Zgodba o medvedku Skuštrančku
| Zgodba o medvedku Skuštrančku Zdenka Obal |
| |||||||||
Pred časom, še ne dolgo tega, je na prostrani ravnini stala mogočna tovarna, v kateri so izdelovali plišaste igrače vseh vrst: medvedke, levčke, žabice, pikapolonice, konjičke, zajčke, jelenčke, opice in še bi lahko naštevali. Daleč naokoli ni bilo nobene tovarne, ki bi lahko ponudila takšne izdelke.
Zelo domiseln direktor je na enem izmed sestankov naznanil: »Predlagam, da začnemo izdelovati žive igrače.« Svoji tajnici je dejal: »Ti si ženska. Imaš otroke. Razmisli, kako naj idejo uresničimo.« Tajnico Marijo je čakala težka naloga. Premišljevala je in premišljevala, kako bi oživila igrače. Domislila se je.
Direktorju je z navdušenjem odkrila zanimivo idejo: »Igračam moramo dati ljubezen. Ja, ljubezen bo oživila pliške. Vendar sama ne bom zmogla. Najbolje bo, da mi pri tem pomagajo deklice, ki imajo zelo, zelo, zelo rade plišaste igračke.« Direktor se je strinjal s tajnico.
V tovarno so tako povabili velike, majhne, debele, suhe, modrooke in rjavooke deklice. Tako z valovitimi, ravnimi, kodrastimi lasmi … Na pogled so bile zelo različne, a imele so skupno točko - vse so bile velike ljubiteljice plišastih igračk.
Tajnica je prijaznim puncam rekla: »Tako, deklice moje. Izbrali smo vas, ker vemo, da imate zelo rade plišaste igračke. Od vas pričakujemo, da jim boste izkazovale ljubezen in naklonjenost in naredile boste čudovito delo. Pomagale nam boste, da bomo igračam vdihnili življenje.« Punčke so se zahihitale. Bile so vesele, da bodo lahko pomagale.
Marija jih je peljala k igračam. Deklice so stekle k njim in jih z navdušenjem stiskale k sebi, jih božale, žgečkale … Prvi je oživel pogumen levček. Veselo je vzkliknil: »O, živ sem!« Ko so še drugi pliški zaznali toplino dotika in se ob tem počutili varno, so drug za drugim na široko odpirali oči in v prsih jim je začelo biti srce.
Ostal je samo še en pliško. Edini, ki še ni oživel – medvedek Skuštranček. Ta medvedek ni bil posebno všeč punčkam, ker ni bil izdelan po zadnji modni muhi. V modi so bile igrače z gladkim plišem, on pa je bil svetlo rjave barve, z malce valovitimi vlakni. Ni bil gladek in prijeten na otip, ampak je dajal razmršen, skuštran videz. Ko so punčke zagledale Skuštrančka, so se začele norčevati iz njega. Nobeni ni bil všeč in zato ga nobena ni hotela ljubkovati.
»Jaz že ne bom oživila tega grdega medvedka, kar ti ga daj,» je črnolasa Taja dejala deklici, ki je stala za njo. »Jaz ga tudi ne bom,« se je otepala slednja.
Iz ozadja je tedaj stopila zlatolaska in zaklicala: »Nesramne ste! Tudi on ima pravico živeti. Jaz ga bom oživila, zame je prav poseben medvedek!« Vzela ga je v naročje, ga ljubeče pogledala, stisnila k sebi, pobožala in poljubila. Telo Skuštrančka se je premaknilo. Presrečen je oživel v zlatolaskinem naročju, a ne za dolgo. Žal je zlatolaska še isti dan zbolela in medvedek Skuštranček je spet ostal sam. Žive igračke so bile v tovarni eno leto, da so se pripravile na življenje med igračami. Punčke so jim nudile varno zavetje, stale so jim ob strani, ko so jih potrebovale, jih spodbujale in imele rade. Medvedka Skuštrančka pa ni marala nobena punčka. Najbolj ga je bolelo, da se ni mogel k nikomur zateči in se stisniti, ko ga je bilo strah ali je bil osamljen. Čakal je, da mine leto, in upal, da bo čim prej v objemu otroka, ki ga bo izbral in ga imel rad.
Leto je minilo in igrače so odpeljali v trgovine, deklicam pa zabičali, da ne smejo izdati, kako lahko igrače oživijo. Ko so otroci kupovali igrače, niso vedeli, da kupujejo pliške, ki oživijo in živijo tudi svoje življenje.
Zlatolaska, ki je Skuštrančku vdihnila življenje, je pogosto mislila na medvedka. Ni ji bilo vseeno, da ga je pustila samega. Hodila je mimo trgovin z igračami in ga iskala. Nikjer ga ni našla. Verjela je in upala, da je našel topel dom, pri otroku, ki ga bo imel rad.
Medvedek Skuštranček je bil zelo všeč Zalini mamici, zato ji ga je kupila za rojstni dan. Čeprav je Zalo krasilo lepo ime, ni imela plemenitega srca. S Skuštrančkom je grdo ravnala. Metala ga je ob tla, ga zmerjala, se norčevala iz njega in mu govorila, da je grd.
Niti druge igrače, ki so živele pri Zali, ga niso marale. Tudi one so ga dražile in ga oštevale. Izločile so ga iz svoje sredine in se niso hotele igrati z njim. Skuštranček je bil žalosten. Pomislil je: »Ne razumem, zakaj vsi govorijo, kako lepo je živeti. Živim med igračami pa sem kljub temu čisto sam. Ah, življenje sploh ni lepo.«
Čeprav se mu je godilo zelo slabo, je Skuštranček sanjaril o boljši prihodnosti. Predstavljal si je, da je med najlepšimi in da ga imajo vsi radi. In čisto zares se mu je končno nasmehnila sreča.
Na obisk k Zali je prišla njena sestrična, zlatolasa Gala. Gala je bila bistra, prijazna in radoživa punčka, ki je slikala prečudovite slike. Vanje je vložila veliko truda in časa in bila je ponosna nanje. Bile so ji tako ljube, da se od nobene ni mogla ločiti.
Ko je vstopila v Zalino sobo, ji je pogled obstal na medvedku. Takoj ga je prepoznala. Z žarečimi očmi je pogledala Zalo in ji rekla: »Ti imaš mojega medvedka. Povsod sem ga iskala.« »Tvojega?« je nekoliko posmehljivo vprašala Zala. »Kolikor vem, je ta medvedek moj.« »Ga imaš rada?« jo je vprašala Gala. Zala se je namrdnila: »Le kdo bi imel rad tako grdega pliška?«
»Jaz, jaz!« je veselo rekla Gala. »Daj ga meni, če ga ne maraš! Lepo bom skrbela zanj.« »In kaj boš ti dala meni?« jo je vprašala preračunljiva Zala. Gala jo je pogledala. Kar zdelo se ji je, kaj bo v zameno zahtevala Zala: »Kaj si pa želiš?« »Saj veš Gala. Sliko Božička,« ji je odgovorila Zala. »Ampak ti medvedka ne maraš. Želiš pa, da ti dam mojo najljubšo sliko. Daj, Zala izberi kakšno drugo sliko. Veš, da je ta moja najljubša,« jo je prosila Gala. »Ne, če hočeš medvedka, mi boš morala dati to sliko, drugače ti ga ne dam,« je zahtevala Zala.
Gala je tiho premišljevala: »Kar naj ima sliko. Medvedek je vreden veliko več. Lahko se bom z njim igrala, ga negovala in ga imela rada. Sliko pa … Še eno bom naredila. Še lepšo. Takega medvedka pa ne najdem nikjer več. Pa še živ je.« Pogledala je Zalo in si mislila: »Tega ti ne bom povedala. To bom vedela samo jaz. To bo ostala medvedkova in moja skrivnost. Za vedno.«