi prsti, hrepene�če roke, te roke ne sodijo sem, ampak na Flamsko! Presene�čen sem dvignil glavo, oči kakor ruj vročične, kakor zasneže�no polje spokojne. Janez Navpotič, sem zaslišal in planil vanj: Gospod, ste slikar? Sem, vi pa ste jasnovidec, se je nasmehnil mladi mož, okrog ust so se mu zarisale tenke gubice. Ogledalo je močnejše od smrti, je presežek bivanja, ogledalo ne loči ple�salcev od kadavrov, dojenčkov od spiritističnih duhov, oder v možganih, v divjih barvah, same skrivenčene, morfinizirane hiše, ki se pretakajo med šklepetavimi stanovalci, to je Goga, mi smo gogasti meščani, Gogani, gobasti pogani. Medtem, ko smo nazdravljali in trkali z vinskimi kozarci, da je šlo toplo do želodca, se je podoba igre, v kateri se dogodki kar na�prej vračajo in se torej sploh ne morejo uresničiti, so nedo- godki, stanja, zgostila v boleče preprost obroč okrog vseh misli, vseh čutov - čas je samo vzdušje, samo to in nič dru�gega, nič, nič, nič. Prava drama, votla drama, jasno, ubogi Alois, prava drama je kantata votlih kosti. Gospod, vi niste Ljubljančan, je rekel slikar, od kod prihajate? Iz Goge, sem izstrelil, žvenketanje kozarcev je za hip utihnilo, potem pa so penatje planili v prešeren smeh. Ja no, ali nismo vsi prišli izza Karpatov? je kriknil Črt. Plink plink zvenčijo kozarci, klo klo klokota vino v grla, Gogani so sence, ki si še vedno dela�jo hudo, pokvarjeno seme rojevajo, se na zemljane obešajo, živce vozlajo, srca parajo, zaljubljence v vratne žile grizejo z rumenimi podočniki. Pil sem, hlap hlap, Goga je pritlikavo mesto, ki se nikjer ne neha, v sovraštvu in jezi se replicira, vrši skozi črni mrak vesolja, reši se, ljubezen moja, hlap hlap, klo klo, žvenk žvenk, ln potem omama, odrešitev. Robovi miz, govorice, trkanje biljardnih krogel, koraki, podoba očetovega mrzlega belega obraza, erotično hrepenenje po tebi, ljubica, vse se je zmehčalo. Ni moglo zarezati boleče. V mojo skutasto sesirjeno dušico. Možgani blokirani, naj me krvavi dež ujame, vulkan pobruha, čutil ne bom. Ta svet je vata. Skoz kopreno alkoholne preje so se mi zdele govorne bravure, premeti in počepi, ki sem jih poslušal v dramskem gledališču, sokolsko vežbanje na temo: Kar je Cankar slutil, mi zdaj vemo. Nič ne vemo, gospod Izidor, prhli ništrc, gospod Finžgar, prepihani nihil, gospod Breht. Meni gre unheimlich po koži kot vojska orjaških mravljincev, razpadanje materije je kabaret v primerjavi z gnitjem evropskega duha. Kako smešna je bila šele inscenacija! Nekakšen sterilen salon, poln zaprašenih benjaminov in fikusov, nad njimi pa pisateljeva velika posmrtna maska. Sredi recitala sem vstal, čeprav me je Črt vlekel na sedež, in se začel riniti skozi vrsto, tako da so me ljubljanske meščanke v toaletah in njihovi zašpehani gospodje grdo gledali. Še malo, še malo, Gogani bi sedeli s hrbti obrnjeni proti odru in strmeli v točko omega, točko skrajnega gnusa, omotičen sem se opotekel mimo garderobe in skozi nihajna vrata ven, v sveži večer, od Kongresnega trga sem zaslišal plesno glasbo, noge so mi same zakorakale v taktu. Narod bo plesal tako, kot jo mi urežemo, kjer je glasba je tudi pijača. Kaj je s tabo, je z jeznim glasom za mano zacepetal Črt, obrnil sem se in se mu nasmehnil. Greva še na enega do Kazine? Tak je torej tvoj odnos do slovenskih klasikov, mi je požugal Skodlar. Tole čitalniško žebranje nima s Cankarjem nobene zveze, prijatelj, treba je brati, treba je ledeneti od strahu ob močnih besedah, poslušati, kako škrebljajo zobje bolestnih skušnjavcev in krvosesov, umetnost je le očividnost strašnega, ki sicer presega človekove čute. Črt se je začel kriviti in kriliti z rokama. Tebi se je skisalo, Slavko, postal si doktor sirotka. Ker se je meni skisalo že prej, lahko zavoljo bogatejše izkušnje rečem, da imaš prav. Also: kar nikdar ne mine, je očividnost rdečine. Na pot!

MRTVE ZGODBE[uredi]

Hud maček, moralni tiger. Skozi okno kupeja sem opa�zoval sotočje Ljubljanice in Save, kako mehko se zlijeta reki s tako različnima karakterjema! Sava po kranjsko trda, prepričana v svoj val, Ljubljanica po kraško skrivnostna, barjansko mistična. Kako se bova zlila midva, Tulipančica? Vlak je pisk- nil, zapuhal prek vode, zeleno vrbovje je blažilo kljuvajoči nemir v lobanji. Razmišljal sem o sinočnjem simpoziju, ki se je končal z namiznim kruljenjem pri Činkoletu in potem kla- dastim dremežem v Črtovem stanovanju na Krekovem trgu. Tisto hudo, ki ga proizvajajo Gogani in njihov mrzli Bog, se je zgrnilo nadme, da sem se tresel in potil, če bi imel žiletko, bi si žile odprl, tako sem se studil sam sebi. Kako sem čakal, da se bo zazoril dan! Segel sem v žep in si z robcem otrl čelo. V drugem kotu, diagonalno, je sedela mična mladenka, po modi napravljena, stisnjen životec, poudarjene prsi, širok vratni izrez, krilo ob strani preklano, da so poblisknila meča, kot zvonček napeta, pomlad je tu! Če le ne bi bilo te preklete raztrganine v glavi, ki mi zapleta in bije misli. Šla bova k največjemu hrastu na koncu Dobrih njiv in se bova po turško usedla, z nogami ob�jela drug drugemu hrbet, migetala kot murenčka, da bo mu�zika odplavila zamere, dolgo bova trla najino ločitev, jo strla, se z jedrci na novo odkrite ljubezni sladkala, še, še. Mladen�ka v kotu se je obliznila in ugriznila v jeziček, me gledala v hlače s širokimi očmi. Moral sem prekrižati noge, lahko bi prišla do napačnih sklepov, kaj se je njej sanjalo o tem, kar sem jaz nasanjal. Vlak je zavil, sledil vijugi reke, kolesa so se s kovinskim škripanjem trla ob tračnice, mimo okna je priletel roj isker. Očeta bomo zagrebli, midva bova razgrebla strast, so angeli zavistni? Če doslej niso bili. bodo po najinem objemu. Na vr�hove smrek ob robu Ljubljanskega polja se je obesila rubina- stožareČa ogrlica vročih madežev, utripajoča srca čistih ljudi, ki niso hoteli sodelovati v razkrajanju sveta, velika srca ne�vest, kepasta srca bojevnikov, drobna srca otročadi, kosmata valjčasta srca gosenic, strelasta srca kamnov, precej grozno se mi je zdelo, ker so imela srca usta, pela so s sičečimi glaso�vi, spominjajočimi na razgovor delfinov, mladenka je vstala, se po mačje pretegnila, popravila nogavico pod razporkom, me pogledala, mežiknila z dolgimi, navzgor zavihnjenimi tre�palnicami. Vračam se domov in svet se zapira pred mano, kot se zapirajo hrbti hribov nad reko. Zaprl sem oči, lahak, lahcen, čista srca me posrkajo sko�zi okno, letim skozi zrak, sukajoč se kakor krilati javorjev plod, med smrekami je poševna luč, v rosasto svetlikajoče pajčevine so zapredene sanje neznancev, že mrzle, že izsesa�ne, še se dvigam, za srci je oko, večje od cepelina, nežnejše od koprenastih oblakov, prijazno oko tvoje božanske ljubezni, Majhnica, z vrtoglavo hitrostjo letim vanj, se ob dotiku zrkla pretopim v solzo, polzim, oko me ne more zadržati, solza lju�bezni za hip obvisi na robu veke, potem pa pada, postaja v padcu težja in težja, glava mi je omahnila na ramo, v pol- spancu zanihala in udarila ob šipo, sunkovito sem se zravnal, vlak se je ustavljal na litijski postaji, vstal sem, potegnil kov�ček s police za prtljago, stopil k vratom kupeja. Mladenka, ki me je prej opazovala, se je zazrla skozi okno, pozdravil sem, se po ozkem hodniku napotil k izhodu, vagon je smrdel po pečenih paprikah in človeškem potu, vlak se je sunkoma ustavil, tako da sem se z ramo zadel ob podboj vrat, potem pa odprl težka vrata in sestopil na peron. Bil sem edini potnik, ki je izstopil, na vlak se je vzpenjala velika družina, gospa srednjih let je stala med vrati, medtem ko je mož pomagal otrokom, da so splezali po visokih stopnicah, nazadnje so mu ostali še trije težki kovčki, ki jih je s težavo dvignil in naslonil na rob vagona, gospa jih je po tleh zvlekla v notranjost in pri tem pazila, da se ne bi prevrnili na drobne otroške noge. Ko si je gospod otrl potno čelo in se vzpel na vlak, je na pešče�ni platformi ostal le odpravnik vlakov, večkrat pogledal levo in desno, zabrlizgal na piščalko in dvignil okrogli loparček. Vlakovodja se je nagnil skozi okence in mu pomahal, vlak je zapuhal, gonilni vzvodi lokomotive so se s težavo premaknili, potem so se kolesa naenkrat zasukala, da so vzvodi omahnili v prazno, pijano klecnili, se znova povzpeli, dokler se niso skupaj s kolesi ujeli v ritem in je vlak začel pospeševati s po�staje. Čas je obstal. Vrnitev je privid, moje telo je stopalo proti reki, šlo čez most in v negibno mestece, gibanje osamelca ne moti praznine, šel sem mimo cerkve, a potem zavil na desno, odločil sem se, da bom šel v Šmartno po ozkih uličicah, ki vodijo skozi Ustje. Zamolklo je dehtela zemlja, hotna v majski ploditvi, presenetila me je paleta vonjev, ki sem se je bil v ve�lemestu odvadil. Tam je dišalo po človeški stiski in begotnem užitku, tu po zavisti in opravljivcih. Še dobro, da so medeno cvetele koprive, migalice, trpotec in mačji repi. Šel sem mimo razmajanih plotov, latnikov z marelicami in samorodno trto, kupov kikirikajočih gnojnih kopic in opečnatih kašč, domač v tujosti, tujec domačnosti, vaško ščene, ki ga daje mionekroza, trških in kmečkih hiš ni bilo več, čez čas sem zagledal siva pročelja šmartenskih domov, dopolnilo se je. Ob pogledu na razpadajoče pročelje smrdokavre, v kate�ri se je skozi življenje pregrizel oče, me je stisnilo v grlu. Kot bi bil mesečen, sem se opotekel čez luže do velbov ob vhodu; v tistem trenutku je skozi vrata stopila mama, močna, visoka v svoji žalosti in izgubi, odsotni jo jačajo, dvignila je roke, kot bi me hotela objeti, jih spet spustila. Že sinoči smo te priča�kovali, je rekla, ti pa ... Molk je padel na tla med naju kakor ledena klada in pričel rasti. Prosil sem Josipino, sem hropnil in utihnil, v maminih očeh so bili zapredki studa. Vem, je prikimala mama, mi je povedala. Stopila mi je naproti, me objela, potem narahlo odrinila od sebe in dolgo gledala, s stisnjenimi ustnicami in marmornatimi očmi. Kdo si, Slavko, je zašepetala, oče je trpel, če bi bil naš doktor tukaj, je vročič�no blodil, rešil bi me. Sam se je rešil, sem grenko zagrgral, poslednji dih ga je rešil. Kako sta Marija in Olga? Povesila je črnino vratu in ram. Dobro, je pokimala, dobro. V hiši sta, pri očetu. Ne njemu, meni za družbo. Nebo je padlo name, omotica mi je vzela moč, da sem kovček izpustil v blato in se je odprl. Veter se je zagnal med rokopisne zvezke, strani so prazno udarjale druga ob drugo kot vrata zapuščene šupe. Vzel sem stetoskop in ga pritisnil ob razprti zvezek, dolgo poslušal. Mrtve zgodbe, sem rekel, to se je nabralo v sedmih letih!

SNUBAČ V BOJU S KONFEKCIJO[uredi]

Sem še vedno okno tvoje duše? Stala si pred menoj, Danica, oddaljena, tiho bleda, za- šibila so se mi kolena. Ali sem? Tako si mi pisal z Dunaja. Da si brez mene s temo obzidan in da ne vidiš srnjadi, ki se pari spomladi. Boginja, božica, simfonija, sestavljena iz udarcev luči, nisi le okno moje duše ampak prag bolečine. Hudo me je pre�sekalo v prsih, kakor zaklan sem stal pred teboj, preklan na dvoje, preteklost, prihodnost, ki je pred preteklostjo, predpre- teklost. Minilo je, sem izjecljal. Se zavedel, da bi me mogla napačno razumeti, nisem odgovarjal na tvoje vprašanje, ciljal sem na čas ločitve. Minilo je, pomil te bom s slino, te s krv�jo zdrgnil do presojnosti, poiskal kljuko in te odprl, naj teče reka poželenja v moja pljuča. Skelenje v vratu zadrgne bese�de, vrti se mi, pritisk v možganih, se mi napihuje utripalnica, je v veni zračni mehurček? Embolija? Ah, si razočarano šepnila, nehaj, Slavko. Okno duše je resnica duše. Kako je šlo v ljubljanski bolnišnici? Nasmehnil sem se, iz zadrege. Grozljivo. Še zdaj me boli glava. Ustnice utripnejo, lečne pijavke, rade bi se prisesale v poljub. Strah meje bilo, Josipina, kot majhen šolarček sem se počutil, pričakujoč, da bom v roke prijel najljubšo igračo, sem se ustrašil, da te ne zdrobim. Ja, saj, si rekla. Najbrž si imel v mislih kosmato mucko? Zato te ni bilo? Zato imaš mačka namesto mucke? Blag majski večer je bil, s polj je zavel purpuren veter z vonjem po maku, topoli so se medili, nad razsvetljenimi okni so so bočili vrhovi gričev, rasli v daljavo in višino, sivoolivni, mistično zakriti s tančicami molka, ki je dar velike narave in odsotnega Človeka. Pri Črtu sem prespal, sem rekel. Še prej pa smo bili v dramskem gledališču, se poklonili spominu na Cankarja, Jaz pa se nisem poklonila, ampak padla v raz�trganino želje. Želje po belih prstih, ki jih predolgo nisem čutila pisati po trebuhu. Si pozabil, da sem svitek, pergament ljubezni? Nisem pozabil, sem odkimal, v očeh so me pekle solze. Ja, si, si rekla, počutim se umazano in ogoljufano. Ni�kar, sem hropnil, v grlu mi je piskalo in suho šuštelo, nikar, Cekinčica. Prelomljen sem bil od hrepenenja, možgani so se mi scvkrnili od pomena, ki sem ga dajal najinemu snidenju. Od morfija in alkohola, Slavko, ne mešaj stvari. Vidiš okno moje sobe? Od sinoči je odprto, slonela sem in gledala na pot, da bi te uzrla, prvi hip uzrla, oči so se mi zasmolile od čakanja, prsi so postale jantar. Veš, kaj je bilo najhujše? Ves čas sem čutila, da te ne bo, moja duša sliši tvoje korake na daleč in skozi zidove. Ospel sem se v blagozvočju očitkov, bil mušica v vrtincu odpadlega jesenskega listja, se zvibal, razgubil v magnetizmu tvoje postave, se prisesal v vdolbinico med vratom in ključ�nico, nič mislil, nič vedel. Gogani so ekstatiki, votle glave, v katerih divja sinja burja, samo s čekani hlastajo in sekajo po razplastenem času, volčja ura, volčji primati. Umreti ne morejo, zato v sebi zbirajo zlobo, tako kot leče zbirajo svetlo�bo. Juhu, juhu, vriskajo, po mrhovini diši, kot frnikule sučejo sovje oči. Videl milost v tvojem objemu, pokosila si me s predano ljubeznijo, se z dlanjo zapletla v lase in zapečatila moj poljub, tako naj bo, ker se odpustiti ne da in nikoli ne bo pozabljen zadnji prahec na robu prvega ozvezdja, črnega osončja. Svet je postal lahek, dogodki povezani in pregledni, dišala si po lokvanju in mladih račkah, to je del tvoje vilinske narave, za�mižal sem od ugodja, da so mi zaplesali pomarančasti krogi v čelu, tenki kot nitke v žarnicah, Edison je izumljal stoletje svetlobe, razsvetlil pa je mrakobne kleti v podpodju človeške nečimrnosti in poniglavosti, poljubljal sem te brez prestanka in te z roko okrog pasu, sličen ciganskemu plesalcu, vodil za sabo v temo in pod šepetajočo krošnjo cvetoče češnje za hišo. Koliko časa sva bila naslonjena na hrapavo deblo? Kdo bi vedel, še tako trajna ljubezen umre, preden se drevo vzpne iz otroštva v pokončno odraslost. A kaj potem, blaženost je hipna človeška razodetost, ki jo po volji nemoči projiciramo v malike in angele. Hej, hej, si zasoplo rekla in me odrinila, si me zamenjal za frfotavo dunajsko deklino? Ker sem se še naprej zaganjal vate kot voda v lopatice mlinskega kolesa, si mi upognila glavo in mi odtrgala poljub. Slavko, poglej me! Josipina sem, ne Greta! Moj užaljeni in razočarani obraz jo je spravil v smeh. Sinoči se ti ni mudi�lo, in nocoj si prepozen. Bolelo me je v mednožju, žabji krči so mi napadh trebuh. Že sem se bil ustrašil, da boš odšla v hišo in me pustila samega, razdraženega cucka z jezikom do popka, a si mi spet tolažeče položila roko na ramo. No, bom slišala besedo opravičila? Maline v očeh, greh je sladek. Opravičilo je sladko, si se nasmehnila. Ljuba gospodična, se reče, vi ste tak unikat, da se vas ne da zamenjati za bordel�sko, gostilniško in salonsko konfekcijo. Postavil sem se v položaj plahega snubača. Ljuba gospo�dična, vas smem zaprositi za kratko ljubljenje? Vsaj petkrat pet minut? Ker take, ki bi imela črn tulipan med stegni, še nisem srečal? Zasmejala si se, potem pa stekla po pesku za hišo v vrt, odprla vrata v ograji, ki so vodila na ozko pot, se vmes ozrla in pomignila s kazalcem, naj ti sledim, pri sosedih je zalajal pes, neki ptič se je vznemiril v spanju, sledil sem ti, na poti si me počakala, z roko v roki sva šla proti robu vasi in potem čez travnik, ki se je začel solziti s tišino noči, proti severu, kjer sta bila reka in pozitiv ljubezni.

KAJ LEŽI OB FOTOGRAFIJI?[uredi]

Očetov obraz je v spominu postajal majhen, usnjat, zgu�ban, podoben presušenim totemskim glavam divjih ljudožer- skih plemen z otočij Nove Gvineje - pred nekaj dnevi sem jih gledal v Ilustriranem Slovencu. List jih je priobčil kot do�kaz divjaštva dežel, ki jih še ni dosegla svetloba katolicizma. Čudna je igra, s katero se spomin igra z nami. Videl sem ve�liko blaznežev, življenje se jim je zdruznilo v en sam pripet�ljaj, eno samo čustvo, ostro kot skalpel. Vse drugo je potonilo, stlačeno v močvirje podzavesti. Vsaj zame in za druge, zuna�nje goste, vdirajoče na opustošeno bojišče bolnikove duše. V Šmartnem je že davno vzkipelo poletje, dišalo je po pokošeni travi, čudno, da trava diši še v svoji smrti! Mama je malo govorila, hodila je po hiši, kot bi še zmeraj oprezala za očetom, brez namena in smisla premikala stva�ri, ki mu niso več pripadale. Ne vem, ali jo je izguba bolela, trdna je postala kot kak staroveški megalit, ki je služil davno izgubljenemu bogu. Ko sem se potikal po hiši in čakal, da pade večer in se bom prikradel pod Josipinino okno, me je dušila navzočnost odsotnega, v maminem početju sem skušal najti sistem, na papir sem si risal grafikone njenega kretanja po hiši. Je neprestano ponavljanje, avtomatizacija gibov znak norosti? Zasleduje me, za mano opreza, s tem ko se po mrliš�ko premika po sobah, stopa za hrbet odpadli mladosti, v gra�fikonih sem razpoznal sliko groteskne hoje za očetom, svoje�ga spotikanja, neposvečena je pot navzdol! Zmračilo se mi je srce, nisem je mogel prenašati, z jeznim zamahom sem treščil po muhi na mizi, zaloputnil z vrati, šel ven iz vasi, v tla sem gledal, komaj odzdravljal, v grapo in goščo, kjer me je pomiril duh po trohnobi. Se spominjaš lesne gobe, ki sem ti jo prinesel, dober teden pred kresovanjem je bilo? Temno rjave, težke, bila je ledeno mrzla, pa čeprav je ležala na peči? tej stvari je ujeta usoda človeštva, ki postaja gobavo, sem rekel, prihodnost je ledeno mrzla. Res? si se nasmehnila, potem pa kar sem z njo! Vzela si mi gobo iz rok, jo zavila v prtiček in položila v košarico. Naj ji bo toplo, si zašepetala, kar je bolehno, je treba negovati. Osupnil sem, kar se v mojih možganih prekvasi s plesnivim pesimizmom, razrešiš z nasmehom in otroško čistostjo duše. Ne vem, kako te bom zadržal ob sebi. Tako dan za dnem, da sem bil utrujen kot pes. Namesto počitka v Šmartnem same skrivalnice, bežanja in čakanja na ljubico. Dokler ... dokler nisem vročega popoldneva, ni bilo daleč do kresovanja, nemiren hitel proti vaši hiši in že od daleč videl, da se odpravljate. Komaj sem te dobil, že te spet izgubljam, konj je nemirno hrzal, oče zlagal zadnje kovčke pod klopco, na kateri si sedela, pokrita z lahnim kremastim poletnim klobukom. Gospa mama me je zagledala, se obrnila. Kot naročeni, gospod doktorje rekla, mi boste lahko napisali recept za boleče koleno? Da mi ne bo treba v Ljubljani iskati zdravnika? Molčal sem, vstala si, vitka in lepa, mi ponudila roko, da sem ti pomagal z voza. V Ljubljano greste? Razočaranje me je razsekljalo, počutil sem se, kot bi me kdo pretepel. Samo za slab mesec, profesor Vidmar je razpisal dodatni izpitni rok. Mora študirati, gospod Slavko, se je mama pomenljivo nagnila k meni, zadnje čase se preveč ukvarja z večernimi sprehodi in sodobnim leposlovjem. Mami, lepo prosim! si jo pokarala. Vesela sem, se mama ni pustila motiti, da gremo v Ljubljano, tu je poleti tako pusto. Menda bo letošnji velesejem največji doslej, trlo se bo gala plesov in sprejemov. Hm, je zagodrnjal oče. Upam, da bo imel moj soprog kaj časa tudi zame in ne le za kolege s šolskega ministrstva. Na posvet nadučiteljev odhaja, mi je pojasnila. Si se mi maščevala za ljubljansko popivanje? Gledal sem te v oči, videl kopreno nezadovoljstva, še sreča, še sreča, ni ti bilo vseeno, nisi odhajala k nekomu, ki je tekmoval za tvojo naklonjenost, kalne zenice so znak pripadnosti, navezanosti na nekaj opojnega, sorodno dušo, drogo, obsesivno idejo, zamikalo me je, da bi šel v apoteko, vzel mazilo za boleče koleno tvoje mame in morfin za brizgalko, ki me čaka v predalu, predalu nočne omarice ob postelji, zunaj orehovina, znotraj grobe smrekove deščice, ob brizgalki srebrna žlica, vžigalnik s počrnelim stenjem in kremenom, tvoja fotografija, posneta tik pred dunajskim obiskom, na sliki stojiš pred poslopjem politehnike v Brnu, takrat si imela daljše lase, zato ti jih je veter ljubkoval in mršil, kdo je posnel fotografijo, kolega s fakultete, s katerim si v prostem času vadila poljubljanje? polprofil razkriva ozki pas in močne, mlade prsi, dvignjena, v gibanje upognjena ramena pa divji, kobilji temperament, fotografije ne zbližujejo ljudi, ampak opozarjajo na nevarno razdaljo med bitji, ki si jih poklanjajo in hranijo, na podoben način kot vonj spodnjega perila, šatuljice z lasnimi kodrčki in intimna sporočila. Stanovala bom na Trdinovi, si rekla odločno, lahko me obiščeš in odpelješ na kakšen razkošen ples. Obrnila si se k mami. Saj nočeš, da bi tvoja hči postala frigidna intelektualka, ki kadi cigarete v dolgih špicih, nosi hlače in vzvišeno gleda na moško podvrsto? Josipina! je hlastnila mama in se ozrla okrog v bojazni, da te je slišala kaka nebodijetreba, soseda, dišeča po rožnem vencu in sivki. Nisem je mogel natančno poslušati, kaj leži ob fotografiji v predalu? Slišal sem piš vetra, ki je dišal po mrtvih ribah, algah in moških semenčicah, vonj plemenitosti plemenitega patra, če te smem božati po mahu in gobici, ti bom pomagal izmoliti svobodo, moja misel je Bogu ljuba, ob fotografiji je ležalo Jelkino, ne tvoje, Jelkino pismo iz gimnazijskih časov, shranil sem ga iz moške nečimrnosti, ker je v njem pisalo: naučil si me, da je telo struga duše in mi pokazal, kje je struga najožja in najbolj deroča, papir je bil porumenel in ob robovih scefran, v levem kotu se je bohotila rdeča vinska cvetka, kaj cvete trajnejše od nečimrja? V bistvu pa mi je po glavi bilo, zvonilo, donelo od želje po brizgu, po plamenu, ki švistne skozi žile in odplakne britvice, korenine, nože, škrate. Todestriebe, krivdo odplaknjenca, gnojni tur na gnojišču gnojnega stoletja. Nisem je mogel poslušati, ampak saj si me vabila k sebi, Josipina, zbral sem se, odpodil mrak izpod čela, se nasmehnil. Z veseljem te obiščem, nočem, da se še ti zastrupljaš s cigaretami, posebej nevarni so špici, če jih pomotoma pokadiš! Moja pripomba je obvisela v zraku kot svinčen oblak smodnika po poku pištole, starši so me gledali, kot da bi padel z lune. Še dobro, Slavko, si resnobno rekla, da si se odpovedal nevarnim razvadam. Ja no, saj je vendar zdravnik, je pripomnil oče, bo že vedel, kaj mora. Takšna so poslavljanja: med ljudi so nametane odvečne besede, iz njih nastanejo gomilice, kjer pokopane ležijo so�rodnosti misli in žlez. Na ta način so sorodnosti zakrite in jih lažje pozabimo. Pokimal sem, snel očala, pogledal v sonce za Josipininim klobukom, preveč svetlobe za razhod, solze na veki, hipno skrčene zenice. Je apoteka odprta? Ne boste pozabili na moje koleno, gospod doktor? Odkimal sem, videl kmečko napravljenega kočijaža, ki je prišel iz hiše in se vzpel na voz, možakarja nisem poznal, Josipinin oče mu je pokimal, stari je v roke vzel bič in z njim nalahno ošvrknil hrbet konja, da se je prestopil. Prah izpod koles voza me je prisilil, da sem še enkrat snel očala in začel drgniti šipice. Neizostrena, zabrisana si izginjala, obrisi poletnega klobuka so se zlili z obrisi Knafličeve krznarne in zvonikom Martinove cerkve. Ostal sem sam, v družbi s prahom. O Sonce, veliki krematorij, šel sem proti osrednjemu trgu, že od daleč videl napis na vratih lekarne, ki ni obetal nič dobrega: Zaprto. Zaprto, beseda, ki bo postala sinonim za celo stoletje. Na Mariahilferici visijo obeski odprto, odprto, pridite in kupujte, a ključi vstopanja in izstopanja so drugje, kar ostaja zaprto, so vrata smisla, ki povezujejo človekovo življenje in smrt. Mama brklja po kuhinji, da bi potolkla nemi čas, bogomoljka in odplaknjenec, zanimivo sožitje. Zasuknilo me je proti Črnemu potoku, vedno hitreje sem hodil po cesti, ki je bila ob ostri sončavi prazna, v senceh mi je pričelo bobneti, na čelo so mi stopile potne srage, upam, da se ne vidi že na daleč, kako sem propadel, gnal sem se proti grapi, kjer so visoke smreke in gostolistnate bukve prinašale olajšanje in zeleno mrakobnost. Vedel sem, da je za ovinkom gostilna, pred vel- banimi vrati je stal zapravljivček, konj je zdolgočaseno opletal z repom in vtikal gobec v vrečo z ovsom, stopil sem čez zlizani prag v poltemo točilnice, za pultom je stal obilen birt s popokanimi žilicami na licih, tu nikogar več ne poznam, nemarno je pokimal v pozdrav. Liter belega, sem zahreščal, suha usta, suho srce. Kakšnega, je zamomljal birt, skomignil sem z rameni, stopil je k sodu in zasukal pipico.

VRTINCI BARV, POHOJENI MISLEČI ČRVI[uredi]

Kresovalcev mi je bilo žal, pripravljali so grmade, ki jih je sproti zamakal dež. Nebo je neutolažljivo jokalo za tabo, jaz pa, šibki trs, sem se tolažil s trsno kislico, ki jo stiskajo za prvo goro. No, za drugo, resnici na ljubo. Mama je vame projicirala vse, kar ji je v življenju umanjkalo, nekega jutra sem odprl predal, dolgo strmel v tvoj obraz in nasmejano telo, da sem te čutil drgetavo, nabodeno na moj špic, poljubil sem te tako poželjivo, da sem obenem oslinil lica, prsa, gubici ob sotočju nog. Hudo mi je prišlo, fotografijo sem spravil v prsni žep suknjiča, gnevno potegnil kovček z omare, vanj vrgel obleke, potem pa kovček z velikim naporom spraznil, perilo, srajce in hlače natančno zložil, da so bile črte ostre kot najino ljubljenje ob Savi, ampule, brizgalko in žlico skrbno razmestil v zdravniško škatlico s predalčki, bil sem ganjen, saj so stvari med seboj ustvarjale sijajno simetrijo. Mama je stala na vratih, ki vodijo v kuhinjo, me nemo gledala. V Ljubljano moram, sem rekel, na pogovor k profesorju Magajni, na Kodeljevo. Zmajala je z glavo. Včeraj sem bil na pošti, sem rekel, brzojavil mi je, prosi, naj se zglasim zaradi stažiranja. Kaj si zmišljuješ, je rekla, besede so padale po meni kot kosmi snega, saj vendar čakaš na vojaški vpoklic. Kri mi je butnila v glavo! Na smrt čakam, a pred tem bom poskrbel za varno službo, sem zapenil. Moje kričanje na mamo ni napravilo posebnega vtisa, zamahnila je z roko, se zagledala skozi okno v škrebljajoči dež. Ne pozabi na dežnik, je mrzlo rekla. In pozdravi Deželakove. Kmalu se vrni, sicer bo Olga razočarana, ko me obišče. Pokimal sem, skrušen, laž je hujša od resnice. Ko so ni hodil skozi naliv, mi jo bilo lažjo, zamotil sem se s prestopanjem luž in kotanj, polnih vode, vse skupaj je postalo nekakšen ples, resnobno stopicanje Busterja Keatona. Za seboj sem zaslišal hrup avtomobila, umaknil sem se na rob ceste in se ustavil, bil je nov model fiata, kromirano okovje se je kljub dežju skrivnostno lesketalo. Avtomobil je na moje presenečenje ustavil, voznik je odprl vrata in mi pomahal, naj stopim bliže. Mojih let, očala z zlatim okvirom, nekam mlahavo lice, oči zamaščene, kot bi bile namazane z briljantino, lasje zalizani prek čela. Slavko, stari kamerad! je zaklical avtomobilist. Kdo je ta pavijan napihnjeni? Približal sem se, mrzlično brskal po spominu. Julius Pisansky, je zaklical, a s tem me ni odrešil, še vedno mi ni bilo jasno, od kje ga poznam. Notarjev sin! je užaljeno vzkliknil. Seveda, sem sopnil, zaradi avta te nisem spoznal. A tako? je zakreketal, avtomobili spremenijo človeka? O tem ni dvoma, sem odvrnil. Pridi, zapeljem te do Litije, je rekel, stopil sem okrog vozila, odprl vrata in se usedel na udobni usnjeni sedež. Kontrolna plošča me je začarala! Avtomobil je po mačje predel, Pisansky po polžje šofiral, za povrh pleteničil in mlatil prazno slamo. Zvilo me je, besedna diareja! Kaj počneš, sem ga glasno prekinil, si lastnik banke ali kaj? Ne, se je zasmejal, študent elektrotehnike. Črna bolečina, potrkavanje v glavi, kromiranec se repenči in dobrika okrog Josipine, a tako, a tako! sem hlastnil, skupaj z gospodično Deželakovo? Pogledal meje, roženice je imel posute z zoprnimi rumenimi madeži, naj te zlatenica pobere, žal ne, na zagrebškem vseučilišču. Saj veš, oče v državni službi in tako ... In tako? sem vprašal, ne vem, kaj imaš v mislih. Ja no, Kraljevina SHS Dunaja ne kuje več v zvezde. Moral sem se nasmehniti. Pet let sem živel med zvezdami. Vem, vem, je pokimal in utihnil. Molčal do Litije, hvala bogu. Ko sem izstopal na trgu pred postajo in se mu zahvalil, se nisem mogel zadržati. Še premalo mi je bilo, sem rekel. Osuplo je strmel vame. Premalo? Zvezdnega hrupa. Odprl sem dežnik in se odpravil čez blato, zažvenkljala je srebrna Freudova verižica pod belo brado, obdrsnila so me napeta Gretina meča, na lice je kljunčknil Selmin poljub, od zvezd v trnje. Iz teme za postajnim vhodom je priplaval gol bronast dojenček z velikimi medeninastimi očmi, kaj vem, iz kakšne snovi si, zvezdni otrok. ni me bilo strah čudnega bitja, prihajam, ljubica. Goli bronasti dojenček me je spremljal še v Ljubljani, najbrž zato, ker sem razmišljal o najinem pogovoru. Ko sva se pred dnevi vračala domov, sva dišala po senu in mesečini. Kako čudno, si rekla. Ustavil sem se, sledil tvojemu pogledu v srebrni hlad neba. Čudno? Ja, si prikimala, vse, kar potrebujemo, imamo v dosegu rok in vendar hlepimo pa neznanski daljavi. Zakaj bi si človek želel potovati po vsemirju? Zato, sem odgovoril, ker je vsemirje zrcalni odblesk njegove duše. Ker bi moral, če bi hotel spoznati sebe, razumeti in osvojiti črno brezdanjost vesolja. Žalostno spoznanje, si zašepetala. Dvojna izgubljenost bo postala naša usoda. Nekaj najpomembnejših sodobnih fizikov je prepričanih, da je mogoče v laboratorijih ustvariti atomske peči, ki bi za gorivo uporabljale helij, tako kot se dogaja na Soncu. Takšne peči bi pomenile nov vir energije in omogočile zmago nad zemeljsko gravitacijo, si vzdihnila, potem pa naenkrat stekla in se izgubila v sencah lesnik in bezgovih grmov. To pomeni, da se bova ... mogoče ... nekoč ... srečala na Veneri. Srečala se bova na straneh romanov Julesa Verna, sem zaklical v temo, a koža se mi je naježila od strahu, ki ga s seboj prinaša dotik brezmejnosti, presegajoč človekov um in čute. Je dojenček z medeninastimi očmi že utelesil želje sodobnih fizikov in mi prišel povedat, da so po vsemirju razsejana mesteca Goge kakor mikrobi v bolnih pljučih, socvetja bolečine, ki spremljajo sleherni zasevek življenja? Na Aleksandrovi cesti me je naenkrat preplavila mehka vročica, bronasti stvor se je razblinil, čez cesto me je po mčje ogledoval Janez Navpotič. Takoj sem ga spoznal, čeprav mi je pojenjajoči dež pršil na očala, stal je, naslonjen na sprehajalno palico, in poslušal Črta, ki mu je nekaj ognjevito dopovedoval. Mali Skodlar se je zasukal, veselo cepetnil in me pričel vabiti v družbo. Ravno prav si prišel, Janez ne reče ne bev ne mev, molči za dva, lahko mu boš v pomoč. Navpotič se mi je nasmehnil. črtovi družbi je težko dihati, kaj šele govoriti. Podala sva si roki. Namenjena sva v Jakopičev paviljon, je poskočil Skodlar, gremo skupaj? Venera je odblesk tvojega popka, kar blešči, je rosna kapljica ljubezni, ki jo izdiha Josipinin trebušček, če ga dovolj dolgo dražim s svojo vzdraženostjo. Slavko je z mislimi na luni, se zahihita Črt, v paviljonu so odprli sijajno razstavo Groharja. Ko smo na vogalu pred Opero prečkali Gledališko ulico, je dež povsem ponehal, oblaki so se pričeli cefrati, med njimi so zaplesale svetlo sive, skoraj bele lise. Pristrižena drevesa ob promenadi so dišala po golih ženskah, tlak po konjskih hrbtih. Bi lahko napisal zgodbo iz samih vonjev? Kako čudovito, gole ženske rastejo iz konjskih hrbtov, iz dekliških nosnic pa brstijo pasijonke, se visoko nad Aleksandrovo ulico prepletejo v zeleno zibko strasti. To bi bila zgodba - ovijalka, ki bi od užitka udušila samo sebe. Zgodba vzpenjalka, zgodba prisesalka, zgodba parazit. Šli smo mimo Narodnega doma, kjer je stala skupina glasbenikov, očitno so prihajali z vaje, glasbila so imeli spravljena v črnih kovčkih. Ko smo nadaljevali pot proti Tivoliju, sem med kostanji že videl usločeno streho paviljona. Pred razstaviščem je stalo nekaj umetnikov, ki sem jih bežno poznal, bolj znani so bili Navpotiču in Skodlarju, segala sta jima v roke, oni pa so ju veselo trepljali po ramenih in dvigali kozarce z vinom. Ni mi bilo do kričavega nazdravljanja, stopil sem v slikarski hram, Groharjeve plešoče barve so me posrkale vase. Dolgo nisem videl tako vizionarskih platen, bil sem osupel, kar malce omotičen. Raz- treščen med barvami, letim skozi izvire svetlobe kakor dojenček z medeninastimi očmi, vem, kaj je Groharjeva vizija, vem, izvori luči so povsod, v bližnjih detajlih in oddaljenih krajinah, v zraku, povsod in ne le v očeh opazovalca, ki prestreza sončevo žarenje, to pa pomeni, da je narava poseljena s svetlobo, ki je prišla iz nedoumljive razdalje in je mnogo bolj skrivnostna, mistična. Sončevina je udomačena svetloba, tu pa. Zagonetno je, ker onstran perspektive vse postane enakovredno, po eni strani izgubi avreolo posvečenosti, po drugi strani pa postane enkratno, Čudežno v tej enkratnosti. Zbudil sem se iz trepeta med barvami, se ozrl. Za menoj je stal Navpotič, v zenicah sem znova opazil ekstatični lesk. Ja, ja, točno tako, sem pokimal, zato se pri Groharju ljudje stapljajo s senenimi kopicami, macesni, postajajo nerazločljivi vrtinec barvnega toka, v razostrenosti snovi pride do prevlade ritem svetlobnih valovanj. Kako mi je žal, da nisem na vaši strani! sem vznemirjeno kliknil. V sleherni sliki živec, nit asociacij, košček mozga, kapljica sluzi, ki. Na čigavi strani? se je zasmejal Navpotič. Na strani slikarjev, lovilcev svetlobe. Na čigavi strani pa ste vi? Dolgo sem ga gledal, brnenje v ušesih je dobilo obliko besede naga noga nagon gona gago goga. Mrak opoldne, sem rekel. Ej, je vzkliknil Navpotič in me vročično gledal, to je samo obrnjena stran Meseca. Kjer nehajo žareti barve, čaka tema. Do kam sega tema? Do kam sega tema? sem ponovil, tema nima konca in sploh nikamor ne sega, tu je in povsod, tudi v valovih tvojih las, Ajda, opotekel sem se k izhodu iz paviljona, kot bi me nekdo udaril v hrbet in porinil, naenkrat sva z Janezom stala sredi slikarske bratovščine, ki se je ukvarjala z izvorom teme v vinskih kozarcih. Zadene, a? seje zasmejal Črt, bedasto sem ga gledal. Groharja mislim. Njegove slike. Pokimal sem, vzel kozarec, ki mi ga je ponujal Skodlar, trčil na zdravje. Vivat! je radostno zahrumela bratovščina, hlastno sem izpil, Navpotič je polni kozarec nepremično držal v roki in zamišljeno gledal proti Lattermanovemu drevoredu. Nebo nad nami se je začelo posmihati mojemu temačnemu razpoloženju, uprizarjalo je ples raztrganih oblakov, večkrat nas je obsijalo sonce, kije počasi tonilo za drevesa nad tivolskim ribnikom. Na obrazih bratovščine so poplesavale barvne lise, od travnato zelene do teransko vijolične, spominjale so na Sternenove portrete. Osebje paviljona je pred razstaviščem razpostavilo stole in nekaj miz, s kolegi umetniki smo posedli. Čas se je pogrezal skupaj s skrivajočim in razkrivajočim se soncem. V vinu Jo- sipinino uho: Slišim tvoje hrepenenje, ljubi, potrebno je širiti obroč svetlobe, prstan zvestobe, tako kot je nujno razkrečiti noge in dopustiti ljubezni, da stopi v vročo temo trebuha, moraš me. Pogovor se sploh ni dotaknil slik, ki so visele v paviljonu, umetniki so vse bolj žolčno napadali klavrno slovensko politiko, ki je spravila slikarje in pesnike na rob preživetja, v naročje Cukrarne. Se sploh še kdo spominja, kakšno vznemirjenje so doživeli prvi nastopi Vesnanov na Dunaju, burnih odmevov na razstavo pri Miethkeju? je v alkoholnem zanosu spraševal Črt. Vzkliki odobravanja in kimajoče glave so pričale, da izbrani posamezniki mednarodnih uspehov slovenske umetnosti še niso pozabili. To, kar se dogaja z umetniki, je le posledica strahopetne igre slovenskih politikov v Beogradu, se je pridušal eden izmed članov omizja. Tako je, je prikimal drugi, namesto da se izgubljamo v prepirih med klerikalci in liberalci, bi morali skupaj nastopiti proti srbskemu absolutizmu. Ha, je zavreščal Črt, ha! Koliko naših poslancev v parlamentu ni podkupljenih? Za kupček dinarjev bi prodali napihnjenemu opičjemu dučeju še drugi del Slovenije! Prodane duše, gobezdavi pujsi, je šel mrmot okrog mize. Vse skupaj me je začelo dolgočasiti, zdelo se mi je na las podobno šklepetu prijatelja okostnjaka iz dunajske mansarde. Cas odteka v ponor družbenih goljufij, uporov in umorov, vstala si od knjige, namesto matematičnih obrazcev si imela pred očmi prizor, ko sem te prilepil na steno rdeče sobe, obrnila si ključ v vratih in odgrnila rjuho na postelji, se slekla, med slačenjem pobožala bradavice, legla na hrbet, da se je vretenc dotaknil prijetni laneni hlad, pokrčila kolena, narahlo oslinila konico sredinca in z njim zašla med noge, poiskala brazdico slasti in v njej biserček fižolček, ga božala, da je postal rosen in nabreknil pred klitjem, potem si. Potem si lahko mislite, da se nam ne obeta nič dobrega, na Balkanu je klanje neke vrste ljudsko izpovedovanje, je rekel Črt in prazni kozarec s treskom postavil na mizo. Nagnil sem se k Janezu, ki pri pogovoru ni sodeloval. Dramo bom napisal, sem mu rekel potihoma, o mestecu, ki gaje tema že našla in čas zapustil. Nav- potiču so se zenice zožile in zalesketale, kje je kovček, zdravilna Pandorina skrinjica, zbegano sem pogledal k nogam in si oddahnil, potisnil sem ga bil pod stol. Res? se je vznemiril slikar, to bo nekaj sijajnega, vstal je, odšel v paviljon in se vrnil s skicirko in ogljem, sedel na stol in v polmraku začel hlastno risati. Druščina se zanj ni zmenila, pogovor jo je odpeljal na barikade nezadovoljstva do oblasti. Pač pa je v meni kipela radovednost, komaj sem dočakal, da je Janez spustil blok na kolena in ga pri tem nagnil k meni. Sistem grozovite dokončnosti, čeprav. Osupnil sem, skicirana odrska Goga je bila na las podobna prizorišču igre, ki sem si ga zamislil pred nekaj dnevi v Šmartnem! Za hip me je zajela panika, kako je mogoče? Je Navpotič vdrl v mojo glavo, se prisesal na mojo zavest, je sposoben brati misli na daljavo? Zajel sem sapo in globoko vdihnil, enkrat, dvakrat, trikrat. Vam je slabo? je zaskrbelo slikarja. Odkimal sem, še enkrat zajel sapo. Občutje dokončnosti je splošno, živim v stoletju, kjer je grožnja izbrisa last slehernika. Nič magičnega, zato. Še vedno me je zaskrbljeno gledal, zato sem ponovno odkimal in se nasmehnil. Točno tako si predstavljam prizorišče, sem tiho rekel. Čeprav razpada sleherni kamen, napušč, kos pohištva, je mestece takšno kot Atlantida. Klobka časa ga je obšla in se odkotalila daleč proč. Saj, je pokimal Navpotič, naličje Groharjevih plenerjev. Spominjam se šele trenutka, ko sem se z Janežem in Črtom vračal proti hotelu Elefant, na križišču Prešernove in Šelenburgove, pred pošto in hotelom, se je gnetla množica ljudi. Kaj se dogaja? sem vprašal. Sanjač, stopi na trdna tla, slovenska prestolnica slavi Vidov dan, je poskočil Črt. Ko sem s pogledom sledil njegovi roki, s katero je razburjeno mahal, sem videl, daje ulica vse do cerkve Marijinega oznanjenja, do blagega zavoja, za katerim je skrit Špitalski most, polna ljudi. Množica je stala ob pročeljih hiš, medtem ko je bila sredina ulice prazna. Čez nekaj minut se bo pričela povorka, je rekel Črt, pohitimo! Prebili smo se na Prešernovo in se ugnezdili pred hišo, v kateri je bila gostilna Košak. Čemu je toliko orožnikov? sem vprašal Skodlarja, ki se je besno zarežal. Nežna država bi rada zavarovala prebivalce, lahko bi se kdo spotaknil. Možic pred južnim kolodvorom je imel glavo zasukano kot kameleon, sem se. Iz daljave je bilo slišati zvok pihalne godbe in čez čas hrzanje konj, ljudje so v pričakovanju utihnili, da bi videli sodelujoče v povorki, so stegovali vratove, orožniki so napeli ramena in se vzravnali. Dolgo časa se ni zgodilo nič, zdelo se mi je, da je godba obstala, ulica je še vedno samevala, stražniki so postali nestrpni. Kaj se dogaja? je Navpotič vprašal Črta, a vprašanje je bilo nesmiselno, Skodlar je bil manjši od vseh in je, ker ni ničesar videl, besno skakal v zrak kot lačna žaba. Potem je po ulici vendarle prikorakala velika, strnjena skupina ljudi v uniformah. Po kapah sem takoj vedel, da gre za orjunaše. Čudna povorka, sem šepnil Janezu, kije pokimal. Ko so se orjunaši približali, se je izkazalo, da niso del povorke, ki naj bi častila državni praznik, ampak demonstrantje, ki so protestno razbijali slavje. Vzklikali so, naj živi zedinjena Slovenija in naj strahopetna vlada preneha klečeplaziti pred Italijo. Izza poštnega poslopja je nenadoma prikorakal kordon orožnikov in se kot branik postavil prek ulice, za uniformiranci sem zagledal oboroženo konjenico. Protestniki so za hip zastali, njihove vrste so vzvalovile in se pretrgale, potem so tisti v prvi vrsti začeli besno dvigati pesti, žugati orožnikom in jih zmerjati. Kam hočejo? sem vprašal Črta. Prebiti se skušajo na Šelemburgovo, do italijanskega konzulata, je odvrnil Črt, prijel me je za roko in me pričel vleči stran, proti Ljubljanici, Navpotič si je utiral pot za nama. Nenadoma so kričanje preglasili poki pušk in revolverjev, množica se je začela brezglavo prerivati in bežati po ulici, v roki sem krčevito stiskal ročaj kovčka, ljudje so pritisnili obme, da mi je jemalo sapo in me pehali, udarci v rebra in ledvice so povzročali omotico in me za hip zavili v temo. Ko sem prišel k zavesti, sem bil popolnoma gluh, pred seboj sem videl spačene, od strahu zmaličene obraze, skozi meglo slabosti in v morastih sanjah sem se prepustil toku podivjane črede, ki me je vrtinčila proti cerkvi, noge so se, kot bi mi zaspale, vlekle za mano. Črt in Janez sta izginila, videl sem le prazni prostor sredi ulice, kjer so se protestniki spopadli z orožniki, streljali so eni in drugi, nad Prešernovo so lebdeli oblaki dima, zasmrdelo je po smodniku, urinu in krvi, na tlaku je ležalo nekaj teles, zvijajočih se teles, velikanskih mislečih črvov. Svetlikajoča se kontrolna plošča Pisanskyjeuega avto- mobila, na njej drhteči kazalčki, ki poskakujejo levo desno, med sunkovitimi premiki na konice nabadajo množico človečkov, kakšen. Kakšen nesmisel, strahovit nesporazum! V najbolj zanikrno zgodbo, polno propadlih ljudi in usod, ni mogoče zamesiti tako klavrne parodije življenja, kot sem jo doživljal. So se tako počutile podgane v spopadu z Londončani? Ko me je vrtinec bežečih teles izvrgel, sem obležal ob cerkvenem stopnišču. Nad menoj je brez smisla dišalo eksotično drevo, ki mu nisem poznal imena, nad njim se je brez smisla zlatil križ, nad znamenjem so se brez smisla svetlikale zvezde. Prihajam, sestrica, podganje srce, vrabčje oko, črv ji trup, avtomat, nagačen z norimi ideali, idealno norostjo. V pogled je zataval znan obraz, bil je Črt, odpirajoč usta kakor riba. Še zmeraj sem se pogrezal v živi pesek tišine, prijatelj me je grabil za komolec in me skušal spraviti pokonci, déjà vu z Oskarjem, naenkrat je pritisk v glavi popustil, počila opna molka. Zginiva od tu, je sopel Črt, mesto je polno orožnikov in policajev, na slepo pobirajo ljudi s cest in jih vodijo na zaslišanja. Briga me, sem odvrnil, tu ali v ječi ali v kasarni, briga me, a Črt me je zmerjaje vlekel za sabo proti Šempetrski. Kje je Janez? sem vprašal, skomignil je z rameni. Ne boj se zanj, jutri ga bova poklicala. Nič jutri, takoj, sem zamomljal, videl sem, da imam gumbe na suknjiču potrgane, manšeto na levici scefrano. S krvjo umazani ovratnik mi je postrani štrlel izza zavihka, katastrofa!

ČAR INKVIZICIJE[uredi]

Čakal nate, čakal vojaški poziv. Zbudil sem se s svinčeno glavo, pogledal roke, drhtavica. Slišal biti zvonove v stolnici. Nisem se mogel spraviti pokonci, poslušal škripanje postelje. Verjetno me je obiskal koščeni prijateljček, ležal pod posteljo in jo majal, nagnil sem se čez rob, mu hotel reči, naj neha, a je izginil. Ob robovih zavese je v sobo lila skoraj navpična luč, sredina dneva. Gledal prah, ki se je igral s snopi žarkov, bolečina ni popustila. Poznal sem znake nevroze. Nabadal sem te od zadaj, potiskal boke daleč naprej, da je ud nasedel na dno tvojega poželenja, pomagala si mi tako, da si razširila komolce, usločila hrbet, potisnila glavo med ramena, na drobno sva vzdihovala kakor veverici, potem. Prekleto, da te moram sanjati, izpolniti fantazije v kisli močvirni megli sna. Še enkrat poskusil vstati, odeja je bila pretežka. Za hip utonil v brezčutju, izgubil zavest? Zaspal? Znašel sem se ob oknu, razstiral zastore. Moral sem zatisniti veke, svetloba je bila preboleča, potem sem jih počasi dvigoval, kar malce razočaran. Običajen pogled. Na tržnici je bilo živahno, Ljubljanica je bila tiha, slutil sem, daje nizka in kalna, slišal sem avto, kije potrobil, ko je zapeljal na Zmajski most. V sosednji sobi tišina, Skodlar je očitno že odšel. Naenkrat tisti grozni občutek padanja: videl sem noge, ki trdno stojijo na podu, želodec pa se mi je dvigoval, kot bi strmoglavljal v prepad, srce utripalo v vratu. Bilo je neznosno. Šel sem do kovčka, ga odprl, roke so se mi tresle, da so ampule žvenketale. Pripravil injekcijo, 50 kubnih cm, več kot 1 gram. Takoj našel žilo. Kljuka na vratih je bila topla in mehka, vrata so trepetala kakor list papirja v bližini ognja, lahko bi bil stopil skoznje in jih ne bi odprl. Po stopnicah sem se spuščal zlahka, gumijast. Ko sem odprl vrata, je bilo v sredici najine ljubezni narisanih pet drobnih plamenčkov v obliki zvrnjenih osmič, krožili so drug okrog drugega in ustvarjali ritmično igro, ki me je osrečila, kar gledal bi jih, lahko bi jih spremenil v svoje božanstvo in bi molil zanje, če bi. Branjevka na tržnici je zamahnila z roko, dolgo in tenko kot prot. Gospod, zelnica bi se vam prilegla, ni res? Iz kadice se je kadilo, notri so vreli rumeni lasje, sleci me Vilinka, ne boj se, za tabo grem v večni tolmun, vadil sem dihanje v vodi, ne bo mi težko, na Špitalskem mostu sem se naslonil na kamnito ograjo in gledal odsev najinega ljubljenja. Bila je ponovitev sanj, a še bolj voljna, nekakšna gibajoča se blaženost. Minevanja ni bilo, čeprav sem za hrbti slišal pogovore meš-čanov. Prazne puhlice so pokale kot milni mehurčki. Predolgo sem slonel, so mi podlahti prirasle h kamnu ali kaj? Na silo sem jih utrgal z ograje, a ni bolelo, roke so bile lahcena misel, tudi most je lahcena misel reke, lepo mi je bilo prečiti Prešernovo, ker so bili ljudje nasmejani in niso vihteli pesti in pištol in so imeli različne klobuke. Pred Košakom sem postal, v gostilni morda sedita razposajeni Skodlar in Navpotič, sorodna duša, mogoče je tam tudi urednik Ljubljanskega zvona ali Tiskovne zadruge, moral se bom pomujati in zgodbe natisniti v knjigi, da bodo ljudje vedeli, kdo sem in kaj je strnjeno, silovito življenje, kaj so ležeče osmice ljubezni. Stal sem dolgo, tako se mi zdi, ker so mimo privijugali trije tramvaji. A dan je bil prelep za sklepanje poslov, ni se mi dalo ponujati rokopisov, za knjigo bo čas, ko se vrnem iz vojske in zaključim stažiranje, takrat se bo najina zveza trdno prijela. Ta misel me je vzradostila in sem tiho zapel. Ker nisem želel, da bi me ljudje slišali, sem potisnil roke globoko v žepe in se brundajoč odpravil proti Ajdovščini. Pred Evropo bi se skoraj zaletel v Franceta Brehta. Spoznala sva se pred odhodom na Dunaj, ko mi je Zvon priobčil nekaj zgodb, a preveč simpatična si nisva bila. Spet nazaj? je vprašal gospod Breht in ml predstavil sogovornika. Gospod Engelberg Kravanja, naše trenutno najostrejše in najbolj pomembno kritiško pero. Smešna sta mi bila oba, Francetu je iz oči tekla drevesna smola, medtem ko je imel Kravanja od pomembnosti tako napihnjeno glavo, da je bila širša od ramen. Strupen kot pajek, sem zamrmral. Gospod Kravanja se je komaj opazno namrdnil, bil sem nepomembna mušica, ki ni mogla poškodovati njegove mreže. Pišete? je vprašal Breht, brez zanimanja, iz pogovorne navade, pokimal sem. Prinesite kaj ... če bi vam gospod Levstik slučajno zavrnil. Zloba zasmoljena, še en kimljajček. Kar takoj sem se začel poslavljati, ne preveč vljudno. Trdinovi je izvošček zapeljal čez lužo, umazana voda je vzvalovila in se razcvetela v mavrične kolobarje, vse živi, pootročil sem se, bilo je lepo. Pozvonil sem, odstopil za korak, misli so se mi sproti topile v nič, v niču se ne more zgoditi nič hudega, biti čisto čakanje je narava življenja, če le. nadstropju se je odprlo okno, skozenj se je nagnila moja Mačica, mi pomahala. Samo hipec, Slavko. Izginila je, pa se spet prikazala nad mano. Kako naj se napravim? Ce čakaš, dočakaš, da se nič ne uresniči, zabavno je biti kazalček na kromirani kontrolni plošči sozvezdnega integrala, zabrundal sem, odplesal nekaj korakov. V Kazino, si rekla, hitro sem se umiril in skomignil z rameni. Na sprehod, poglej, kako lep dan sem prinesel s sabo. Utihnila si, me nekaj trenutkov opazovala, zaprla okno. Ohlajanje omamnosti, pristopanje nevarnosti. Zaškripala so vrata, planila si mi v objem, me poljubila sredi ulice, mehka in puhasta, lepa od blizu, lepa v daljavi, marelični cvet. Dotikala sva se, bil je dotik dvojnosti, ob tebi sem ranljiv kot nevidni vrh gore v nalivu. Naenkrat si se odmaknila, me nestrpno odrinila. Spet, Slavko. Razočaranje si nosila pod vekami, v kotičkih ustnic, modro vibrirajoči žili na vratu. Zakaj? Zakaj kaj? Kdor čaka, se spremeni v vrečo krompirja. Zakaj se zastrupljaš? Kaj naj bi rekel? Absurd je absurd, ne more biti večji ali manjši. Prazno srce, sem zamomljal, slišalo seje kretensko. Nevroza. Slabič, Josipina, slabič. Nehaj, si jezno odvrnila in pospešila korak. Capljal za tabo, poklapan. V zatilju bucike. Malce smešno, po stotih korakih nevzdržno, takole drug za drugim in brez besed. Šla si proti Tivoliju in potem k vhodu na velesejem. Preplavili so me glasovi, banderca, trakovi, pisani šotori, gneča pred stojnicami, spominjalo na turški tabor. Hodila si med trgovčiči in cirkuškimi zabavljači, z vsakim korakom je bilo v meni več žalosti, rojen sem za to, da ustvarjam melodrame? Ob Lattermanovem drevoredu so postavili pivnico, sedla za mizico, snela klobuk in zamišljeno strmela v krošnje kostanjev. Obstal sem pred tabo. Gospodična, sem rekel, razen vas nimam nikogar na širnem svetu, ali bi me lahko ubili s prijazno besedo? No ja, ni bilo bogvekaj smešno, a zadovoljivo za bedno stanje, v katerem sem se nahajal. Nekaj trenutkov si hladno gledala vame, potem se ti je na licih začel nabirati smehljaj. Prijazna beseda vedno prazno mesto najde, si rekla in pokazala stol ob sebi. Popravil sem vozel na kravati, sedel, prekrižal noge, pazil, da ne bi zmečkal hlačnic. Oprosti, sem rekel. Popoldanski vetrič se ti je zapletel v lase in se v njih igral namesto mojih prstov. Na Vidov dan smo bili zraven, sem začel. Zraven? Bili? si dvignila obrvi. Na Prešernovi. Čisto blizu spopada. Tam, kjer so se streljali. Črt in Navpotič. Saj poznaš Navpotiča? Mislim, si tiho rekla. Spužva, spužva, ožeta spuž- va, ustnice sem imel suhe in razpokane, utrujen star solinar, obrnil sem se in nestrpno pomahal natakarju, naj že pride, počasne. Molče si me gledala. Naenkrat so mi iz ust začele lesti besede kot mleto meso iz mesarskega stroja. Bili smo na Groharjevi razstavi. V paviljonu. Sami plameni, kot bi znova nastajal svet in bi se topile stvari in prelivale druga v drugo. To je tisto hudo v pravi umetnosti. Vročina. Mraz. Pekel, britof. Tako se zgodi, če preveč komprimiraš svet, če ga stisneš v nekaj strašnih barv, zvokov, besed. Kako vroče bi bilo sonce v dlani, če bi imel moč, da. Na silo sem zadrlesnil čeljusti, pokvarjena usta, pokvarjene duri jezikave, pod brado sem podstavil dlan, da se mi ne bi odprle. Kupite čudežno pomlajevalno kremo Ideal, sem slišal, a tega nisem rekel jaz, neki branjevec na drugi strani poti je histerično kričal, najbrž se je znašel pred bankrotom. Tudi tvoje zgodbe pečejo, čeprav so mračne in se dogajajo v nočeh brez mesečine. Še dobro, da si se oglasila. Mirne, razumevajoče besede, balzam za dušo. Dvignil sem glavo, v njej je bilo več peska kot pod podplati. Igro bom napisal, Josipina, sem zamrmral. Močna ljubezen bo v njej, podobna tvoji ljubezni, nezlomljiva os sredi smrtnega kolesa, na katerem vsi visimo, žrtve inkvizicije. Kakšne inkvizicije, tepko, si zmajala z glavo. Slabe vesti, sem zinil. Tepko. Iz domače kleti. Sami sebe kaznujemo, dobro smo se izvežbali drobiti ude, čustva in voljo. Kako sem prenicljiv, lahko bi bil inkvizitorski car. Kje je ta preklemani rabelj? sem se zadrl in se obrnil proti natakarju. Lahko plačam triurno prvovrstno inkvizicijsko mučenje?

KLAVNICA POD BRESTI[uredi]

Nad mestom je zavel mrzel veter, nebo se je pretkalo z odtenki sivine. Poletje se je ob koncu avgusta utopilo v dol�gem deževju. Nisem žaloval za njim, preveč razočaranj mi je prineslo, naj pride trpka jesen nad trpko počutje! Za Josipino sem šel, sledni pes z jezikom do tal, za tabo, Potonika, šljap, šljap. Komaj sem se te nekajkrat dotaknil pod veličastnimi hrasti Mestnega loga, komaj sva v medeči se travi polegla, izdolbla nekaj oaz ljubezni, s sopenjem in kriki plašila jere�bice, že si odšla naprej, na Bled. Gospa mama sije zaželela oddiha med mondenimi letoviščarji. Ne med njimi, v njihovi bližini, roko na srce, a kdo bi vedel, da je najela sobe v stari hiši v Mlinem? Slabo poletje, kaj mi je zapustilo? Neizpolnjene želje, nepopisane zvezke, očitajoče mamine poglede, ljubezenske ločitve. Ločitve od pameti, te so bile še najbolj znosne, vsaj zvečer in večkrat tudi do zore, med prijatelji in penati za gostilniškimi omizji. Nič s službo, nič s tiskanjem zgodb, malo odobravanja med literati, več očitkov. Vzdušje v črticah brezizhodno? Kot da bi moglo biti izhodno? Ali ni literatura iskanje izhodov iz brezizhodnih položajev? Šel nazaj v Šmartno, brezvoljno poležaval, se izgubljal na samotnih gozdnih sprehodih, trepetal pred vpoklicem v vojsko, ki me je plašila z idiotskim sistemom spoštovanja ukazov in izpopolnjevanjem slepe poslušnosti. Pohodili me bodo, dvomečo glisto. A potem ko se je moje življenje sukalo okrog prežganke, predala in belih listov papirja, sem se poziva razveselil. Oddahnil sem si, pisalo je, da sem dodeljen sanitetni koloni pri mariborskemu pehotnemu polku. Blažil ne bo manjkalo, pri roki bodo in tudi v roki in grlu! Komaj sem se bil javil v komandi, je padlo povelje: premik, marš na mejo, manevri! V uniformi sem bil taka kreatura, da bi Črt poginil od smeha, če bi me videl. Vse je viselo z mene, karikatura bojevitosti. Namesto da bi bil nepogrešljiv in nezlomljiv zobec v ustroju reda, sem kolovratil in se opotekal naokrog v prevelikih škornjih, posvaljkanih hlamudra- čah, čarovniškem plašču, ovit z opasačem. Če bi bili v vojski inteligentni ljudje, bi bil za nasprotnike bržčas nevaren, ob srečanju z mano bi jih treščila kap. Tako pa, toliko mizerije. Svinjak je v primerjavi z vojsko Kunsthistorisches Mu- seum! Koliko poniglavosti se lahko zbere okrog ene same blodne zamisli in enega samega vampastega poveljnika! V šoku sem bil, pretresen. Bolščal kot tele. Imel sem srečo, da so me zbasali v odslužen poltovornjak in me, ko smo se po razritih gozdnih poteh cijazili proti vežbališčem, kjer naj bi se urili v izmišljenih spopadih, pustili na miru. Mogoče so se nadrejeni bali nesreče ali bolezni; takrat bi jim kljukec z diplomo dunajskega vseučilišča prišel prav. Večerilo se je, ko smo prispeli do podolgovatih brunaric, spominjajočih na gozdne staje. Ko sem se skobacal iz vozila, je bila ljubezen, si bila, ljuba, tako daleč, da mi je jeklen obroč stisnil prsa in me pustil brez zraka, na kratko dihajočo ribo na suhem. Koliko neznanih zvokov je bilo okrog mene, v gomazenju žuželk, prhutanju netopirjev in kopitanju zveri postoterjena veličina nečloveške Narave! Stal sem, spremenjen v solni steber, dokler me ni nekdo pahnil čez prag v ris človeškega, v smrad po potu, kletvinah in žganju. Izkušnjo vojaškega življenja je moč stopnjevati takole: groza, antigro- za, ciroza. Pretiravam. V resnici je bila neke vrste melodrama, zgubljanje in potem iskanje izgubljenega časa, vmes pa dezinfekcija misli, pranje možganov. Neke vrste larpurlatizem vsakdanjosti. Josipina, če ne bi hlepel po tebi, bi piljenje discipline, izpopolnjevanje tanatalnega plesa lahko študiral kot mizan- sceno precej pošastne civilizacijske operete. Zjutraj, ob zvokih prehlajene trobente, sem bil priča prologu v tragedijo, zvečer, pri pljuvanju v menažke s prežganim zeljem in fižolom, epilogu tretjerazredne ljudske burke. Iz dneva v dan smo ponavljali nekakšne korake in kretnje, ki naj bi nas naredile močnejše. Popolni vojaki, je kričal naš feldvebel, se znajo izogniti najbolj zvitim pastem smrti. Popolnim vojakom smrt ne more do živega. Kaj to pomeni? Da so nesmrtni, smo morali odpeti v zboru. Bil je Srb, to si najbrž uganila, ime mu je bilo Miloš Pavlovič. Stari je imel štrleče muštace in pujsaste, s tolščo zalite oči, dvojni podbradek, zavidljiv trebuh. Eden tistih častnikov, ki so bolj od gimnastike cenili jagnjetino, kajmak in pivo. Govorilo se je, da se je oženil s pevko, ki je imela v sebi nekaj ciganske krvi in se je požvižgala na Miloševe patriarhalne popadke. Če je slišala glasbo in je sijala polna luna, so njeni lasje postali rdeči, zrasel ji je lisičji rep, ni strpela doma, tudi če jo je mož zaklenil. Skočila je skozi okno, imela je mehke šapice in hitre boke, nihče je ni slišal. Kadar se je potepla, je bil feldvebel do vojakov surov, zloben kot hudič, boljše se je bilo zavleči v kakšen skrit kotiček in počakati, da ga hudoba mine. Druge dni, ko je bilo doma vse v redu, je prišel v kasarno dobre volje, z rdečimi lici in privihnjenimi brki, za njim je vel duh po žganici. Bilje prijeten oktobrski večer, v ambulanti sem pospravljal instrumente, ko je potrkal na vrata in vstopil. Pozdravil sem ga po predpisih, on pa je le zamahnil z roko in sedel. Slovenec, ne delaj se bolj papeškega od papeža, je rekel z donečim glasom, široki srbski samoglasniki so lebdeli v zraku kot zvoki okrog pihalne godbe. Dobro veš, da smo Srbi pravoslavni. Na široko se je zarežal. Nam pripada prava slava, je tako? Odprl sem omarico z zdravili in iz nje potegnil steklenico z dvakrat pečenim žganjem. Tako je, gospod feldvebel, sem pokimal, slava, čast, oblast in božja mast. Ne zajebavaj, doktor, je rekel Pavlovič, če vam ne bi pihnili cesarja, bi bil še vedno Švaba. Modro je kimal, filozof. Podal sem mu steklenico. Na ex Švabe se eksa, se je zarežal Pavlovič in odpil enajst požirkov, zverina balkanska! Odstavil je steklenico od ust in sijih obrisal s hrbtom dlani. Boš pomagal, doktor? je vprašal in mi pomolil žganico. Pomagal sem mu, večkrat, sredi noči sva bila primerno anestezirana, Čisto nič mi ni bilo mar, kako bi Miloš Lahom sezul škornje in jih podil po apeninskem škornju. Tam bi nalil vas, etruščanske Germane, se je navduševal Pavlovič, da bi bil enkrat mir pred vami. Slovenci človeka silite k razmišljanju, in to je grozno! je bobnel feldvebel in zahteval novo steklenico. Zjutraj me je bilo groza, če sem le pomislil na to, da bi razmišljal. S postelje sem se vlekel kot shirana stenica, takrat pa vik in krik! V ambulanto so na nosilih prinesli mladega dečka, levo nogo pod kolenom je imel razmesarjeno, spre- menjeno v kašo kosti, tkiva in mišic, povsod sama kri. Želodec se mi je skrčil od studa, zbral sem od alkohola sesirjeno voljo, razkužil roke, vzel injekcijo in jo napolnil z morfinom. Mladenič je bil v šoku, tresel se je kot premrlo zapuščeno ščene, le glavo je obračal levo desno in z belimi ustnicami šepetaj e klical mamo. Ni bilo kaj storiti, Josipina, delna amputacija, krpanje žil, mesarija! Pravi obraz vojske: klavnica, pohabljeno telo, omrtvičena duša, nekaj zlovoljnih obrazov, ki jim gre vse skupaj pošteno na jetra, najbrž niso utegnili do konca pozajtrkovati. V ambulanto je prirohnel Pavlovič. Evo, vidiš, doktor! Ti nisem rekel? Slovenci preveč razmišljate, potem pa vam od strahu padajo granate iz rok! Tema, v črnini veliko slepih kač, gomazijo in mi lezejo po stopalih, netopirji cvileče prhutajo, lezejo v ušesa in usta, grizejo bobniče, nebo, sapnik, glasilke, še do možganske mrene bodo. umivalnici sem glavo vtaknil pod pipo, se z obema rokama krčevito oprijel umivalnika. Primež groze ni popustil, enakomerno in globoko dihal* srce bezljalo. Šel do omarice z zdravili, si vbrizgal 0,7, v stranišču bruhal skozi luknjo, si z muko poravnal uniformo, naslonjen na steno čakal udarca v glavo. Ta prišel kot svetlobni val, izravnal tudi pritisk v pljučih. Rešen. Rešen? Okrog mene spake z epoletami, brezmejna, brezbrižna natura, rešen Česa? Gledal sem velikanske breste, a nikjer ni bilo ene same drobcene bilke, da bi se je oprijel in ne zdrsnil v močvaro nesmisla. Niti tvojega lasu, ljubica, enega samcatega lasu, da bi nanj obesil stotonski gnus! Rešen? Drugi dan tišina. Mir pepela v ugasli peči. Vojaško gomazenje spoznal kot najmučnejšo slepo pego življenja. Izbrisati dan, izbrisati teden, vse, kar še bo, le bolna izmišljija tuje, nečloveške glave? Grozna misel, noben Stvarnik ne bi mogel biti tako shizofren, da bi stoletja porabil za izpopolnjevanje sistemov uničevanja, torej. Torej? Nečloveško je temelj človeka, zato je treba. Zato je treba. Izmuznil sem se iz ambulante, šel v gozd, hodil po žerjavici listov, ki so jih odvrgla drevesa. Zato je treba, zato je treba? Biti ustvarjalen za druge in uničevalen do sebe. Pisanje je umetnost avtodestrukcije, ki se sublimira v prispodobah, dramskih dejanjih, opisih čustvenih stanj, razvoju zgodbe. Nezadovoljen. Ostal mračen. Bil sem neuspešen literat in neuspešen ljubimec. Ali pa? Sem pomešal stvarnost in leposlovje? Uničeval ljubezen, da bi ustvarjal drame? Prispel na rob gozda, pred menoj se je odprla pokrajina, krasota! Valovanje gričev, med njimi pretanjena razse- janost vasi, vinogradov, pašnikov in požetih polj. Razkošni ritmi življenja, ujetega v obletavanje letnih časov, padel bi na kolena, ponižen in ponižan! Odločil sem se. Z vojsko nisem hotel imeti nič več. Dolgo sedel na vlažni zemlji in gledal tem- nenje sinjine na obzorju, v najbolj oddaljenem planu krajine. Ce sem še tako slab do tebe, gre za trenutne slabosti, ne za sistem! Sistem, v katerem se smrt koti, plodi, razmnožuje, dobiva razsežnosti epidemije, kako naj. Večerni hlad je bil obliž za pregrete misli, srajca, prepojena z znojem, me je začela mrzliti. Vstal, šel v kasarno, vedel, da moram govoriti s feldveblom. Potrkal sem na vrata njegove pisarne, na klic vstopil in raportiral. Težave, doktor? je vprašal in odložil časopis. Na mizi je ob vojaških kartotekah stala steklenica, oficirjeve oči so bile kalne. Ne, sem odvrnil. Dovolj mi je vojske, sem rekel. Prosim, da mi pomagate. Zaripnil je, skočil pokonci, na ustnicah se mu je nabrala pena kot steklemu psu. Pomagam naj dezerterju? je zakričal, posranemu pezdetu, ki misli, da je preveč pameten in ni pripravljen umreti za kralja in domovino? Pomagal ti bom, Slovenec, pred naglo sodišče te bom poslal, lastnoročno te bom ustrelil v glavo kot garjavo ovco, v latrino te bom peljal in te utopil v dreku, itak ga imaš polne hlače in glavo, intelektualec zajebani! Kričal je kot obseden, da mu je pošla sapa, zrušil seje na stol, si rahljal ovratnik in grabil za prsi. Če mi ne boste pomagali, bo za vas še slabše, sem rekel, zelo miren. Nobenega strahu nisem čutil, le gnus, vseeno mi je bilo, če ga pri priči zadene kap. Najbrž je prestregel moje misli, da ga ne bi pobralo, je naredil globok požirek, potem pa zgrabil za telefon. Nikar, gospod Pavlovič, sem zasikal, od presenečenja mu je slušalka padla na vilice. Vstal je in dvignil roke, prste je imel razprte kot kremplje. Nikar? je zatulil. Sem doktor medicine, gospod feldvebel. Zbolel sem za takšnimi boleznimi, ki jim še imena ne veste. Svoje stanje lahko utemeljim pred katerokoli komisijo. Če me ne odpustite, boste imeli kup problemov. Pavlovič je postal v obraz vijoličast, spustil roke in se oprl na rob mize, oči je imel izbuljene. Umolknil je, me besno opazoval, razmišljal. Pička mala šlevasta intelektualna, je tiho rekel, ti boš mene izsiljevala! Marš ven iz pisarne, da te ne zadavim! Boš že jutri videl! Zbudil sem se sredi noči, desetnik me je tresel za ramo. Vstani Grom, je tiho rekel, obleci se in k Pavloviču. Kakšno sranje si zakuhal? Pomel sem si oči, v prsih tišina, spokojnost, skomignil z rameni. Feldvebel me je pričakal zabuhel, s črnimi podočniki, a miren. Odslovil je desetnika, vstal in molče hodil po pisarni. Poklical sem komando polka, doktor. Jutri greš v Maribor pred zdravniško komisijo. Nesposoben, imaš manjšo srčno napako. Prirojeno, jasno? Pokimal sem. Obstal je in me pomilujoče gledal. Nobenega sledu o besu, le naveličanost. Voljno, doktor. Sem mislil, da bova prijatelja, a z vami, salonskimi šolanimi babami, se nima smisla bratiti. Kaj šele vojskovati. Jasno? Jasno, gospod. Voljno! Razumem. Ko sem odhajal, je strmel skozi okno v trdo temo, zanj sem bil manj kot dim. Desetnik je živčno kadil pred komando. Kaj je rekel? ga je zanimalo, odvrgel smotko in jo poteptal s škornjem. Zamahnil sem roko. Vse je v redu, prestavili me bodo v Ljubljano. Ah, je olajšano vzdihnil. Dobimo novega doktorja? Ne vem, sem rekel. Lahko noč. Podal mi je roko in se odpravil proti baraki. V objemu noči me je spet zapljusnil val tesnobe. O, velike krošnje brestov, posvečena naj bo vaša rast k nebu, preveč šolan in babji sem, da bi doumel vašo zbranost in strpnost, ve ne veste, kako težko je biti cepetava podganica, diplomirana zverinica s prepikanim komolcem in zastrupljeno kosmato dušo, o, šumeče sestrične Šibil me slišite, ko grizljam votek niča hrenastega, goreče oči panična pamet, griz.

PRESLIKANI JAZ[uredi]

Nebo se je zarotilo proti meni. Proti nama. Tako kot takrat, ko sem odhajal v vojsko, se tudi ob vrnitvi dolgo deževje ni uneslo, še več, sprevrglo se je v besno neurje. V Ljubljani je bilo stanje kritično, a do večjih poplav ni prišlo. Drugače je bilo že v okolici, na Viču, v Polhovem Gradcu, Poljanski in Savinjski dolini. Ujma je odnašala mostove, hiše in gospodarska poslopja, ljudje so ostali brez elektrike, hrane in strehe nad glavo. Telefoniral sem domov, ker sem se bal za mamo. Šmartno je bilo poplavljeno, a naše hiše se je voda izognila, celo demoni smradu in pobitih živali ji niso mogli do živega. Klical sem tudi na Bled. Ko sem slišal tvoj glas, sem bil potolažen, a žalosten. Spet nisem mogel do tebe. Most pri Lescah je odplaknila ponorela Sava. Sedel sem za mizo in skušal pisati. Gledal sem roke, ki so počivale na papirju, ure so minevale. Včasih mi je dan dobesedno spolzel skozi prste, za njim ni ostalo sledu, mogoče deset, petnajst vrstic. Ljubica, v roke strmeti od jutra do večera je naporno, dlani so bajalice živcev, vanje se nemir najprej naseli. Zrkla so me bolela od naprezanja, bal sem se, da bodo prsti začeli drhteti, členki rdeti in nabrekati, vem, kam vodijo takšni simptomi! Da se ne bi spravil v histerijo, sem legel v posteljo in se pokril do vratu, še rokavice sem si nataknil, čeprav me ni zeblo. Neverec, molil za mir, mir duše, mir pred Črtom, ki me je hotel vedriti, a me je s šalami in anekdotami le še bolj zamoril. Katastrofa zunaj in znotraj. Fej. Ležal, živo truplo. Zmislil mantro, ki mi je blažila pritisk v čelnem in temenskem režnju, Ljubiti ubiti biti iti iti biti one; ubiti ljubiti mrmral in cedil sem jo skozi zobe kakor rezijan- 11 ski goslač, ki drgne en in isti napev, dokler mu ne popokajo | I strune in ne potrga žime na loku. Iti itib itibu itibujl buliti I I tuliti muliti tulili butili mutili, pomislil sem, da bi se mogo- I J če lahko z glasovnimi ponavljanji ubil, takšen samomor bi J j bil vreden mesteca Goge, bil bi dogodek gododek kedogod, a pravšnjega mojstrstva nisem dosegel, sem prej zaspal. Po nekaj dnevih sta se deževje in depresija unesla, od- j ( šel iz hiše, čez opustelo tržnico in mimo stolnice, kjer so spet posedali siromaki in beračili. Prečkal Frančiškanski most, gledal v kalno vodo, ki je divjala pod obokom. Ljubljanica je bila tako visoka, da je ob mostu visoko valovila, ob stebru so se nabirale velike veje in razbiti kosi pohištva, ki jih je iz poplavljenih hiš prinesla reka. Šel sem do Kongresnega trga, velike platane so opustošene štrlele v zrak, pod njimi so se nabrali kupi listja, peska in spodjedene zemlje. Sedel v kavarno, nobenega znanega obraza. Vzel v roke Jutro, v oči mi je padel podlistek pred kratkim umrlega Kosovela: Povest brez vsebine. Kot moje mesto brez dogodka, pričel hlastno brati. Besede so mi kot izklesane stale pred očmi in se zažrle v spomin. Si moreš misliti, mala moja, tale ubogi mladenič, ki je moral umreti v žaru mladosti, le za trepljaj veke starejši od Franceta, piše stvari, ki jih čutim kot mrščavico svojih živcev! Spisal sem dolgo dolgo povest in sem jo dal pregledati kritiku iz predvojne dobe. Pa mi jo je vrnil, češ naj ne pišem več »takih« stvari, brez ideje in vsebine ter povrhu še z nedo- statki sloga ter improvizacijami čustev. Dvignil sem glavo, se zazrl v otožni park. Odsotnost teze, prazen siže, šepajoč slog, nametana čustva, vse te očitke poslušam, ko Breht, Kravanja, celo Mrzlak ocenjujejo moje Črtice. Predvojni kritiki! Kritiki sveta, ki ga ni več! Hudo mi je bilo. Kajti nič dražjega ni bilo na svetu zame nego tista povest, pisana z globoko tugo in bolestjo, z opazovanjem umiranja in bolehanja, s trepetajočo roko, ki bi izprosila rada milosti za vse, pa ni mogla izproiti niti življenja zase. V meni so vzbrstele podobe Dunaja, otroških krikov na tlaku pod mansardo, vrabčjega kljunčka, ki kuka iz Selminega žepa, Aloisovega praznega pogleda ... Aloisovega polnega pogleda v praznino neba nad zidom, ki je j ¡¡S ščitil otok norih pred celino zdravih. Kaznjenci smo, kaznovani za nič! In ta nič je klil in se nabiral v globinah črne prsti, v prahu katakomb in podrtih svetišč, v zarjavelih mečih, ki so razpadali ob kosteh premagancev in zavojevalcev, nič, razumeš, Beladona, ker ne gre za krivdo. Ne gre za izvirni greh. Izvir je daleč pred vsakim grehom, kar zagrešimo se dvigne v nas iz grobov in mrtvih sonc, okuži vranico, ščitnico, žolč, slinavko, napade češeriko! V njej je središče podzavesti, Volčja Češnjica, to bom nekoč dokazal! Pa smo tam, kjer ni muh. Kjer ima hudič mlade. Povest o ničemer, ker je tudi bodočnost brez vsebine, kot piše Srečko, osmoljeni srečko. Kam si se tako zagledal? Mehke, vljudne besede. Dvignil sem glavo, presenečen zagledal Lojzeta, medicinskega kom- panjona, poznal sem ga že iz študentskih let, čeprav je študiral v Gradcu, tudi on bo kmalu nastopil službo kot stažist v splošni bolnišnici. Všeč mi je bil njegov presojni modri pogled, ki ni ničesar zakrival, ozke ličnice, te so obrazu dajale videz resnobe, poudarjale bledo čelo. Kadarkoli si Zora pogledal, si imel občutek, da ima v ustih limono. Moral sem se nasmehniti, prhnil skozi ustnice. V nič, Lojzek, v nič. Pokazal sem mu podlistek, ki me je očaral. Zor je slekel suknjo in klobuk in prisedel, se tudi sam poglobil v Kosovelovo pisanje. Ko je končal, se je brez besed zagledal v sivino Kongresnega trga. Misliš, da lahko odpomoremo? je rekel čez čas. Odpomo- remo? sem se zmedel. Z našim delom, je pojasnil. Z znanjem medicine. Ne. Ne? Dvignil je obrvi. To nas v ničemer ne odvezuje od zdravniške prisege, sem se nasmehnil. Čudno sklepanje, je dvomeče dvignil ramena. Nič čudnega ni v njem, sem začel pojasnjevati. Pikasti bliski pred očmi, Zor ima na- prsnik z verižico, na las podobno Freudovi. Čadež je, ker. Za hip sem se zmedel. Čadež? je zazijal Lojze. Oprosti, čudež, sem pojasnil, čudež je, da sploh razpoznavamo logično od nelogičnega. Kolega me je gledal precej debelo, čakal, kako bom nadaljeval. Hotel sem reči, da znamo v posameznih primerih in za kratek čas lajšati bolečine, to je vse. Medicina pa. Medicina pa. Iskal sem besede. Medicina pa z odkritji le dvigne po- zabljeni prah. razgreba skrivnost črne zemlje, prebudi speče klice, demone mikroskopa, tega ne morem povedati na glas. Lojzetu tega nisem mogel povedati. Medicina pa itak spoznava zaradi spoznavanja samega, sem končno izustil. Strast spoznavanja se v bistvu ne meni za bolečino in usmiljenje, ni tako? Ja, res. Zor se je ozrl in pomahal natakarju. Slabo bi zarezal, slab kirurg bi bil, če bi mislil na bolečino, ki jo povzročam. No, vidiš, sem z olajšanjem prikimal. Bilo me je strah, da se bom zapletel v vrtoglave metafizične miselne vrtince in se bo v dlani vrnila drhtavica in v možgane utripajoče pajčevine anksioznosti. Natakar je stal pri mizi. Kaj boš? je vprašal Zor in naročil turško. Za hip sem pomislil na kozarček žganice, samo za hip. Torto z marcipanom, sem se slišal naročiti. Ej, te nostalgija za Dunajem še daje? se je limonasto zasmejal Lojze. Drhtavice ni bilo, marcipan sladek, obešalniki na pravih mestih, očala brez mastnih madežev. Kazalčki mirni. Pomislil na spolirano kontrolno ploščo avtomobila. Lej, lej, je vzkliknil Zor, neki Čamernik obljublja, da se bo na vrh Šmarne gore pripeljal s tatro! Kaj pa je Šmarna gora proti Tatram, sem bedasto zinil. Kaj pa tole, te bolj zanima? Lojze bi mi Jutro skorajda porinil v marcipan, hitro sem odmaknil krožniček in pogledal, na kaj me opozarja njegov kazalec. Tiskovna zadruga je ob desetletnici razpisala deset tisoč dinarjev nagrade za najboljšo izvirno daljšo povest. Za ta denar bi si lahko kupil Camernikovo tatro, ko se bo vrnil s Šmarne gore. Bojim se, da pri Tiskovni zadrugi nimam najmanjše možnosti, sem rekel in odrinil časopis. Ko sva šla mimo nunskih vrtov, me je Zor vprašal po tebi. Nenadoma me je obsedla jeza. Med nama so porušeni vsi mostovi, sem odsekal. Pogledal me je, pomolčal, zato sem pojasnil, da ste zaradi povodnji še vedno na Bledu. Kadar ne morem do Josipine, jo neznosno ljubim, sem dodal. Šele kasneje, ko sva prečkala Muzejski trg, sem se zavedal, kako grozno to zveni, a Lojze me je že spraševal po službi. Na kratko sem mu poročal o svoji kratki vojaški avanturi. Kmalu začnem s prakso, če se ne motim prav na kirurgiji. Upam, da ne bom slabo zarezal, sem se nasmehnil. In ti? Na internistični. Mogoče se srečava, sem prikimal. Nič mogoče, stoprocentno, je rekel Lojze, selim se na Krekov trg in Črt mi je povedal, da stanuješ pri njem. Sosedje bomo. Super, sem vzkliknil, simpoziji bodo veličastni. Mislim, da bodo Krekov trg preimenovali v Krokov trg. Zaradi krokarjev ali krokanja? se je kislo posmejal. Zato, sem se pošalil, ker krokarji ne krakajo ampak krokajo. Na Aleksandrovi sva se znašla v družbi Črta in štirih brhkih mladenk. Dame igrajo v Drami, se je zahahljal Skodlar, vsaka zase, niso kvartet. Lojze je galantno dvignil klobuk in se predstavil kot doktor. Tudi Slavko je zdravilec, je klepet- nil Črt, pa še pisatelj. Kaj pa pišete? je zanimalo brinetko iskrih oči in ozkih bokov. Črtice, sem pojasnil, mala temnolaska je privlačno vzdihnila. Saj sem vas brala, gospod Grom. Kje že? V Slovencu? Tam pa ne, gospodična, sem odkimal. Nisem tako črn kot vi. Joj, kako ste zabavni, se je zahihitala igralka. Opazil sem, da je bila tenka v pasu in je imela poskočna stegna. Bi šli na sprehod do Švicarije? sem predlagal. Lahko bi sedli v restavracijo, menda imajo tudi tam kvartet, moško zasedbo, se je zasmejal Črt. Dekleta so se obotavljivo spogledale. Gledališče je moja strast, sem pohitel. Ko sem na Dunaju videl božansko Bogio Horsko in Moissija v vlogi - Kvartet deklet je ob tragedovem imenu zavrisnil. Moissi! Priimek je na ženske deloval magično. Vse morate povedati, gospod Slavko, od scene do scene, je hlastno rekla črnolaska, po mojem čelistka. Kaj pa naša vaja? je v njeno navdušenje posegla ena od kolegic, verjetno druga violina. Zvečer nastopamo v dramskem gledališču, gospod, je pojasnila prva violina. Ampak saj imamo čisto majhno stransko vlogo, je dejala violistka. V bistvu gre za statiranje in malce plesa, je priznala prva violinistka. Sploh pa je še zgodaj in imamo dovolj časa za oboje, je pokimala brinetka, zapeljivo nagnila glavo in se izprsila. Pogovor o Moissiju je za nas prav tako vaja, ni res? Ko smo prišli do Švicarije, je bil položaj na prvi pogled brezupen: skupina tesarjev je žagala in sekala debla dreves, ki jih je podrlo neurje, ob zid so bile prislonjene dolge lestve, krovci so popravljali streho. Skoraj bi se bili obrnili, ko je iz restavracije prisopihal lepo opravljen natakar in nas povabil v lokal. Izvolite dame in gospodje, nas ne ustavi še tako grozna ujma. Ha, se je zasmejal Črt, vesoljni potop je treba pričakati ob muziki in z bokalom na ustnicah. Hotel sem reči z zahvalo na ustnicah! Natakar nam je odredil lepo mizo blizu odra, na katerem so bila razpostavljena notna stojala in glasbila. Posedli smo, vitko čelistko je od mene ločil le kot mize, kar mi je ugajalo. Lahko sva se dotaknila z nogama, njena roka je počivala blizu moje, opazoval sem jo, ne da bi mi bilo treba sukati glavo. Naročili smo peneče vino, zadnji čas, moje grlo je bilo izsušeno. Izpraznil sem kozarec, ga vrtel med proti, po tebi je vonjal, po tvojem spolu, od katerega se mi peni in meša in vrti, ko ga obliznem kot lok izbrano struno, mi brbončice nabreknejo, ampak hobotnica si ti in jaz sem tvoja drgetava ribica, nemočni plen. V primerjavi s to fantazijo je bila brinetka pravi dolgčas, Lilija. Zabavali pa smo se, ni kaj, posebej po drugi buteljki in uvodnem fokstrotu, ki je na plesišče pognal Črta in violistko. Violinistki sta se jima pridružili in zaplesali kot par, v njunem objemu je bilo čutiti pristno erotiko, intimno sopripadnost teles. Lojze je molče sedel in strmel v glasbenike. Moral se bom posloviti, se je odhrkal in pričel iskati listnico. Pusti, pusti, sem odmahnil z roko, jaz sem vabil. Kako to, da nas zapuščate, gospod? je vljudno, a brez iskrenega zanimanja vprašala čelistka. Zarana moram na razgovor v bolnišnico, gospodična, je pojasnil Zor, se oblekel in odšel, Črt mu je med plesom pomahal v slovo. Ko sva zaplesala z brinetko, sem bil obkoljen s tvojim vonjem, Breskvica, zato mi je ud otrdel in vroče utripal, čelistka se mi je nasmehnila in se me oklenila, ob najmanjšem gibu sem čutil robove medenice in sladko izdolbinico grička v sredini, težišče naših teles je v najslajši točki življenja. Razmišljal sem o tem, da bi jo odpeljal v toaleto, jo zaklenil v kabino in prisilil, da bi mi ga prijemala in drgnila, ampak ne bi bilo prav, saj sem ti rekel, da sem bil pretopljen, preznojen s sokom oddaljene ljubezni. Še sva se stiskala, za hipec sem obliznil njene ušesne mečice, imele so trpek okus po nešplji. Gogo moram zapisati podobne občutke, vihravo prasketanje, drgnjenje čustev, drsenje junakov v atavizem, pootro- čenost, smo na nitkah? Smo lutke? Smo lupinice v viharju nepotešenosti? Boš ena od. Brinetka me je z dlanjo narahlo oplazila po licu. Zbudite se, v vaši zgodbi postaja pretesno. Popustil sem prijem, se ustavil, rahlo priklonil, jo odvedel k mizi, kjer je sedela najina družba. Kaj je bilo Lojzu? je vprašal Črt, zmignil sem z rameni. Kaj je bilo meni? Prišel oni čudni, čudni občutek dvojnika. Kot da bi bilo moje telo narisano na platno in bi pod njim zasijali obrisi starejše, že davno preslikane osebe, enake konstitucije, izmer, misli. Celo duši komaj vidni pnevmi oblačka utripajoče modrine, plazmi staljenih besed, živosrebrna pivnika stvarstva, do pičice enaki! Jaz in nejaz, ki sta ista, ista, ista. Prvič prišel oni čudni občutek. Umolknil sem, razmišljal o podvojitvi, si v glavi odvrtel simptome bolezni v debelih učbenikih. Nič našel, nič primernega. Nikakor shizofrenija, o njej sem na tekočem. Družba opazila mojo odsotnost, spraševala. Samo zmajeval z glavo. Skupaj do Drame, potem jaz nekaj jecljal ob slovesu. Črt me je vabil v Union, zavrnil, hitro odšel. Drevesca ob Ljubljanici bela, kot bi jih pokrilo ivje, a hudega mraza ni bilo, nisva čutila mraza.

ZALIV NAJMOČNEJŠE LUNE. ŠEPAVEC.[uredi]

Soba je žarela, kot bi v njej letalo tisoče kresnic, predmeti so prepevali od tvoje ljubezni, Amarilis, božala sva se in si šepetala sladke grdobije! Povodnji za nama, mostovi postavljeni na novo. Dolgo dolgo sva se božala, da sva imela rdeče brusnice po stegnih, trebuhu, prsih, vratu, pozabljena je ležala škatla z iglami v predalu, prihodnost se nama je dobrikala v zlatih krogih, svet je bil mlad in usrediščen, z nežnimi gibi si sestavljala zavetišče užitka. Na otoku so bile dišeče pinije in slapovi oleandrov, si pripovedovala. Dolgi peščeni zalivi, morje je s svetlikajočimi lupinami školjk zgradilo mejo Najmočnejše lune, ki so jo prihajali gledat Kitajci, ker je bila večja mojstrovina od cesarskega zidu. Čolni, ki so nasedli v zalivu, so pognali korenine, v krošnjah so cvetele sanje rib. Cvetovi so bili spolzki in luskinasti. Znali so govoriti v provansalskih enajstercih, a če si jih pogledal, je njihovo petje postalo neslišno. Na otoku ni bilo ljudi, ampak veliko bogov, ki so za šalo prevzemali telesa polžkov, dežnih kapelj, maestrala in škržatov. Umolknila si, blazinice prstov so obstale. Kaj se je zgodilo z otokom? Nasmehnila si se, prijela mojo roko in jo odpeljala k otočku ob sotočju nog. Poslušaj, kaj se je zgodilo. Spremenil se je v podobo sna, ki sem ga naročila samo zate. Ko ti je hudo, pripluje vate in prežene strahove. Čutiš? Čutil sem. Mehko, sipko, poezija etra in bazilik. Spal. Spal. Potom pa. Krčevito si se me oklepala, me budila. Slavko, kaj je to? Široko odprtih oči sem strmel v zaton sna, mrak resničnosti. Kaj? Ta zvok, ki prihaja s ceste? Res je bil, srhljivo čuden korak, ki je lomil ritem sveta, korak šepavca! Čevelj na levi, kopito na desni. Ena noga v če- bru vode, druga bosa v žerjavici. Inkvizitor, rabelj, pohabljeni kralj? In bližali so se ti koraki, se spomniš? Položil sem ti dlan na vročo ramo. Nič, sestrica, nič. Vstal, previdno odgrnil rob zastora, pokukal na cesto. Nikogar. Koraki pa kli kot kli kot kli kot, vedno bliže. Vedno bliže, moral bi jo že uzreti, pokveko ahasversko! Slavko, strah me je, kdo je? si šepetala. Nihče, ljubica, žive duše nikjer. Čelo sem pritisnil ob hladno šipo in tedaj je klikotanje utihnilo, kot bi zarezal z nožem. Prazen trg, še psi so se po- tajili, še sence. Čuden hlad ob vratu, kot bi šepavec ne stal spodaj, ampak v sobi in dihal vame. Mrzel znoj na čelu. Za korak sem odstopil, omahnil proti postelji, do vratu si si potegnila rjuho in pokrčila kolena. Prižgi luč, si rekla proseče. Šel sem k stikalu, ga zasukal, a žarnica ni zasijala. Spet je nekaj narobe, sem rekel. Odkar so bile povodnji, smo kar naprej brez toka. Še v bolnišnici se dogaja, sredi operacij prižigamo petrolejke. Šel k oknu, ga odprl in se nagnil na cesto, napenjal oči v temo. Je šel? Je šel? si hlastno šepetala. Najbrž, sem skomignil, zadrlesnil krila in trdno zasukal kljuko. Legel k tebi, bila si ledena, trepetala. Hej, rožica moja, kje je zdaj otok s poezijo v krošnjah dreves? Oklenila si se me, tedaj pa. Spet tisti peklenski koraki, zlobno razmajani! Izpod okna so šli, posmehljivo počasi, drsajoč, kliiiiii kot. Spaka strašljiva, izgini, sem rekel, in čez čas, v navalu tesnobe, zakričal: Izgini, grbavec! Glas se je odbijal od sten, posmehljivo odmeval v praznini noči. Potem mir. Potem mir, a brez spanca, ki bi dišal po hibiskusu in majaronu. S široko odprtimi očmi sva se iskala skozi mrak, strahoma prisluškovala tišini, čakala, da se noč upeha in umakne jutru. Združena v tesnobi. Utrjevala nasip ljubezni. Kaj pa bi mogel Šepavec storiti? V objemu sopripadnosti strah plus strah ni podvojeni strah ampak odrešitev. Ko je zora začela zmagovati, so prišli glasovi, tudi koraki, običajni koraki delavcev, izvoščkov, šoferjev, branjevk. Če je bil vmes opotekav korak, ni pripadal šepavcu, ampak zapoznelemu veseljaku. Zaspala sva po zajčje, s priprtimi vekami in našpiČenimi ušesi. Prištorkljal je Črt, prepeval. Veliko je zaspanih, le malo je izbranih, kdor prehitro leže, raja ne doseže. Motoviljenje je kmalu potihnilo, še preden je legel, je bil Črt že v devetih nebesih. Smejala sva se. Vstal sem, šel v kuhinjo, da bi pripravil kavo. Iz krušnika je dišalo, Črt je v pekarni kupil še tople žemlje. Skodeli z vročo kavo in žemljice sem odnesel v sobo, sedela sva v postelji, namakala pecivo v skodeli in uživala v sreči, ki je dišala po prekmurskem soncu in kaščah, da ne bi zlomila uroka zadovoljstva, sva se zavlekla nazaj pod rjuhe, prepletena obmiro- vala kot kuščarja na vroči skali. Si pozabila? Pozno popoldne zapustila hišo, šla čez Zmajski most in po Resljevi do Kolodvorske. Nisem te hotel spustiti domov, greva v kino? Poljubila si me na lice, prikimala. Ko sva prišla do Dvora, me je presenetila množica ljudi, ki so se gnetli pred vhodom, prednjačile so mlade ljubljanske lepotice. Stopil sem k livriranemu uslužbencu kina, ki je miril ljudi in jih prosil za potrpljenje. Filmsko divo iščejo, za Hollywood, gospod. A nič ne veste? Mesto je preplavljeno z lepaki, vsi časopisi poročajo. Odkimal sem, trdno držal Josipino za roko, daje ne bi izgubil v množici. Ja, gospod, konkurenco lepotic pripravlja zagrebški Fanamet Film, je rekel. Vaša prijateljica ima veliko možnosti, mi je pomežiknil. Potegnila si me za roko. Greva, si rekla, to je grozno. Tedaj so odprli vrata in množica teles naju je posrkala v sprejemno dvorano. Nestrpnost je naraščala, mladenkam je hitro postalo vroče, slačile so plašče, da je zasijala napeta koža, bleščice na bluzah, lakasti salonarji, zlatnina v dekoltejih. Ni bilo grozno, čisto nič. Ej, si vzkliknila, si pozabil name in na najino jutranjo srečo? Preveč vročih svežih žemljic? Nasmehnil sem se, te pogledal. Nisem vedel, da so spet moderni kimoni. Jezno si stisnila ustnice, se skušala preriniti k izhodu, na srečo je lepo opravljen gospod v smokingu stopil na stopnišče in naznanil, da si bo zbrano občinstvo pred tekmovanjem zastonj ogledalo film Moja ljubica iz Pariza. Neobvezno, je pribil. Kogar preizkus zvezd ne zanima, bo lahko po predstavi odšel. Si slišala? Neobvezno, sem rekel. Ustavila si se sredi koraka. Kako kaj črtice? Ste zadnjič dobili navdih in napisali... pikanten kroki? Gospod pisatelj, lepo, da ste tukaj, po predstavi bom rabila inspiracijo, močno inspiracijo. Pred menoj je stala čelistka iz Švicarije! Obrnil sem se k Josipini, razočarana si stala med hihitavimi koketami. Res je grozno, sem rekel polglasno, a članica kvarteta se ni zmenila za mojo zadržanost. Ostanite z mano, je rekla, iztegnila roko, odeto v svetlečo, nad komolec segajočo rokavico, in mi jo položila na ramo. Prstanov je bilo več kot prstov, a prešteti jih nisem utegnil, brez besed sem planil za tabo. Že si od- pahnila vrata in odhajala po ulici. Josipina, sem zaklical, da se je nekaj obiskovalcev, ki še niso vstopili, radovedno ozrlo. Počakaj, Josipina. Trmasto si nadaljevala pot, stekel sem, te z rokami prijel okrog pasu, ustavil in zasukal. Molče si me opazovala, obraz sta spreleteli senci užaljenosti in osamljenosti. Sploh je ne poznam, sem zatrdil, mimogrede smo - Me ne zanima, si mi segla v besedo in se odmaknila. Mimogrede si stopil name kot na odvrženo cunjo. Nisem cunja, ampak zvezda, Slavko. Jaz sem zvezda, ne tiste obupane kure, ki so se pripravljene ponižati za trenutek slave. Sem mislila, da pisatelji veste, kje je rob odra in do kam seže slepilo reflektorjev. Na svidenje, Hollywood, odhajam v zaliv Najmočnejše lune.

LASEK ŽIVLJENJA[uredi]

Žalostna Ljubljana, žalostno delo. Moral bi biti vesel, da sem dobil mesto stažista, a stanje v bolnišnicah je bilo katastrofalno. Le zakaj sem študiral? Ljudi so odpuščali in tisti, ki so ostali, so se utapljali v delu. Oprema in aparati iztrošeni. Šel sem ob Poljanskem nasipu, ko. Ko sva se sprla, se je majal svet in so se stresale roke na nitkah, ki jih je natezalo malodušje. Nihaji ljubezni so bili preveliki. Namesto, da bi se po kolenih priplazil k tebi, sem se zatekal v Kolovrat in predel mrežo zamere. Alkohol mi je pomagal kisati možgane. Ali sem ti povedal, daje šel šepavec večkrat mimo mojega okna? Da boš vedela, lahko se prenese hudičevo klikotanje v dvoje, a biti sam s peklenskimim peke- tanjem na ulici, to. Torej. Po nasipu sem šel, ko me je zgrabil mrzel obup, me davil kot konjederec, ki se izživlja, kadar v zanko ujame ubožno zapuščeno ščene. Naslonil sem se na hrapavo lubje starega kostanja, še sreča, sicer bi se bil skotalil v vodo. Oni drugi Slavko, ki se dela nevidnega in ima isto kožo, je stopil iz mene in ni bil več čisto presojen. Iz modre megle je bil, dihati sem ga videl. Bolj zdravo ožilje je imel kot jaz, sestrica, verjetno nekadilec. In je dvignil prst. Prst je dvignil in mi ga uperil v prsi. Poglej se. Glas pa je imel šušteč kot preluknjan mehur. Gledal. Sem si pozabil zamenjati ovratnik, imam strgan rokav? Kaj govoriš, privid? Star si, se je odrezal. Starikav, brez perspektive. Si mislil, da boš odkril kaj epohalnega in se boš rešil provincialnega ra- nocelništva? Bes me je grabil, zato je izginil, a seme nezadovoljstva je klilo, bolelo v prsih. Pri psihiatrični kliniki prečil reko, na mostu trčil ob Zora. Kaj je s tabo, Slavko? Zakaj? Slabe volje se mi zdiš, upadel. I mor bom postavil v sredo igre, da bo truplo dolgo na ogled in mu bodo živi vedno bolj podobni. Saj vidiš, Lojze, to, kar počneva, je tlaka, s plemenitostjo poklica nima najmanjše zveze. No ja, si okleval, potrpi, na začetku sva, mlada. Ha, na začetku tišine, ki jo moram razviti, slutim, kako se je tišina razraščala v Francetovih očeh, ko ga je zadel šrapnel in so spominske podobe scvrte odpadale v glino strelskega jarka, odpadale kakor lasje z nedolžnih deklic na grmadah, ha! Mlajša od ugaslih ognjenikov, to pa res. Hočem reči. Jaz pa hočem reči, da. Šepav ec namesto slepega vidca? S skvarjeno hojo, s skvarjeno naravo bi oznanjal dogodek v mestecu, kjer se nič ne zgodi, ali. Ali nisi bral časopisov? sem vprašal Lojza. Ministrstvu za zdravstvo v Beogradu se zdi nekaj običajnega, da delo stažistov spreminja v delo volonterjev. Premalo denarja, ponavljajo uradniki, papagaji in lakaji pohlepnega režima. Slabi obeti, se ti ne zdi? V tem stoletju je škandalozno biti mlad, dragi prijatelj. Nobena kriza ne traja v nedogled, je rekel Zor. Ne bodi tako prepričan, sem odvrnil, ta kriza je dokončna. Trajala bo do konca sveta. Uroboros, kača, zažrta v lastni rep, ni več simbol, ampak utelešenje časa. Čudno me je gledal, zato sem. Zamenjal temo pogovora. Si se že preselil? Na Krekovem trgu se še nikoli nisva srečala. Že davno, si odgovoril. Ampak saj veš: doktor Lokavšek ve, da delam skoraj zastonj, zato me kliče v bolnišnico v petek in svetek. Božične praznike sem si moral na kolenih izprositi, sicer bi ne bil videl domačih. Da bi ne bil omenil božiča, zame se je končal klavrno, dobro veš, Krizantema, dobro veš. Pa nisi bila kriva ti, mogoče za malenkost, čisto malo majceno. Že ko sem prihajal s postaje, sem slutil, da se bo zapletlo. Tista hiša, hudičev stan! Bedna je bila, prazniki je niso polepšali. Za okni je utripala svetloba leščerb, takoj sem vedel, da ni elektrike. Bal sem se te polteme, v njej je bil materin očitajoči pogled še ostrejši, so bila nema usta še bolj mrzla. Ko sem prištorkljal na vrata in vstopil, sem si oddahnil, pri mami je bila Marija z možem, vsi trije so sedeli za mizo, na kateri je stalo oguljeno božično drevce, okrašeno s srebrnimi nitkami in kičastimi lectovimi podobicami angelcev. Srce se mi je stisnilo, ljubica, kako presunljiva podoba nesrečnega časa je bila to! Dragi ljudje, s katerimi sem živel vso mladost, so me opazovali iz neznosne razdalje. Ne, ni bila razdalja, bila je tujost, s katero sem se soočil. Kot da bi bil umrl in zdaj na žive gledal iz žarišča večnosti. Saj veš, kolikokrat sva se, potna po ljubljenju, pogovarjala, kako večnost ni za človeka. Premočna je zanj in ga scvrkne, da je kakor vešča, ki jo oblizne plamen sveče. Ali pa ledena gora, iz katere je mogoče vse videti, čutiti, a nič sporočiti. Marija je vstala, se mi približala in me poljubila. Še bolj si suh, Slavko, preveč se naprezaš, moral boš priti v Novo mesto in si spočiti. Pobožal sem jo po licu, to je bilo vse, kar sem zmogel v tem trenutku, tisti drugi v meni, Modrikavec, se je spakoval in zmrdoval. Šel k mami, jo poljubil na čelo, molče sedel. Spet doma, sem tiho rekel, neumno, mar bi bil molčal. Zvenelo je, kot da bi bil kaznjenec, ki se po zločinu vrne v zapor, med svoje krvave tovariše. Končno doma, kdaj boš to rekel? je vprašala mama. Skomignil, sedel. Marija z možem se je kmalu poslovila, otroci so ju čakali in pot je bila dolga. Če že ne moreš priti, je rekla med vrati, mi piši, tvoja pisma so kakor šopki rož. In črtice priloži, zadnjič sem na sprehodu ob Krki srečala Jarca in Pehanija, brala sta jih v Jutru in hvalila. Godilo je, dobro delo, Josipina, saj veš, da mi manjka samozavesti. Kaj res? sem vprašal. Res. Rekla sta, da so ... da pečejo, kakor bi z britvijo po zapestju zarezal. To pa je pohvala, je mama zmajala z glavo. Po sestrinem in svakovem odhodu sva molčala, skupaj z nama je obnemela miza z drevcem, otrpnil bogec v kotku, potemnele šipe v dolgem svetem večeru. Tema je med ljudmi, v izbah, zunaj je le noč, ko so odtekale minute nad nihalom stare stenske ure, se je tišina zlagoma levila v pozabo, stegnil sem roko čez mizo in jo kakor pokrov poveznil na skrivnost materine postarane dlani. sobi pa, obdan z vonjem loja in sivke, nisem zdržal, odprl sem kovček, izvlekel škatlo, natresel belega praška v dlan, v vdolbinico, ki se naredi, če iztegneš kazalec in privzdigneš palec, ponjuhal, kot počnejo stari knapi, ki vdihavajo tobak. Možganska opna je zadrhtela, se napihnila, po- ook,je počil mehur groze, blaga omotica je padla na svet kot sneg na odprte rane zemlje. Pred okno sedel, brez misli, res je začelo snežiti, z neba so se osipali sami oji, o o o o o o o, Stvarnik je končno prišel do glasu in se je neznansko čudil. Vstal, se zavil v suknjo, tiho odšel skozi vrata. Pred mamino izbo sem dolgo poslušal, nič čul. K tebi, skozi padajoče čudenje. Na vogalu sta se ravsala pijana kompanjona. Eden je obležal, drugi, ščetinast in razpokanih žilic, mu je iz žepa potegnil listnico in se obrnil nazaj proti krčmi. Razmišljal sem, kaj naj storim, a gmota testa je pričela vzhajati in vstajati. Prišel sem v bližino marelice, pod katero je večkrat cvetela in se medila najina ljubezen, videl med vrati tvoj vilinski stas in še neko grozno gmoto, preklet naj bo, ki se te je dotikal, noži so mi zažvenketali v ustih, noge pa drekaste, smrduh, stopil sem nazaj v senco, se naslonil na razpokani omet, obmiroval, plesali so modri kristalčki pahljačastih repkov, podobni tropskim ribicam, oni dušman je šel, utonil v snegu, zaprla si vrata, čez čas ugasila luč v svoji sobi. Blažena noč, blaženi kristalčki, domači, domači. Ne, Majhnica, nisem te več iskal, zbežal sem iz Šmartnega, nazaj v Ljubljano, dežurat med idiote in shizofrenike, iskat zavetje Črtovega smeha. Divje noči so bile, ni mi bilo treba hoditi v službo. V novega leta dan sem se zbudil zmač- kan, vse me je bolelo, od duše do nožnih prstov, mirno bi si bil pognal kroglo v glavo. Trudil sem se, da bi ležal čisto pri miru, takrat pa je v sobo vdrl Črt s prvo številko Jutra. Kaznjenci smo, točno tako, prav imaš, lahko se vržemo skozi okno ali pa strmimo v steno in si, vdani v usodo, trebimo uši! Sedel je na posteljo in mi pokazal objavljeno črtico. Nehaj, Črt, sem z naporom rekel, zdajle nisem razpoložen za tvoje dovtipe» Dovtipe? seje zadrl. Resno mislim. Tako pač je! Nekaj časa si trebimo uši, potem pa črve. Amen. Skobacal sem se izpod odeje. Kaznjenci so parabola o smrti, niso zabavna zgodba iz živalskega vrta. Neznosna melanholija me je obšla, ko sem jo pisal, steklene oči umirajočega sem videl pred sabo in potem. Potem. Gumijasti, spužvasti, testeni obraz, ki se je okrog otrdelih oči začel spreminjati v režečo grimaso, da se je ježila koža. Bilo je nedoumljivo zaničevanje v tem spačenem smehu. Zakaj nedoumljivo, zakaj. Zaradi. Ker je bil oni, ki sem mu bil še pred dnevi blizu, odrešen stopil na drugo stran, postal prebežnik, ki se ga ni tikala nobena boleča zamejenost več. Zato se mi je posmehoval, ušel je, ni bil več kaznjenec, ni bil. Hej, je zaklical Črt in sunkoma vstal s postelje, kaj se greš? Režal sem se mu, tako kot spaka v moji zgodbi, na las sem ji bil podoben, z obema rokama sem se prijel za lica, zdruzgana, mlahava, utopljena. Kar nekaj časa sem rabil, da sem lahko sprostil mišice, oni Mesečnik me je gubal od znotraj. Blage kamilice bom skuhal, je rekel Črt, odleglo ti bo. Slabo je odleglo, sestrica, nič ni odleglo, Lojze, nagnil sem se čez ograjo mosta in pogledal v deročo vodo. Naprej bo treba, naprej. Na kirurgijo moram, sem rekel Zoru, pomagam pri operaciji žolčnih kamnov. Težko? me je pogledal Lojze, prikimal sem. Oglasi se, ko se te bo Lokavšek naveličal, velja? Velja. Šla sva narazen, stopal vedno hitreje, da bi ne bil pozen. Vedel sem, da so na kirurgiji zaradi pomanjkanja denarja začeli odpuščati asistente in da bo osebja premalo, profesorju Derganu bo šlo za nohte kljub znanju in izkušnjam. Ko sem se bližal kliniki in se zagledal v okna, me je prebodla bolečina. Jožefinska strogost, terezijanska funkcionalnost stavbe, sta sploh še primerni za razpuščeni čas? Saj ne zagotavljata nikakršne varnosti, ki bi opogumljala bolnike, spreminjata se v nerazumljivo relikvijo minulega sveta. Po stopnišču že skoraj tekel, se preoblekel, razkužil. Boljše, kot sem bil mislil, dva asistenta in sestri, pripomočki pripravljeni. Spet bo krvavo, pogledal bolnico, mlado dekle, povsem shirana, komaj več kot okostnjak, nima 40 kg? Profesor Dergan je opazil, da sem se vznemiril, ohrabrujoče pokimal. Morali bomo opraviti hitro in brez napak. Pacientka ima ob vseh problemih tudi skoliozo. Če pride do vnetja ... Umolknil je in stopil k mizi. Tenka, lasek življenja, še krvavo ne bo, ampak stari je mojster. Ozrl sem se po asistentih in sestrah, bili so hladni in so neprizadeto čakali na začetek poega. Tako mora biti, Josipina, človek je natančen, če odpadejo čustva. Zato že od nekdaj, kar pomnim, sanjam avtomate, zapletene mehanizme, ki jih prekriva koža.

PRIVID NA VRHU CERKVENEGA STOLPA[uredi]

Stanje v bolnišnici še slabše. Iz Beograda prihajajo slabe novice. Plačana mesta stažistov naj bi preprosto ukinili in jih nadomestili z volonterji. Od česa bodo živeli mladi zdravniki, posebej tisti, ki prihajajo iz socialno šibkih družin, ne vem. Tudi meni ni lahko in tega ne morem več prenašati. Ko smo imeli v unionski dvorani izredno skupščino Zdravniške zbornice za Slovenijo ob praznovanju sedemdesete obletnice primarija doktorja Gregoriča, je o kritičnem položaju medicinske fakultete govoril profesor Šerko. Tokrat sem se z njim strinjal v celoti. Ko sem stopil na govorniški oder kot predstavnik zdravniškega naraščaja, sem se komaj zadržal, da nisem spregovoril o brezizhodnem položaju naše medicine. A kaj? Pokvariti slavje človeku, odličnemu strokovnjaku z visokimi moralnimi načeli? Čemu? Temna prihodnost vede nima ničesar opraviti z dejanji, ki jih je častno izvršil. Torej? Torej sem potlačil željo in mu vzneseno čestital. Kasneje, ko smo se znašli ob belo pogrnjenih obloženih mizah in sem spil nekaj kozarcev, me je zaneslo. Z Zorom in kolegi smo poslušali veličine zdravništva, zbrane okrog doktorja Lokavška. Nehote sem prisluhnil. Da bi uveljavili načela, moramo pozabiti na posameznika, je energično dejal Lokav- šek. Kaj naj bi to pomenilo? ga je vprašal sivolas zdravnik, če se ne motim znan internist iz Kranja. To pomeni, da bo moral kakšen siromak na operacijski mizi izdihniti, potem bomo lahko sproducirali škandal in dobili več denarja. S polnim kozarcem v roki sem stopil k doktorju in mu vino počasi vlil za ovratnik. Rdečina je mezela skozi belino srajce, kot bi ga nekdo prepičil z rapirjem. Nastala je tišina, korifeje so osuplo strmele vame. Oprostite, sem rekel, spodrsnilo mi je na načelih, izdihnila pa je vaša cenjena srajca. Zasukal sem se in odšel h kolegom, za hrbtom sem slišal, da sem pijan povzpetnež. Mi je bilo figo mar. Si znorel? Lojze me je zaskrbljen prijel za komolec. Lo- kavšek ti tega ne bo pozabil. Sam je rekel, da moramo sprodu- cirati škandal, sem se nasmehnil. Se mogoče strinjaš z njim? Strinjam? V čem? V tem, da je treba v imenu načela žrtvovati posameznika, sem ga pogledal. Grlo sem imel od besa zadrgnjeno, hreščal sem kakor star radijski aparat. Lojze je skomignil z rameni. Beseda ni konj, ne bodi zdaj ti načelen. Ha, sem revsknil, ha. Tako so govorili nemški generali, ko so ukazali v strelske jarke vreči bojne strupe. Zavrtele so se štukature na stropu dvorane, zasukali so se lestenci, zaplesali skrotovičeni obrazi okrog prenapolnjenih miz. Kaj, za vraga, se dogaja z mano? Nezadovoljen, zato stalno v sporih, opotekel sem se proti vratom, luna je krvava, gnila je zabava, v atriju Uniona je vladala tišina, mestna tišina, ki vsebuje šepetajoča zapeljevanja in velike oble hribčke gole kože. Bistril glavo, miril kri. Lojze je prišel za mano, me gledal, nič rekel. Prav si imel, moral bi zaslužne gospode pustiti, naj v miru grizljajo svoj usahli libido in kurja bedrca. Ja, je odvrnil Zor, a v teh svinčenih časih se marsikomu zamegli pred očmi. Ne oči, duša je meglena, veliko preveč prostora pod kožo, da se izgublja prisebnost, zagospodarijo volkodlaki zoglenelih oči, elektrizirani mrčes, zviti, zamerljivi Modrikavci, če bi. Če bi bil čas svinčen, briga me! sem zarežal. Svinec je v podpodju zavesti, v celice se je zalezel in koti bolezen. Vem, vem, je rekel Lojze, a saj imaš pisanje, redkim ljudem je darovana taka milost. Biti nesrečen je velikanska neumnost, zmeda, šibkost, retardacija razuma, tavanje po minskih poljih nagona, lepota je. Lepota je hipna zamaknjenost, ni sistem, sem rekel. Oprosti, je Lojze stresel glavo, kot bi ga obletavali sršeni, ne dojemam. Pisanje je podobno mamilom. Po vsakem ustvarjanju si še bolj prazen in žejen, odrešenje se odmakne. Ze, a besede so zapisane, nastala je pesem, nastala je zgodba, svet je za spoznanje manj krut. Manj krut, a večji, manj pregleden. Literatura je izpopolnjevanje blodnjaka, Lojze. Driiin, mi je zacingljalo v možganih, jasno, obšla me je slabost, moral sem se nasloniti na Zora. Veš, kakšna razlika je med morfijem in leposlovjem? Lojze me je zaskrbljeno gledal, odkimal. Če jemlješ mamilo, povečuješ odmerek, dokler se ne zastrupiš. Pri ustvarjanju pišeš vedno manj, dokler ne umolkneš. Nehaj, Slavko, res umolkni! seje razhudil prijatelj, obnašaš se kot odcvetela dama, ki ji je vse na svetu zoprno in odveč. Lahko noč. Preden je zavil na ulico, se je še enkrat obrnil k meni. In lahko jutro. Glas je prihajal skozi nočne sence v valovih, popačen. Ob tla se vrzi, je rekel Modrikavec, reva. Umolkni! sem vzkliknil, Zor se je malce zdrznil, potem zamahnil z roko, odšel. Jutro ni bilo lahko, to ti lahko zatrdim, ljuba. Pisal sem do petih, pod oknom se je sprehajal šepavec in me izzival, a se nisem zmenil zanj. Kako sem začel zgodbo? predmestju je živel mladenič visokega čela in belih načel. Študiral je naravoznanstvo, se navduševal nad evolucijo, Darwinov razvoj vrst je skušal izpopolniti z novimi načeli psihiatrije in molekularne kemije. V otroštvu bi se bil skoraj utopil, od takrat se je bal močvar, blata, mokrih sten in razpokanih slemen. Imel je ljubeče starše in vdano zaročenko, a v mesto se je priplazila zavratna bolezen in jih, njemu drage, vse pomorila. Pred njegovimi očmi so usihali in se spreminjali v krvave mlake, ni jim mogel pomagati, preklel je svojo nemoč in ničvredno znanje. Bežal je, da so umirali sami, držali so se za vročične roke, bližajoča smrt jih je ovila v skrivnost, trnove krone so se jim razraščale v grlih. Bežal je v laboratorij, se skril za popisanimi računi in napolnjenimi epruvetami, ena sama misel ga je obsedla! Izsušil bom ta svet, solzno dolino, večno bo nanj sijalo toplo sonce. Tako ga je obsedla ta želja, da se je tresel od neučakanosti, a nihče ga ni razumel in mu ni mogel pomagati. Tvegano je začeti s poskusi na ljudeh, je razmišljal, že vem, že vem! Podgane bom spremenil v ptice, bitja podzemnih jam in večne teme v častilce nebesnih Širjav in božanske luči! Če mi to uspe - s človekom bo lažje! Ko se je šepavec utrudil in zbežal pred drdranjem najzgodnejših jutranjih tramvajev, sem se ustavil, pogledal papir. Preveč klicajev! Hotel sem napisati alegorijo, sčečkal nekakšen martirij brez repa in glave, predvsem pa brez Boga, ki bi ga osmišljal. Besede brez duše, mrtvorojeno dete! Razjezil sem se, namočil pero v črnilo, prekrižal vrstice, drugo za drugo, s tolikšno ihto, da se je cefral popisani list. Komaj sem zvečer, potem ko sem dolgo kakor mrtev ležal v postelji, zmogel prebrati izjedkani rokopis, zato ti lahko obnovim začeto zgodbo. Razmišljal, kako naj jo razvijem, ne da bi bila patetična. Noč brez spanja in brez napredka. Zjutraj vstal, se odpravil na kliniko za porodništvo. Stanje šepavo. Pred cerkvijo svetega Petra nenadna panika: dežurni je dr. Lokavšek! Podkožec že začel dvigati glavo in se napihovati, zbral sem voljo in ga utišal. Pa kaj? Če se je primarij z načeli prikopal do zanikanja posameznika, sem se jaz brez načel prikopal do posamičnika. Posamičnik je osiroteli posameznik, samotar na puščavski poti razkrajajoče se civilizacije. Pot ne vodi nikamor, stopinje sproti briše veter. Prečkal sem prazno cesto, le pred bolnico je stala mala tatra, na privozu za njo bolniški voz. Začutil pogled, izza grma, obrnil glavo. Bila je mačka, mirno, brezbrižno, negibno je sedela, v gobcu je imela mrtvo podgano. Le konček repa, beli vršiček blatnorjavega biča, je mahal levo desno. Trije porodi, dve deklici in deček. Deček je imel zasukano glavo, ko smo končno prišli do prave lege, je bila porodnica zelo izčrpana, Lokavšek je kričal nanjo in jo oklofutal, da bi prišla k sebi. Težko, kljub dovolj odprtemu medeničnemu kanalu. Dodatni problemi s posteljico, srečen konec. Plod brez vidnih poškodb. Na hodniku me je prestregel Lokavšek. No, Grom, mi imate kaj povedati? Strmel je mimo mojih oči, prek glave v nedoločljivo točko na stropu za hrbtom. Nehote sem se ozrl, ničesar. Z rokama prečesal lase, da ni z njimi kaj narobe? Oprostite, sem rekel. Moj izpad je bil posledica. Zastal, iskal pravo besedo. Načetih živcev? je vprašal primarij. Ja, gospod. Po očetovi smrti, služenju vojske in. Nisem mogel reči, da imava probleme, razumeš? In? Občasne depresivne nervoze, profesor Lokavšek, sem zamrmral. Pokimal je, brezosebno, avtomatično, kukavica v stenski uri. Povejte, je rekel čez čas, kaj je bilo pravzaprav v vojski? Menda ste bili odpuščeni predčasno. Stisnil sem ustnice, kaj ga briga? Srčna aritmija, sem suho pojasnil. Spet kukavičje prikimavanje. Že se je pričel obračati, da bi odšel, a zastal sre�di giba. Kar se tiče načel in posameznika, ste si premislili? Ne. Ne? je dvignil obrvi. Potem pa me dobro poslušajte. Žrtvovati posameznika, da bi rešili vrsto ljudi, je to neetično? Molčal sem. Nekaj sem vas vprašal, je rekel primarij. Še vedno nisem odprl ust. Gospod stažist, še sanja se vam ne o zdravniški etiki. Vi mislite, da cilj ne opravičuje sredstev, ampak znebite se že enkrat predsodka do napačno razumljenega načela! Zelo življenjsko načelo je. Ni popolno, je pa demokratično in higienično. Strmel za njim, pod rebri pa se je napihovala votla bolečina, ugriz votlosti. Kot da ne vem, kaj je življenjsko! O demokraciji in higieni mi bo predaval, brezdušnež, še kako dobro vem, da mu gre le za ohranitev položaja in kariero. Oni podkožni prozorni stvor se mi je nasmehnil. Krivičen si, Slavko, si videl, kako se je trudil pri porodu? Tiho, uš! sem zasikal, še tako ubog posamičnik je popolnejši od visokodonečih floskul! Demokracija ne bo nikoli ustvarila kantate votlih kosti kakor nori godec Alois! Pomlad je minevala, začete zgodbe nisem dokončal, zato pa nekaj drugih krokijev, moral bom v boj za knjižni natis. Kar naprej odlašam, ne poznam ljudi, ki bi me podprli, tu ne gre drugače kakor z zvezami ali provizijami. Še vedno mislim na Gogo, infantilistični rekvijem nesrečnega stoletja. Pomislil na Navpotiča in njegov rentgenski pogled, že dolgo se nisva srečala. Stažiranje ubija. Na kliniki sem odprl časopis, kjer znova poročajo o kritičnem stanju ljubljanske medicinske fakultete, pogled mi je zastal na oglasu. V Matici predvajajo senzacionalni velefilm z naslovom Kokain. Asta Nielsen in Werner Krauss naj bi gledalcem razkrila tajne razkošno opremljenih skrivnostnih lokalov, kjer se zbirajo uživalci sladkih strupov. Sladkih strupov, ha! Moral sem v kino. Gledalci so med melodramo uživali, presunjeni nad romantično izpeljavo hude tematike. O tem, kaj se v resnici dogaja z morfinisti in kokainisti, ni bilo na celuloidnih sličicah niti sledu. Sestrica, poznam poroko nebes in pekla, vem, kako je, če čutiš v možganih mrzle plamene in pekoče ledene rože, prve v drugih, druge sredi prvih. Začel hrepeneti, da bi te obiskal, se v zatemnjeni dvorani pretipal do vrat, odšel sredi predstave. Hodil sem po Prešernovi, zavil na Miklošičevo proti kolodvoru. Skupina ljudi je stala pred Urbančevo veletrgovino, gledala v nebo in stegovala roke. Ustavil sem se in se ozrl še sam. Česa takega še nisem videl! Nekdo je plezal na vrh cerkvenega stolpa! Prvi hip pomislil, da haluciniram, fantom? Meščani, ki so me videli prepadenega, so mi začeli pojasnjevati, da je krovec. Ampak meni se je zdel. Moj modrikasti dvojnik se je povzpel na streho in izziva križ in zemeljsko težnost, pači se kot opičnjak, zvija in skače, se roga Bogu in Koperniku, metafiziki in fiziki, kakšen krovec, ne veste, ljudje, on je Gogan, on je Gogan, paziti bi bilo. Nisem mogel odtrgati oči, igral seje z mojimi živci. Zbral misli, s silo premaknil glavo, v glavi so mi zaplesale boleče rumene bucike, sopnil, stekel proti Unionu in v klet, v dim, žametasti polmrak prvih večernih pivcev. Sedel, naročil polič belega, počasi ga bom spil in samo enega! Iz žepa vzel beležko in pero, ko se umirim, bom prizor popisal. Nisem mogel k tebi, za nikamor nisem bil, za nikogar.

ZRCALNA PIETÄ[uredi]

Tvoj angel varuh sem, čemu me preganjaš? mi je rekel Nlodrikavec. Nočem, da bi sistematiziral uničevanje lastne osebnosti. Sprehajal sem se ob Poljanskem nasipu, rad ho�dim po enih in istih potih, saj me poznaš. Po eni strani iščem neznano, po drugi hrepenim, da bi se nič ne zgodilo in bi svet obstal. Mušice bi okrepenele v zraku, samomorilec, ki se je vrgel z mosta, ne bi nikoli padel v ledeno vodo, poljubi bi trajali večno, bolnik na operacijski mizi, nad katerim je kirurg že naredil križ, bi ne mogel umreti. Za mojim hrbtom je strahovito počilo, slišati je bilo, kako se krivi pločevina in poka steklo, avtomobilist je bil prehitro zapeljal v ovinek in je treščil v hišni vogal. Vozilo je odbilo na drugo stran ceste, zdaj je prevrnjeno ležalo ob robniku, iz motorja se je kadilo, para je cvrčala kot pregreta ponev. Proti avtomobilu so že te�kli prvi radovedneži, ki so pričeli kričati, da nekdo umira. Šel sem tja. Šel tja z zadrgnjenim grlom, potnim čelom. Voznik je lezel iz avta, se opotekal, smeje nekaj blebetal, v šoku. Na tleh je ležala njegova mlada spremljevalka, z odprtimi očmi in čudno tiho, da je bilo slišati, kako kri iz počene lobanje kaplja na tlak. Ljudje, preprosti delavci in primestni kmetje, so jo hoteli dvigniti. Ne premaknite je, sem zaklical, spomnil sem se možica, ki je z mano sedel na klopi pred dunajskim Južnim kolodvorom. Kaj pa vi? je zanimalo nemarnega ne�obritega možaka z opičjim čelom, zaudarjal je po žganju, kaj se tu repenčite, a mislite ... Zdravnik sem, sem ga prekinil in se sklonil k ponesrečenki. Gledala me je zelo mirno in vdano kakor mlada mucka brez moči. Mir in vdanost sta se polnila s skrivnostno daljavo, ki ni več čustvo, ampak izpis, kataster, zemljiška knjiga odrešenja. Poznal sem to daljavo, Majhnica, videl sem jo pri bolnikih, ki so se ruvali z veliko bolečino in je niso več mogli prenašati. Zaslišali smo trobljenje rešilnega voza, nekdo je poklical pomoč. Bo vse v redu? je vprašala starejša ženica, pokimal sem. Ni bilo kaj, reševalci so pone- sreČenko dvignili na nosila in v voz, poleg nje posedli vozni- ka, kije utihnil in opletal z glavo kot pokvarjen zvon. Popoldne asistiral pri prvi transfuziji krvi, izvedeni v Sloveniji. Razmišljal sem o avtomobilski nezgodi. Mogoče bi ponesrečenka, če bi imeli darovalca krvi, preživela? Naključja so posmeh usode: doktor, ki je opravil transfuzijo, se je pisal Pehani! Poizvedel sem, z mojim dunajskim prijateljem ni v nikakršni sorodstveni zvezi. Med posegom, ko je kri neslišno tekla iz ene roke v drugo, sem opazoval darovalca, neznanega bančnega uradnika, kije reševal svojo mamo. Pi- eta, kot bi jo gledal v zrcalu, bledica na mladeničevih licih je materi vračala življenje. Čudež v povsem določeni sutuaci- ji, v najbolj stvarni povezavi dveh bitij. Doumel sem pomen besede animacija. Najsvetejše, vdihnjena iskra življenja, je povezano z najbolj banalnim - krvjo. Kri, solze, znoj, ecce aeternitas! Po končani transfuziji smo dolgo opazovali izmučeno bolnico. Bo njeno telo zavrnilo kri darovalca? Doktor Pehani je razlagal primere iz strokovne literature, ki so se končali tragično. Znanost kljub spoznanjem o krvnih skupinah ne pozna vzroka. Tokrat nam je, vse kaže, uspelo. Bolnica je ob 10.55 odprla oči in se nasmehnila sinu. Mladenič si je bil medtem opomogel, sedel je ob mami in jo držal za roke. Ekipa se je med seboj trepljala in rokovala, podobni smo bili igralcem hazene po zmagi. Zmagoslavje se v mojem telesu hitro presnovi v otožnost. Medtem ko sem stopal proti domu, je pričel vsiljeni vseljenec rovariti pod kožo, imel sem občutek, da mi kite in mišična vlakna podrhtevajo v ritmu njegovega renčanja. V menije samodejno tekel mehanizem, brundal avtomobilski motor. Bal sem se, da me bo pričel ogovarjati, zato sem pri Jubilejnem mostu zavil proti Prešernovi kavarni. Že od daleč slišal igrati Razsvetljena okna so me razveselila, notri se je trlo ljudi, takoj spoznal Črta, Navpotiča, Brehta, Mrzlaka in druge umetnike. Vstopil, šel k mizi, kjer sta sedela prijatelja slikarja, prisedel. Kmalu sem zvedel, zakaj takšna gneča, sledil bo Podbevnikov futuristični nastop. Glasba je nenadoma utihnila, iz kota vstal mladenič visokega čela in orlovskega pogleda za črnimi naočniki, na glavi razkuštrana levja griva. Sedel za klavir, brez not. Miroval, zgrbljen, kakor na preži, z negibnimi prsti, nenaravno dolgimi kremplji. Podbevnik vstal, slok, v moderno krojeni obleki iz črtastega tvida, spominjajoči na vojaško uniformo. Obut v škornje, draga kravata, urejena pričeska. Občinstvo se je umirilo, pianist začel igrati. Začutil mrščavico na koži, bližina neznanega. Čudna glasba! V gradnji zvočnih stavkov novoromantična, a v ritmični izpeljavi sveža, avtorska. Presenečenje, ljubica, pomislil sem na najino razmerje, polno nepričakovanih globin in sunkovitih prelivov. Zvočni tok je krenil iz enega izhodišča, a se razvijal v dveh smereh, tudi ta človek ima v sebi Modrikovca, razdvojena glasba je dvojna glasba, tu se spopadata zavest in podzavest, nadzorovano in nagonsko, kultura in narava, gre za osvobajanje razcepljenega sveta, ki sega od pekla do nebes, zato. Sem navaden človek, mogoče čutim sleherni trenutek. Mogoče slutim sleherni trenutek bolj dramatično. Kako naj ti razložim? Dramatično v izbiri: ja, ne, ja, ne, nihanje mož- ganskega elektromagnetizma ja, ne je oklevanje med dvema možnostma, ki nista ne dobri ne slabi, niti pravilni niti napačni, v Gogi je dramatično gonilo prav razcepljenost živega in mrtvega v sleherni osebi, Gogani živijo svojo smrt, ampak kako. Je mogoče, da je razcepljenost hkratnost? Hkratnost je enotnost? Razcepljenost je enotnost? Shizofrenija = norma- liteta? Podbevnik zdajci že precej kričal, postal sem pozoren na besede, ki bi jim težko rekel verzi, povezovale so se v nekakšne dinamične kaskade razcefranih podob. Vrtinčile so se v donenju spretno poiskanega izrazja, ponikale same v sebi, niso me pritegnile, lahko sem ostal na gladini in drsel proti glasbi, nevarni privlačni križanki divjih misli. Ta glasba je racionalna ekstaza, pieta sveta, v katerem morajo sinovi s krvjo obuditi sveto poslanstvo materinstva, kjer je rešitev obrnjeni tok časa, pot nazaj, sestop s Kalvarije, iz kraljestva Nerona v kraljestvo Avgusta, staramo se s hojo proti rojstvu, sem rekel. Staramo se s hojo proti rojstvu, sem rekel, sklonjen k Navpotiču, ki mi je nem, stisnjenih ustnic prikimal. V Janezovih od strasti razširjenih zenicah sem videl krvave pikice strahu in tenke vijoličaste nitke, ki so se skozi zrak vibale k pianistovim prstom. V tej poeziji je preveč zrakoplovov in eksplozij, je rekel Črt in dvignil kozarec, spijmo nekaj božje tišine. Zaslišal sem aplavz, vmes žvižge, tudi nekaj posmehljivih klicev ljudi, ki si ne bi upali nikoli nastopiti, izpostaviti možnosti posmeha. A vsa ta godlja, kaotična zmes glasov, je bila del očiščenja. Gostje so že brbotali v milnici polnočnih ničevosti, le pianist je, s sklonjeno glavo, da so se mu razmr- šeni potni kodri las lepili na čelo, miroval v objemu zasebne, močne tišine, nadomeščajoče glasbo. V lokal je nenadejano treščil časopisni razpečevalec. Jutro pred jutrom, je kričal kolporter deškega obraza z veliko pepita baretko na glavi, Lindbergh preletel ocean, Američan uresničil sanje človeštva, Atlantik je postal majhna luža, kupite vsaj en izvod pilotovega junaštva, vsaj en izvod! Hodil je med mizami in prodajal časopis, posel mu je šel dobro od rok, občinstvo, ki seje udeležilo večera futuristične poezije, je bilo naklonjeno bodočnosti, katere utelešenje je v hipu postal Carl Lindbergh. Glej, glej, se je zasmejal Črt, še dobro, da se Duh St. Louisa ni zrušil! A veste, kako je ime mački, ki naj bi Lindbergha spremljala na poletu? Fatsy! Tu piše, da jo je v zadnjem trenutku pustil pri prijateljih in jo nadomestil z drugačnim amuletom, s kokošjo kostjo. Menda so delnice tovarn, ki predelujejo piščance, skokovito zrasle. Črt je bral naprej, Mrzlak in Breht sta mu z zanimanjem gledala čez ramo. Bedno, je na koncu siknil Skodlar. Kaj je bedno? je raztreseno vprašal NavpotiČ in še vedno strmel v pianistove prste, ki so se rahlo dotikali klaviature in trzali v nenavadnih sinkopah. Kaj je bedno? Bedno je, je odgovoril Črt, da so Američani iz avanture, v kateri je letalec na kocko postavil svoje življenje, naredili cirkus. V kakšnem smislu? je vprašal Janez. Dobesedno. Poglej, tu piše, da gospod Rothafel, lastnik newyorškega letališča Roxi, ponuja pilotu 25.000 dolarjev tedensko, če se vsak večer za deset minut pokaže v njegovem varieteju. Črt se je naslonil nazaj in me pogledal. No, Slavko, menda imaš probleme s tiskanjem svojih zgodb? Zdaj veš, kdo bi ti lahko pomagal. Lindberghu neki ameriški filmski studio ponuja sto tisoč dolarjev za osemdnevno snemanje! Moral sem se nasmehniti. Odlično, takoj zjutraj bom odšel na ljubljanski aerodrom in pričel z vadbo. Če ne bo vojne, bom čez kakšnih dvajset let pripravljen. Bravo! je vzkliknil Črt, D’Annunzio se bo nehal repenčiti in si pognal kroglo v glavo. Nekaj ti predlagam, se je zakrohotal Skodlar. Če si pameten, se za začetek podaj v Narodni muzej in direktorju vnaprej prodaj posteljo. Omizje se je začelo zvijati od smeha. Posteljo? sem trapasto zablejal. Črt se je od smeha tolkel po kolenih. Ja, pariški nacionalni muzej je za drag denar odkupil posteljo, na katero je po pristanku legel utrujeni Lindbergh. Tudi ti boš, o tem sem prepričan, večkrat utrujen, le da boš utrujen pred poletom. Saj veš, Josipina, kako zabaven je Skodlar. kavarni je vest o preletu Atlantika, sodeč po živahnih razpravah in okrepljenem povpraševanju po pijači, močno odjeknila. Na podij, kamor so ravno stopali glasbeniki, se je povzpel dolgolas kozjebrad mladenič z dolgimi zalizci, se poklonil in napovedal hvalnico Lindberghu, ki da jo je pravkar spesnil v navalu navdiha. Občinstvo se je le stežka umirilo, mladenič pa je začel rjoveti kakor ranjen lev. Umotvor je bil poln visokih besed, ki bi morebiti navdušile varuha nebeških vrat, mene niso, še manj Črta. To ni bil naval, ampak kraval navdiha, je stoje zakričal. Kdo je ta človek? Sem vprašal Mrzlaka. Dvorni prigodničar, mi je pojasnil. Navale navdiha pošilja na vse mogoče društvene in državne razpise. Ne boš verjel, pred kratkim mu je prosvetno ministrstvo v Beogradu prisodilo nagrado za slavospev kraljevini. Proč z zeleno zavistjo, se je obregnil Skodlar, možnosti sta le dve. Lahko si nadarjen kot ti, Mrzlak, ali pa vztrajen. Ce si vztrajen, moraš obvezno nositi kozjo bradico. Zjutraj se mi je zdelo, da sem tudi jaz preletel Atlantik. Navpotič je kmalu odšel, zadnji omagal Črt. Prečesal pol Ljubljane med Krakovskim nasipom in kolodvorom, v spominu sami tuji, zveriženi obrazi. Nad mestom meglica, ki je zagrnila bledeče zvezde, da so lahko zaspale in jih ni zeblo. Neznanska globina vesolja me ni strašila, bolj grozna se mi je zdela praznina mestnih ulic. Plinske svetilke pričele ugašati, zasmrdel namesto njih. Šel sem do Trdinove, čeprav sem vedel, da si v Šmartnem, se mimo Ajdovščine odpravil domov. Pred Evropo so okrog znamenja svete Trojice stali zidarski odri, kamnoseki so se pripravljali, da bodo spomenik prenesli na Kongresni trg. Postal sem žalosten, kako vse mineva. Kako vse mineva na slabše. Na tem mestu je menda do konca sedemnajstega stoletja stala najbolj pregrešna ljubljanska gostilna, bosonogi avguštinci so smeh, petje in pitje iztrebili šele tako, da so krčmo kupili in jo porušili do tal. Grof Turjaški, ki je čez nekaj let, ko se je kuga naveličala mesta, postavil znamenje, je simbolično zaznamoval mesto, kjer sta izvirala zlo in bolezen. Zdaj se mora prst božji umakniti še bolj banalni dobrini civilizacije, prometu! Sredi križišča bo zevala praznina, odsotnost, v katero se bodo lahko zaletavali avtomobilisti in umirali. Transfuzije krvi ne bodo pomagale, transfuzij duha še ne znamo izvesti. Izmučen, na robu omedlevice. Ljubezni ni nikjer, nikjer, nikjer, nikjer, ljubezni ni. To je prepeval Modrikavec, neslišno sem se mu smejal. Kakšen bedak!

GAŠENA LJUBEZEN[uredi]

Dišalo je po žetvi, a črički so še peli. Šla sva skozi modrikasti večer, ki se je spreminjal v zrelo slivo, vlažen, poln sokov, reka je šumela kakor razbeljen jezik v ženskem spolovilu. Objeta sva šla skozi večer. Želodec mirna jezerna gladina, pljučna režnja lahka, razpeta ptičja krila. Podkožni parazit se je potuhnil. Vilinka, čudežno moč imaš, mogoče se je stanjšal, shiral, postal ubogi mušji drekec? Poljubovala sva se med potjo, se božala kakor nasprotna vetrova, čisto vseeno je, kdo se bo komu podredil, kam se bo obrnil puh hrepenenja. Imela sva eno kožo, vanjo sva zamotala misli, topole in črnikasto grmenje na robu obzorja. Mislila sem, da me ne maraš več, si rekla. Zakaj? Ker sem imela v prsih veliko veščo z mrtvaškimi votlimi očmi na krilih, zaletavala se je v vdihe in izdihe, prah njenih bledičnih kril je imel okus po kristavcu in me je dušil. Narahlo sem te ugriznil v ušesno mečico. Norček moj, sem šepnil, to nisem bil jaz, saj veš, da sem tvoj tič, ki najraje zoblje vešče in podoben mrčes. V resnici so te napadale grde misli hudobnih ljudi, ki morajo večno tavati po zemlji in iskati poti do svetlobe. Potem je vse v redu, si vesela stekla po žoltem strnišču. Stekel sem za tabo, naenkrat si obstala in me resno pogledala. Ledene solze so se mi nabrale pod vekami, ker me nisi imel rad. Pobožal sem te po licu. To so bile biserne besede, ki sem jih iznašel zate in niso hotele živeti v mojih zgodbah. Sedela sva pod velikim hrastom in poslušala čas, ki je valoval med najinimi stegni, ga rahlo dražila, dokler ni rdeče zacvetel in sta se najini glavi spremenili v veliki kobulasti hortenziji. Počasi sva se umirila, ljubezen je bila sikajoče živo apno v dotiku z vodo. Potem sva bila pogašena, med telesi se je zrinila govorica stvari. Tako je bilo takrat. Mama me je čakala, sedela je za mizo v kuhinji, gledala vrata, ki se predolgo niso odprla. Šel k njej, ji položil roko na ramo. Kako gre? Tako vprašaš tujko. Zmignila je z rameni, ne da bi mi naklonila pogled. Šel sem okrog mize, sedel. Tu se nič ne zgodi, Slavko, je končno rekla. Razen povodnji in požarov. Veličasten dogodek je, če tat ukrade vrečo krompirja iz trgovine ali svečo iz cerkve. Ne živim v mestu. V Ljubljani odločate, kako se bo vrtel svet. Zasmejal sem se. V Ljubljani ne odločamo o ničemer, mama. O ničemer? se je zazrla vame. Letala, telegrafi, odkritja niso nič? V časniku sem brala, da rak ni nalezljiv. Bolezen celic, je pisalo, nobenih bakterij in ultra virusov. Menda ga boste zdravili z obsevanjem z radijem? V Ameriki, mama, ne pri nas. Pri nas ne? Zakaj? Ni denarja, ni aparatov. Čudno, je zmajala z glavo. Torej je kraljevina slabša od cesarstva? Kaj vem, mama, takrat sem bil otrok, zdravnike smo se igrali s tropotcem, škatlicami žveplenk, namesto tablet smo predpisovali grahova zrna in kosmulje. Kosmulje? seje začudila. Kje so rasle kosmulje? Spogledala sva se in zasmejala. Udarci urinega nihala so bili vse glasnejši, noč vse tišja. Ne, Josipina, ni bil mrtev, pod grlom se mi je zganil, potuhnil se je bil, mogoče zna za nekaj časa živeti zunaj mene, zaleze se v temen kot in opazuje. Utrujen sem, spat grem. Dosti de�laš? Prikimal sem. Zdravnikov manjka, preslabo nas plačajo. Nekateri bežijo v zasebno prakso, drugi postanejo trgovski zastopniki ali pisarniški uradniki. Na glavo postavljen svet, je dejala mama. Ne ženi si tega k srcu. Mlad si še, lahko boš dobro izbral. Pokimal, vstal, se odpravil v izbo. Okno sem odprl na stežaj, naj pride k meni rdeči šepet tvoje vroče skrite hor- tenzije. Dvignil sem konice prstov, jih dolgo vohal, tega pa ne poznaš, čeprav hočeš biti dvojnik, moj prepis. Prepiši me, klavrni prosojnež, nič ne znaš, ene same vrstice najslabše zgodbe si ne moreš zamisliti. Kolcnil, stiskal goltanec, stiskal sapnik. Lahko, je rekel Modrikavec, lahko. Poznam stvari, ki si jih ti pozabil. Aha? sem sopnil v noč, slišal glas, ki seje razpršil in množil v listju bližnje lipe. Katere? Boga, je rekel. Jezil me je, hudoba. Kadar sem sam, si upa. Šel sem k predalu, ga odprl, izvlekel škatlo, dolgo okleval. Toliko, da ga zastrupim, Podganovca, ne bo treba dosti. Vzel lesketajoči kupček ledenega sreža. Vdihnil, takoj so vroče zasijali lipini listi, modre fosforne žile so imeli. Lepo, lepo, sem rekel in potem se je čas. Ustavil. Prebudil sem se trepetajoč v jutranjem hladu, okno je bilo še zmeraj odprto. Zagledal sem te ob postelji, belo in dišečo kakor jasmin, nestvarno, bolj misel, manj telo, obris, stapljajoč se z ozadjem. Si bila le privid utrujenih možganov? Nisem bil prepričan, ker sem videl na obrazu strto lepoto, zamrznjeno v globini minulosti, kitajski porcelan, breskov cvet, ki ga odnaša reka. Videl podrobnosti čustva, ki mu je najbližja beseda razočaranje, zato s tresočo roko nataknil očala. Ostrina obraza ostala nespremenjena, vse ostalo zabrisano, tudi pohištvo, stene. Nič nisem storil, hotel sem, samo umijem se, bova poletela, vidiš, pustil sem odprto okno, zarja naju bo nesla daleč, med oranževce, do tja ne more bolečina. Kar blebetal. Narahlo si zmajala z glavo, šla ritensko, neslišno do vrat, jih odprla, se prelila na hodnik, nema zrla vame. Planil pokonci, kaj se godi? Zaslišal šuštenje papirja, prepih je liste zvrtinčil z mize, jih razsul po tleh. Zaprl sem okno, da so obmirovali, s strahom gledal skozi priprta vrata. Tam ni bilo nikogar. Ne tebe ne Modrikavca. Ne vem, zakaj sem začel hlastno tlačiti stvari v kovček, ampak potiho, da bi ne prebudil mame. Se oblekel in obul, zbežal iz hiše kot kurji tat. Šele za cerkvijo postal, se začel ogledovati. Stopil sem do špecerije, kije bila še zaprta, si pred izložbo zavezal kravato, poravnal telovnik. Hlačnice skoraj brez gub, presenetljivo! Kot kaže, sem hlače skrbno obesil prek stola. Šel do ogla in potem čez gmajno proti Litiji. Ljubljansko stanovanje prazno, sreča, zavlekel sem se v posteljo. Moreče sanje, ki jih nisem mogel odgnati, preveč utrujen. Zdaj so že sanje močnejše od mene!

IZGUBIL SEM SRCE NA SAVI[uredi]

Zdaj sem delal kot dnevničar in potem sekundarij. Še dobro, stanje v bolnicah se je slabšalo, stažistov ministrstvo sploh ni več plačevalo, nas pa nagrajevalo z miloščino. Pre�malo objav, da bi si bistveno izboljšal finančno stanje. Z Lev�stikom sem se menil, da bi za Jutro pisal zdravniške nasvete in gledališke ocene, a misel opustil, ker sem bil preveč izmu�čen. Kar mi je po koncu službe ostalo moči, sem jih porabil za pisanje črtic in snovanje drame. Večkrat sem poskusil potegniti križ čez cigarete, morfij, alkohol, ponočevanja, a brez tvoje bližine ni šlo. Iz dneva v dan manj upanja, da mi bodo natisnili knjigo zgodb, čeprav se je med literati šušljalo, da bo Matica spet pričela delo�vati. Ko sem prebiral izdelke svojih tovarišev, sem se počutil kot spaček, vzbujajoč stud in trepet. Takih smo se bali na ginekologiji, ko so se porodnice pripravljale na sveti dogo�dek. V mojem pisanju je globinska tema in zmrzal, kot bi se vse odvijalo na brezpotju novembrske noči, temu nisem znal odpomoči, preveč bolečine in stokov je bilo okrog mene, ti�sti drugi, prisesanec, zavija brez prestanka garjavo volčjo pesem. V slabem telesu, s črvivim in čmerikavim nazorom o svetu in umetnosti nisem bil konkurenčen. Moral bi stopiti na literarni oder, patetično braniti poetiko absurda in užitka, namesto tega sem - cagavo - preganjal strahove pri Košaku in v Kazini, kjer so me imeli za enega od izgubljenih mlade�ničev. Ne dandy ne bohem, zaznamovan z mračnim čelom, neizviren. Na uršulinskem vrtu so se pričele zbirati jate škorcev in vran, bližala se je jesen. Odpravil sem se proti Tomačevemu, no da bi hotel plavati, bilo je prehladno. Kar šel sem, peš, naveličan enih in istih prizorišč. Enakomerna hoja me je po�mirila, podkožni glas je postal svetel, flavto sem slišal v krvi, šel, šel. Veliki hrasti in bresti so šumeli v zahodnem vetru, s prašne primestne Dunajske sem zavil na kolovoze, šel med strnišči, posutimi s čivkajočimi oblački ptic, vame se je na�selil vzneseni mir, murnovski čut za brezmejnost. Kako lepo bi nama bilo, če bi se držala za roke! Od reke, ki je tekla k tebi, sta vela hlad in mogočna brez�brižnost, po stezi, spuščajoči se čez velikanske skale in med�nje zapletenih korenin, sem sestopil na beli prod. Kopalcev v Savi ni bilo, v daljavi sem videl nekaj ljudi, ki so sedeli na bregu in lovili zadnje tople sončne žarke. Sedel sem tudi sam, s prazno glavo, misli mi je sproti odnašalo žuboreče valovje. Dolgo sem ostal negiben, iz enega kosa. Veter, ki je vel nad strugo, mi je v ušesa zanesel dekliški smeh, ozrl sem se proti toku. Mladenke so bile predaleč, da bi lahko ocenil njihove postave, čofotale so v nizki vodi, se škro�pile in pri tem igrivo vriskale. Vabila nisem mogel prezreti, vstal sem in se po ugrezajočem se produ napotil k njim. Po�mislil sem na hihitajoče se gimnazijke ob Krki, takoj se mi je začel vzdigovati, roke potisnil v žepe, ga prijel in malce pova�ljal. V glavi nastala podoba ženske, sestavljene iz Duše, Else, Grete, Majde, še nekaterih bežnih sladkih tolažnic brez imen, vroči privid idealne femme fatale, kolaž skomin je bil silovit, skoraj bi se mi ustavilo srce. Še zdaj ne morem doumeti: kje je bila na tej sliki Josipina, moj resnični ideal? Mogoče je bil okvir slike in vse, kar sega čezenj, zunaj vidnega polja? Ko sem se jim bližal, so nimfe dobivale vse bolj razpo�znavne obrise, bile so znanke iz Švicarije, navihana brinetka se mi je smehljala in me vabila, naj se jim pridružim. Vedel sem, kaj me čaka, a sem vseeno stopil k vodi, poškropila me je, medtem ko sem ji žugal, so se članice godalnega kvarteta zabavale. Sami samcati v takšni divjini, mi je nagajala čelist�ka, vas ni nič strah? Po Ljubljani sem vas iskal, peš priromal za vami, hude zveri so prežale name, boste znali ceniti mojo požrtvovalnost? Če cena ni previsoka, se je zasmejala. Kje pa, sem zamahnil z roko, več dobite, kot daste, več ko da�ste, več dobite. Hm, kako zapleteno ste to povedali. Pridite z mano, mi boste na samem razložili, se je pomenljivo obrni�la k prijateljicam. Te so se zresnile, prikimale, umaknile. Po produ sva šla proti skalam, ki so zamejevale obrežni gozd, izginila v senci dreves. Vas ne bo zeblo? sem jo vprašal, bila je v kopalni obleki. Me boste pa pogreli, se je zasmejala in stekla po poti. Podal sem se v lov, zasopla sva pritekla na pol�je, sonce me je zaslepilo, zaprl sem oči. Začutil sem, kako se mi je mehko obdrsnila ob ramo, čelistka mačica, odprl sem oči in jo objel, ji z roko potisnil medenico k stegnom. Ej, je vrisnila, cena je previsoka! Ozrl sem se prek požetih polj in travnikov, zelenečih k drugi košnji. Med redkimi osamelci je bilo videti slemena pri�mestnih hiš, grajski stolp in cerkvene zvonike. Na drugem rečnem bregu je kmet oral njivo, jo pripravljal za jesensko se�tev. Zdajle je cena previsoka, sem rekel brinetki, tamle v viso�ki praproti pa bo padla, sem dejal in pokazal z roko. Da ne bo preveč? je zaskrbelo igralko. Razprodaja bo več kot ugodna, sem jo potolažil. Šla sva med visoko praprot, dišečo po škratji ljubezni, suknjič sem položil na tla in nanj polegel brinetko, trosi in sončni žarki so deževali po razpuščenih laseh. Prebudil sem se sam, v hladu večera, zmeden. Sanjal sem, da sem se ljubil s tabo, Josipina, dišal po prevari. Vstal sem, oblekel srajco, dolgo vezal kravato, nataknil suknjič. Ok�rog mene prelivi sinjin, od svetle nebesne do zamolkle ultra- marinske. Tudi Modrikavec se je zbudil, neslišno hodil okrog in iskal primeren barvni odtenek, kjer bi se skril. Ko mu bo uspelo, bo plaval za mano in me nadzoroval. Spešil sem proti mestu, v prsih me je tiščalo, mislim ni�sem hotel privoščiti samote, v samoti se misli razdivjajo. Pri- sopel na končno postajo avtobusa, ta je povezoval okoliške vasi s cestno železnico. V avtobusu je sedela družba dobro- voljčkov, ki so jim iz natrganih žepov kukali vratovi vinskih steklenic, eden od razposajencev je raztegoval harmoniko in prepeval podalpske poskočnice. Vesel sem bil zagovedne, preproste muzike, pokimal sem mu, čez čas pristopil in mu v žep potisnil kovača. Ob zavijanju harmonike presedel na tramvaj, opazoval družbo veseljakov, ki se je objeta napotila proti furmanski krčmi. Za njo se je dvigoval oblak prahu. V tramvaju so lučke že brlele. Pred hišo sem zastal, se obrnil in odšel proti grajskemu hribu, Zor je stanoval poleg Mestnega doma. Temno je bilo, dolgo trkal na vhodna vrata, upal, da so prava. Stara gospa je pogledala skozi okno v prvem nadstropju, vprašal za Loj- za. Počakajte, je osorno zakrakala in zadrlesnila okenska kri�la. Dolgo časa tišina, potem koraki na škripajočem lesenem stopnišču, šklocanje ključavnice. Bil je Zor, zadovoljen voščil dober večer. Si za sprehod? sem vprašal, prikimal je, zaklenil vrata. Mimo Vodnikovega spomenika in stolnice sva kmalu prispela do Špitalskega mostu. Začutil utrujenost, toliko hoje nisem bil več vajen, sedla na klop ob Ljubljanici. Je kaj narobe? se je Lojze obrnil k meni. Si imel težave z Lokavškom? Odkimal sem. Zaželel sem si tvoje družbe. Mol�čala sva, gledala meglice, ki so se zbirale nad gladino reke. So tudi pri vas začeli odpuščati stažiste? je vprašal Lojze. Priki�mal sem. Oddelek za notranje bolezni je ostal brez nastavlje�nih in honorarnih zdravnikov, je dejal Lojze, si predstavljaš? Trije volonterji imajo na skrbi sto petdeset bolnikov. Globje naše zdravstvo še ni zdrsnilo. Opustili so vse preiskave, v la�boratoriju delajo sestre, pri sprejemu odklanjajo bolnike, z izjemo najnujnejših primerov. Za očmi so se mi vrtele črne spirale, globoko sem vdihnil. Pustiva to, sem zamrmral. Prav imaš, je rekel Lojze. Kako kaže s knjigo? je po dolgi tišini zasukal pogovor, skomignil sem z rameni. Slabo. Še za pisanje težko zberem pravo voljo. Ko bi moral literaturo prodati, mi zmanjka moči. glavi imam polno zamisli, ki me dražijo in privlačijo, a po�tem ko jih spravim na papir, se pretrga popkovina, zgodbe me mrzlo motrijo z velike razdalje. Ze mogoče, da se odda�ljijo od tebe, je rekel Lojze, lahko razumem, bral sem jih. Kaj hočeš povedati? sem prepadeno vprašal. Takšne so, je pohi�tel Zor, govorijo o oddaljenih stvareh, o skrivnostni globini, v katero zdrknejo naša življenja. Obrnil sem glavo in ga tiho gledal. Odlične so, da si ne boš mojih besed napačno razlagal, se je nasmehnil prijatelj. Še sem molčal, Čutil Modrikavca, ki se je premikal v vratu. Govoriš o dogodkih in občutjih, ki so na meji patološkega, je nadaljeval Lojze, zato se okrog besed nabira mraz. No, vidiš, sem pokimal, moji tovariši pišejo drugače, lažje jim je ustvarjati in prodajati poezijo. Nimaš prav, je odkimal Lojze, spomni se Jenka, Ketteja, Murna, Cankarja. In Kosovela, sem dodal. Vstala sva in se sprehodila ob nabrežju. Pred krčmami so sedeli nasmejani ljudje, v meni pa je plimovala tišina, imel sem občutek, da hodim po dnu reke in mi ob vsaki besedi, ki jo izrečem, vdre v pljuča voda. Utrujen sem, sem rekel Lojzu, ga prijel za komolec in ustavil, domov bi šel. Prikimal je, šla sva nazaj proti Špitalski. Nenadoma sem se počutil žalobno, kot bi hodil po velikem grobišču. Temne hiše so bile nagrobne plošče, razpadajoči vogali, smrdeči po urinu, so bili robniki gomil. bolnišnici sem se po opravljeni viziti, ki se je zaradi številnih bolnikov vlekla v nedogled, zatekel na stranišče. Bil sem v zelo slabem stanju, sedel na školjko, prižgal smotko, gledal ven v poševni jesenski dež. Občutek, da nisem zdrav�nik, ampak advokat, ki skuša za masten honorar prepričati vrhovno tožilko. Beden zagovornik pred obličjem nepremag�ljive avtoritete. Nekdo je potrkal po vratih, otrpnil, zadrževal dihanje, vedel sem, da je alter ego, zvesti spremljevalec. Ob deževnih dnevih ga tare dolgčas, na vse kriplje si prizadeva, da bi me zapletel v pogovore. Ga nočem poslušati, stenice sit�ne, vzneseno slika mavrične, prelivajoče se kosme smehcev, ki plavajo po sobi, kadar vzamem morfij. Sem ti povedal, da sem sistematično zniževal odmerke? Prave odvisnosti ni več, Orhideja, še ponosna boš name. Zato pa črtim ono nevidno zlobo v grlu, ki me nagovarja, naj se ne otepam blaženosti. Blaženosti, modrikavi zlodej, ve, kako nemočen sem pred užitkom, kako rad se mu predajam. Še enkrat je zaropotal po vratih, potem šel. Odvrgel sem cigareto, vstal, previdno odprl vrata, najprej le za prst, niko- gai\ Dolgo sem si umival roke, namilil stekelca očal, jih splak�nil in zdrgnil z robcem. Na hodniku srečal doktorja Egona Derg&na, specialista za bolezni srca in ožilja. Profesor je či�slal psihoanalizo in je bil na tekočem s sodobnimi spoznanji psihiatrije, ob neki priložnosti me je branil pred Šerkom. Sli�šal sem, je dejal Dergan, da ste se spopadli z doktorjem Lo- kavškom. Prikimal sem. Smem vedeti, zakaj? Skomignil sem, molčal. Noja, saj ni pomembno. Izbrali ste napačen trenutek, gospod Grom, strokovna nesoglasja je treba zgladiti brez ob�činstva. Nisem in nisem mogel odpreti ust. Vem, sem končno izdavil, takrat sem bil v stanju malo�dušja in nevroze. Profesor, ki se je že oddaljeval po hodniku, je zastal. Meni tega ni težko razumeti, je rekel, a Lokavšek je zamerljiv. Pazite se, stara mula rada brcne. Zvenelo je kot bratovsko svarilo, bil sem mu hvaležen. Primarija ni bilo v pisarni, na mizi je ležal odprt časopis, zagledal naslov, natisnjen z mastnimi črkami. Tragična smrt Isidore Duncan. Stopil sem bliže, vzel časnik v roke, prebral, da je slavno umetnico pokopala nora strast do avtomobilov, avionov, hitrosti. Med vožnjo se ji je dolgi šal zapletel v kolesa in se je zadušila. Tehnični izumi so nevarni, je menil pisec, bili so usodni tudi za plesalkina otroka, ki sta skupaj z gu�vernanto utonila, ko je avto zgrmel v reko. Od takrat je imela občutljiva umetnica ponavljajoče se halucinacije, po ateljeju je videla krožiti tri krokarje, na licih je čutila poljub smrti. Odložil sem časopis, videl belo, kunje, koščeno plesalkino telo sredi prazne baletne dvorane, postoterjeno v odbleskih ogle- dal, okrog nje šumeče jate krokarjev, iz kljunov jim padajo črvi, izpod repa kakci, padajoči po tleh, škropeči po ogleda�lih, podoživljal umetničine poljube smrti, ledene cmokce, ki ob dotiku s kožo. Postanejo pik, hlap, para. Razmišljal sem o tem, ali sta bila utopljena otroka Jeseninova, Isidora Duncan je bila ven�dar poročena z ruskim liričnim poetom! Še enkrat pograbil časnik, nič! In poleg tega niča zagledal drugi nič, članek, ki je poročal o Mussolinijevem razpustu vseh slovenskih kultur�nih in športnih društev, dosledno uničenje slovenskega tiska v Italiji. Spominjam se, da sem se za hip začudil, ker je bila vest natisnjena z drobnimi, nevsiljivimi črkami. Vzablodelem stoletju nikogar ne zanimajo črkostavci malega barbarskega ljudstva, tragična je dolžina plesalkinega šala in dolga za�vorna pot podivjanega bencinskega stroja, nesmisel! Ponov�no padec v brezno koprivjega nesmisla. S prihodom jeseni kar naprej sanjal, kako se ljubiva, oni drugi, ki naj bi te očaral, je ostal brez sape! Stal v kotu, potuh�njenec, pisano gledal, kačje sikal, ko sem te nasajal na turški kolec, debele ure sva vtikala in iztikala ljubezen v odprtine dveh teles in ene duše, joj, kako. Lepo je bilo omamljati se s sanjami. Uspelo mi je raz�viti sistem, s katerim sem usmerjal sanje. No, ne prestraši se, s trezno glavo govorim. Seveda, se razume, nisem mogel neposredno vplivati na usnulo zgodbo, lahko pa sem določil začetni položaj in smer, v katero se je začel odmotavati klob�čič sanj. Sistem sem imenoval josisindrom, mogoče ga bom nekoč strokovno opisal in priobčil v Zdravstvenem vestniku, da revija ne bo polna lokavškovizmov. Gre za meditacijo pred spanjem, proces čiščenja čutnih zaznav, ki jih je natrosil mi�nevajoči dan. Postopek je sledeč: zavest zberem na majhnem delčku tvojega telesa (npr. veki, sramnih ustnicah, ledvični utripalnici, češeriki, gubici med nožnim palcem in kazalcem). Ko vse drugo ugasne, padem v stanje polbudnosti in začnem s postopkom dvostranske projekcije. Kako naj ga razložim? Na kratko in poenostavljeno: hkrati s pomanjševanjem ega (ta se zgubi v detajlu tvojega telesa) teče povečevanje izostre�nega drobca, dokler ne prekrije celote sveta. Ker sem v glo�bokem spancu nemočen pred sanjami, se s takšnim obredom vnaprej predam tebi. Razumeš, ljubica? Nujno sem v tebi, kot studenec si, povsod prisotna nežnost. Do zdaj se mi je obneslo, noč za nočjo mi je bilo lepo, sa�nje se me niso naveličale, niso bile takšne kakor ti, Malčica. Dobre noči, slabi dnevi! Zbral sem pogum in rokopis pri�povedi odnesel k V., uredniku Vodnikove družbe. Potrkal na oblazinjena vrata pisarne, zavohal naveličanost. Še nekaj, še nekaj, v zraku je bila trohnoba spodletelih načrtov, popolna, nepreklicna odmrlost vizij. Se že vrtel na petah, hotel oditi, ko me je povabil v sobo. Sedel je za mizo, s pretesnim telov�nikom in zamaščeno kravato, napihnjen, preveč spitan pujs. Ja, želite. Zbirko črtic sem prinesel. Ni dvignil glave, naprej nekaj pisal, iz zlobe. Zakaj? Bes se mi je dvigoval v grlo, a sem se zadržal. Za natis. Zdaj je dvignil z maščobo zalite oči. A tako, kdo pa ste? Grom, sem rekel, Slavko Grom. Nikoli slišal, je rekel z glasom počenega fagota, ste morda Zupani�čev nečak? Črne piske sem imel v glavi, hitre žvižge letečih krtov, odkimal. Šalil sem se, se je bedasto hahljal stari urad�nik. Bomo pregledali, poslali oceno in odločitev na dom. Str�mel sem v izrezljano nogo stare mize, ki je bila razkošnejša od urednikove pameti. Tudi krajša. bolnišnici nič lepega, Lokavšek me je poklical k sebi. Ste spremenili mišljenje? Pljuni mu v obraz, je zasikal Modri- kavec. Nisem se zganil. Gospod doktor, je nadaljeval Lokav�šek, v Beogradu so znova zmanjšali prispevek slovenskemu zdravstvu. Prikimal sem. Kaj ste storili, me je zajedljivo po�gledal. Posnemovalec mi je začel poskakovati v pljučih, da me je hudo bolelo. Vi ste primarij, gospod profesor, nisem jaz. Veste, kaj lahko stori primarij? se je posmehnil, vstal, se sprehodil okrog mene in si me ogledoval kot bi bil zarebrni�ca. Ostal sem miren, potrpežljivo čakal. Lahko vas odpusti. Premolk. Primarij, ki ga vi tako cenite, da se mu posmehujete na javnem mestu, je vzgojen v krščanskem duhu odpuščanja, zato vas ne bo odpustil, ampak vam bo odpustil. Zaenkrat. Če ste pripravljeni poleg sekundiranja brez dodatnega pla�čila opravljati tudi delo laboranta. Umolknil je, se nesramno režal. Prekleta baraba, je siknil dvojnik. Kaj ste rekli? je za�prepaden vprašal Lokavšek. Prekleta država, sem zamrmral. Vaše politično prepričanje pustite doma, gospod Grom, ali pa na ulici. Nisem še dobil vašega odgovora. Velja, sem izcedil skozi zobe, Modrikavec mi je stiskal čeljusti. Če bi le znal sa�njati z odprtimi očmi, dvojna projekcija za operacijsko mizo in med pogovorom z zlobnimi birokrati, pridi moja dobra. Pridi, moja dobra volja, sem rekel. Na ulici trikrat brcnil v vrata bolnišnice, pritekel je brkati vratar in me začudeno gledal. Besni, gospod Grom? Odmahnil z roko. Podgane po�dim. Že vem, kaj imate v mislih, doktorje dejal brkatež, odšel v portirnico, sedel in začel kinkati. Skodlar me je čakal na vratih. Pohiti, je razburjeno kli�cal. gremo v Union, tam so velike demonstracije v podpo�ro ljubljanski univerzi, znova jo ukinjajo! še na misel mi ne pade, sem rekel, želel oditi v sobo. Črt mi je zastavil pot. Hej, cincač, ukinjajo tehniško in medicinsko fakulteto. Pusti me, sem ga nalahno odrinil, a se ni umaknil. Kaj je s tvojo nacio�nalno zavestjo, slovenski pisatelj? Smrdi, sem odvrnil, spre�menila se je v drek. Bi rad živel med samimi polpismenimi zagnojenimi malomeščani, gospod doktor Fridolin Žolna? Ja, tečnoba cepetava. Skodlar je ostal brez streliva. V kleti imajo mlado vino, naši Brici so ga spravili čez mejo, se je zahihital. Presneti rokomavh, sem se zasmejal, naj bo! Napil sem se ga, padel v posteljo s težko glavo, adijo sanje! Decembra, ko so se vsi pripravljali na obdarovanja, spra�vo in novo življenje, sem doživljal hudo krizo. Za trenutek po�svetil žarek v sivino samote, ko sem v časniku prebral, da so moje zgodbe prevedli v slovaščino. Dr. M. je v podlistku dejal, da se moje povesti odlikujejo po silni individualiteti in origi�nalni obdelavi snovi. Pred božičem prejel štiri pisma hkrati. Marija me je va�bila v Novo mesto, mama v Šmartno. Odprl sem pismo s tvojo ljubo, sončno, jasno pisavo. Razočaran, na robu joka! Naj bi šel za tabo v Brno in Prago? Čutil, kako razpadam na dvoje, kakor poleno, ki ga po sredini zadene sekira. Sedel, poln bole�čine, praznih prsi, oni drugi prišepetaval grde stvari o tebi, da imaš ljubimca, podel zna biti, Podganar, v živo rano dreza. Zgubil sem občutek za čas, moral vstati, prižgal luč, brez prave volje odprl zadnje pismo. Uradno, natipkano na pisalni stroj. V drobcu sekunde videl, da so me zavrnili. Vaše zgodbe so sicer zanimive v izbiri motivov, a brez pravega razvoja, kazi jih preohlapna zgradba. Najbolj moti brezperspektivič- nost junakov, ki spominja na krčevite trzljaje muhe, ujete v mrežo lastnih blodenj in razočaranj. Na katere bralce ciljate? Naša založba računa na izobražence, a tudi preproste ljudi. Jezik je potreben temeljitih popravkov, čeprav ste razvili la�sten slog, ki mu ni mogoče odrekati bizarne domiselnosti. Rokopis lahko dvignete na naši upravi, zahvaljujemo se vam in vas vabimo, da postanete redni član Vodnikove družbe. S spoštovanjem vas. S spoštovanjem so me brcnili v rit in mi hkrati ponudili v branje prave knjige! Evo, tu imaš silno individualiteto in originalnost! Dno. Utopljen. Pomislil, da bi si vbrizgal velik odmerek. Od doma sem šel šele po novem letu, ko je depresija po�pustila. V Matičini izložbi zagledal barvasti plakat, ki je vabil na premiero velefilma veselja in zabave z naslovom Izgubil sem srce na Savi. Sredi ulice sem se začel smejati kot histe�rik, kakšna ironija! Ko sem prebral, da bo večerno predstavo obiskala glavna zvezda, gospodična Ida Kravanja, sem stopil k okencu in kupil vstopnico. Naj zmaga utvara!

VIVAT! MED VENCI BOŽJIH SOLZ

Ne ženi si tega k srcu, tisti, ki vodijo umetniške ustanove, niso nikoli trepetali v plamenih ustvarjalne groze, je rekel Navpotič. Ali misliš, da so me ustanovitelji Narodne galerije povabili k sodelovanju? Niso. Pač pa so povabili celo vrsto dvoru všečnih soboslikarjev, ki se občinstvu dobrikajo s slika�njem cvetnih šopkov in izmišljene kmečke idile. Sedela sva v kavarni na Dvornem trgu, skozi okno sem opazoval zasnežene strehe hiš pred palačo Filharmonične družbe. Ledene sveče so podoba molčeče duše, všeč mi je bila pustota, upočasnjeno bitje mesta, ki se je prilagajalo zimi. Privajanje na smrt boli, njen objem pa je lahek, puhasta odrešitev, ljudem, ki so zaviti v šale hodili čez trg, se ni ljubi�lo pričkati, hudobija jim je zmrznila v žilah. Nobenih ostrih zvokov, biljardne krogle so se mehko trkljale in odbijale od plišastih robov mize, smeh, ki je spremljal napitnice, je spo�minjal na valovanje zastorov. Zate povabilo ne pomeni dosti, sem rekel Janezu, vsi te poznajo, dobivaš naročila, slikaš za gledališča, jaz pa sem mu�šica brez perspektive, ki je z bizarnim in izvirnim trzanjem privlačna le za nežne, k samomoru nagnjene melanholike, jaz pa sem literat brez imena, doktor, ki ne zna ozdraviti svo�jega pisanja. Veš, kaj me je vprašal V., ko sem mu prinesel rokopis? Če sem Zupaničev nečak. Navpotič je zamahnil z roko. Stari brkati som zastavi to vprašanje slehernemu mla�demu literatu, ki pride v pisarno. Veš, zakaj? Iz zlobe? Ne, je Janez pihnil skozi nosnice, zato, ker ga je strah, da bi se zameril velikemu poeta laureatus. Oblazinjeni naslanjač, ki ga je podedoval po kdove katerem kraljevem cenzorju, mu je prirasel k srcu in riti. Zavaljen v usnje, se lahko maščuje za neuspehe, ki jih je doživel in cefra sanje nedolžnih pisateljev. Ampak to, kar se razrašča kot divje tkivo v tvoji domišljiji, je edina prava podoba sveta. Za lakiranimi šopki in vaškimi razpeli tiktaka koščeno nihalo, ki jih bo zdaj zdaj pomedlo z odra zgodovine. Kaj bomo zagledali v zakulisju prihodnosti? Rjave črve, črne cofe, ki bodo popadali iz votlih duplin Goganov, nič, ki se bo vrtinčil skozi prazne duše, sem šepnil. Videl kamenčke strahu v Janezovih očeh. Čeprav na svetu go�mazi na milijone ljudi, je postal zanje neobvladljiv. Ljudje pol�zijo vsaksebi, razdalje se večajo, svinčena tema razriva sve�tlobne šipice življenj. Saj to je vendar napovedano že v gotskih vitražih. In v ledenem, nečloveško vzvišenem nasmehu sfing, je prikimal Janez. Ko sva se razšla, sem veliko razmišljal o Navpotičevih besedah, divjem tkivu domišljije, koščenem nihalu, ki kralju�je v vrvišču zgodovine. Če bi razumel sfingin nasmeh večno�sti, bi zapela duša, Golobica moja, krtasti Modrikavec bi ne�hal rovariti po mojih sklepih in črevesju, beli prašek bi vrgel skozi okno, da bi se razgubil v vetru in snegu. Tako pa. Sem postal brezčuten pred bolečino drugih, v gnojno tki�vo zarezal, kot bi se igral rezbarja. Opustil ljubljenja v spanju. Za mizo sedal s srditim, gnevnim srcem, naj se izpiše pravi načrt ponižanega sveta, naj bodo izrečene črne, preklete pre�rokbe! Že teden dni potekajo po Ljubljani praznovanja ob pet�desetletnici poeta laureatus, največjega slovenskega pesnika. Čarobno ime Oto imajo kar naprej na ustnicah politični ve�ljaki in trnovske solatarice, časopisni vestičkarji, župniki in njihove kuharice. Skodlar meje zmotil med pisanjem. Gremo pred gledališče? Poklonov slovenski kulturi ni nikoli preveč. Pusti me, Črt, sem zavzdihnil, komaj sem se sestavil in spra�vil k delu. Aha, te daje zelena zavist? se je zasmejal. V očeh deklice je bilo razočaranje. Ni ljubezni za njegovim čelom, ni Boga za ljubeznijo. Postan mrak v sobi, nesmiselno škrtanje črvov v podnicah, prazno loputajo polknice, a ob njih se ne zgane zarjaveli čas. Prazno loputajo okenska krila, čas se je osul med črepinje. Prazno loputajo vrata omare, v kateri lezi- jo zavržene stvari brez spomina. Prazno loputajo moje praz�ne, posiljene besede, sovražijo me in me zapuščajo, mrzlo me motrijo in se sestavljajo v vrstice. Čakajo, da bom zaspal in me bodo napadle, kakor mravlje se bodo zalezle v ušesa in grizle mehko tkivo. Čutil sem val panike, ki se je dvigoval iz želodca, bolje da. Bolje, da greva, sem s treskom odložil pero na mizo in sunkoma vstal. Tako je prav, gromovnik, je cepetnil Črt, če pisatelj ne zna čakati, ga nihče ne mara brati! Preden srečaš Abrahama, boš moral preživeti še eno življenje. V njem boš napisal toliko, da bo zmanjkalo papirja! Nimam časa, moja govorica umira, sem zmajal z glavo. Modrikavec blebeče, vse besede mi je snedel, mrhovinar, zato je. No, no, patos prihra�niva za slavljenca, je dejal Skodlar. Pred dramskim gledališčem se je zbrala velika množica meščanov, ko je prišel Zupanič, so mrzli zrak pretkali nav�dušujoči klici, zaplapolale so trobojnice, na krhkega, bledega pesnika so deževali rdeči nageljni. Slavljenec se je, obdan z oboževalci, odpravil k avtomobilu, ki ga je čakal, nasmejan je odzdravljal in z nasmehom stiskal ponujene roke. Ni bil visok, visoko pa je bilo njegovo čelo, za katerim sem slutil hitro, hrtasto misel. Besede mu ne morejo ubežati, kakor bi mignil, jih polovi in spremeni v glasbo, nič hudega se mu ne more več. Zupanič je že sedel v avto, ki je počasi speljal, ljudje so v dolgi povorki stopali za njim, vse skupaj me je bolj in bolj spominjalo na politične shode in pogrebe. Najbrž me res daje zelena zavist, sem rekel Skodlarju, povej, gremo prostovoljno in žarečih lic v klavnico? Nikar preveč ne govori, ne more biti slavja brez Slavka. Ko boš imel ti petdeset let in boš sedel v avtomobilu, me sploh ne boš opazil. Povozil me boš kot spi�tanega gosaka. Še midva sva, na repu kolone, zakorakala po Šelenbur- govi. Povorka se je ustavila šele na Dalmatinovi ulici, pred pesnikovo hišo, kjer je bil prepeval dijaški zbor. S Črtom sva stala ob zidu vogalne hiše, v izložbi knjigarne sem lahko pre�biral naslove Zupaničevih pesniških zbirk, dram, prevodov, med knjigami je bila slavljenčeva fotografija, na desnem zgor�njem in levem spodnjem vogalu ozaljšana s pisanim trakom. Tudi na poličkah med knjigami so stale fotografije, na eni od njih je bil pesnik slikan med vitkimi belokranjskimi bre�zami, na drugi je v meščanski sobi z nekim otrokom, verjetno sinom, igral šah. Pred pesnikovim domom so zdaj nastopali recitatorji, množica se je odzivala z živahnim aplavdiranjem. Ne vem, od kod se je vame zalizal strah, iz migotavega zraka ali kaj, zbal sem se množice in sem začel vleči Črta za rokav, pojdiva, dovolj, dovolj. Mrzlo je bilo, ulice opustele, v meni naveličanost, naen�krat pred očmi mlada deklica, ki je umirala za tuberkulo�zo. Kost in koža in velike začudene oči, razrešujoče največjo skrivnost življenja. Samo oči so se še borile za življenje, oma�hovale na robu strahu in vdanosti v mrzlo moč, ki sega prek ljudi do skrajnega roba vsemirja. Dežural sem, sestra me je poklicala okrog dveh zjutraj. Deklica blede, krvavo peno ima na ustih. Šel sem k njej, ji obrisal ustnice, položil roko na čelo, ogenj! Narahlo je zganila z roko, razprla dlan, klicala me je k sebi. Sedel sem na rob postelje, jo držal za roko, za�man iskal prijazne besede. Slišal tih šepet, kot bi se budil stu�denec med slepimi kamni. Nisem vedela, da na nebu cvetijo marjetice, je rekla. Pogledal sem jo v ognjene zenice, njen po�gled je šel skozi mene kakor magnet, zapuščal znane snovne stvari. Ali ste vedeli, gospod doktor, da so zvezde venci božjih solz, ki čakajo naše duše, da se bodo v njih okopale? Odkimal sem. Verjamete pa mi? Nasmehnil sem se, trpko, dlesni kot iz surovega kavčuka. Verjamem. K mamici prihajam, sredi cvetlic sedi, lahna je, iz morske pene, senca, obris, ampak poznam jo, takšna je bila pred mojim rojstvom. Utihnila je, zaprla veke, na njih se je nežno drgetajoč lesketala luna in potovala v zaton. Še sem sedel, brez misli, neskončnost vza�me dih in razum, pusti le. Pusti le odsotnost. Kaj si rekel, me je začudeno vpra�šal Črt, stala sva v senci zidu, ki je obdajal frančiškanski samostan. Še med hojo pišeš, luna te nosi, se je hahljal Sko�dlar. Kako prav je imel! Pri Košaku je bilo hrupno, zakajeni smeh in vinski vonj sta pripadala kraljestvu Zemlje. Prisedla k Mrzlaku in Novi- čarju, poznal sem ju le bežno, bral nekaj njunih povesti, mol�če pil. Razpravo o dvoreznem poveličevanju Zupaničevega leposlovja, češ da duši nove umetniške glasove, sem poslušal le z enim ušesom. Modrikavec se je prebudil in me znova od�vedel k umirajoči beli deklici. Motnjava v glavi, težko je pri�padati dvema hudo hudo oddaljenima svetovoma, ko se bitje pretaka v tišino, stopa vedno hitreje, brsti v silni luči, letalo in blisk stojita na mestu, polžje negibna, najmogočnejše pa�lače se spremenijo v neobstojen dim in hlap. Vstal sem, na hitro pozdravil, se, boreč se s slabostjo, odpravil v noč. Vedno bednejša ponovitev, vse bolj nemarna replika glumača ničevosti, boš bruhnila? Marjetica, pomisli, srečen sem, da me ne vidiš takšnega!

FANTOM MOVE DOBE

Ko sem dobil tvoje sporočilo, da prihajaš v Ljubljano, sem pripravljal predavanje o seksualnosti in vzgoji mladine. Povabilo Zveze kulturnih društev me je iztrgalo iz literarne odrevenelosti, v katero sem bil zapadel. Vzroka apatije nisem mogel natančno diagnosticirati, šlo je za skupek želja, ki jim nisem mogel zadostiti. Za knjigo sem si zaman prizadeval, mesto zdravnika na ginekološki kliniki je bilo zaradi spopa�da z Lokavškom vprašljivo. Gogo sem v glavi stokrat presa- njal, napisal le nekaj dialogov. Zveneli so puhlo, brez smrtne dramatične ostrine, v besu sem jih črtal, dokler niso postali neberljivi. Dnevi so tekli v prazno, čas je postajal peklenski mehanizem. Med zobci tri vse, kar sem čutil in dojemal. Ka�dar je bil oni drugi, sluzasti amebovec, premočen, sem postal odmaknjen, nedružaben, ravnodušen. Brskal po sobi, da bi odkril možgane mehanizma, ki krmilijo in določajo svet in mojo voljo. Ta mehanizem, Sestrica, ima namreč mozeg, če bi ga človek odkril, bi onesposobil za večno satanski tiktaka�joči ustroj. Gladko teče, gladko, in to je hujše od strašljivega šepavčevega koraka v noči pod najinim oknom. Nekoč sem tekel k Črtu in ga prosil za kladivo in dleto, slišal sem kovinsko šklocanje zobcev v podnicah pod poste�ljo. Počenil sem, pritisnil uho h zglajenim deskam, ničesar! Jasno, takšen mehanizem ima izbrušeno pamet, zlepa ga ne moreš odkriti. Že sem hotel na slepo zapičiti dleto v špranjo med podnicami in udariti s kladivom, ko sem začutil pogled na hrbtu. Iščeš pozabljeni zaklad? je vprašal Črt, stoječ med vratnimi podboji. Odložil sem kladivo, sedel na tla. Nekaj smrdi tu spodaj, mogoče crknjena podgana. Ha, je odvrnil, po mojem je nekaj drugega, tvoja nenapisana, mrtvorojena zgodba. Ko sem ga zgroženo pogledal, se je umaknil. Za no�beno salo nisi, je zmajeval z glavo. Napol bog, napol tesar. Le da sta bila oba očeta, ti pa svoje seme seješ v veter. Na postaji sedel na klopi, kljub mrazu nisem hotel v hrupno točilnico in po kislem znoju, čebuli in mastnih papri�kah smrdečo Čakalnico. Kolodvori so moj pravi dom, življenje je pričakovanje, brlizgajoči ritem odhodov in prihodov, kdo je tu utirjen, kdo iztirjen, je odvisno od pogleda. Dejstvo je, da nekdo čaka in drugi potuje, srečanja so postanki, ne morejo trajati, zato je ljubezen. Težko zapreti v dom, zazidati v negibnost. Začne se trga�ti, pes na verigi, divji se obrne proti gospodarju in čeljustne v srce. Objel bi te, umrl. Bi umrla z mano? Če boš umrl, te bom še vedno slišala, nekaj takega si mi rekla na Dunaju, sprijeta sva bila, kakor stvarnik in glina. Stvarnica in glinek, to je pravilnejše, začel sem se hah�ljati, Slavko Glinek! Orožnik je prišel mimo mene, me sumlji�vo opazoval, zamrznil smeh na obrazu. Končno slišal žvižg lokomotive, vstal in se s premrlimi udi sprehodil po peronu. Kot muha sukal glavo, iz katerega vagona boš stopila? Naen�krat si bila ob meni, položila kovček na tla, se s prsti dotakni�la mojih lic. Leden si, še pljučnico si boš nakopal. S pljučnico te bom ljubil še bolj vroče, sem se nasmehnil, butast dovtip, zakaj ob tebi postanem. Šla sva skozi postajno poslopje in na ulico, ko sem te pri�jel za roko, si dlan jeguljasto izvila, segla v žep, izvlekla rob�ček. Tiha sva se napotila proti Kolodvorski, kjer sem začuden opazil, da Rovškovega fotoateljeja ni več, ob cesti so ubite samevale ožgane stene, prazna okna in zoglenelo ostrešje. mrtve hiše se vrnejo duhovi, ne moti jih dež, podrti stropi, počena, oslepela ogledala brez teže. Težko je hoditi brez besed, se v vseh teh dolgih dnevih ni zgodilo prav nič? Pogledal sem te, ob vsaki ločitvi postaneš lepša, v očeh ti požene plemenitost eksotične rože. Ko bi ne bilo v meni vse pokvarjeno, njiva bi bil, da bi rasla iz mene in bi cvetela moje darovanje. Ko bi ne padal krvavi dež po meni in bi me ne razjedali strupeni bramorji, dvoglavi črvi, žvepleni voluharji. IŠčem besedo, ki naju bo za vedno združila, sem zagol- čal. Kje je tvoja domišljija, pisatelj, kje je spretnost, zdravnik? si odvrnila. Treba je veliko preprostih besed, da se ne pretr�gajo šivi rane, ki združuje dve bitji v eno ljubezen. Hodila sva drug ob drugem, dve rani, dve umirajoči ljubezni, do doma. Ko sem zagrnil zastore in zakuril v peči, sva sedela na postelji v polmraku in se gledala, se držala za roke, čakala, da se z dotikom prekrijeta valovanji koprnenja. Koprnenje, temna pega ega, vozel popkovnice, vlažna sila ustnic, mrest na sinji glavici, prasketanje krvi, razgrnjena belina kože, pri- di, zavij se vame, obriši si noge, spusti v zavihke, v gube, špranjice motne solze pofukane večnosti, koprnenje, pega, vozel, mrest, prasket, pofuk. Škrat, grdo govoriš o večnosti, si zašepetala, tihe in za�maknjene so bile tvoje oči. In sem jih vezel in tvezel, pre�proste besede, popikal sem te z njimi, jih polagal po snežni goloti kot znamenja za zasedena, osvojena ozemlja, glejte, te lepote se drži sok moje zagrizene bojevitosti. No, vidiš, si se zasmejala, našel si zlati ključek potešitve. Če ga izgubiš, bo svet neznosen. Neznosno pust. globoki noči sva govorila o najinih združenjih, pozitivu ljubezni, rdeči sobi, zlagala, likala spomin na spomin, upajoč, da bova z minulim preglasila negotovo prihodnost. Starčka spomina sva prenitkala skupno bivanje, da bi ne bilo jutra, ki naju bo pahnilo vsaksebi. Pripovedoval sem ti o drami, ki jo pišem, o polmrtvih junakih z otroškimi, nedozorelimi dušami, ki znajo biti zlobni, ne da bi dojeli srž hudobije, kar tako, tjavdan opletajo po krivenčastih ulicah, posiljujejo in se polaščajo sramote drugih. Je res takšen ta naš svet? si me tiho gledala. Jaz vidim v njem svetlobo, ki čaka, da jo spoznamo. Imaš v mislih znan�stvena spoznanja? Ja, če svetlobo razumeš kot potovanje k drugemu, če izumi zbližujejo ljudi. Avtomobili? Radijski apa rati? Letala? Kimala si. Bela deklica, kaj naju je zbližalo? Bližina smrti? Čeprav se je dotaknila le mene? Ne vem, Josipina. Ljudi zbližujeta lakota in groza pred temo, strah pred bolečino in kaznovanjem. Kar spoznavamo, je le ščit, za njim se počutimo varnejši. Ja, natančno tako, si se nasmehnila, bodi moj zaščitnik, zdaj, na vekov veke, zdaj. A bilo je jutro in naju je pahnilo vsaksebi, moral sem v službo, ti pa v Šmartno. Časa je zmanjkovalo ljubezni, še ved�no sva begala in se iskala kot nepotešena gimnazijca. Preden mi je uspelo natakniti zdravniško haljo, meje ob�lajal Lokavšek. Bral sem, da boste nastopili v Matici. Sijajno, mladenič, napovedujejo vas kot dobro znanega predavatelja. Od kdaj ste postali dobro znani? Od vašega izpada v Unionu? Nisem se zmenil zanj, nadaljeval sem s preoblačenjem, Mo- drikavec pa je takoj izprožil vrat in mi začel šepetati, naj mu v glavo vržem posodo z lizolom. Komaj čakam na predava�nje, Grom, saj bo ob koncu možno zastaviti kakšno prijetno vprašanjce? Da bi te kuga, umolkni, sem rekel želatinastemu dvojniku. Prosim? je Lokavšek izbuljil oči. Nič, gospod pro�fesor, sebi govorim. Upam, da ne boste tudi v Matici govorili sebi, se je nesramno zarežal in odšel. Ko sem končal tlako, sem na hodniku trčil ob Zora. Tudi Lojze je vedel za predavanje. Hvala bogu, da so ti dali pri�ložnost, je rekel, sem mislil, da je Ljubljana zaplankan pred�pražnik Dunaja. Te zanima psihoanaliza? sem ga vprašal. Pridi, greva do Činkoleta na kozarček. Ob Ljubljanici je vlekel oster vzhodnik, zazeblo me je, zavihal sem ovratnik in se ovil s šalom, mimo naju so prišli trije razcapani brezdomci, nase so navlekli vse cunje, ki so jih nabrali na smetiščih in pod mostovi, okrog pasu so imeli privezane pločevinaste skledice in skodele, spominjali so me na moderno parodijo mitskih korantov. V ubožnico so name�njeni, je dejal Lojze. Smrdeči, umazani, s turi pokriti bedniki se niso menili za moj stud, na široko so odpirali brezzoba usta in se hripavo krohotali. Pri Činkoletu sva sedela ob oknu in gledala na cesto, po kateri so vozili fijakarji in bolj na redko tudi avtomobili in tramvaji, na nasprotni strani ceste so v prostore državne gim�nazije, kjer je bila tudi študijska knjižnica, vstopali Študentje in lepo opravljeni meščani, si na predpražniku čistili blatne škornje. VeŠ, da sem na Dunaju srečal Freuda? Lojze se je neje�verno zazrl vame. Res? Prikimal sem. Predstavil sem se mu kot Slovenec, mu povedal, da se ukvarjam s pisanjem. Bil mi je naklonjen, precej bolj kot nekateri ljudje tu v Ljubljani. Lo- kavšek? Recimo. Ampak takšnih farizejev je kot listja in tra�ve. Vem, je prikimal Zor. Zato je pomembno, da jim razjasniš spoznanja novega sveta. Novega sveta? Mislim na stoletje na�glice in psihoz. Ja, sem zamišljeno rekel. Kako odkrit smem biti? Malo manj kot v svojih pripovedih, se je nasmehnil Loj�ze. Saj veš, erotika je med šentflorjanci tabu, prepovedana tema, bojijo se je klerikalci in komunisti. Tisti, ki so vmes med levimi in desnimi, so puritanci. Ni se kaj dosti spreme�nilo od Cankarjevih časov. Na žalost, sem mu pritrdil. Kako bi lahko bilo drugače, monarhija je bila bolj razsvetljena od srbske plemenske kraljevine. Ampak saj veš, pri seksu ne gre toliko za svobodo kot za prepovedi. Za prepovedi? se je začu�dil Lojze. No ja, bolj ko se človek civilizira, več ovir postavlja na pot zadovoljevanja nagonov. Živali se ljubijo odkrito in brez sramu. Čakaj malo, je Zor v dvomu dvignil obrvi. Tako pač je, sem skomignil z rameni, kodeks prepovedi še nikdar ni bil tako izpopolnjen, kot se je zgodilo po svetovni vojni. Lju�bezen je izžgana z obličja zemlje, zato pa ima sleherno bitje licenco za ubijanje. O tem misliš govoriti? Na poljuden način, sem ga potolažil. Šepetala si mi opolzke besede, da me je ščemelo v gobanu in dimljah in goltu, bilo je veličastno kakor vstajenje in o tem ni mogoče predavati s podija. S svežnjičem skrbno priprav�ljenih listov v posebej izbranem ovitku sem stopil izza zavese v jarko, slepečo luč. Prvi občutek, z njim me je navdal aplavz prenapolnjene kinodvorane, je bil: zmagoslavje. Lokavšek se je zmotil, moj nastop so vnaprej razprodali in me prosili za ponovitev! Kar mi ni uspelo v literaturi, se je v uporabni me�dicini zgodilo tako rekoč brez truda. Škoda, da te ni bilo v Matici, tvoja odsotnost je bolela. Drugi občutek: trema, strah pred množico. Bom zmogel potešiti njena pričakovanja? Sle�dila rahla vrtoglavica, ki jo vselej doživim v spopadu z ab�surdom. Kako klavrno je moje nastopaštvo, čemu mi je tega treba? Nesmisel utrudi in oslabi organizem, je brezsnovna vesoljska bakterija, ki povzroči gnitje celic, se po limfni mez�gi bliskovito razširi v možgane, odplakne zapore, za katerimi v podzavesti rjovijo stlačene zveri, da postanemo brezvoljna žrtvena jagnjeta, kadar je vseeno, kadar namesto nas izbira poganska, neosebna volja, postanemo mirni, prežeti z bližino smrtnega ugriza, prestopimo Rubikon groze, lahki, odrešeni poplesujemo po žerjavici vreščečega niča, prvaki stepa! Opletnil, klecnil proti govornici, na srečo novo občutje: naj me gledajo, ljubljanske lepotice, o erotiki ne bom govoril na pamet in iz knjig, naj me gledajo lokavi Lokavški, fantoma nove dobe! Stisnil sem veke, predrl nasprotno luč in v prvi vrsti zagledal nekaj kolegov in profesorjev s klinike, za njimi Črta, Lojzeta, Mrzlaka, Navpotiča, Brehta, Kravanjo. Med ra�zumniki je sedel tudi doktor Dergan, lepo od njega, ni sedel ob nadležnem primariju! Pok! Modrikavec, ki je stal za pul�tom in se idiotsko režal, je počil kot milni mehurček. Zakaj na poti slave ni zabave? Na pultu je stal mikrofon, takšen, kot sem ga videl v dvorani pošte, ko so prenašali koncerte za slovenski radio. Izvrstno! Ni se mi bilo treba naprezati, jasno so me slišali do zadnjih vrst. Drget in glasovi v dvorani so utihnili, tudi v moji glavi zbrana tišina. V začetku sem si pomagal z bra�njem, kasneje sem misli videl v zraku nad občinstvom, bile so zelenkaste, razvijale so se in šuštele kakor goreč papir. Tudi med ljudi so drsele, da sem se jih dotikal, ko sem govoril, v tem je bilo nekaj magičnega. Uročil sem jih, Narcisa, ob pri�klonu so topotali od navdušenja. Na podij je pristopil doktor Dergan in se mi zahvalil za predavanje, ki je izsledke dunajske psihoanalitične šole udo�mačilo tudi Ljubljani. Ko je pozval občinstvo, naj zastavi vpra�šanja, sem strmo gledal Lokavška. Se mi bo skušal maščeva�ti? Vstal je, za hipec strmel vame, tedaj pa so ljudje ponovno pričeli ploskati. S hitrim korakom se je odpravil k izhodu. K meni so stopili znanci in me trepljali, preprost moži- ček, nižji uradnik ali preddelavec mi je poljubil roko, jeclja�joč, da sem blagor za mladino, potem se je začela dvorana prazniti, postajala je zlovešča in polna nečloveškega škreb�ljanja, hitro sem zložil zapiske in odšel v zaodrje, se oblekel, skorajda zbežal na ulico. Pred kinom so me čakali Črt, Lojze in Janez. Gremo do Kazine? Iz bližnje sence je stopila brinetka, podprvakinja dram�skega gledališča, prvakinja Švicarije in Tomačeva, se zapelji�vo nasmehnila. Se vam smem pridružiti? V zraku je pomlad, vi pa ste zanosno govorili o razdiranju utesnitev, ki pripeljejo do spolno izgubljenih eksistenc. Tega se res bojim. Česa? sem se nasmehnil. Razbijanja tabujev? Tabloji me ne zanimajo, norček, me je pobožala po rami, bojim se postati spolno iz�gubljena eksistenca. Dokler boste v naši družbi, je poskočil Črt , je strah odveč. Šelenburgova je bila prazna, iz Kazine sem slišal brizga�joče kaskade jazzovskih fraz, brinetkina roka se je grela ob mojem pasu, s prsti sem ji zdrsnil pod mehki krzneni ovrat�nik. Na sebi začutil oddaljen pogled, dvignil glavo, visoko nad napušči je lebdel okrogli mesec. Levo oko tvoje, desno je bilo brinetkino, imelo je dve zenici in krvave trepalnice iz ukriv�ljenih trnov robide.

SRBEČICA, PLAVAJOČA ZRKLA, MRTVAŠKE PEGE[uredi]

Lokavšek, ki je medtem postal ravnatelj klinike za ženske bolezni, je dokončno zavrnil mojo nastavitev, specializacija iz ginekologije torej ne pride v poštev! Takšen razplet priča�koval, a vseeno razočaran. Prestavljen v umobolnico na Stu�dencu. Ni slabo, delal bom v naravnem okolju, blazneži me od nekdaj privlačijo, če odmislim starega goslača Aloisa, se z njimi odlično ujamem. Napil sem se kot svinja, si po dolgem premoru vbrizgal belo smrt. Že pozabil, da se svet, če ga le nežno motriš in v misli ljubkuješ, organizira v plameneče kristale! Vse se ziblje, muzika, skladnost stvari se razrašča v koncentričnih krogih, raste iz nevidnega jedra! Vzhičen! Breztelesen! Pero, ki je lažje od vzgona, nobene potrebe, da bi ti pisal, čeprav sem hlepel po tebi. Nič nisem mogel storiti, to bi ti vseeno rad povedal, Lokavšek me je pohodil kot cunjo. Gospod Grom, je rekel, nadarjeni ste za človeške anomalije, v Polju boste imeli veliko snovi za pisanje. Oglasite se čez kakšno leto, mogoče vas bomo rabili. Predvidevam, da se bo po vaših uspešnih predavanjih število rojstev močno dvignilo! Na Studencu pa - purgatorij! Človeški odpad, smetišče, na uboge slinaste sence sta pozabila bog in država. Saj ne rečem, maloštevilno, slabo izobraženo osebje je bilo požrt�vovalno in zavzeto. Bili so dnevi in noči, ko smo se trudili do onemoglosti, a v takšnih razmerah so možnosti zdravljenja pičle. Veš, da so bili ti prostori, prostrani travnik, drevored in ribnik nekoč namenjeni živalskemu vrtu? Grof Auersperg je na posestvo prijahal iz Ljubljane, gledal jelene, jerebice, zajce in drugo zverjad, tako, za oddih. Umobolnica namesto živalskega vrta, to je le posledica nerazumnega razvoja druž�be. ki ceni povzpetnike in plenilce sanj. Če nisi uspešen, te bomo zazidali v Tiergarten, tam rjovi in haluciniraj kolikor te je volja! Ko so mi kolegi povedali, zakaj je na dvorišču tako malo bolnikov, me je spreletel srh. Ne zato, ker bi se jih bali spre�hajati. ampak zato, ker nismo imeli dovolj oblek. Na vsak od�delek je prišlo le po 30 parov čevljev. Pustili smo obuti trideset bolnikov, jih za eno uro poslali ven, potem so se morali vrniti, da bi na vrsto prišli drugi. Na Studencu je bilo prostora za 194 pacientov, ob nastopu službe smo jih imeli več kot 400. Blazniki, ki so doživljali napade besnila, so sedeli in ležali v celicah, velikih štiri do šest kvadratnih metrov, na betonska tla je bila nametana slama, iz izolirnic je obupno smrdelo po iztrebkih. Kolizej je v primerjavi z umobolnico cesarska palača. Ko sem bil na Dunaju, me je bilo groza stolpa norcev, zdaj pa sem ga pogrešal, krvavo pogrešal. Pisal sem ti bil, da je dr. Jaureggu in kolegom uspelo veliko število duševnih bolnikov oddati v domačo oskrbo. Re�zultati takšnega zdravljenja so bili navdušujoči. Ob primer�nem nadzoru in nesebičnem ravnanju so pri številnih paci�entih bolezen omilili in stabilizirali. Za ozdravitev je od vsega najpomembnejši občutek varnosti, solidarnosti, sočutja, na�klonjenosti. Zdaj veš, zakaj pri nas s podobnimi metodami zdravljenja še nismo začeli, ampak upanja nisem izgubil. Čeprav se po drugi strani zavedam, da je v modernem živ�ljenju vse manj prostora za zbranost in iskanje notranjega ravnovesja. Ali nisem jaz sam kronski primer? Civilizacija = histerija, za užitke je treba plačati čedalje višjo ceno. Prosim te, nikar ne reci, da moraliziram. Stal sem nekega večera za linico izolirnice za besne in opazoval bolnika. Mlad, velikih temnih oči. Mokrih, začude�nih, takšne imajo konji. Po glavi obrit, da so bili uhlji videti preveliki. V krogih je stopal kakor po maneži, za trenutek zastal, iztegnil vrat, ovohaval zrak, se znova napotil po last�nih stopnjah. Kar naprej, brez konca. Pomislil sem na junake svoje igre, ujeti so v enake nesmiselne kretnje, neskončne ponovitve, nič, prav nič se ne more zgoditi! Gogani bodo zad�nji prebivalci planeta, vohljali bodo po mansardah in kleteh, po predmestnih ulicah in grobiščih, capljali brez cilja, skle�njeni krog bo njihova izbira in svoboda. Na Studenec so pripeljali bolnika, ki je bil dvaindvajset let zaprt v podstrešni sobici v Lazah pri Planini. Pravili so mu kmečki milijonar, družina naj bi bila bajno bogata. Pacient se je prostovoljno osamil, izključil iz sveta, ker mu je gospo�dovalna mati preprečila, da bi se poročil z dekletom, ki ga je ljubil. V azil notranjega hrepenenja se je zatekel kmalu po mojem rojstvu, ko je bil svet čisto drugačen, prespal svetovne prevrate in veliko vojno, izum radia, filma, osvajanja Antark�tike, prelete oceana z baloni in letali. Za zlatega Franceta, kot mu je tukaj pravilo osebje, tega preprosto ni bilo. Fiksacija na mamo je bila v tem primeru močnejša od celotnega sveta, znanstvenega vzpona in civilizacijskega kolapsa! Kako straš�na sila uravnava človekova dejanja, kako velikanska je raz�lika med nagoni in nezavednim. Živali so lahko divje, a niso nikdar destruktivne, človek pa je sposoben sistematičnega, včasih umetniškega, filigransko vodenega uničevanja v ime�nu najsvetlejše ideje, recimo materinske ljubezni! Gledal sem pacienta v oči, uro za uro opazoval njego�ve gibe in odzivanja na okolico, razmišljal o tem, da se je v resnici zavlekel v bližino popolnosti. Hudobija in zlo ga je obšlo, ljubica, iz pogleda je žarelo pristno otroško čudenje nad stvarmi, ki so bile za nas običajne. Podobno sem mislil že na Dunaju, ko sem poslušal starega goslača, obsedenega s kantato votlih kosti, se spominjaš? Pisal sem ti bil, večkrat. A kje je že to življenje? Na Dunaju je živel drugi človek, ki ni trepetal, ali te bo še kdaj videl. Zdaj pa. Bom tudi jaz končal kot zaljubljenec iz Laz? Smrdeči France? To bi ne bilo meni podobno, prej se vidim kot pode�želskega zdravnika, flirtajočega s komaj razcvelimi hčerami svojih pacientk, ljubimkajočega z apotekaricami in sestrami. vaški gostilni sedi in modruje z občinskimi svetniki in nad�učitelji, se pijan zateče pod mamino krilo in posluša njene pridige, za ceno tople večerjice! Veliko se sprehajam ob Ljubljanici, če sem utrujen, mi pomaga, da umirim Modrikavca. Kar iz blaznice se napotim do reke, potem sedem pod vrbo in gledam, kako teče. V Savo teče in potem k tebi, ki si moja velika želja in še večja odsot�nost. Oni prosojnež v prsih nagaja, govori, kako se poljubljaš z drugimi, kako ti tiščijo svoje otrdele ude med stegna, pravi, da te je videl. A kadar ga vprašam, kje te je videl, se zmede, včasih govori o krajih, kijih sploh ni, drugič se zaplete in na�vaja dneve, ko sva bila skupaj. Voda valovi, odplakne skrbi in težo življenja. Trpeti - ne trpeti, privid smo, lupinica, ki jo premetava čas, a tudi tisto, kar ugledamo na bregovih, ne traja, zabriše se v zibanju in odtekanju, nenadoma je le še spomin in potem fantazija in potem goli izmislek. Veliko ti pripovedujem o psihozah in nemiru v duši, a zanimivo je še nekaj: prav ta nespokoj, vrvenje misli in čutov mi neverjetno pomagajo pri postavljanju diagnoz! Včasih je dovolj, da pacienta pogledam, in že vem, kaj je z njim narobe. Vidim namreč skozi kožo, temu zdravniki v šali rečemo intro- spekcija vračev, opazim oranžne pekoče bule, tam so žarišča bolezni, vulkanski magmi so podobna, obliko spreminjajo, včasih dobijo obliko migetalkarjev in ožigalkarjev. Na Studenec so pripeljali bolnika, kije kazal znake blod- njavosti, mene pa je takoj prešinilo, da ne gre za blaznost, iz tilnika mu je puhtela pekoča bolečina. Potipal sem, zaznal togost, pogled v oči je moje sume potrdil. Ohromljeni živci in plavajoča zrkla so opozarjali na gnojno vnetje, meningo�coccus intercelularis. Svoje mnenje sem predočil primariju, vestnemu in izobraženemu zdravniku, ki se je po pregledu strinjal. Pacienta smo takoj napotili na kliniko za nalezljive bolezni. Ali so mu tam lahko pomagali, še ne vem. Pisati že lep čas ne morem, a se skušam kontrolirati in v miru počakati na prihod ustvarjalne drgetavice, srbečega gomazenja, kije znanilec besed, groznih, močnih besed! Te se zajedo v kožo kakor paraziti. Medtem ko čakam. Medtem ko. Redki so prijatelji, ki me prepričujejo, da sem dober, predvsem Mrzlak. Grom, ti si strela med mlajšimi literati, mi je rekel zadnjič, kar oplaziš s svojimi zgodbami, polnimi ledene groze in nečloveške tišine, začne goreti. Taleči se led, pekoči led, to pišeš, pazi, da te nevoščljivci ne proglasijo za požigalca slovenskih domov in književnosti! Šalil se je, se gromko smejal in me trepljal po ramenu, a dobro mi je delo, ne bom se sprenevedal. Še sreča, da Lado govori tisto, kar misli. Prišla je srbečica, sladka muka. Besede, ki jih je goltal Modrikavec, so se uprle in se vrnile k meni. Že sem bil sedel za mizo, da začnem pisati, a je potrkalo na vratih in so mi vročili Marijino brzojavko. Ko sem jo s tresočimi prsti odprl, bolje rečeno, scefral, je v njej pisalo, daje umrl Lovro, svakov brat. Pogreb bo. Mrzle, matematično jasne besede. Konec, zaprlo se je vesolje, taleči se, pekoči led. Vbrizgal ognjeni sne- žec, pršel nad ljubljanskimi strehami. Novem mestu so me preplavili spomini. Že res, oprav�ljiva in zdraharska je ta vas, a hkrati polna ptičjega ščebeta in sanjarij, ki jih naplavlja Krka. Ulice so dišale po tropinah in skritih, na hitro opravljenih prešuštvih. Ampak pogreb, človek bi se najrajši razjokal. L. je simpatiziral s socialisti, to sem ti pravil, a tovariši so iz tragičnega dogodka skovali strankarski shod! Opletali so s prapori in govorili o pokojni�ku kot o drobtini in zrnu velike pogače, členu verige, jeklene bratovščine na poti k bleščečemu cilju, socialnemu odrešenju. Jaz pa sem gledal vdovo in otroke na robu črne jame, čutil bolečino, ki jim je trla kosti ob zvoku padajoče prsti na krsto, v katero so bili zabiti upi, zaupljivost, varnost. Veš, v čem je tragika? Da je gospodar sveta neviden za oči in dušo in se nam kaže le v dejanjih! Kako naj bo mrtvo, s pegami posuto truplo znamenje na poti bleščečega cilja in odrešenja?

FINIŠ IGRE[uredi]

Kar naprej med blazneži, v mesto sploh ne grem. Včasih sprehod po Križevniškem nasipu, a že me kliče pisanje. Ne jem, vročično ustvarjam, zasvojen sem z igro, tako kot juna�kinja z nedostopnostjo, v njej vidim del tebe, Odsotnica. Udarec, električni šok! Vse osebe sem zagledal na obzor�ju zavesti, barvasti kamenčki so bile, prestavljal sem jih v zapis, jih z mislimi približeval in povečeval, dokler niso sta�le na pravem mestu mozaika. Svinčnik mi je drhtel v roki in po svoji volji izpisoval črke, nisem ga mogel nadzorovati. Čuden občutek. Čeprav sem Gogo v glavi odigral že stokrat, seje izpisala drugačna, nova drama. Ne misli, da seje vmešal Modrikavec, motiš se! Potuhnjenca je odneslo kot neznatno smet! Ko sem začel delati, se je razblinil v piškav nič, nezna�ten je celo spomin nanj. Namesto njega haluciniram prizore, dialoge, kretnje, odrska vzdušja, sentence, človek pač ni iz enega kosa kakor tnalo, ne gre brez bega v privide, ne pustim se žagati pri živem telesu. Od kod vrejo besede? se hahljam sam pri sebi, objektivnost znanstvenih spoznanj je šla rakom žvižgat, svinčnik govori Neizmernost. Zdaj vem, kaj je unheimlich, gospod doktor, nepojmljivo, obraz brez odprtin, oči, ust! Si predstavljaš, Jožica, lutki, ki je ne vodi Človeška roka, morda kak peklenski mehanizem, je čez obraz potegnjena opna, mehur, bela membrana. Zadu�šena je, slepa, gluha, a vendar se krčevito pači, iz smrti hoče sporočiti skrivnost, ki se nas vseh dotika in nas ima v oblasti. Izraža se in hkrati ve, da ne more ničesar sporočiti. Globalni, popolni molk. Tega si bodo na odru podajali Gogani iz replike v repliko, Gogani so infanti, zrak okrog njih je zgovornejši, Čista kakofonija! Vrsta za vrsto se hipnotično polni. Zgodi se mi, da popi�šem vse liste, ki jih imam pripravljene na mizi in potem zbe�gano brskam po predalih. Včasih me ujame tema, v svetilki zmanjka petroleja, k zastorom planem, jih razgrnem, potem pišem naprej v poltemi, v mesečini. Prizori iz najinih pogo�vorov, psihoze strahov in neuresničenih dejanj, tudi grdih dejanj, to je Goga. Izčrpan sem, svinčnik mi pade iz roke, za�majejo se tla kot ob potresu. Oči imam široko odprte, diham hitro, sinica v mačjih krempljih. Čakam, dolgo. Vstanem, ho�dim po sobi, dokler se misli ne kristalizirajo. V glavi takšna zbranost, da bi lahko rezal šipe. Potem prebiram napisano. To bi morala videti, prečrtavanja, oklepaje, črne ograje, ogljene zaslone, grafitne luže in jame, spet v hudičevem, ko�maj nadzorovanem tempu, čez prejšnje besedilo poveznjeni novi tekst, novi odtenki, šepetalec se ne unese, ni in ni zado�voljen. Kar se mi zdi bleščeče, je v naslednjem hipu bedna omlednost, v jutranjem pivkanju ptic znova opojna neznan�skost, kdo bi mogel vse skupaj oceniti! Ti, edina. In četudi me bodo raztrgali in poteptali, igra med nama je močnejša od človeške zavisti in pritlikavosti. Nekaj je v Gogi, za skrb�no zapahnjenimi mestnimi vrati, a tudi zunaj, v vsezvočju svobode, česar ne more obzidati in zamejiti nobeno bitje. Po�nedeljek, sobota, torek, ponedeljek, tudi nazaj, najprej izliv, potem izvir. Ločitve, snidenja, pozabljenja, spozabljenja. Lokavšek stlačen v ropotarnico duše, nenadoma me je dosegla odločba: premeščen za sekundarija nazaj v Splošno bolnico. Za nekaj dni se je prelomil ritem dela, kolcal sem kakor zaprašene starke v Gogi, popustil nisem. Spet za mizo, naj se prične seansa. Čez okostje Goge napenjam kožo, čeprav vem, da ta igra, ker je napoved končnega civilizacijskega obračuna, ne bo nikoli dokončana. Nasproti si stojita dve vrsti ljudi: ljudje avtomati in ljudje netopirji. Kopernik proti Razkolnikovu. Matematični načrt - uničevalna strast, kapital -pobesneli biološki gon, moč zoper samoohranitveni, celični bes. Izida apokaliptične bitke ne poznam, včasih dajem prednost prvi, tehnično izpopolnjeni armadi, drugič gomazeči, mnogo šte- viičnejši vojski mišic. Pride jutro, ko po pisanju zdrsnem v krepčilni dremež in v polsnu navijam za ene ali druge, se igram božjega eksekutorja in premikam skupine napadalcev po poljanah smrti. Odzivanja opazujem, panične reakcije ra�zuma in nagona, ko se znajdeta v nepredvidenih položajih, se naenkrat zdruzneta, onemita, dvigneta roke, belo zastavico predaje. Predanost je otrplost v soočenju z nečloveškim. Je nečloveško nadčloveško? Je ne nad je ne nad? bolnico hodil refleksno, Pavlov cucek, ki je pozabil iz�vor bolečine. Da bi ne bolelo, opazujem bolečino pacientov, z mislimi Goganov čakam na dogodek. In potem se je, Malčica, zgodilo in zmagoslavje podgan je bilo dopolnjeno, svinčnik v roki ni zapečatil preroških besed, zakaj čas je bil blizu. Kon�čal sem Gogo, kdor dela krivico, naj jo dela naprej, razodetje je razgoličenje, finis igre je nagost odra, trenutek preden pade zastor, ko igralci onemijo in spregovorijo kulise, zaškriplje mehanizem vrvišča. Najprej pretresen od olajšanja, potem sem stopil k oknu, osuplo odskočil! Spodaj so bili, Josipa, Gogani votlih oči, pre�rezanih sapnikov, brezzobo so se mi režali, potem pa - po�klon v rokokojski maniri. Tako vračajo lutke svojemu režiser�ju, dobro z dobrim. Pomel oči, na srečo izginili. Čeprav vonj ostal. Sulphur labacensis, gnoj Evrope.

LEDENA FRNIKOLA[uredi]

Praznina. Čutim, da me zapuščaš, in ničesar ne morem storiti. sobi ždim, gledam sence, ki se daljšajo. Igraje končana, maske snete. Spet so mi zavrnili knjigo. Breht slepari, meni govori eno, odbornikom založbe drugo. Na ušesa mi je prišlo, da je zbirki očital nepotrebno, v ničemer utemeljeno ekstati- čnost. To je seveda svojevrsten idiotizem, bistvo ekstaze je v izpodbitju temelja. Sodobni svet lebdi v breztežju, nikjer sre�dišča, kamor bi bil usmerjen. Ni zdrsa, ni povzdignjenja, pekel in nebesa so otroška pravljica, zavajanje, izrabljanje človeške nedolžnosti in naivnosti. Ves moj napor je prav v razgrajeva�nju takšne zgodbe, ki bi nas vodila po utečeni poti vzrokov in posledic. Zanima me magnetizem stanj, tresljaji, s katerimi se vzdušja širijo med ljudmi. Vodna vila si, razumeš me, stokrat sva opazovala, kako kamen vznemiri gladino ribnika. En člo�vek, eno valovanje, ki se širi in zamira v lastni svobodi. Dvoje ljudi, dvoje valovanj, le da se med seboj prepleteta in izničita, še preden dosežeta daljavo. Množica - slepo vrtinčenje vode, ne more se razmahniti. Zanos pisanja je prazen zanos, vedno, vedno! Kaj ve o tem gospod Breht? Lado Mrzlak, osamljeni literarni prijatelj, je našel vzrok, zaradi katerega me pri zadrugi nočejo tiskati. Ne gre za denar, je rekel, v zgodbah si zaplinil poveličanje človeka, to je nedopustno in strašno! Nečesa namreč ne smeš pozabiti. Grom. Poveličanje Boga je v resnici čaščenje člove�ške moči in slave. Gospodarju brezmejnosti malo hasne hva�la človekova, to je jasno še kravjemu dvanajsterniku. Človek Tvoji junaki pa - nemarni opotekavci, razjedeni od nihila! To pač ni za nikamor, še posebej ne za vezavo med trde platni�ce, ki bodo kot huda vest ležale na lakiranih orehovinastih nočnih omaricah. Dober je, Mrzlak, je treba priznati. Zima se pripravlja, v meni pa, odkar sem končal Gogo zastrupljena gnila mlaka. Kako naj jo opišem? Modrikavec se je upehal, zato pa se je name zgrnilo za- temnjenje sveta. Na koncu Biblije stoji Razodetje, zadnje po�glavje mojega življenja pa ima naslov Zatemnjenje. Jarke barve so izginile, sozvočja razpadla, koprena je na očeh in ušesih. Gledam nazaj proti rojstvu, Genezi, nikogar nisem odrešil, zaman je čas tekel skozme in čakal, da storim deja�nje. Pa čeprav drobno metuljasto dejanje, od katerega se ne bi rušili babilonski zidovi in razpadali sholastični sistemi. Klokota mrtva voda, ničesar ne morem storiti. Ti bi se uprla, s smehom razgrnila svetlobo okrog sebe, jaz pa. Kloko�ta mrtva voda. Goga se mi trenutno studi, moral jo bom popraviti. Že sem jo bil mislil napisati na novo, a sem v časopisu ugledal na�gradni natečaj ministrstva za prosveto. Rok oddaje: 1. marec. Stisnil bom zobe in se prijavil. Če dobim denar, bom morda sam plačal tiskarno in izdal črtice. Nekaj slave bi se tudi pri�leglo, ha, ha. Breht bi se ne odkrival tako nemarno ob najinih srečanjih, čeprav vem, da mi zavoljo te nagrade študentje ne bodo peli podoknic. Prikrevsal bo kvečjemu zborček grbavcev in šepavcev. Če pa ne zmagam - krona mi ne bo padla z glave, ker je nimam. Glave namreč. Dežural na ginekologiji. Prizori, da ti gre srh po koži. Ne�ka matije rodila spačka. Monstrumi niso redkost, prestreslji- va je intuicija porodnic. Vnaprej vedo, kaj se pripravlja. Videl sem sestre in strežajke, ki so si jemale novorojenčke k prsim, ker jih ni nihče oplodil. Spremljal primer hotne starke. Zastru�pila je nadučitelju mlado ženo, ker ga je brezupno ljubila. Že Čez uro ali dve široko odprte dekliške oči, polne groze. Prav�kar so materi sporočili, da bodo morali novorojenčku navr�tati glavico, če ga hočejo rešiti. Kdo bo rešen, kdo pogubljen? Prizore moram popisati v črtici in jo priobčiti, da bo videl Breht, kakšen je ta svet! Ne pleteničenja, ekstazo zahteva, ple�meniti kritik, kako naj pisatelj v besede zaobjame nemi krik in v njem strnjene vse zakletve in kletvice sveta! Črtico napisal, Jutro jo je priobčilo 23. 12. v praznični prilogi, precejšnja ironija? Predbožična kriza. Mamino pismo, naj pridem v Šmart�no. Okleval, zvedel, da ste na Bledu, torej ostanem v Ljublja�ni. Vzel mo., 1,6 gr. Plesal na vodi, kot Kristus v kabareju, potem hudo. Ležal v postelji, videl tvoje belo telo, ki se mi ponuja, se božal. Kmalu po novem letu je v sobo treščil Črt. Evo, zgodilo se je, preklet svet! je cepetal. Kaj kar ležiš, a so se ti zaskočila kolesca? Miroval, ta človek je Lokavškov vohun, hoče me. Nehaj kričati, za božjo voljo, sem končno izdavil. Aleksander je uve�del monarhistično diktaturo. Nehaj, ni mi do smeha, sem re�kel. Kako pa bi ti imenoval zunajparlamentarno vlado, ki jo vodi general? Dvignil sem se, se pričel napravljati. Ustava je razveljavljena, je Črt z dlanjo trkal po časopisu, ki ga je pri�nesel s sabo, kralj ima neomejeno oblast, sam bo izdajal in razglašal zakone, imenoval oficirje in državne uradnike. Veš, kaj to pomeni? Zakaj si me zapustil, od kod tvoj glas, saj ni tvoj, mamin. Odkimal sem, stopil k omari, gledal med suknja�mi in površniki. Triumf velikosrbskega unitarizma, Slovenci smo opleli! Pomislil na igro, ki naj bi jo listali birokrati prosvetnega ministrstva, no, pa je šla nagradica rakom žvižgat! Kaj se je zarotilo proti meni? Kralj ali Korošec, ista figa, sem se obrnil k Črtu. Ja, kar misli si, je ogorčen zmajeval z glavo, Aleksan�der je nedotakljiv, stori lahko karkoli, pa se mu ne more skri�viti las na glavi. Jaz pa sem nedosegljiv, tudi jaz sem nedo�takljiv, sem se zasmejal, le storiti ne morem nič. Nihilistični cinizem! je odvrnil Črt in zaloputnil z vrati. Ob Ljubljanici mo je prvič streslo, neznosen hlad. Videl kostanje, ki so jim od mraza popokala debla. Želel do Prešer�nove kavarne, da bi skozi velika okna gledal na reko in spil četrtinko vina, a me je tako zeblo, da sem stopil v prvi, že na pogled zanikrn vinotoč. Dve, tri stopnice navzdol, znašel sem se v poltemi, dimu, pijanskem hrupu in vonju po kislem vinu. Dno življenja, sodi brez dna. K meni se je priklatil brkati bol�nišnični vratar, ki me je miril takrat, ko sem besno brcal v vrata. Gospod dohtar, je začel, se malce opotekel in naslonil name, gospod, a veste, da se ne splača. Stopil sem k točilnemu pultu in naročil dvojno žganico, brkatež za mano. No, vidite, ne splača se. Še usranega šnopsa mi ne morete naročit. Še enega, sem zaklical točaju, stari je zadovoljno mrmral v mustače. Kaj se ne splača? sem se obr�nil k vratarju. Medicino študirat, gospod. Vam bom pokazal, iz žepa je zvlekel posvaljkan časopis in potrkal s kazalcem po njem. Sami se prepričajte. Razgrnil sem časopis, med novicami iz sveta je pisalo, da sta brata dr. Arthur in Sidney Smith povsem obubožala in si v Londonu prerezala vratova. Imeni sta mi bili znani, v strokovni reviji sem bral, da sta dosegla velike uspehe pri zdravljenju raka. Zdaj pa - samomor! Poročevalec je lakonič�no ugotovil, da sta bankrotirala zato, ker sta morala sama kupovati radij za obsevanje. Pomislil sem na Studenec, po- švedrane čevlje, slamo v celicah, Črtov bes ob kraljevi samo�volji. Katastrofa. Vrnil brkaču časopis, skomignil z rameni. Naenkrat v glavi ti, uteha in lepota. Nagnjen čez pult vprašal točaja, ali je mogoče telefonirati. Ha, je zmajal z glavo, danes ne. V Beogradu so prekinili zveze po vsej državi. Sramota, sem polglasno zamrmral, moje mnenje je vznemirilo špiclja v črni obleki, ki je prej mirno sedel ob točilni mizi. Plačal sem, se začel odpravljati. Brkati vratar me je pričel grabiti za ovratnik, otresel sem se ga. Na cesti Svetega Petra mi je po�stalo slabo, prijel sem se za plinski kandelaber, si oddihoval. Mraz je še huje pritiskal, svet je bil ledena frnikola, frcnil jo je neznani gibalec, zdaj se kotali v zagatno temo. Občutek samo�te tako boleč, kot bi me nabodli na bajonet, najraje bi zajokal. Ampak rezati vrat,, saj nisem pujs, vozel kravate imam še zmeraj brezhibno zavezan. Dnevi so mi minevali med popravki igre. Počasno, zopr�no, komaj ustvarjalno delo, ki pa ga moram končati. V bolnici bp. Mraz ni popustil, živo srebro se je spustilo tudi do minus dvajset, veliko krajev je zajela epidemija influence. Vedel sem, da se ne bova videla, časopisi so bili polni novic o viharjih, zametih, prekinjenih železniških zvezah. Zatemnitev sveta (v povezavi čutov in živcev) vztrajna kakor zima. Po mesecu in polje neprekinjeni mraz zahteval prve žrt�ve. Najbolj ogroženi so bili otroci in starci, živeči v bednih lopah in barakarskih naseljih. Zelo hudo je bilo, ker je že zdavnaj zmanjkalo premoga. V težavah so se znašle šole, ki so jih po vrsti zapirali. Tudi v bolnici smo imeli probleme z gretjem, še slabše je šlo hiralnicam in drugim humanitarnim družbam. Kako morajo trpeti blazniki na Studencu! Zvedel, da je s teboj vse v redu. Novi zameti, po nekate�rih progah in cestah po 3 metre snega, ljudje brez vode, ker pokajo vodovodne cevi. Vsa Evropa okovana v mraz in led, kateri angel je zatrobil? Celo otroci in bolniki nabirajo sušice in lubje po tivolskem gozdu in Orlah, čeprav nanje prežijo stražniki, obleke in pohištvo revežev so prekriti z ivjem. Na cestah prekupčevalci s premogom, za vrečo zahtevajo oderu�ško ceno! Skrajna umazanost, bogateti z bolečino ubogih. Marija mi je pisala, da je Krka okrog Novega mesta za�mrznila, si lahko misliš? Menda je bilo kar nekaj nesreč med drsalci, ki se jim je udrl led in so popadali v reko. V Ljubljani so odprli ogrevalnice, kamor se zatekajo premrli ljudje. Tudi mene je večkrat tako zeblo, da sem odšel v poslopje bivše borze dela, saj veš, na vogalu Dunajske in Masarykove. Grel sem se in opazoval ubogo rajo. Reveži, v praznih očeh ne že�lje ne vere, le volčji prezir do vsega in vseh. Samo večera jih je strah, ko bodo ogrevalnico zaprli in bodo morali v veter in med stene, prebeljene s srežom. S popravki končal, poslal igro v Beograd, da bi ne zamu�dil roka. Kakšna bo njena usoda? Morda se bo, polita z vinom in žganjem, valjala na mastni uradniški mizi? Morebiti bo za- goveden birokratek med prebiranjem trgal liste in si z njimi zvijal smotke? Zima Še grize. Ljudem popuščajo živci, na Brezovici so ljudje na nebu videli hkrati sijati tri sonca. Pobožne ženice so klečale v snegu, sklepale roke, molile, zaklinjale Boga, naj se jih usmili. Medtem ko so ljudje drveli iz hiš, da bi si ogledali zločeste oranžne krogle, so zmikavtje delovali s presenetljivo naglico. Denar, premog in nakit so kradli kot srake. Prazno�verje pade v kriznih trenutkih na plodna tla. Čez nekaj dni so v Ljutomeru videli štiri sonca, v Mežiški dolini pa šest! Vem, da se kot inženirka smejiš, meni pa se zdijo nevaren izbruh kolektivne psihoze. Amaterski astronomi govorijo o močno povečani aktivnosti Sonca, ampak to ni nič v primerjavi z nerazumnim izbruhom množične histerije in nezadovoljstva. Šest sonc hkrati - zato v Gogi ni bilo nobenega! Šele ob koncu marca seje otoplilo, povpraševanje po sve�čah, ki so jih ljudje v zahvalo prižigali v cerkvah, se je močno povečalo. Vlaki so pričeli voziti, ogrevalnice in čajarnice so zapirali. Mogoče se bo odtajala tudi najina ljubezen, k meni boš prišla, v stoje se bova ljubila, z jezikoma v grlih, pel bom v tvoji rdeči topli sredici kakor derviš v božanskem zanosu, spet bo. Kaj si obetam? Sredi noči seje razsvetlila soba, Lokavšek! Pritihoplazil se je bil in podtaknil ogenj. Rokopisi so goreli in z njimi moje upanje, da bi natisnil knjigo. Ljudje ne bodo ča�kali pred knjigarnami, da kupijo Prebujenje podgan, ne bodo šepetali za nama, ko se bova objeta sprehajala po promenadi. Jasminka moja, samo senca sem in senca ne more nič proti plamenom. Planil sem iz morastih sanj, razbeljeno čelo, mrt�vaški pot. V sobi popolna tišina, črvi so se utrudili. Zunaj prva ptičja prhutanja, previdna cvrkutanja, vendar bo pomlad.

JAMSKI ČLOVEK (ORFEJ) STOPI IZ SENCE[uredi]

Ljubezen, zmagala sva! Črt je navsezgodaj planil v sobo, me tresel za ramena, se radostno hahljal. Dobil si jo, bizgec, dobil si jo! je kričal in sopel kakor pokvarjena lokomotiva. Odpirale so se mi oči, misel se je oblikovala v sirastih možga�nih, nagrada? Nagrada? Kimal je, me objemal, dobri prijatelj, zdrvel v svojo sobo, se vrnil z jutranjim časnikom. Poslušaj, kaj piše! Skočil je na posteljo, se postavil v sokolsko telovad�no pozo. Od petindvajset prispelih dramskih del se jih je šest uvrstilo v ožji izbor, od njih dve izbrani za najboljši. Nagrada Gogi dr. Slavka Groma ni samo priznanje mlademu pisatelju, ampak izredna počastitev slovenske dramatike. Dr. Grom je prvi Slovenec, ki je na tem pomembnem tekmovanju z odli�čnim uspehom priboril priznanje naši književnosti. A se vidiš, a se vidiš, mi je kazal mojo sliko v časopisu, gledaš zamiš�ljeno, otožno, jasnovidno, kot nečak Osvvalda Spenglerja! Za�smejal sem se, že prej se je zaiskrila duša, kot bi bila iz samih kresnic, zasukalo se bo življenje, v dobro zasukalo! Pohitel sem na pošto, da te pokličem in obvestim. Dvigni�la gospa mama, brezizrazno povedala, da si v Zagrebu, služ�beno. Službeno? Tvoje številke si ni zapisala. Sporočil veselo vest, obljubila, da ti jo bo predala, ko pokličeš. Odložil slušal�ko, zelo potrt. Kaj mi pomaga nagrada, če si ti z drugim. Črt je pripeljal Navpotiča, Mrzlaka, Novičarja, še nekaj slikarskih kameradov, šli v gostilno na Rožniku. Zunaj se še ni dalo sedeti, ostra zima je zatolkla pomlad, kostanji so ko�maj smolili popke. Oštirka nas je posedla v najlepšo sobo, slavje se je začelo. Kolegi so mi iskreno čestitali, od nekod so prišli Nagodetovi glasbeniki, odprli kovčke z glasbili, pričeli igrati charleston, swing, blues, ljudske pesmi v stilu dixielan- da. Vina in piva v potokih, do jutra pognal dve plači. Ko se je že pošteno danilo in so s klarinetom pričeli tek�movati kosi, smo se objeti napotili mimo cerkve in po bregu proti mestu. Nagodetovi jazzarji hodili pred nami kot na po�vorki ali pogrebu. Nenadoma začutil na hrbtu hlad, iz gozda je vel, ko sem se ozrl, zagledal Lokavška. Z ubogo materjo, ki je rodila spačka, je stal za debelo bukvijo, prisežem! Otresel sem se rok, stopil iz vrste, hotel stopiti k njima, a sta izginila. Opazoval gozd, videl le tiho drevje in podrast v mračni vlagi. V tem svetu se bije prvinski boj za zrak in luč, rezklenjene re�žijo male čeljusti, brizga strup, švistijo nabrušeni krempeljci, smrt ali samico! in nad tem stoglasnim pasijonom v črnskih sinkopah poskakujejo Gogani, iščoč dogodek, ki so mu nadeli ime Ljubezen, vesoljsko glumaštvo, duhoviti nesmisel, začrvi- čilo meje od smeha, iz ust sem spuščal kozje meketanje, ecce cantilena dušica iskrena. Udeleženci simpozija so obstali, se ozrli, na robu gozda sem se krivil v metafizični priklon reži�serju veličastne planetarne burke, muzikantje so utihnili, v tišini bi čas zamrznil, če ne bi slišali tip tip tip padajočih ros�nih kapljic, ki so se igrale padanje z lista na list. bolnišnici takoj klican na raport k Lokavšku. Sedel je tog in uraden, inkvizitor s stetoskopom. Ali vi veste, gospod doktor, je začel, kaj pomeni Hipokratova zaprisega? Nisem se zganil, v glavi črna, hitro vrteča se spirala, s kotičkom oči za oknom opazil obraz svetlolasega junca, ki me je preganjal po Dunaju, kaj, hudiča, ta. No, dahnite, veste ali ne veste, spoštovani kolega? se je Lokavšek sarkastično režal, besede so letele vame kot smrdeči iztrebki. Pomagajte mi, gospod primarij, sem odvrnil, mirno, mirno. Naj bo, na Dunaju ste to lekcijo očitno prešpricali. Bistveni del zaprisege je dosledno spoštovanje in varovanje pacientove zasebnosti. Naj vam po�vem na bolj enostaven način. Zdravnik nikoli ne sme prelo�miti pravila profesionalne molčečnosti. Se strinjate? Prikimal, bela nadglava za šipo se je spakljivo hihitala, že sem. Nič ne dvigujte roke, gospod Grom, nisem še končal. Za zdravnika je bolnikova bolezen sveta skrivnost in ne predmet javnega posmeha! Si morala plesati s to. A sem te vseeno imel, na zid rdeče sobe pribil, profesionalno molčečen in vendar raz�kričan od ljubezni, bil sem na vrhu. Prej bi molčali, ne zdaj, kolega! je besno siknil Lokavšek, šušteča pena jeze se mi je ovijala okrog vratu in rok, da sem se začel otresati. Razmiš�ljal, ali sem bil v pijanosti komu karkoli izblebetal? Kadar sem si vbrizgal mo. nisem bil zgovoren, beli plamen me je privaril na rob sončevega diska, pa me ja ni Lojze, nemogoče, najbrž tistale nadspaka krtačasta. Smem sesti? sem vprašal Lokavška, ker me je obšla sla�bost, nesramno je odkimal. Bova takoj končala, gospod se- kundarij. Poteptali ste aksiom zdravniške etike, zato ... Kdaj? sem izbruhnil, kolikor vem ... Nič ne veste! Nič ne veste o črtici, z vašim imenom podpisani? O nesrečnih porodnicah govori in o tu zaposlenih ljudeh, gospod doktor. Zelo plasti�čno so orisani, ni jih mogoče zgrešiti! Ampak vi tega nočete videti in vedeti! Če se sprenevedate, toliko huje! Natančno razbral s penastih ustnic za oknom, Oskarja sem ubil, svinja židovska je hotela. Skočil proti oknu. Lokavšek panično vstal, stol treščil ob zid. Obstal, belolasa podgana izginila. Situacija, vredna burleske, v sobi dva človeka, prvi se boji drugega, drugi je jezen na tretjega, ki ga nikjer ni. Popopomirite se, gospod Grom, je zajecljal Lokavšek, ocenjeval je prostor med menoj, mizo in vrati, potem je ne�nadoma švignil proti izhodu, se izstrelil na hodnik, tam sta se pogovarjala kolega kirurga. Kamen mu je padel od srca, še dolgo je bobnelo po bolnišnici. Napihnil se je kot petelin na gnoju, spet mu je zrasel greben, s široko gesto je povabil zdravnika v sobo. Samo trenutek, prosim, se je medil. Kirur�ga sta vstopila, ni jima bilo jasno, kaj se dogaja. Sedita, pri�jatelja, se je pačil Lokavšek, samo nekaj bi rad povedal pred pričami ... Mirno, ne da bi kogarkoli pogledal, sem odšel iz sobe, tiho žvižgaje kabaretno popevko. Med podboji sem se ozrl in rahlo priklonil. Veselilo me je, zelo rad razpravljam o širjavah umetniške svobode, zavedam se, da je meja med škandalozno kroniko in fantazijo nedoločljiva, s spoštova�njem. Šel sem po nabrežju, reka motna, deroča, vrtinčasta, na�brekla od staljenega snega v soteskah in bregovih, ki jih ne bom nikoli videl. Ne, ne, sem pomislil, Ljubljanica pride iz podzemne teme, kjer vladajo pradavne sile prvinskih časov, ko ni bilo življenja in sonc, ko je v ušesih razpršenih atomov odzvanjal hrup grozovito uspešnega začetka. Spomnil sem se, kako zanosno si mi pripovedovala o predavanjih Nielsa Bohra, Plancka, Schrodingerja, Heisenberga, druidov sodob�ne znanosti, ki so zatemnitev sveta premagovali z divjim ple�som vrtečih se delcev, poddelcev, sevanj, valovanj, priplesali v vrtinčasti lijak matematične, skrajno asketske neskončno�sti, kjer človek ne more več ne govoriti ne dihati. Tudi jaz sem jamski človek z diplomo, spričevalom iz življenjskih anomalij, napak, pomot, skrivenčenosti, doktor animalizma, bestialno�sti, bebavosti, kar je spoznal Freud, je izcedek nezavednega, sokrvica za zmeraj opuščene popolnosti, zadušene za napla�vinami smrtne groze. Bitja, nora od nepopolnosti, na bojiščih absoluta pač nimajo najmanjše možnosti, kaj. Krek. Najino ljubezen sem pregriznil, sleherno nit in zavoj v možganih mi je prežgalo v. Vrv. V. Vrisk. Postal lahek, Orfej, ki se je otresel Evridikine sence, bri�gata me Lokavšek in lažnivi Breht, ki si ne upa tiskati mo�jih zgodb. V zapiskih je to, kar pričakujemo, gobavost Goge, prihodnost, ki nas čaka, na vekov veke zapečatena, amen, schluss. V travi videl vrabčka, goliča, predrobnega, da bi ne poginil v mojem žepu, nikoli ne bom Selma, deklica zala. Pti�ček je drgetal v predsmrtnem boju in me gledal, v oči me je gledal z neznansko žalostjo. Zame je žaloval, Josipina, zame, ker sem tako zanič in klavrn, da ga ne morem rešiti. A to ni več bolelo, razmerja med stvarmi so bila jasno določena in nespremenljiva, biti tu, tam, kjerkoli, biti nasploh, sploh biti, biti sam, z ljudmi, z mrtvim očetom, z Bogom, goličem, biti nima namena, tega, kar je brez namena, ni mogoče ne poško�dovati ne pohabiti ne ubiti, ker presega rob, globel, obzornico pomena.

Epilog[uredi]

ZAGORJE[uredi]

Prečuta noč, kokain. Vizija: Zagorje = Šmartno, konec je začetek. Odkar pomnim, sem bežal iz rojstne vasi, ubežal ni�sem. Krog sklenjen, življenje se izteka. Najmanjši šum slišim stokrat pojačan, kakor polh. V daljavi dere Sava, tok me je odnesel od ljubezni, še me odnaša, vedno me bo. Enaki griči, sredi trga enaka cerkev, dva zvonika, nobe�nega Boga. Morda sem si Dunaj izmislil? Mogoče v Ljubljani sploh nisem bil in sem se pravkar zbudil iz dolgotrajne nev- rastenije? Popolna živčna izčrpanost, zelo verjetno. Tako se počutim + simptomi globoke habitualne potrtosti. V neki knji�gi (pri Magajni?) bral o depersonalizaciji (Jauregg jo imenuje tudi derealizacija): vzroka ne poznamo, posledice zelo zani�mive. Pacienti imajo neprijeten občutek spremenjenosti last�nega telesa in misli. Profesor J. navaja spremenjenost okolja. Kaj pomeni spremenjenost? Avtorji ne popisujejo podrobno. Bom pozoren. Po dokončnem sporu z L. v bolnišnici me je dotolklo lite�rarno ponižanje. Nagrada za Gogo ni pomagala, uredniki so me zavračali kot garjavega psa. Črt igral tolažnika, pridigal o šentflorjanski zavistnosti in poniglavosti, a kaj! Zasluženega priznanja nisem dobil. Tudi uprizoritev v dramskem gledališ�ču odložena, čeprav imajo na repertoarju slabokrvne bulvar�ke in čitalniške burke. O Josipini niti besede, preveč boli. Prekipelo. Ko mi je kolega Z. pisal, naj v revirjih prevza�mem splošno privatno prakso, v hipu sprejel odločitev. Odhod! pismu nekaj številk, ki so govorile o povprečnih dnevnih zaslužkih, bajno, 500, tudi 700, do 800 din. Dovolj je bilo klečeplazenja pred g. primarijem za bedno plačo. Če bi mi vsaj etike ne oporekal, pohabljeni povzpetnik. Nekaj knjig sem zložil v obtolčeni kovček (zdaj imam no�vega, iz dragega usnja), poniknil brez slovesa. Se na kratko ustavil pri mami, ji naredil iskreno veselje. Da si bom v na�ravi opomogel. (Mislila je na slabo družbo, ki sem jo zapustil skupaj z mestnimi skušnjavami) njeno hišo niti pogledal. Nisem mogel. Sinoči sem večkrat prehodil Zagorje, srečeval knape, kmete, nekaj meščansko opravljenih žensk. Stopil v lekarno, osupnil. Visoka svetlolasa dama. Globok izrez opozarjal na lepi dolgi vrat. Čutnost izpisana v labodjih, zasanjanih gibih. Predstavila sva se. V. stopila na kratko lestev, se stegovala za nekim preparatom. Videl kar precejšen kos nog, večkrat po�goltnil slino. Opazil tudi ozke gležnje in usločena stopala, do�bro znamenje. V erotičnem smislu. Jutro prihaja. Obiskal Z. Skupaj sva odšla k lastniku hiše, kjer bom ver�jetno uredil ambulanto (pritličje, trije prostori + sanitarije). Lokacija izvrstna, ob cesti, tik nad potokom Medija. Potrebno adaptacije. Moral bom najeti kredit. Z Z. sva v poznem, kljub soncu vlažnem in težkem po�poldnevu sopihala v klanec proti cerkvi. Zvonilo je, iz hiš so prihajale ženske, hitele v božji hram. Slišala peti zbor ob spremljavi orgel. Enostavna glasba, ta me vselej prizadene. Nobenega okrasja, mogočnost, ki rase iz žgoče človeške želje, da bi ušli vsakdanji bedi. Obsedela v gostišču K. pod cerkvijo, na senčnem vrtu. Pre�več črnine, ker je bil Z. preveč vzdržen. Po stopnicah je prišla V., mlado dekle jo je držalo pod roko, prijateljica? V. se je na pragu obrnila, se mi nasmehnila. Zagorju sem padel v časovno brezno, dnevi minevajo, ne da bi se zavedal, kako se mi ljubezen odtujuje. Zdaj me meščani (bolje bi bilo reči vaščani, mednje sodijo uradniki, redki razumniki in knapi) že poznajo, pozdravljajo z rešpek�tom. Kdo pri zdravi pameti, reven ali bogat, bi se zameril doktorju? Vizija: pomoč pri porodu, lepa zdrava deklica. Odidem iz sobe, da bi se umil, ko se vrnem, matere ni v postelji, names�to dojenčka pod rjuho Jos. sijoče telo, preteguje se in me vabi k združitvi. Odgrnem rjuho, takrat zapiha veter, odnese Jos. skozi okno. Vidim, kako valuje skozi zrak kakor odpadel je�senski list, mehko pristane v zelenilu Vrha. Stoji na najvišji točki griča, gola svečenica, razširi roke, se spremeni v križ. Spolovilo mi nabrekne do bolečine. Veliko dela z iskanjem zidarja, vodovodnega inštalaterja, elektrikarja. Paziti moram, da zadostim gradbenim in higien�skim zahtevam, sicer bo šel denar v nič. Dokler ne odprem svoje ambulante, sprejemam paciente pri Z. in v rudniški sa�niteti. Prve dni le po nekaj bolnikov, izkupiček slab, kasneje se je stanje hitro izboljšalo, lahko sem zadovoljen. Vse manj skrbi, da bom ostal brez sredstev, kar je zelo pomembno, tudi zaradi mo. Ampule dobim brez težav, V. sem prepričal, da moram imeti zalogo v primeru rudniške nesreče. Kar se tiče prodaje preparatov za lajšanje bolečin, na srečo privatne lekarne v Zasavju niso preveč natančne. Že nekaj časa ostajam na istih odmerkih, dnevno 3 x po 4 do 5 kubičnih centimetrov. Znosno, bilo je že slabše. Znižati ne morem, ker se me loti strašna potrtost, na daleč vidna. Treznemu bi mi zdravniški ugled in z njim zaslužek splaval po vodi, kakor ljubezen. Enajst bolnikov. Manjša operacija gnojne rane. Dolg po�govor z rudarjem, sodeč po suhem kašlju in usnjasti koži su�mim, da gre za tuberkulozo. Bolnik zanika, boji se za svoj po�ložaj, je vodja izkopavanja v enem izmed jaškov. Poučil sem ga o napredovanju bolezni, nobenega pretiravanja, iskrenost je dovolj kruta. Mož je na koncu vzel napotnico, obljubil, da bo odšel v Ljubljano. Nujen klic, obisk na domu, davica. Na povratku srečanje z ravnateljem šole g. T. Profesor mi je ome�nil gledališko skupino, ki deluje v okviru sokolov, me vabil, naj bi se jim pridružil. Zapihal na ranjeno dušo, vedel je za nagrado, poznal moje Črtice. Obljubil sem, da bom premislil, povabilo domov na večerjo v prihodnjih dneh. Ko sem zaklepal ambulanto, se je mračilo. V duši še sve�tlo po odmerku. Zamišljeno sem zavil na pot ob Mediji, ho�dil in poslušal šumljanje vode. Čuti zmehčani, v lubju dreves polno isker. Vpogled: Nič več pisanja, ker moje stvari brez J. nimajo najmanjšega smisla. Vsak človek ima na razpolago določeno dozo večnosti, ki jo izkusi med rojstvom in smrtjo, jaz sem svojo merico že zapravil, ko sem se boril za besede namesto za ljubezen. Zagorje so vice, v katerih mi bo naložena dolga pokora. Scenografija precej pusta, zasedba vloge diletantska: agonijo sveta naj bi lajšal zdravnik, ki je sam najbolj bolna persona pod soncem! Obstal, se nekaj časa hahljal sam sebi v brado. Naenkrat sem se zagledal od daleč, ramena so mi po�drhtevala, iz grla prihajalo nekakšno kokodakanje, tedaj me je upravičeno popadel smeh! še dobro da sem videl, takole iz daljave: v bližini ni žive duše! Videnje: Ležim na beli rjuhi, v očesnih duplinah nikljasta kovanca, mrtev. Čudno pri tem je, da čutim, dojemam misli ljudi in stvari, ki me obkrožajo. Recimo, ščurek v razpoki pod posteljno nogo, njegova misel je oranžna premica, ki ga srka in vabi k podlahti, tja me bo ugriznil, tam sem (bil) sladek in tenkokožnat. Nad obrazom sklonjen kolega B., zdravnik iz Trbovelj. Ne razumem, reče, v glavi pa ima podobo V., rdeče obrobljeno, golo. Oddahnil sije, olajšan, ne bom mu več kon�kurent! Z očmi, ki vidijo skozi kovino, iščem J., zaman. Na prsih kepica svilnate preje, iz nje leze J. glas. Kam se ti mudi, reče, ne morem priti, nisi še mrtev. Adaptacija končana, ambulanto sem preselil. Končno na svojem, kar me je ostalo. Kot otrok zlagam stvari na police, v ravnih vrstah, čista simetrija. Pred zaključkom del spor z mizarjem, ki mi je zašuštral omaro. Vrata se niso hotela zapi�rati, človek je trdil, da zavoljo poševnih tal. Moral sem prine�sti vodno tehtnico, potem je umolknil. Plačilo njegovih uslug mi je uspelo znižati za 55 dinarjev, še premalo! Sovražim zanikrnost! Nekaj takega počnejo v ljubljanskem dramskem gledališču z Gogo, in to ljudje z diplomami in slavnostnimi nazivi. Igra je dobra, govorijo, a na slab temelj postavljena, grbanči se in razpada. Kaj pa svet? A je mogoče iz enega kosa ulit, okrogel in okoli osi usrediščen? Jesen je nežna, upam, da tudi zima ne bo huda. Če bo stisnil mraz, mi bo težko obiskovati bolnike po hribovskih domačijah. Večerja z gospodom ravnateljem minila v obetavnem vzdušju, žena me je gledala s sladkimi pelodastimi očki, se me nekajkrat (brez prave potrebe) dotaknila Prsi ima za vidljive! Moral sem obljubiti, da bom režiral bedasto kmetav- zarsko komedijo 16. 9 Pred jutrom 9. 9. sem se oblečen zbudil na tleh, sredi ambulante. Nisem vedel, kaj se mi je zgodilo, komaj sem se zvlekel do postelje, izgubil zavest. Kasneje so mi razložili, da me je z visoko vročino in blodnega našel Z. Nad postavljeno diagnozo (pljučnica) zmajal z glavo. Dobra stran kolapsa je bil Z.-jev domislek, da je obvestil sosedo apotekarico. V. me je negovala kot nebogljenega sinka. To mi manjka, odkar me je zapustila vilinska zaupnica. Pred očmi se mi je odvila filmska predstava: ležim v po�stelji, za oknom polna luna, preleti jo vrana. Zaslišim trka�nje na vratih, odprem vrata, pred njimi stoji Oskar, dunajski znanec. Nekaj ni v redu, njegove kretnje so kretnje slepca. Videl sem prihodnost, Slavko, razodetje je slepota. Potegnil sem ga v sobo, mehak je bil kakor pajac iz gume, ga posedel na stol. Torej ni angelov in ni pečatov? Zasmejal se je, name�sto zob so se mu v ustih zvijale kačice, zamahnil z roko. Nič prijatelj, nič, samo dolge barake na belem pesku in v njih pogradi, polni okostnjakov. Kaj so ti storili? Zaprli so me v stolp norcev, kakšna sreča zame! Sreča? Pokimal je. Mojstra Aloisa sem spoznal, končal je veličastno kantato, postal la�hek in mogočen, sklepna harmonija vsemirja, bel golobček. Bel golobček? Obrnil se je, se razlil proti meni. Ljudi ni več, Grom. So samo še ... pod zemljo živijo, same sebe glodajo, lastno žalost glodajo. Podgane? Pokimal je. Pridi, pridi. Po mesečini, močni in trdi kot kremen, sva šla proti Kisovcu, Oskar valujoče, jaz zatikaje se, izrabljeni avtomat. V rudnik me je zvlekel, k jaškom, stopila sva na dvigalo in se spusti�la na tretji horizont. Dvignil je prst k ustom, naj bom tiho, neslišno odsunil zaščitna vrata. Stopila sva v temo, v mokri hlad zadušenega lesa. Tleskanje kapelj je bil edini zvok, mrt�vaški zvok. Je to sklepna harmonija stvarstva? Potem pa ... zavoj v levo, jašek se je razširil v podzemno dvorano, tam je migljala svetloba neštetih drobnih bakel, zagledal sem jih! V temno rjavih uniformah, škornjih, črnih čepicah, po dveh so tekale, kaj tekale, gomazele, se zaletavale, opotekale, se brez razloga spopadale, režale in cvilile. Sklonil sem se k Oskarju, ga šepetaje vprašal, kaj počnejo. Prestopile so prag časa, to je ples zmagoslavja, neminljivo migetanje, ki se koti in slepo poganja, razlije na površino, ponikne, brbota, brbota, vdilj in vdalj. Kaj pa beli golobček? Slavko, ne bodi otrok. Kar rase iz brezna in noči, se kvasi in nabreka brez prestanka, kar pa leti, se utrudi in omahne. Kakšne zgodbe sestavijo bolni, zastrupljeni možgani! Nisem se utrudil, nisem omahnil. Po ozdravljenju (V. je, ko sem postal močan, večkrat legla k meni in sva se božala po napeti sedanjosti) sem prenehal z mo. nedeljo je prišla mama, se veselila naraščajočih številk v knjigi prihodkov, potem pospravila stanovanje. Ko sem se zvečer vračal z vaje gledališke skupine, sem zamišljen zavil s ceste in se znašel pod kostanjem na dvorišču za ravnateljevo hišo. Gospa profesorjeva je gledala skozi okno, luč ji je iz oza�dja padala na polna gola ramena. Nisem mogel odmakniti po�gleda, oprezal sem iz sence, zdelo se mi je, daje zaznala mojo prisotnost. Ni se umaknila, nasprotno! Začela se je slačiti, se erotično zvijala, da sem imel usta polna sline. Težke prsi so, ko si je odpela modrc, zanihale, zarisale v zraku dvojni mali m. Repek se je nemudoma odzval in spremenil v veliki I. To je višek literature, ki jo trenutno zmorem. Naj ostane tako. 17.10. Bela koščena groza me je prijela za vrat, da sem hropel. Kup potne crkotine. Spet vbrizg. Jutri začnem pisati.

SLAVKO G. in EVROPSKA GOGA: ZDAJ O TEM OBSTAJA VIZIJA[uredi]

»V nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brez�barvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče - da, mogoče je celo že mrtev. Prav potiho je umrl, da ni zbegal stvari krog sebe, in predmeti so ga sprejeli medse. Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves maj�hen je in zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej,« se izpisuje vizija črtice Mansarda. »Človek, samoten kakor jaz,« mrtev in živ hkrati, živi mrtvec, nemočni predmet časa, baudelairovski homo duplex, shizofreni človek postarane modeme Evrope. Njeni temelji so gnili, njene hiše »povsem pošev nagnjene nad cesto,« pravijo didaskalije v Sceni. Na to prizorišče je postavljen - ne, tako ga sam zaznava in iz sebe vizionarsko projicira - Slavko Grom: oseba, ki bega med velemestom in provinco Srednje Evrope, med meščanskimi inštitucijami in beznicami, med Ljubeznijo in bordelom, Freu�dom in« željo, medicino in samomorom - in piše, piše, da bi iz sebe izgrebel smisel teh nasprotij. Ali so nasprotja v njem samem? Je torej klinični primer shizofrenije? Ali pa prežijo okrog njega, da s svojo pisateljsko senzibilnostjo le zaznava njihovo utripanje? Je torej normalen človek, ki se le odziva na shizofreni duh moderne Evrope? »Resnično ne more biti to, kar se pojavlja kot zunanja realnost. Resničnost moramo ustvarjati mi sami. Izgrebsti moramo smisel nasprotij. ... Umetnik ne vidi, on gleda. Ne opisuje, doživlja. Ne obnavlja, ustvarja. Ne jemlje, išče. Veri�ga dejstev: tovarne, hiše, bolezen, vlačuge, kričanje in lakota več ne obstaja; zdaj o tern obstaja vizija.« Tako je moderno umetnost svojega časa opisal Kasimier Edschmid v časopisu N eue Rundschau. Letnica izida: 1918. Prizorišče dogajanja: Srednja Evropa. Pulz dogajanja: obdobje ekspresionizma. PoŠev nagnjene hiše (in duh) so pogosti motivi ekspre�sionističnega urbanega slikarstva - Maxa Beckmanna (Sina�goga, 1919), Georga Grosza (Metropolis, 1917), najbolj za�majane so v vizijah Ludwiga Meidnerja (Apokaliptično mesto; Goreče mesto, 1913). Poševnih hiš in duha pa ni mogoče ra�zumeti brez kulturnozgodovinske predzgodbe; toliko bolj upravičeno jo je pripovedovati, ker je Zmagoslavje podgan paradoksalna mešanica romana s ključem in biografskega romana, njun skupni izvor pa je - kljub Deklevovi lirizaciji pripovedi - tudi zgodovinski roman. Evropa, pošev n a g nj ena: kratka zgodo vi n a prostora in č a sa polnem razmahu industrijske revolucije Evropi dejan�sko vlada zadovoljni meščan: tehnične iznajdbe so mu olaj�šale vsakdanje življenje, nepredvidljiva narava je ostala za robom velemest, ki se nenehno širijo; kot delo človeških rok za potrebe sodobnega urbanega človeka se prostor mesta zdi pregleden, varen in obvladljiv. Tovarne producirajo kapital, ki vladajočemu sloju zagotavlja udobno, brezskrbno in zauplji�vo eksistenco, državne vladavine s svojo skrbno organizirano birokratsko strukturo skrbijo, da dan sledi dnevu: vse staro se nenehno poseda v modo vsakdanjega življenja, ki teče v stabilnem in predvidljivem redu. V njem ima vsaka družbena skupina in celo vsak posameznik svoje natančno odmerjeno mesto. Ve se, kaj komu pripada. Ve se, kaj je resnično, do�bro in koristno in naj se nikakor ne spremeni. Perspektive so očarljive: nič ne kaže, da bi karkoli ogrozilo dobrine meščan�skega življenja, kar pa je v njem še slabega, nenehno napre�duje k izboljšavi. Tehnične iznajdbe se čedalje bolj kopičijo in obvladujejo nepredvidljivo naravo, zastavonoša Darwin z empirično in eksaktno metodo triumfalno vodi Znanost k od�krivanju poslednjih resnic, pozitivist Taine brezprizivno raz�loži posameznikovo individualnost z determinantami okolja, zgodovinskega trenutka in dednostnih mehanizmov, z raz�mahom psihologije tudi duša postaja osvojena zemlja, človek pogleda na Boga z dobrodušnim, če ne že kar pokroviteljskim nasmeškom, medicina vsaj navidez čedalje uspešneje varu�je, podaljšuje in izboljšuje človekovo fizično eksistenco, duha mu za ušesi prijazno čehljajo lahkotne operete, pompozni šarm opere, konvencionalizirana harmonija klasične glasbe, ne pregrobi likovni in literarni realizem - in kljub temu se tudi zdaj, kot vedno, najdejo nergači, ki jim harmonični red sveta ni všeč; še več, rohnijo, daje lažen! Gibljivost - obvladovanje prostora in časa - je postala ne samo komfortna, marveč tudi zastrašujoče neobvladljiva di�namika življenja. Učinki modernizacije v zavest daljnovidnej- ših posameznikov vnašajo srhljivo metafizično razsežnost dinamizma. Človek se zdi obsojen na nenehno spremembo, stabilni temelj eksistence tone v preteklik, kriza kolektivnih in individualnih identitet se razmnožuje in poglablja. »Ljudje so živeli v stanju inkonsistence, v nepretrganem spreminja�nju ... v situaciji negotovosti, ki je nastala, ker je bil značaj elementov v novem /urbanem/ življenjskem okolju bežen in spremenljiv,« opisuje drugo polovico 19. stoletja Moritz Csaky. Situacijo negotovosti poglabljata dve komplementarni liniji modernosti; različni sta si, a ena utemeljuje in pojasnju�je drugo. Komfortno metafiziko napredujoče harmonije sveta ute�leša zadovoljni meščan; Matei Calinescu jo zato preprosto imenuje »buržoazna« ali »meščanska modernost«. Njej kom�plementarna linija je »estetska modernost« - ne more nas presenetiti, da jo uteleša umetnik-vizionar, po družinskem izvoru večinoma sicer tudi sam meščan ali vsaj izobražen v mišljenjski tradiciji meščanske ere. Vendar je skozi razum in doživljaj, ti dve arhimedovi točki novoveške filozofije, do�umel meščansko filozofijo napredka do tistih najskritejših kotičkov, iz katerih v opazovalca zareži mrzel paradoks: po�sameznikovo napredovanje teče v nič, v smrt; kje še najti ute�ho? Prvi v vrsti nepreslišno glasnih nergačev, ki so še v slast�nem utripanju žil po erotičnem aktu prepadeno obstali pred vizijo od črvov zažrtega, trohnečega telesa lepe ljubice - prva res glasna zavest meščanskega nihilizma je bil lirik in esejist Charles Baudelaire. A sam je svoj metafizični obup še zmogel racionalizirati v lepo formo rimanih verzov ali celo soneta. Odtlej, od približno leta 1850 naprej, se v vrsto nizajo njegovi duhovni dediči, na primer: Oscar Wilde, ki Doriana Graya lepoto - pusti izničiti brez presežka, da se roman odsekano konča v nepomirljivem paradoksu. Stéphane Mallarmé: raz�glasil se je za živega priklicevalca lepega Nič, ki se nenehno izničuje v nepomirljivem paradoksu. Henrik Ibsen, čigar Os�wald ob koncu drame Strahovi brez krivde in brez odrešitve iz zatemnjene zavesti obupno kliče sonce. Arthur Rimbaud, »pesnik-videc«. Maurice Maeterlinck, ki je na oder priklical nevidno »tretjo osebo« Smrt, človeka pa brez izhoda zvotlil v njeno marioneto. August Strindberg, ki je pred Freudom na oder priklical brezosebni Nagon, človeka pa brez izhoda spremenil v njegovo marioneto. Še vedno Strindberg, ki seje v metafizični »krizi inferno« potopil do dna človekovega pa�radoksnega bivanja v času in, namesto da bi si izmislil lažno meščansko uteho v nekakšnem Smislu in Sistemu, na oder postavil kaos živih mrtvecev, v niču časa otrple in vreščeče človeške marionete - Sonato strahov. (Zaključena in sistema�tična struktura tradicionalne drame je s tem, kot v moderni slovenski drami o Gogi, seveda razpadla v franže.) Front�ni bolničar Georg Traki, ki izreka lepoto trohneče sedanjo�sti z zgroženim in fasciniranim, napetim, a stišanim glasom med krikom in molkom, na robu brezna. Njegov glas - tip�sko, kot splošno stanje človeškega duha, ga grafično izriše Munchov nemi Krik - zaduši vreščanje granat in bojni plin. Prva svetovna vojna se lahko začne. Umetnike najprej navda z ekstazo mogočne katarze: kot umetnost bo vojna izbrisala »grdoto, bolnost in hipokrizijo« (G. Grosz), vso meščansko laž, in očistila in pomladila prostor za novo umetnost novega Človeka. »Tam zunaj je bil čudoviti, čarobni hrup bitke ... želim si, da bi lahko naslikal ta hrup ... vojna je čudež« piše slikar Beckmann s fronte leta 1914 in ‘15, ko je v njem še plalo navdušenje prostovoljca - sla po spreminjanju sveta, kot v mnogih drugih. A izkušnja je bila prestrahotna: trupli vizionarskih umetnikov Augusta Mackeja in Franza Marca sta se razkrojili v blatnih jarkih, Beckmann, E.L. Kirchner in Oskar Kokoschka so doživeli psihofizični zlom, pesnik Traki je neuspeli poskus samomora po bitki pri Grodeku novem�bra 1914 uspešno ponovil s prevelikim odmerkom kokaina. Slikar Otto Dix ter na primer književnika Gottfried Benn in Ernst Toiler so ostali živi, a nič manj sprevideli, da katar�zični militarizem dejansko služi nihilističnim »vrednotam« meščanskega reda. » Ailes steht und fallt mit dem System«: v spopadu meščanske in estetske modernosti votla vera v na�predek prve zmaga nad metafizičnim obupom druge, a to je le retardacija v drami evropske mentalitete. Finale razreši ta konflikt modernosti v brezup - a z njim je drama samo formalno končana. Razreši pa ne nič. »Entartete Kunst« : kdo j e n o r e c , duša ali svet? »Vsako umetniško delo j e otrok svojega časa ... Tako vsa�ko obdobje kulture ustvari svojo lastno umetnost ... podob�nost notranjih teženj v celotni moralno-duhovni atmosferi,« začenja Vasilij Kandiiiski znameniti esej O duhovnem v umet�nosti (1912) in nadaljuje: njena forma je »pozunanjenje no�tranje vsebine«. »Ko so se zrušile religija, znanost in morala (slednja pod Nietzschejevo težko pestjo) ... je človek odvrnil pogled od zunanjosti in ga obrnil vase. Književnost, glasba in umetnost so prva upoštevanja vredna območja, na katerih je mogoče zaznati to duhovno spremembo v realni formi ... duši pride do nestabilne vibracije, ki je celo zapletenejša, raje bi rekel, ,čezčutna‘ ... Najmodernejši glasbeniki, kot je Debussy, prikličejo duhovne impresije, ki cesto vzniknejo iz iz narave in se v čisti muzikalni formi spremenijo v duhovne podobe ... človeku, ki /notranje lepote/ ni vajen, se zdi le-ta seveda grda ... /kot na primer atonalna/ Schonbergova glas�ba . . . v kateri glasbeni doživljaji niso akustični, marveč čisto duševni. Tu se začenja ‘glasba prihodnosti’.« Umetnost verjame v svojo prihodnost. Da jo bo lahko uresničila, mora rušiti zgradbe preteklosti. Na sebi tako re�koč opravlja postopek freudovske psihoanalize, ki se je javno začela leta 1899 (izid Interpretacije sanj) in nato pronicala v mentaliteto sočasno s pojavom ekspresionistične umetnosti: od okoli leta 1910 naprej. Umetnost tega časa na sebi torej pravzaprav (zelo intenzivno) opravlja psihoanalitsko reflek�sijo krivde in osvobajanje pred Očetom - tradicijo. To počne z »deformacijo« forme, s »sanjskim« postopkom metaforič�ne zgostitve in metonimične premestitve. Želja je znamenje manka, usmerja se v pridobitev ugodja. Vendar ugodje preti, da bo v realnih okoliščinah povzročilo hujše neugodje. Nema�ra popolno destrukcijo. Tako želja sicer ostane realna, vendar se potlači in »izpolnjuje« s fantazijo. Umetnina po Freudu ba�lansira med realnim in imaginarnim. Fantazijsko zadovolje�vanje realne želje vzbuja ugodje prav zato, ker je imaginarna zadovoljitev, lahko bi rekli, umetniška distanca do realnosti. Realnost je v času, ki ga opisujemo, prostor neznosne stiske, v kateri se zdi, da odrešitve ali prihodnosti sploh ni. Najbolj slišno je čas brez odrešitve vizionarsko prerokovala književ�nost »estetske modernosti« (ekspresionistična med leti 1910- 20/25) - saj je svoje slutnje izražala z besedami. Stilizacija občutja so patos, v abstraktne besede tipizirana čustva, tipični motivi večera, jesenskih aster, somraka, netopirjev, sončnih zahodov in njihove zlate barve, krvavordeči odtenki, bolezni, bolnišnic in mrtvašnic, podgan, trohnobe. Slavkovi teksti jim pridružijo okostnjake. Groteska, ki izvira iz nepomirljive na�petosti med duhom in (razkrajajočim se) telesom, iz vsebine seže v formo. Ritmika verza izraža občutje, zato pesem le še izjemoma ohrani klasično formo. Dramsko strukturo razkroji centralni jaz, ki iz sebe pozunanja kaotične podobe svojega kaotičnega duha, razporeja jih v strukturo postaj, kjer je ko�nec enak začetku ali se podvaja v različne konce, s čimer uki�nja tek časa, napredek v razrešitev tesnobe in upanje. Ali pa dramsko strukturo razkroji nevidni »epski pripovedovalec«, ki simultano predstavlja mnoštvo divergentnih dogajalnih fragmentov. V romanu se napredovanje individualne usode prav tako razkroji v mnoštvo mrgolečih fragmentov - epizod dinamične sedanjosti, ki jih alogično »povezuje« princip montaže: »če romana ni mogoče kot deževnika razsekati na deset kosov, da se vsak del giblje po svoje, ne velja nič« (Al�fred Doblin). Ali pa zgodbo ukinja esejistična refleksija. Krajša proza bolj sugestivno izraža občutje in brezčasno brezizhod�nost. Črtice Slavka Groma, recimo, se začenjajo in médias res ter končajo le navidezno, odprte v napeto tesnobo. Manj neposredno razumljive, a nič manj srhljive so likov�ne in glasbene vizije, ki svoje slutnje o »koncu metafizike« in že oblikovano »distorzično« podobo sveta tudi govorijo skozi razkroj harmonične forme. Ni naključje, da Arnold Schôn- berg iznajde atonalno glasbo prav v kakofoničnem obdobju ekspresionizma. Če hočejo Debussy, Richard Strauss, Stra�vinski in Alban Berg uglasbiti moderne drame Maeterlincka, Wilda ali Btichnerja, se morajo odreči privajenim tradicio�nalnim blagozvočjem. (Aloisova »Kantata votlih kosti«, o ka�teri norec pripoveduje psihiatru Slavku?) V zgodnjih likovnih abstrakcijah Kandinskega, na primer Improvisation Klamm ali Roter Fleck, osrednjo kompozicijsko točko, človeški figu�rici ali nekaj, kar spominja na pulzirajočo kepo srca, z vseh strani preraščajo mrgoleče linije, liki in barve v eksplodira�nem redu. Še bolj se izginjanje človeškega izraža v grotesk�no spačenih, tipiziranih podobah vsakdanjosti: človek se v totalni, vojaški realizaciji meščanske ekonomije spremeni v (ne)koristno telo, ni več enkratna posamezna duša, marveč anonimno in amorfno socialno bitje - meščan, kapitalist, ad�vokat, prostitutka, proletarec, poet - tipska žrtev meščanske�ga sistema. Človek ekstatičnega obupa: »človek kriči po duši, Čas se spreminja v krik na pomoč« (Hermann Bahr). Krik in padec je tudi naslov enega od štirih tematskih blokov v antologiji ekspresionistične lirike Somrak človeštva (ur. Kurt Pinthus; 1920). Ker se je na videz nezrušljivi sistem tradicije zrušil v najdrobnejši prah prav po Srednji Evropi, kjer so se sesipale vladavine, države in premikale državne meje, je prav Srednja Evropa tisti prostorski temelj, lahko bi rekli tudi kancero�geno žarišče, v katerem se z novimi, sprevrženimi oblikami zlomljenega meščanskega progresizma spopadejo najbolj »deformacijske« težnje estetske modernosti. (Padec klasič�nih »sistemov« odmeva iracionalizem, s katerim sta prepo�jila začetek 20. stoletja filozofa Friedrich Nietzsche in Henri Bergson.) Krčevito spačene, groteskne tipske podobe, mrgoleči fragmenti, dinamika barv, pomnoževanje, razbitje ali zabri�sovanje linij - abstraktno razdrobljene podobe, ki sojih naci�sti pozneje imenovali »entartete Kunst«, izničujejo realizem. Skupaj s filozofskim materializmom in znanstvenim poziti�vizmom je predmet dvoma postala tudi realistična umetnost: »posnemanju« čutne, vidne, očitne resničnosti je izrečena globoka nezaupnica v imenu duha. Prostorski temelji tega srednjeevropskega dogajanja, centri neznosnega občutja dinamizma, imajo po letu 1910 več vogalov: to so mesta. Predvsem Berlin, Dresden, Leipzig, München in Dunaj. »Skrajni čas je,« piše Meidner leta 1914, »da smo začeli slikati naše naravno /!/ okolje, mesto ... vse čarobno in tuje, pošastno in dramatično na avenijah, kolo�dvorih, v tovarnah in stolpih.« Srhljivo spreminjanje, izbriso- vanje v nič, ki gaje sredi 19. stoletja še utelešala predvsem organska narava, se okoli leta 1910 preseli v novi »naravni« prostor modernega človeka, fascinantni dinamizem mesta, ki se prikaže v podobi nedoumljivega, mitskega boštva, iz- brisuje individualnost, svobodo, moč in samozavedanje - vse človeško. Deformacije, ki jih na človeku pušča mesto, gleda tudi doktor Slavko. »Rdeči trebuh Baala sije v noč, / veriga mest pokorno ga časti. /.../V mrak zavihti svojo mesarsko pest. / Zamahne. In roj zubljev se spusti / z žarečim dimom v eno izmed cest / in žge in žre, dokler se ne zdani.« (Heym: Bog mesta. Prev. K. Kovič) »Nimfe so zapustile zlate gozdove. / Pokopavajo tujca. Potem prosojno dežuje. / Panov sin se prikaže v podobi teža�ka, / ki poldan prespi na žarečem asfaltu. /.../ Na oknih bol« nišnice so grejejo prebolevniki. / Po kanalu dovaža bel parnik krvavo kugo. /.../ Iz sivih sob stopajo angeli blatnih peruti. / črvi kapljajo z njihovih požoltelih vek ...« (Traki: Psalm. Prev. K. Kovič) »Po kolovozu kaznjencev se trop / spusti v okoren tek, domov grede / čez gola polja v velikanski grob, / ki v sivo ka�kor klavnica bolšči.« (Heym: Jetniki I. Prev. K. Kovič) Mesto prevzema atribute smrtonosne, nenehno trohne�če narave. V tej viziji se dezindividualizirani človek prikaže kot mrgoleča žival. »Bolniki tiho kot krastače žde, / rdeče lisasti so od luči.« (Heym: Vročinska bolnišnica II. Prev. K. Kovič) Tudi brezdušna moč mesta/smrti se uteleša v živali. Gri�zejo mu duha ali telo, spreminjajo v polmrtveca ali mrtveca. Ena mestna žival, utelešenje zahrbtne nevarnosti, gnusobe in trohnobe, je v ekspresionistični književnosti še posebej po�gosta. »Duh Dedalov se v sencah zgane, / po mleku veje lesk dišijo. / Iz šole gosli se glasijo, / v dvorišču sikajo podgane.« (Traki: Mali koncert. Prev. K. Kovič) »Usta neke deklice, ki je dolgo ležala med ločjem, / so bila videti tako oglodana. / Ko so odprli prsi, je bil požiralnik tako luknjast. / Nazadnje so našli v zakotju pod prepono / gnezdo mladih podgan. / Majhna sestrica je ležala mrtva. / Druge so živele od jeter in ledvic, / pile mrzlo kri in tu pre�živele...« (Benn: Lepa mladost. Prev. N. Grafenauer) Tipični motivi in teme izražajo »kulturno- in civilizacij�sko kritični tok, ki skuša ... reflektirati učinke tehničnega napredka, razpad vrednot, dehumanizacijo in izgubo jaza.« (H.-G. Kemper) Po tem zlomu evropske tradicije skozi apo�kalipso I. svetovne vojne se »jaz« rehabilitira v kolektivnem kriku po »novem človeku«. Primer Dunaj in v njem Slavko Grom Času brez odrešitve se po eni od prestolnic mrtvega starega sveta potika Slavko Grom. Dunaj ne pred I. svetovno vojno ne po njej ni nagnil svojih hiš in duha v tako oster po�ševni kot kakor Berlin ali München - kot da Dunajčani ne bi hoteli verjeti, da se TO res dogaja prav njim. Nacionalizmi, ki se začno v drugi polovici 19. stoletja divje razraščati med ce�sarjevimi »ljudstvi« (in leta 1918 razbijejo monarhijo), anti�semitizem, cionizem, feminizem, socializem - vse te različne ideologije so rile skozi duha meščanske družbe, vendar so le počasi prihajale do izraza: »Sredotežna sila habsburške mo�narhije spodbuja prej občutljivost za skromna vsakdanja do�živetja kot velike ideje, prej čutnost in domišljijo kot razum.« Rezultat, ki ga vidimo tudi v meščanskem centru Dunaja skozi ogorčene oči Slavka Groma - vendar! Se ni prah tega dvojnega občutja življenja posedel tudi nanj? - »Na eni strani melanholična, s pritajeno dostojanstvenostjo doživeta zavest zatona, na drugi brezskrbna in operetna lahkotnost... Tako si torej umirajoči svet nadene masko, zasenči svoj lastni za�ton s prekipevajočim veseljem do življenja in se zateka v zu�nanjo in omamno telesnost.« Claudio Magris to mehkosladko »valčkasto« dvojnost vidi v času tik pred zlomom monarhije, vendar se njen prah usipa tudi na povojni Dunaj belle épo�que, ko je bilo treba izbirati med dvema možnostma: »Ali resignirani umik iz bojev ... ali skrajni angažma za radikalen izhod iz nevzdržnega stanja ,vedre apokalipse4« (Igor Grdi�na). Brkati cesar, ki je poosebljal statični birokratski red in z njim prežel vse plasti življenja še celo po svoji smrti leta 1916 - lik Franca Jožefa je najbrž Freudu sprožil navdih za psihoanalitsko kategorijo Očeta - je simboliziral avtoriteto nespremenljivih vrednot - določa jih »pobožnjakarska ne�premičnost in pokornost videzu« (Magris). Življenje na vrvici Trieb se je skrbno potlačeValo pod videz spodobnosti. Morda je bil Dunaj prav zaradi izrazito močnega (malo)- meščanskega reda dovzetnejši za eksistencialne teme smrti, bolezni in seksualnosti, vendar jih je znal, sloneč na tradi�ciji melahnoliČne in nostalgične literature ter na slikarskem »simbolizmu« Klimtove secesijske šole tudi v obdobju eks�presionizma skrbno stilizirati - fantazijsko »umiriti« notra�nje tenzije modernega človeka: Kokoschkove podobe dosti�krat le z nakazano gesto sugerirajo notranjo napetost ljudi, ki so sicer videti povsem pasivni, negibni. Tudi Schielejeve slike so. kot Traklova lirika, statične ali, po slikarjevih bese�dah: »Vse je mrtvo, medtem ko je živo.« Namesto Munchove�ga Krika se po tem svetu razpreda neznosna, »klopotajoča« tišina. Slavko in Josipina v noči slišita klopotajoč korak, ki se nenadoma ustavi. »Šepavec!« Predmestje obstane v ne�znosni napetosti, čakajoč na zločin, na »dogodek«. Dogodka ni, tišina otrplega časa neznosno traja, noč je negibna. Za Kokoschko je habsburška statika postala tako neznosna, da je moral oditi v Berlin (kjer je Henvarthu Waldenu pomagal ustanavljati promotorsko revijo ekspresionizma, Der Sturm): »Nad vsem vlada takšna strogost, kot da nikoli nihče ni slišal krika. Vsakogaršnji odnosi se dogajajo na tako mrtev in po�polnoma spoštljiv način in ljudje so takšni ... proizvodi zna�čajskih tipov, kot da bi bili lutke« (1909). Lutke ali zatrtje osebnih značilnosti, »nagnjenje do maske je značilna nota te literarne omike ... Usoda /tudi/ Schnitzlerjevih oseb bo enaka usodi mehaničnih in neizrazitih lutk,« piše Magris o dunajskem duhu. Gledanje pisatelja, dramatika in zdravnika Arthurja Schnitzlerja je hladno klinično, kot znanstvena ref�leksija doktorja Freuda. Mi pa vstopamo na dunajsko prizorišče skozi neposredno izkušnjo Slavka Groma, ki je sicer slušatelj klinične psiho�logije, a tudi umetnik. Pri bolnišnični praksi, v teatru in sa�lonih je zlikani in le občasno jedki opazovalec meščanske hipokrizije (erotika za prestiž in užitek, neslišana resnica »norcev«), v bordelu je sredi noči obupani iskalec trenutne erotike za užitek in samopozabo čisto v dunajski maniri, pod masko doktorja Nachtigala. Kot raztrgani človek hrepeni po pristni erotični ljubezni, zmagoslavju življenja, a če se mu ta uteleša v čedalje manj dosegljivi Josipini, je sam, prestrašen od smrtonosnega življenja, obsojen le na (v Srednji Evropi še posebej močno) hrepenenje po minulosti. Hrepenenje iz strahu pred resničnostjo je, kot razkrivajo Pisma Joži, encim, ki tudi Slavka Groma postavlja v kontekst Spenglerjevega Propada Zahoda: v njem je, kot Maeterlinckova ali Strindbergova ali Kokoschkova oseba, lutka časa, torej lutka smrti in hkrati erotičnega nagona. Tak, tipizirano groteskni živi mrtvec med krikom in molkom, norec, kot vsi drugi, ali normalen, kot vsi norci, je sam in takšne so osebe njegovih črtic in dramskih besedil (saj se, kot Freudov sogovornik na to precej spozna) takšna je deformirana struktura modernega življenja in deformirana struktura Slavkovih tekstov: »Duhovno v umet�nosti« (Kandinski) s polno zavestjo spreminja njeno formo. V eksplozivni razkroj. Provinca Ljubljana Dokler je na Kodeljevem in v psihiatrični bolnišnici na Studencu opravljal obvezno stažistovsko tlako, je Slavko v ljubljanski etablirani kulturi in boemi našel malo sorodnih duš, ki so zmogle, kot dunajski literarni lik Oskar Rosenberg, reflektirati občutek civilizacijske apokalipse: slikarja Čoro Škodlar in Ivan Vavpotič, zdravnik Adolf Zorec. Književnika, ki resonirata civilizacijsko krizo podobno kot Slavko, sta Miran Jarc in Ludvik Mrzel. Srečko Kosovelje ob Slavkovem prihodu v Ljubljano leta 1926 mrtev. Podbevškova »avantgardistična« soareja v Slavku ne vzbudi katarzičnega umetniškega doživ�ljaja; sam je bolj na resignirani liniji umetniškega ustvarjanja kot pa zaletavega angažmaja. In »etabliranci«? Živi mrtveci, kaznjenci in podgane ateističnega Slavka so v usodnem na�sprotju z novoromantičnim vitalističnim idealom poeta laure- atus Otona Župančiča ali s katoliškim simbolizmom Antona Vodnika. Josip Vidmar, Božidar Borko in Vladimir Bartol niso imeli pripomb ob moderni tematiki in strukturi prebojne Goge, druge kritike je zmotila ideja, ki prerašča formo - pripovedna forma Slavkovih tekstov je doživljajska, eliptično lirizirana, dramska forma Goge je kaotično lirizirana in brez repa in glave razpade v materializirane halucinacije centralnega jaza. Naturalist Fran Govekar, ki upravlja z literaturo časopisa Slovenski narod, pusti Slavkovo pošiljko v predalu - štirinajst let. Fran Albreht, ki upravlja z literaturo časopisa Ljubljanski zvon, je do razkrojenih struktur dokaj zadržan. Itn. V Beogradu, ki je bil tedaj dovzetnejši za mo�derne avantgardne in ekspresionistične pobude, je leta 1929 Slavkov veliki dramski tekst - najmodernejša slovenska drama pred letom ‘41 - dobil nagrado. Goga potem leta 1930 sicer izhaja v Ljubljanskem zvonu (ljubljanska Drama jo uprizori leta *31), a glavnino Slavkovih tekstov objavi pi�satelj Vladimir Levstik, urednik feljtona pri časniku Jutro. Ljubljana, ki jo stiska beograjska centralistična politika in pogrmevanje diktatur z zahoda, severa in vzhoda, se bolj ubada z nacionalno, socialno in religiozno zavestjo; od eks�presionistične literature rajši izbira tisto, ki se bliža liniji mesijanskega - »O, Mensch« - socialnega patosa. Slavko, ki uteleša prvotno in modernejšo ekspresionistično linijo di- sociiranega subjekta (Lado Kralj; oz.: »Ichdissoziation« po S. Vietta in H.-G. Kemperju), je - četudi najbolj otrok svojega časa - paradoksalno zgrešil svoj čas. Z vidika literarne de�javnosti je postal to, kar se je vseskozi videl, živi mrtvec. Po letu 1930 je pisal le še članke in predavanja o umetnosti in psihoanalizi. Učinke morfinističnih obredij je na njem, umak�njenem v stisnjeno provinco, dokončal rak. Shizofreni spoj: roman s ključem in biografski roman Biografski fakti so naslednji: rojen 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Oče usnjar smrad, odrte kože in podgane, ki spremljajo tovrstno de�javnost, so vplivi miljeja na Slavkovo ustvarjalnost. Gimnazija v Novem mestu. Med leti 1918-26 študent medicine na Du�naju; seznanjanje z modernimi gledališkimi tokovi in freu�dovsko psihoanalizo. Gledališki poskusi v Šmartnem: leta 1923 uprizarjajo Cankarjevo Lepo Vido. Slavkova »Lepa Vida«, obsesivni hrepenenjski objekt, postane nadučiteljeva hči Joža Deželak, elektroinženirka (ki, verujoč v še neodkrite sile elektromagnetnega valovanja, zapisuje »narek« pokoj�nega Slavka in se zavzema, da bi urednik L. Kralj ta besedila umestil v Slavkova Zbrana dela. L. Kralj ji ne ugodi. Prim. Jančarjevo novelo.) Med leti 1926-29 stažiranje v Ljubljani. Spor s primarijem dr. Alozom Zalokarjem; Slavku je onemogočena zaposlitev v ljubljanski bolnici za ženske bo�lezni. Leta 1929 razhod z Jožo; 15. julija selitev v Zagorje, kjer do smrti 3. avgusta 1949 opravlja službo splošnega zdravnika. (Za morebiti vzbujeno pozitivistično slo: o osebah, s katerimi se druži ali jih gleda Slavko v Zmagoslavju podgan, prim. Lado Kralj (ur.): Zbrana dela II: Opombe.) Zmagoslavje podgan je roman, ki ga zanima ena, osred�nja, nenavadna (totalno odbita) oseba: to je Slavko Grom. Njegovi trije deli so trije dogajalni prostori Gromovega živ�ljenja: Dunaj, Ljubljana, Zagorje. Vmes Slavko ne za pre�dolgo in ne vselej radostno nekajkrat skoči tudi v Šmartno. To pa so, glej si ga no, prostorske koordinate, ki nam od pouka književnosti zvenijo nekam znano. Tudi besedica Goga ne zveni čisto tuje. Je Zmagoslavje podgan torej biografski roman o -...? Če roman načrtno sledi biografskim dejstvom, utemelje�nim na dokumentih in pričevanjih, je biografski. Tako so - v izhodišču zgodovinski - romani od romantike naprej slavili veličino posameznika, ki je v svojem času in prostoru pustil globoko sled. Ta sled so dokumenti o njegovem delu, njegovo delo samo, dokumenti njegove okolice - več od tega, junakovo čustvovanje, razmišljanje, drobni vsakdanji pripetljaji - vse to pa je izmišljija. Ali tudi ne izmišljija? Heglov dedič v rečeh (duhovne) zgodovine, Wilhelm Dilthey, je trdno verjel (in ob�sežno argumentiral!), da je najprimernejša zgodovinarjeva metoda vživljanje v zgodovinski prostor-čas. Doživljaj-vživljaj je namreč najzanesljivejša stična točka med zgodovinarjem - Človekom sedanjosti - in junaki zgodovinskega časa - ljudmi preteklosti. Najboljši zgodovinski roman je torej biografski roman, najprepričljivejša podoba zgodovinskega človeka zgodovinarjeva doživljajska projekcija. Sicer je oprta na do�kumente, a povezuje jih zgodovinarjeva subjektivnost. (Z Diltheyevo spodbudo je nemška duhovnozgodovinska šola ravno v prvih dveh desetletjih 20. stoletja - »kriznega časa« spisala nemalo impresivnih biografsko-zgodovinskih del.) čeprav se biografu Deklevi torej še sanja ne, kaj VSE se je S.G.-ju pletlo po glavi, ko so se mu kopičili motivi za Gogo, ali kako je potekal pogovor z norim godcem Aloisom ali kako je doživel Greto Meyer, so Goga, dunajska psihiatrična bolnišnica in Greta Meyer dokumentirano obstajali v živ�ljenju S.G. kot povsem realni dogodki, predmeti in osebe. Ko jih Dekleva medsebojno prepleta in »osmišlja«, ravna kot bio- graf-romanopisec (po Diltheyu tudi kot zgodovinar). Ampak zdi se, da Dekleva noče biti čisto preprosto biograf-zgodovinar. Zdi se, da noče zagospodovati nad pre�teklo resničnostjo. Skuša jo doživeti in razumeti, ne pa se ji vsiljevati. Zakaj bi sicer zgodovinski kronotop izpisoval (z izjemo epiloga, ko se Slavkova kreativnost konča) brez da�tacij? Zakaj »rekonstruiramo« dogajanje po Gromovih do�življajih dogodkov, kot so dunajski nastop Stravinskega, ljub�ljanska Podbevškova soareja, Lindberghov letalski polet čez ocean (ki presune dunajskega kritika kulture Karla Krausa v časniku Die Fackel)? Zakaj bi sicer Dekleva kljub mnoštvu citiranih literarnih in sugeriranih kulturnih dokumentov zgo�dovinsko resničnost Dunaja in Ljubljane potujil - osrednji osebi in še prenekaterim drugim spremenil imena, da so sicer še vedno prepoznavna po zvočni podobnosti, vendar ne resnična zgodovinska imena? Zakaj bi torej biografski ro�man paradoksalno združil z zvrstjo romana s ključem? Da bi bralca postavil pred dražljivo uganko? Potem bi moral imena spremeniti temeljiteje. A so zlahka prepoznavna, kot v Deklevovih romanih Oko v zraku in Pimlico. Združitev dveh izključujočih se romanesknih zvrsti po eni strani izraža zavest, da rekonstrukcija preteklosti ni mogoča. Subjektivizacija dokumentov je edina možnost biografskega romana. Po drugi strani ta združitev poudarja subjektivno ustvarjalno romanopiščevo svobodo: je kot vidni Šiv, ki opozarja, da Slavka gledamo skozi oči vizionarskega doživljevalca, ne pa »vedca«. Skladno s tem teče menjava pripovedovalcev: tretjeosebni gleda Slavka z rahle razdalje, zapisuje tisto, kar Slavko vidi in pretresa z drugimi osebami. Prvoosebna pripoved je Slavkov lastni doživljajski tok, notranji govor in fiktivni nagovor - včasih retrospektivno, kakor mu preteklost poljubno vdira v spomin, včasih iz neposredne se�danjosti - ti odlomki so nemalokrat najiracionalnejši utrinki, kaskade narkotičnih halucinacij in kaskade metafor na erotično (Jožino) temo: lirizacija pripovedi, pravcate pesmi v prozi. Katarzična umetniška ustvarjalnost, s katero Slavko po Freudu - tokrat asociativno kompenzira (nevzdržno) resničnost. Tu se struktura dokumenta, Slavkove korespon�dence z Jožo, precej pokriva s strukturo fiktivnih lirskih na�govorov Jože v romanu: to je struktura obsesivne variacije istega, izraz zanosa in - realne nemoči (»ustvarjalno občutje smrti«?). Vsebinsko pa se roman prekriva z dokumenti, ko citira Slavkov tok zavesti; ti dokumenti so namreč literarni dokumenti: stavki, odlomki ali vsaj motivi S.G. literarnega opusa in korespondence. Citator, pripovedovalec romana tako postane tudi Slavkov rezoner, »Gogan« (Slikar iz Goge?), njegov dvojnik, ki s popolno privrženostjo ureja počasno kon�strukcijo Goge in počasno destrukcijo Slavkove osebnosti v literarni - eksplozivni red. Ne le biografski in literarni do�kumenti, ki jih v pripoved montira Deklevov roman - tudi sama struktura tega romana, v kateri souglašeni mrgolijo fragmenti kot deset kosov Doblinovega deževnika, in kjer se doživljevalec in rezoner razcepljata in spajata v »shizofrenega« pripovedovalca - tudi sama struktura Deklevovega romana je svojevrstna rekonstrukcija shizofrene ekspresionistične kulture in (Slavkove) literature. Vanesa Matajc