Zbrani spisi: V. zvezek

Levstikovi zbrani spisi. V. zvezek. Proza III. Vsebina: Kritike in polemike. II. del. – Fran Levstik (s podobo). – Izjava. – Levstikovi spisi, ki niso tiskani v tej zbirki. – Tolmač. – Kazalo. Fran Levstik

Uredil: Fran Levec

Izdano:	Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg (1895)
Viri:	Dlib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kritike in polemike. Drugi del

Imena slovenskih krajev

Imena vasém razlagati je težka reč, ker niso vzete samo rekam, drevesom in legi tega ali unega kraja, ampak še brez števila druzih vzroko v je, zakaj se je tej vas i prav to ime zdelo, zakaj ne kako drugo. Vse to bi razlagatelj moral dobro vediti; moral bi tedaj znati zgodovino skoraj sleherne tokave, čigar ime bi hotel jezikoslovno pretresati. Vendar bi se pa tudi ne smel dati preslepiti nekterim tacim pravlicam , ktere je mnogo poznejše porodilo zdanje vaško ime. Tako za Turjak pripovedujejo nekteri ljudje, da ima za tega del to ime, ker so nekdaj v tem gradu skupaj gospodovali trije bratje, trije Jaki; al kdo bode to verjel? Vidimo tudi mnogo tacih vaških imen, ktere so po vsakdanji rabi tako zeló okršene, da najbistroumnejšemu, na vse strani omikanemu jezikoslovcu ni več mogoče vselej najti korenike; druge pa zopet na sebi nosijo prilepke in oblike starodavnih časov. Tak preiskovavec toraj moral bi tudi imeti bister um, pa obilo jezikoslovno znanje.

Pogledimo po tem uvodu, kako se neimenovani pisatelj vêde v svojih preiskavah, ki nam jih priobčuje «Uč. Tov.». Le nektere reči vzamemo v pretres. Naj iz teh primerov umni svet sam sodi, ali je gospodu pisatelju bila sreča mila, ko se je lotil preiskovanja vaških imen:

«Ambrus == Omruz, od omrežiti, zato, ker je svet omrežen.» To uže samo za tega del nikoli ne more biti narejeno iz besede «mreža», ker slovanski jezik visocega é (ê), kakoršen je v besedi «mrêža», nikoli ne spreminja v u. Da te reči preveč ne razblinim, opominjam gospoda pisatelja, naj vzame v roko Miklošičevo knjigo: «vergleichende lautlehre der slavischen sprachen», pa naj bere od 133. do 149. straní. Beseda Ambrus kaže, kakor bi imela v sebi dva dela: «am» in «brus». Pogledimo najprvo, kaj bi utegnilo biti «brus?» Stara slovenščina ima koreniko «brŭs», iz ktere je glagol II. vrste: «brŭsnǫti» verderben, nagen — in potem glagol V. vrste: «brysati» = abwischen; pogledi Mikl. «strsl. slovar» 1862. Iz «brŭs» je bila naredila že stara slovenščina «ubrusŭ» — sudarium; poglej Mikl. «strsl. slovar» 1850. Naše narečje po Notranjskem pa ima «obrsnoti» = streifen, na pr.: grm ga je obrsnol, in potem «brisati», wischen. Iz «brs» je storjena beseda «obrsica», to je dež, ki pod kapom v steno kropi, in tudi «brus» = schleifstein. Podoba je tedaj, da korenika «brs» kaže odjemanje, glájenje. Kaj pa je «am?» To je teže razsoditi. Na Dolenskem blizo Lašč pri sv. Gregorji vem za vas, kteri se pravi Andol. V starem je pa bilo Ǫdolĭ = thal namestu: «vŭdolĭ, v ǫdolĭ», Mikl. «vrgl. lautlehre» 58. V besedi «Andol», ki je najbrže to, kar staroslovenska «ǫdolĭ», tedaj še nahajamo nosnik; njen pomen je «dolina»; in res je ta vas pod hribom, na kterem stoji cerkev sv. Gregorja. Po tej analogiji bi toraj stalo «Ambrus» namesti «ǫbrusŭ», za ktero obliko pa ne vem, ali je najdena v starih knjigah ali ne; pomén bi utegnil biti oguljen kraj; toda vendar zboga same besede še ne trdim, da je ta kraj zares oguljen, ker nisem gospod pisatelj, ki že samo iz imen dela najpredrzniše hipoteze: ali vas leži pod hribom ali za hribom, preko solnca ali od solnca. proti jugu ali proti severju itd.; tudi ne prisezam, da se nisem zmotil v koreniki: hotel sem le pokazati, kako bi se dala ta beseda pretresati po slovanskem jezikoslovstvu.

Dosti o «Ambrusu» — pogledimo naprej.

«Dragatuš = znabiti da se tiši kake derage ali derovlja.»

Če pisatelj zares misli, kakor nam kaže njegovo pisanje «deraga», da zato ne more biti prav «draga», ker v zdanjem času pravimo: «derem», se grozno moti skozi in skozi. Ravno tako krivo pot hodi, ko iz korenike: «tisk» nareja «tuš».

«Duplje, ali brez okrajšanja Dvopolje, ker stoji v sredi med dvojnim poljem.»

Zboga te besede se s pisateljem ne bodem za vreme trgal , samo vprašam: zakaj zaméta slovensko besedo «duplo» = «hohler baum», čigar koreniko nahajamo tudi v starem ? Ali morda ni vedel za «duplo»? Iz «dvopolje» bi se dala samo narediti skrčena oblika «dúpolje», namesto «dvúpolje», primeri dvudĭnevije = zeitraum von 2 tagen; Mikl. «strsl. slovar» 1862.

«Brdo, korenika brsniti.»

Kdor more narediti «brdo» iz korenike «brs», ta zná več, nego hruške peč’.

«Glogovitz = Blogovica, vas ob logu. Črka o se je sčasoma zgubila.»

Čudo golemo! Tù je gospod pisatelj zopet pred sabo imel našo in staroslovensko besedo «glogŭ» = «hagedorn», pa ne da bi jo vzel! Ali morda mu je neznana? Mogoče je, da narod namesto «Glagovec», kakor sem jaz vedno slišal, sèm ter tjè morda tudi res pravi «Blagovec»; al to kaže, da je popaka; tudi je pa mogoče, da je gospod pisatelj sam si pokvaril besedo, ker mu drugače ni hotla iti v njegov koš, kakor je tudi preobličil «Mokronog» na «Mokronovo». Porok sem mu, da ko bi šel na Dolensko in vprašal, kje je «Mokronovo», ne bi ga razumel živ krst.

«Gutenfeld = Dobropolje; nerodoviten kraj, slab za polje, kjer je tedaj že to dobro polje, kjer je le sejati mogoče.»

To je «lucus a non lucendo». Tù opomnimo le, da ljubljanski «schematismus» vreden porok v pisanji slovenskih imen. Kdor sam posluša, kako pravijo ljudje, slišal bo, da se govori «Dobrépolje» žnsk. spl. mn. štev.; sicer naj mi pa gospod pisatelj le verjame, da je v Dobrépoljah zares dobro in rodovito polje, najboljše daleč okoli.

«Hinah = Hine = vas v gnah ali hnah (faltendorf). Zavolj važnosti imen, ki so iz ravno tistih korenin speljane. — kakor hna namest gna (falte) — — se mi dozdeva, da so naši Slovenci v dvojnih velikih selitvah na Kranjsko prišli, in sicer prvi z lepoglasnejim slovilom (mundart) gna, golt, ki so lepši kraje posedli od juga ali jutra ; drugi s Čehom enakim slovilom = h namest g, poznejši morebiti od severja, ki so ostale slabši kraje napolnili itd.»

Nečem se pogrezati v prazno preiskovanje, kako, kdaj in od kod so prišli naši dedje v to deželo, ker se je zaradi tega že zadosti olja pomazalo po steni, in ker sem do céla preverjen, da imamo Slovenci dan denes mnogo druzih, važnejših del, če se kdaj mislimo iz blata izkopati. Vse to v nemar pustivši hočem zopet kreniti na jezikoslovno pot in povedati gospodu pisatelju, da slovanski jezik nima korenike «gn», ampak samo «gŭb»; da je torej vse njegovo preiskovanje — tudi modro svetovani «faltendorf» — podobno mehurjem po vodi; povedati moram dalje, da tudi njegova korenika «pog» = biegen je mehur, ker jezik ne vé za njo, in da glagoli II. vrste: «genoti, ognoti se, pripognoti», stoje namestu: «gŭbnǫti, ogŭbnǫti pripogŭbnǫti», kakor «ogrenoti» namestu «ogrebnoti» itd. Naj še pridenem, da iz tacih okršenih korenik ne smemo nikoli delati samostalnikov ali prilogov; da so torej naši pisatelji napek zvarili besede: «ginljiv, zaton, pogin, natis, vrnitev» itd. Namestu «ginljiv» ima jezik «vgibčen», toda v drugačnem pomenu, namestu «pogin» prav govorimo «poguba» (iz debla gyb), namestu «natis» bi se boljše reklo samo «tisk», namestu «zaton» bi morali reči «zatop», namestu «vrnitev» bi morda bolje bilo «vrnotje», kakor «trenutje» (neorganska oblika namestu «trenotje»), primeri staroslovenske glagolščeke: gonĭzǫtije, kosnǫtije, tŭknǫtije, Mikl. «vergl. formenlehre» 135. Samo dve taki neorganski obliki sti meni med narodom znani: «kanec» = tropfen in iz tega «cinek» = fettauge auf der suppe; weisser augenstaar, iz «kap». Korenika «gn, hni», ktere naš jezik tedaj nima, gospodu pisatelju nikakor ne more izmisli; ni utrpel, da je porodil iz nje še ta-le imena: «Begne» namestu «Vegne, vgne»; «Bohinj» namestu «Vohinj, v hinj»; «Mekine» namestu «med hine»!! Drugo deblo, ki mu je všéč, pa je «golt, holt» (strsl.glŭtŭ). Iz tega je naredil: «Hoče», to je «holtče»; «Goče», to je «goltče»; «Hotederšič», to je holt in držati; kjer se namreč več goltov skupaj drži. Ime «Loka» izpeljava iz li-ti = giessen, da-si je v starem bilo «loka». V Istri blizu Trsta je vas, kteri Lahi še zdaj pravijo Lonche, Slovenci pa Loka; tù zopet vidimo stari nosnik.

Pogledimo še kaj tacega:

«,Mengiš‘ verlivo memo goš (dickicht), ker se je memo goš hodilo ; ,Kokra‘ iz ,krk‘ (vrat); Michelstetten = ,Velesovo‘; vas v lesu. Kako pa da so Nemci pri tem imenu svojega Miheljna notri pripravili, ni lahko zapopasti. Kovor: iz k (zu) in vor (vreti = einfliessen), tedaj zufluss, ker namreč Bistrica tukaj k Savi vrè.»

Ne iščemo, da bi pri tej besedi bila gospodu pisatelju prišla na misel korenika «kvr», ampak le prosimo ga, naj nam pové iz stare slovenščine ali iz kterega koli živega narečja samo eno tako besedo, ktera je zložena z razmernikom k, pa so mu odpuščene vse njegove jezikoslovne pregrehe. — Časi so prešli, ko so se jezikoslovci kaj moški držali, ker so bili tako učeni, da so znali izpeljavati «semenj» = markt (strsl. sŭnĭmŭ) iz glagola «ménjati», ker se blago menjava; besedo «trg» = markt iz glagola «trgati», ker se platno trga ali porje. Kdor se loti jezikoslovstva, vsaj že zboga same radovednosti bi v roko vzel Miklošiča, čigar bistroumnosti se po pravici čudi vsa učena Evropa, in videl bi v knjigi: «vergleichende lautlehre» 235. da besedi «Kokra, Mekine» sti nekdaj morali biti «Kokra, Mekine», kar Miklošič bistro sodi iz nemških oblik: «Kanker , Minkendorf»; v staroslovenskem letošnjem slovarji na 72. strani bi pa našel: «volosŭ, velesŭ — skotij bogŭ», to je živinski bog. Zakaj in kako so Nemci pripravili svojega Miheljna v Velesovo, tega tudi jaz ne vem; ali dobro se opominjam, da je že Metelko izpeljaval Velesovo od boga Velesa.

V vsem dozdanjem preiskavanji smo zalezli samo to dobro misel, da se vaška imena od rodovitnega drevja po pameti ne dadé izpeljavati; da je torej beseda «Višnja gora» napek ponemčena; kaže, da tudi morda ni čisto prazno, kar piše o «Postojni»: vse drugo pa ne veljá, in treba se nam je zdelo to očitno povedati. Kdor hoče znati, mora se učiti!

1862.

Še nekaj o imenih slovenskih krajev

Fuimus Troes; fuit Ilium
et ingens gloria Teucrorum.

Virg. Aen. II. 325. 326.

V 27. in 28. listu letošnjih (1862) «Novic» sem nekaj pisal, kako se v «Učiteljskem Tovaršu» razlagajo imena slovenskih krajev. Gosp. pisatelj mi odgovarja v 14. listu «Učiteljskega Tovarša». Njegovemu odgovoru to-le:

Kar se tiče mnozih pomo t v 27. listu mojega sostavka , moram povedati, da nisem imel sam popravljanja v rokah. Zato sem v 28. listu imenoval samo veče poprejšnje zmote; manjših pa, kterih je še več, ne samo devet, kakor očita gospod pisatelj, nisem popravljal. Tudi ne vem prav dobro, kaj se njemu zdi pogrešek? Njegovo pisanje: najdili, skubiti ne kaže trdnega slovína.

Rekel sem, da se v: u nikoli ne more premeniti naš visoki é (ê), kakoršen je v besedi mréža; ali g. nasprotnik, da bi to izpodbil, našteva sopréči = soprug, sopružnja (gemahl, gemahlin); frfeléti = frfeluh; zréti = žeruh, požeruh.

Res je soprug iz korenike prég; res ima prég visok é, in tudi je tedaj res, da se je ta visoki é premenil v u; pa vendar pravda še ni dobljena — adhuc sub judice lis est! Pisateljevej besedi soprug (starslov. sŭprǫgŭ) za nameček celó sam pristavljam še druge: tuga iz tég; muka iz mék; zgruziti se (zusammensinken) iz gréz; povsod vidimo u iz é. Toda beseda mréža ima v starem tak-le: ê, korenika prég ima pa tacega-le: ę — kar je velik razloček; torej: pręg, tęg, męk, gręz. Staroslovenski ę se je v glasovem zvikšavanji (in der lautsteigerung) preminjal v ǫ, in Slovenec ǫ izreka ó, primer i strosl. mǫdrŭ (weise), mǫžĭ (mann), rǫka (hand) itd. itd. našemu: moder, mož, roka. Odkrito je, da so besede: soprug, tuga, muka vzete Hrvatom ali Srbom, pri kterih se stari ǫ preminja v u: mudar, muž, ruka; vendar ima slovenščina tudi nekaj besed, pa jako malo, v kterih namestu nekdanjega ǫ stoji neorganski u: zgruziti se (zusammensinken); strsl. pogrǫziti (versenken); minuti, strsl. minǫti; gus poleg: gos, strsl. gǫsĭ; suženj, strsl. sǫžĭnĭ itd.; zadnja beseda stoji na koreniki véz (strsl. vęz), pa naj le nikar ne misli g. pisatelj, da se šalim, ali morda zopet nevednost prodajem. — Tedaj tisti visoki é, ki je iz starega ę, lehko vikšamo na o, na u ga praviloma ne moremo: visoki é (ê) pa, kakoršen je v mréži, vikšamo samo na a, Mikl. lautl. 144. — Ali ko bi gospod pisatelj zares bil trden, tako-le bi me bil prijel: recimo tedaj, da oblike: Omruž (?) (ne Omruže), Omružek, Omruz niso iz besede mrêža; povedi mi, odkod je pa sama beseda mrêža? Jaz bi mu bil prisiljen reči: beseda mrêža vém da ni korenika; stati mora na koreniki: mrg, primeri latinsko merg-e-re (tauchen, versenken). Na to bi me vprašal: ali moreš iz mrg narediti mryg, kakor si naredil: brys-a-ti iz brs? Jaz bi zopet moral pritrditi. Rekel bi mi dalje: moreš li iz mryg narediti mrug, kakor si naredil brus iz brys? Tudi tù bi se zopet nikakor ne mogel krčiti. Potem bi me vprašal: moreš li zdaj dobiti: Omruž, Omružek, Omruz iz mrug, kakor je mrêža iz mrêg? Odgovoriti bi moral: gotovo iz tega lehko naredim obliko Omruž; kajti stala bi namestu Omružjŭ, in ta nam, prvotne Omrugĭu, ktera je premenila goltnik g v nebnik — ž, ker tudi mrêža stoji nam. mrêgja, kakor duša nam. duhja, Mikl. lautl. 197, 198. Mikl. slav. biblioth. I. 279, 280; z oblike Omruž do Omružka je pa majhen skok. Na to bi on rekel: Omruž in Omružek sem vendar otél; zdaj moram še Omruz. Odgovoril bi mu: Omruž in Omružek sva res naredila, pa ne iz besede mrêža, ampak le iz njene korenike ; Omružka tudi nisem izpodkopaval nikdar; ali čakite, da prideva do konca. Gosp. pisatelj morda bi me zavrnol: zdaj vendar več ne moreš tajiti osnutka: omrug, iz kterega sva naredila: Omruž in Omružek; skušajva narediti še Omruz. Moral bi mu reči: tega ne bodeva mogla. — Pa zakaj ne? Zato ker Omruz bi zopet moral stati na obliki: Omrugĭu; ali tù imamo kaj malo primer, da bi se v zadevah tej enacih goltnik (k, g, h) ne preminjal v nébnik (č, ž, š), ampak v sičnik (c, z, s). Te primere so : a) pri nekterih ženskih samostalnikih: polĭza (nutzen) namestu polĭzja, iz po in lĭg (lĭgŭkŭ, leicht), stĭza nam. stĭzja, priméri nemško steg; tù bi se bilo namreč nadjati oblik: polĭža, stĭža nam. polĭgja, stĭgja, kakor: mrêža nam. mrêgja; b) druga primera je pri moškej priteklini: ec (strsl. cĭ), ktera je gotovo iz k: lovec (lovĭcĭ); c) v moških samostalnikih neslovanskega rodú: knéz (starslovensko knęzĭ) iz chuninc; pénez (strsl. pênęzi poleg pênęgŭ) iz phening itd. Mikl. lautl. 44, 197, 198. Pri moških samostalnicih slovanske korenike — razun pritekline ec (cĭ) — te primere tedaj nimamo: zato ne more biti Omruz iz mrug. Naposled še smem pristaviti: kdor se čuti dovolj jacega razlagati iména mestom in krajem, naj razlaga tista imena, ktera imamo zares na svetu, pa ne, ktera si je sam skoval. Kdo vé, ali se omreženemu kmetu pravi Omružek ali ne, ker mi je prav za trdno znano, da je obliko Omruz še le gospod pisatelj sam naredil iz slovenske Ambrus, ktera se iz toliko jezikoslovskih vzrokov ne dá izpeljati ne iz besede mrêža, ne iz njene korenike, lehko pa iz korenike brs in prvotnega razmernika vǫ nam. poznejšega vŭ; tudi ime Omruže (bolje bi bilo vsaj Omruž) ni znano ljudém; kajti Štajerci skoraj prav za gotovo rekajo Ormuž (Friedau), pogledi «učiteljskega tovarša» 10. list na zadnjej strani; v «pratiko» med štajerske semnje; «P. Kozlerjev» zemljevid; «P. Kozlerjev» kratek slovenski zemljepis itd.; «Murkov» slovensko-nemški ročni besednik 774.; «Murkov» nemško-slovenski ročni besednik 858.; povsod je Ormuž, le «Seljanov» zemljevid ima Ormož, pa ne Omruže. Znano mi je pa tudi to, da Štajerci ne grešé tako radi kakor mi v tem, da bi topljive (liquidas) soglasnike neslovanskim družili némim (mutis) soglasnikom; primeri njih remen našemu jermen; to je spet jezikoslovski vzrok. Dvomiti je tedaj, da bi Štajerci bili sami prestavili Ormuž nam. Omruž, Nemci pa tudi težko, ker imajo svoje ime Friedau. Po vsem tem kaže, da se mora ta beseda drugače razložiti. — V besedah frfelúh, žeruh je uh priteklina (suffix), kakor v besedah: kožuh, debeluh, potepuh, ogleduh itd.

Tʼs ni korenika, ampak tisk (staroslovensk tisk, ne: tysk, tudi ne: tŭsk); v besedi stisnem izpada k, primeri: prasnem. Samoglasnika i, kadar stojí namestu nekdanjega i, ne moremo vikšati na u, ampak samo na é (ê), oj, Mikl. lautl. 136., 137.; če pa stoji namestu nekdanjega y, vikšamo ga na u, av, morda tudi na ov, Mikl. lautl. 145.; zato se iz korenike tisk nikakor ne dobí tuš.

Gospod pisatelj našteva dalje: «korenika: str, strniti = stran, štrena, šterk, strina, strok, struna.»

Gospod pisateljevo koreniko str, kakoršno si on misli, moramo najprvo poslati v faltendorf, kjer uže mirno počivajo gn, hn in pog. — Iz korenike tr (brechen, reiben) imamo glagol I. vrste: tr-e-m, tar-e-m, glagol II. vrste: o-tr-no-ti namestu od-tr-no-ti (licht putzen, prav za prav: vom brennenden stoffe etwas abbrechen, abzwicken), glagol V. vrste: o-tir-a-ti (abwischen, trocknen), Krel, Metelko 138.; po Dolenskem je: tirača, otirača (handtuch). Poleg prave oblike je pa jezik v V. vrsti naredil tudi napečno otrinjati (licht putzen), ne iz korenike tr, ampak naravnost iz II. vrste: otrnoti, kakor bi na pr. namestu pripogibati kdo rekel: pripognjati, zato ker je v II. vrsti: pripognem. Organski bi mogl a rasti oblika otrinjati samo iz korenike trn. Mord a je zato osnoval govor neorgansko naredbo otrinjati, ker bi jo rad bil ločil od glagola otirati; ali pa , kar je še mnogo resnici podobnejše, ker več ni čutil, kaj prav za prav poménja korenika v glagolu otrnoti; potlej se je v tej nevednosti naredilo še: strnoti, strinjati (vereinigen) itd. Pisateljev glagol strniti nima tedaj korenike str, ampak tr. Da se jezik sam časi res tako zmoti, ko mu zgine izpred očí ali pravi pomen stare korenike, ali pa tudi sama korenika, imamo več dokazov; tako na pr. pri glagolu trohnéti (modern) ne iščímo korenike trohn ali trhn; skončni n je prišel iz II. v III. vrsto; korenika je trh, iz ktere potlej troha, strhel obraz (eingefallenes gesicht, dolensk.) itd.; oblika trohnéti je tedaj neorganska namestu prave trohnoti. Napek smo dalje naredili iz korenike grt, ktera ima v II. vrsti ogrnem nam. ogrtnem (kakor vrnem nam. vrtnem), glagol V. vrste ogrinjati, kjer bi se bilo nadjati oblike ogračati, kakor vračati iz vrt, in res pre Istranci še govoré: ogračati. — Korenike str tedaj nima jezik dosti in malo ne? Gotovo jo ima, toda take ne, kakoršno si misli gospod pisatelj, ali da povemo drugače: toliko besed ni tako pognala, kolikor in kakor se zdi njemu. Koreniko str vidimo čisto v str-n, pro-str-e-m; povikšano v prostor, za-stor, stra-n, morda tudi v stri-na (strsl. stry-nja), struna; beseda strok bi utegnola stati na koreniki strek, beseda štrena je ptuja, kakor tudi šterk, če ima gospod pisatelj pred očmi nemški strick; ali morda mu je v mislih štrk (storch Murko) starosl. strŭkŭ?

Dalje pravi gospod pisatelj: «brs tedaj dvojno ali trojno koreniko v sebi zapopade: brs, brd in brc, da se tako loči od enojniši korenike br; od prve pride: brsniti, brst, brusiti, brcati (brdzati); ravno tako tudi: brdo, orada, broditi, brod etc.; od druge pa: brati, briti itd. Gospod pisavec (t. j. jaz) ne vé, da se s večkrat spreminja v d ali tudi v c in nasproti.»

Gospod pisavec vé, da tukaj nimamo ne dvojne, ne trojne, ampak šest raznih korenik: brs, brd, brk, br, bri, bred; podobne so si edino v tem, da imajo v začetku zvezana glasnika b in r. — Iz korenike brs je naredil jezik: brs-no-ti, bris-a-ti, brus itd.; iz korenike brd je: brd-o, brs-t, brad-a itd.; iz korenike brk imamo: brk-no-ti, brk-a-ti poleg: brc-a-ti itd., primeri: stég-no-ti, stég-a-ti poleg: stéz-a-ti; dvig-no-ti, dvig-a-ti poleg: po-dviz-a-ti; po-klék-no-ti, kléc-a-ti; jék, jéc-a-ti itd.; iz korenike bri (starosl. bri) je: bri-je-m, bri-v-ec itd.; iz korenike bred (bred-e-m ich watte) imamo po glasovem zvikšavanji: brod, brod-i-ti, kakor: nos-i-m iz nes-e-m: voz (wagen), voz-i-m iz vez-e-m (veho); plot iz plet-e-m itd. Korenike brc tedaj nima slovenščina; — v faltendorf! Da gospodu pisatelju ni dovolj znano, kaj so korenike, vidimo tudi iz tega, ker jim prišteva samostalnika: mreža, duplo.^[1] Res, da se časi v istem jeziku na videz kažejo dvojne korenike enega pomena, tako na primer v starej slovenščini: kri in kry (decken); tr in try (reiben); nud in nǫd (nöthigen); by in bod (sein); v novej slovenščini: šiv in ši (nähen); živ in ži (leben); sp in su (schütten). Tù se ne utegnem v daljše premišljevanje teh korenik pogrezati, opominjam le, kar lehko vsak vidi sam, da gospod pisateljeve dvojne korenike niso tem čisto nič podobne. — V besedi se korenika prikaže ali nepremenjena, in sicer ali s priteklino, ali brez nje: vid (gesicht), rast (wachstum), pad-ec (fall), brd-o (hügel) iz korenik: vid, rast, pad, brd; ali se pa korenika v besedi vikša, ter zopet ali ima priteklino, ali je pa nima: loj, pokrov, roj, rov (der graben), po-voj, slav-a, plav-ati, cvét iz korenik: li (starosl. li giessen), kri (strsl. kry decken, iz kri nemogoče narediti krov), ri (strsl. ri drängen), ri (strsl. ry wühlen), vi (strsl. vi winden), slu, plu, cvt (strsl. cvĭt blühen). Pred priteklino se po jezikovih zakonih časi preminjajo soglasniki: griž-a, pas-t (falle), brs-t, brc-a-ti, drz-ati (nagen), straž-a iz griz, pad, brd, brk, drg (dig-no-ti), strég (stréž-em). Besede so naposled narejene prvotno (primär): brd-o, ali neprvotno (secundär): noš-a iz nos-i, in to iz nes. Hitimo dalje: soglasnik d se ne preminja v c, srbsko: gospocki stojí nam. gospodski, torej c nam. ds; tudi se c v d ne reminja; naš c ni dvojen soglasnik (doppelkonsonant), kakor je grški ζ, ki se je glasil skoraj ko ds, Curtius griech. schulgram. 4.; pisateljeva oblika brdzati, ktera bi imela biti prelaz iz korenike brd na brc, nima torej zopet čisto nič◘ podstave; pošljimo še le-to v faltendorf! Tudi pri nas vemo, da se preminjata d in t v s, in sicer pred t in l: pasti, plesti, daste, most, čislo, gosli namestu: padti, pletti, dadte, mott, čitlo, godli; celó gorenske oblike: gospos, désca so nam znane. Se pa li v našem narečji preminja tudi s v d? Ne, kolikor je meni znano. Staroslovenski obliki: vladĭ (haar) vlasŭ (haar) — če stojiti na tej podlagi? — ne ometati mojih besed, ker sti samo staroslovenski, in ker bi dokazati bilo treba, da je vlasŭ prvotna.

Gospod pisatelj méni, da Veles je bog v lésu. — To ne more biti, zopet uže samo zato ne, ker se v starem piše: Velesŭ, pa ne: Vŭlêsŭ. Besedo lés je namreč stara slovenščina pisala tako-le: lêsŭ, in razmernika ve (in), namestu vŭ (v) nima ne stara, ne nova slovenščina; samo vo namestu v imamo časi, in sicer tedaj, kadar se opira na staroslovensko prvotnejšo obliko vǫ namestu poznejše vŭ. Mikl. lex. 1862, primeri naše votek (einschlag im gewebe) staremu vǫtŭkŭ. — Temu bogú je bilo ime Veles in Volos; kaže pa, da je zadnja oblika prvotna; utegnola bi narejena biti iz besede vol (ochs), ktere misli je tudi menda bil Nestor, govoreč: Volosomĭ, skotijimĭ bogomĭ XXI., Volosa, skotija boga XXXVI. tisk Mikl. — Pristavljam, da blizu Réke (Fiume) je Volosko-ega; da v notranjskih Koritnicah pri Knežáku živi mož, kteremu pravijo Volos, in da v besedi modros imamo isto priteklino.

Gospod pisatelj, da bi pokazal, kako se besede sestavljajo z razmernikom k (zu), imenuje «koter (ko = zu; ter = einigend = zueinigend, zudeckend); kleniti, kloniti, skubiti (iz, ko, biti = aus dem zu, d. i. aus der einigung sein).»

Zares, difficile est, non facere versum! Komu pojdemo na duri zapisat nasprotnikove prenagljene besede: «ko bi kaj več vedel?» — Ne vprašam, kaj se pravi zueinigend v nemar pustivši tudi vse druge slabosti, opominjam le, da beseda kolter (ne koter) ni slovenska, in da bi posebno rad zvedel, kam je ljuba korenika str v hipcu skrila svoj s? Tako se v jezikoslovstvu ne ravná! Glagol kleniti (klenoti) namestu klepnoti ima koreniko klep, ktero še v I. vrsti nahajamo v friz. spomincih: uclepenih, in tudi v Nestorji zaklepeniji LXXIX., LXXXI. tisk Mikl.; kloniti je sooblika glagolu sloniti Mikl. lautl. 30. Najhuje pak je zašel g. pisatelj pri glagolu skubiti, ki se pravilno sme sprezati samo po I. vrsti: skubsti. Ko bi ti glagoli zares bili zloženi, imeli bi vsi dovršljivost, pa je nimajo, in morali bi se v starej slovenščini pisati: kŭlenǫ — kŭloni— sŭloni — sŭkub — ; ali pišejo se: klenǫ — kloni — sloni — skub —. Tukaj bi mi lehko g. pisatelj vsaj pod noge vrgel besede: kljubovati (trotzen), najbrže iz k in ljub (zu fleiss); kničemrati (zu nichte machen), iz k in nič (ničemur); kmalo nam. k malu; kviško nam. k višku; ali prvi dve sti neorganske naredbe, in zadnji le na videz, ne v resnici sestavljeni.

Gospod pisateljev Tulhin nam. tul-hinini; Tomin nam. Tul-mejin (gränzthal) naj ostane tam, kjer je; v sebi nima gotovo nič.

Pri besedi Ambrus g. pisatelj ne vé, ali se šalim, ali sem vendar res tako neveden, da zlog am primerjam zlogu an v besedi Andol, in vso to besedo staroslovenskej ǫdolĭ. Tedaj ni bral svetovane Miklošičeve knjige lautlehre? Naj mi veruje, da bi v njej zalotil marsikaj, kar bi se mu še čudnejše zdelo. Jezikoslovstvo dan denes ni več slepo ugibanje, ampak védnost, in nova slovenščina stojí na podlagi stare. Vém , kako je še malo jezikoslovskega znanja med nami, da bi tedaj utegnolo mnogo beročih Slovencev trdno verjeti g. pisateljevim besedam, ki mi očitajo nevednost, in samo zato sem spisal ta sestavek. Zdaj pa naj g. pisatelj odgovorí, ali ne odgovorí, jaz ne mislim več hoditi v faltendorf: «malo me certaminis poeniteat, quam victoriae pudeat.» Q. Curtius Rufus «de rebus Alex. Mag.» IV. 13.

Dostavek. Škoda je, da sem uže prepozno zvedel za «rachendorf», ki je kakor nalašč pripravljen v požiranje zmišljenih korenik in beséd. Gosp. pisatelj namreč v 15. listu «Uč. Tov.» méni, da rachendorf bi utegnolo biti pravo nemško ime slovenske vasí Žalna, ktero on izpeljuje iz besede žrélo, od koder izvira po njegovej misli tudi Želimlje in Želéče (vas pri jezeru v Bledu). Teg a bi g. pisatelju celó potem ne verjeli, ko bi ne znali, da ima stara slovenščína besedo žalĭ (ufer in tudi grab) Mikl. lex. 1862; ali — nunc vos animum advertite! nasprotnik učí, da iz besede Žalna je r izpadel, kakor – po njegovej misli — tudi iz besed žlica, žito, živ, župa, zemlja, žaga namestu žrlica (nič ne dé, da je v star. sl. lŭžica), žríto, žriv, žrupa, žremlja, žeraga. Dragi bralec! ne gledi me debelo; kaj tacega se zares med Slovenci piše in tiska leta 1862. po Kr. r.; vzemi in beri! Podoba je, da vse te besede izpeljaváje iz žr. (schlucken, fressen), g. pisatelj tako-le sodi: žrito, žremljo, žrupo ljudjé žró; žrlica je zato, da se iž nje žre; človek žre samo, dokler je žriv, in žerága žre lés. Žrivio! — Če je to na slavo našega naroda, potem bode treba tudi Knobeljnu spominek postaviti. — Sumite materiam vestris, qui scribitis, aequam viribus, et versate diu, quid ferre recusent, quid valeant humeri. Hor. epist. ad Pis. 38., 39., 40.

1862.

Miklosičev slovar

Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum auctum edidit Fr. Miklosich. Vindobonae . Guilelmus Braumueller 1862.

Učeni A. Schleicher v «wochenschrift für wissenschaft, kunst und öffentliches leben, beilage zur k. wiener zeitung» 31. maja 1862 pravi: «Miklošič, neutrudni učeni jezikoslovec, kterega po vsej pravici imenujemo slovanskega Jakoba Grimma, izdaja staroslovenski slovar, delo, ktero je vsemu jezikoslovju sploh, posebno pa slovanskemu važno, i ktero se pristojno vrsti velicim njegovim slovniškim knjigam. Naj bode tù dovolj opomnoti, da stara slovenščina med slovanskimi jeziki ima tisto mesto, ktero goški med nemškimi, staroindijski (navadno sanskrit imenovan) med indoevropskimi. Stara slovenščina nej samo potrebno stalo vsacega slovanskega jezikoslovstva, ampak primerjavnemu indoevropskemu jezikoslovstvu namestuje (vertritt) zdaj vsa druga slovanska narečja, ker je najbliže ostala unemu nam neznanemu govoru, kterega so v predavnih časih rabili še vsi Slovani. Zboga več rečí težaven i zarad obširnosti jako truden posel je pisati slovar kacega jezika; ali zlaga staroslovenskega slovarja pa ima še vse posebne težave i napotja. Kritika, v družbi s pretencim znanjem, vedno mora spremljati pisatelja; zato pravimo, da je prav storil Miklošíč lotivši se tacega dela. — Poleg latinskih pomenov stojé v tej knjigi tudi prvotne grške besede, ktere so bile prestavljene v staro slovenščino, i po tej strani je ustreženo tudi tistim Slovanom, kteri bi se bili morda neraji prijeli nemški pisanih bukev. Kadar se je potrebno zdelo, nej samo po vrhu povedano, kje nahajaš to ali uno, ampak postavljene so celó nektere besede, vzete iz mesta določnejše zaznamovanega. Pa tudi se primerja slovanščina množim družim indoevropskim jezikom. Pred le-tem delom so bile samo dvoje imena vredne bukve te vrste na svitlem: istega Miklošiča «lexieon linguae slovenicae veteris dialecti» na Dunaji 1850, potem pa «slovar cerkovno-slovanskega jezika», zložil ruski, za staro slovenščino uže več let visoko zaslužni akademik Vostokov, i znanstvena akademija natisnola v Petrovem gradu 1858. Ta knjiga čestitljivega starega jezikoslovca je zrastla po tridesetletnem prizadevanji, ter obsega vse besede prvega Miklošičevega slovarja. — Primerjal sem na več mestih novo Miklošičevo delo , sad desetletnega truda, poprejšnjemu; ali uže osnutek je ves drugačen, pa tudi ima dosti besed, kterih še nej bilo v prvem. V slovarji leta 1850 nahajamo 205 (velicih) strani; le-ta pak izide petkrat, i vsako izdavanje prinese 12 pôl (192 straní), toraj bode vsega 960 straní. Tudi Vostokov nejma ne toliko besed, ne zaznamovanih mest. Resnično i po pravici se jako čudimo znanej pisateljevej učenosti. Vsaka slovarjeva stran priča, koliko je prebiral knjig i rokopisov, med kterimi je dosti obširnih, tudi obilo tacih, da se težko dobé; sploh pa, kar se v teh rokopisih pripoveduje, nejma vselej te lastnosti, da bi posebno mikala bralca.»

Toliko smo posneli iz obširnejšega sestavka, ter opominjamo, da A. Schleicher starej slovenščini pravi stara bolgarščina, i da namestu «indoevropski» rabi «indogermanski».

Nej lahko pisati sodbe tako učenemu, tako globoko premišljenemu delu, kakoršno je to, ker vsako presojevanje hoče imeti na vse strani polno znanje tiste reči, ktera se presojéva. Tudi nej moj namen tak; le samo od slovenske strani bi rad nekoliko opomnil o Miklošičevih delih.

Zdaj je 17 let, kar se je oglasil ta naš zares slavni rojak, i v tem času je naredilo staroslovensko, i ž njim tudi vse slovansko jezikoslovstvo velikanske korake, skoraj večidel po Miklošičevem trudu. Prostor te vednosti je bil podoben prestaremu lesu, v kterem še nikdar nej pela sekira. Prv i delavci, bistroumni Dobrovski in učeni Kopitar pole g druzih nejso nikjer dovršili; močí teh mož, da-si velike, nejso mogle mahoma izkrčiti, kar so zarodih veki. Miklosič je našel samo tù in tam kake preseke i prekope; vse drugo je čakalo njega. Jezikoslovstvo, kakoršno je na zdanji stopnji, hoče znanja premnozih jezikov, veliko bistroumnosti, mnogo ljubezni do resnice, orjaško delavno moč. Da vse to nahajaš pri Miklošiču, pričajo njegova dela, s kterimi je pravo luč prižgal vsem Slovanom.

Ko so ga vprašali nasprotniki, kaj je počenjal, dokler je živel Kopitar, odgovoril je: «učil sem se». Kdor bere i premišlja njegove knjige, v kterih z veliko učenostjo bistroumno primerja staro slovenščino sanskritu, vsem živim narečjem, o priliki tudi grškemu i še mnogo druzim jezikom, rad verjame, da ta mož vé, kaj imajo v sebi Horacijeve besede: «qui studet optatam cursu contingere metam mult a tulit fecitque puer, sudavit et alsit». Vendar mu ljubezen do svojega jezika nikjer ne slepí dušnega očesa. Če na pr . besedo «velĭbǫdŭ» (kameel) méri z goškim «ulbandus» itd., ter naposled sodi: «slavi a gothis habent», moramo reči, da njemu raji verjamemo, nego druzim, drugače mislečim pri kterih pa ne vidimo njegovih lastnost. Če vzameš «lautlehre» ali «formenlehre» v roko, slišiš, kako našteva, kolikrat se ta ali una oblika nahaja tù ali tam; vidiš, kako — rekel bi z mikroskopom — pregleduje, potem tehta i primerja, preden sodí: to je napek, to je prav, to je negotovo; zakaj pravi iskatelj nikdar tudi tega ne skriva, da to ali uno se do zdaj še ne more vediti za trdno. Tako vestno ravnanje vselej oznanja moža prave učenosti, mirno sodečega misleca, ki se ne bojí ne truda ne nasprotnikov. Kar tak pravi, da je res tako, pa ne drugače, lehko verjameš. Iz tega bi se marsikak sušmar marsikaj naučil — ako bi se sušmarji kaj naučiti mogli. Pisanje te vrste nadomestuje prave izvirne knjige tistim, kteri bi radi prišli do resnice, pa ne mogo samí do njenega vrelca.

Miklošič vedno tudi sam še napreduje; ali z napredovanjem tacega moža napreduje tudi sama vednost. Deset let je, kar je na svitlem «vergleichende lautlehre», v kteri za mnogo besed pravi, da se v staroslovenskem jeziku še ne vé za-nje; novi slovar pa za veliko le-teh oznanja, da so uže tù i tam najdene; zlasti primerjanje mnogovrstnim jezikom je čedalje šírje i globoče. Vedno napredovanje kaže dušno zmožnost, ostajanje dušno medlost. Čuditi se je tedaj Metelku, da od leta 1825, kar je bil dal med ljudí svojo zares globoko premišljeno, za tiste čase jako učeno, če tudi po Dobrovskem osnovano slovnico, potlej do smrti nej nič velicega spisal, ali vsaj spisanega popravil, pomnožil.

O Miklošičevih delih sploh sem za to več govoril, ker vidim, koliko imajo težkega jedra, prave rude v sebi, i ker mi nej skrito, da na Slovenskem je še kaj malo tacih — celó pisateljev — kteri ne vedó samo tega, da je Miklošič na Dunaji sloveči jezikoslovec, ampak tudi prehirajo njegove besede. Zlasti v zdanjih časih nas učí vsak dan, vsaka ura, da temeljitega učenja svojega jezika nam je tako zeló treba, kakor slepcu pogleda. Če hočemo sami sebe pošteno soditi, moramo reči, da od leta 1825 se je mnogo popravil naš književni jezik, ali da pa vendar izmed vseh slovnic, kolikor nam je od tedaj spisanih, nobena Metelčice še dosegla nej, nikar da bi jo bila prešla, i da nektere me d njimi so polne zmot i napak. Sem ter tjè se kdo naših rojakov celó tako-le oglasí: ti i ti naši bratje so uže daleč pred nami, ki pišó novele, zgodovino itd., za jezik se pa več ne prepirajo, kakor mi. Tem nespametnim besedam nej kaj odgovoriti. Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklosičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige «vergleichende lautlehre», na VII. i XI. strani, strani, da namreč «stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo». Če to veljá za vsa narečja, mora še posebno za slovenščino, poleg bulgarščine prvo šči stare čestitljive matere. Zato naj bi se zdanji naš jezik učil, pretresal i sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje je prazno. Kdor hoče iskati novej slovenščini pravil, pa stare ne zná, tak le golomiši. Lahko je razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi se stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kakoršnega je vredna.

Vrnimo se k slovarju. Ta knjiga je Slovencu, ki se hoče jezika dobro naučiti, vredna, da bi jo sè zlatom odvagal. Nejsem v strahu, da bi preveč bil rekel, videč, kak zaklad neprecenljivega blaga je shranjen v njenih listih. Prigovor je: «habent sua fata libelli»; to delo beróč sem pa mislil: «habent sua fata et chartae libelli». Ljubezni do slovenščine, ktera diha iz vsacih Miklosičevih bukev, ne pogrešamo tudi tù, ker dobro vé, kako potrebni smo nauka, za kar bi imeli učenemu rojaku posebno hvaležni biti. Pri tacih oblikah, ktere nam je bil uže razložil, pa se jih nejsmo sploh poprijeli, zopet ponavlja, kako je prav; tako bereš na 121. strani: «vendar, vener, vini fortasse, tamen est, vêmĭ da še». Obsledil je nekje celó Ribničana, ki mu je v slovar podal toliko dobrih, po našem kraji zares navadnih, ali knjigam do zdaj še sploh neznanih besed.

Naposled opominjamo še slovenske i tudi slovanske učitelje sploh, naj ne pozabe pridnim mladenčem viših latinskih učilnic na koncu šolskega leta v dar dajati Miklosičeva dela. Posebno slovar je pravo darilo učencu, ki se pridno učí svoj materni jezik.

1862.

Miklošičev staroslovenski slovár dodélan

Radostni oznanjamo, da se je dovršil staroslovenski slovár. On dan smo v roko dobili zadnji (VI.) zvezek. Veseliti se nam je zvršétka teh bukev, kterih bi tako korenito dan denes gotovo ne bil mogel ni osnovati ni dognati nihče razun preučenega Slovenca, gosp. dr. Miklošiča, slovanskega Jakoba Grimma, čegar velícih jezikoslovnih zaslug ne čestí samo slovanski, ampak ves učni svét. Miklošičev slovár, iz kterega o premnozih rečéh nova luč síje slovanskemu jeziku, posebno pa slovenskej pisavi, nam podaja blagi sad mnogoletnega truda ; velika slava redke učenosti in bistroumnosti pak ostane samo g. pisatelju, kému čestitamo, da je to sloveče delo srečno zgotovil.

Miklošičev slovár je začel izhajati 1862. leta, in dodélan je še le zdaj; kajti učeni pisatelj je menda še vedno širil knjigo, ktera je iz začetka obetala samo 5 zvezkov in do 900 straní; zdaj pa ima 6 zvezkov in 1711 straní.

O tem slovarji sem že 1862. leta 26. novembra nekoliko govoril v «Novicah», od koder zopet ponavljam besede: «trdna resnica je, da še le, kader bode vse Miklošičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremične so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige «vergleichende lautlehre» na VII. in XI. strani, da namreč stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo. Zato naj bi zdanjo slovenščino učili, pretresali in sodili vedno le na stalu starega jezika; prazno je vse drugo modrovanje. Miklošičev slovár je Slovencu, ako se hoče jezika dobro naučiti, vreden, da bi ga sè zlatom odvagal.»

Prebiral in prebiral sem tega slavnega dela tiste zvezke, kolikor jih imam že nekaj časa v roci, in čedalje bolj sem se moral čuditi neutrudnej delavností, velikej bistroumnosti, tenko premišljenemu osnutku in globokej učenosti, ktera se morda v nobenem Miklošičevem spisu ne razodeva tako sijajno, kakor tukaj; čedalje bolj sem bil prevérjen, kako neizmerno je staroslovenskega jezika bogastvo, pa tudi s koliko ljubeznijo gospod pisatelj razbistruje posebno svoje narečje — novo slovenščino. Kaj često bralca prešine radost, ko najde izvrstno razloženo kako besedo, ktero smo sicer znali, a vedili nismo, od kod se je naredila. Tu naj v misel vzamem samo besedo «vuzem» (ostern), za ktero beremo, da je porojena iz glagola «vzéti», in da pomenja sumtio carnis = «Fleischnehmung», kakor je pust (mesopust) = «Fleischlassung».

V zadnjem zvezku pravi gospod pisatelj: «ne volumen libri augeamus, ea, de quibus olim in hac praefatione eramus disputaturi, alio loco et tempore dicere decrevimus.» — Na konci trinajstletnega dela ima gosp. Miklošič gotovo mnogo važnega povedati, mnogo podučnega opomniti, svetu mnogo novih misli razodeti; zato nam je kaj žal, da zarad prostora nismo že zdaj mogli zvedeti od njega teh novih misli, kterih gotovo jako radoveden težko pričakuje vsak, kdor koli se je lotil slovanskega jezika.

Ker pa skoro še zdaj lehko rečemo, da so pisatelji med nami vedno le samouki — dobro namreč vemo, koliko se je mogoče po naših gimnazijah naučiti slovenščine tudi tam, kjer je najboljšim učiteljem v rokah — zatorej se je veseliti, da je toliko let zasramovanemu slovenskemu jeziku o potrebnem času prisijala tako svitla zvezda, kakor je Miklošič; a žalovati nam je, da se njegovih spisov še vedno in vedno premalo učimo, in da na Dunaji, kakor je čuti, njegov uk tako zeló preseda slovenskej mladini, ktera sicer o mnozih prilikah rada gromovito razglaša ljubezen do svojega jezika, kega pa njena večina, žalibog! ni pisati ne umeje. To znamenje, ako se ne predrugači, žalostno prerokuje bodočnost, o kterej mnozega izmed nas upanje zastonj ziblje v prijetnih sanjah. Smijati pak se je med nami nekterim, ki naj bi se prijeli vsake stvarí na svetu rajši nego jezikoslovnega modrovanja, pa vendar, naj-si celó nevredni, da bi od Miklošičevih knjig odtépali prah, v svojih pléhkih nanáških, o njem govoré, kakor da so že pred njim zdavnaj znali, kar se težavno uče še le od njega, kterega vselej niti prav ne umejo!

Slovenstvu na korist je živo priporočiti posebno tistim, kteri med nami kdaj mislijo za pero prijeti, ali kteri morda so že pisatelji, naj se iz Miklošičevih zakladov pridno učé jezika. Vzlasti mladina po naših učilnicah naj bi ne pozabila, da brez trdnega učenja se ne dá pisati nobeden jezik, posebno pa slovenski nikdar ne, in da slovenščine — kar naj se verjame izkušnjam — dan denes človek ne more v nobenej knjigi naučiti se toliko, kolikor v Miklošičevih delih. Res, da se med nami časi kak šaljivec poredno oglasi: tega in tega pisatelja beri, ako bi si rad osvojil vzorno slovensko besedo; ali ker zdaj nismo namenjeni govoriti o šaljivih rečéh, torej le ob kratkem opominjamo, da skoro vsi mi, kar nas piše, malokdaj vemo, je-li res dobro slovenski povedano ali ne, kar smo zapisali.

Da so naše učilnice take, kakoršne bi morale biti, gotovo bi po gimnazijah pridni mladeniči za dar dobivali Miklošičeve knjige, posebno pa ta slovár, ki je tako daleč za seboj pustil vse, kar je do zdaj slovanski jezik imel te vrste spisanega, kakor sploh vsako Miklošičevo delo vselej prekosí, kolikor se je enacega pred njim poskušalo.

Miklošičev slovár je natísnjen na véliko osmíno, in cena po bukvarnicah mu je 24 gld.; pri gospodu pisatelji na Dunaji pak je dobiti vseh 6 zvezkov za polovico, to je, samo za 12 gld. a. vr.

1865.

«Volksfreund» in slovensko slovarstvo

V nemški list «Volksfreund» piše 31. decembra 1862 nekdo o slovenskih slovarjih in oporoki (testamentu) rajncega ljubljanskega škofa, ter svetuje, naj bi se za zdaj še odložilo tiskanje slovensko-nemškega slovarja, ker bi stroški prehudo zadevali Alojzijevišče, ki je škofov prvi dédič (erb), narodu pa vendar ne prinesli nikakoršne koristi, ko so začeli Slovenci zametati čisti, narodni govor, ki tako lepo zvoní v Preširnu in Vodniku, in bližati se južnemu jeziku, in — kar je dopisniku poglavitna reč — ker je «Ost und West» opominjal, da moramo s cerkvijo ohraniti mir. Pri tej priliki je med ojnice (anführungszeichen) ristavljeno: z južno?

Odgovarja se: blagodušni podpornik našega slovstva je odločil natisniti slovar, da bi pripomogel slovenskemu slovstvu, pa ne da bi iz tega imelo dobiček Alojzijevišče, za ktero je on uže na drugem potu obilo skrbel. Vidi se iz oporoke, da je temu namenu odločeni denar vsak dan pripravljen. Ker je pa Alojzijevišču po škofovej smrti naročeno, da plača tiskalne stroške, in ker ima slovenski narod uže samo iz tiska dovolj koristi, za ktero ostane svojemu podporniku vedno hvaležen: torej bi krivično bilo, ko bi ne prejemalo dohodkov Alojzijevišče. Anton Alojzi je bil premoder, in preveč je poznal okolnosti, zató ni mogel, in tudi ni hotel slovarjev tiskati iz dobičkarije. — Kar se tiče jezika, vprašamo: kaj pa je slovar? Kadar se jezik izobražuje, preminjajo se mu počasi vnénje oblike, jedro ostaja, in v slovarjih se hrani jedro. Gosp. Zalokar ima v svojem delu besede, ktere bodemo rabili še Bog zna koliko stoletij. — V zadevah južne cerkve pa lehko rečemo, da smo Slovenci sami sebi preveč znani, tedaj se ni bati prekucij. Da ni dopisnik iz nepoštenega namena tega črhnil, tudi mi bi se nikdar ne bili ž njim pregovarjali; toda potrebno se nam je zdelo, ker vemo, kako bi te besede v «Volksfreundu» utegnile marsikoga premotiti.

Kar je deželni zbor sklenil, tega se tudi bode gotovo držal. Bodi nam dovoljeno samo toliko opomniti, da smo imeli v rokah nekaj dela neutrudnega pisatelja gosp. Zalokarja, ki vedno popravlja in lika; videli smo, koliko pravega narodnega blaga ima nabranega; prepričali smo se pa tudi, da je dan denes ta posel močém enega človeka prevelik; torej naj bi deželni zbor skrbel še zató, da pride v mnoge roke jezikoslovnih mož, predno se natisne.

1863.

Kdaj začne izhajati slovensko-nemški slovár?

Tako so vprašale zadnje «Novice». Ker dobro vem, da se ta reč zdí jako važna vsemu izobraženemu slovenstvu, — in po pravici — uljudno prosim, slavni gospod vrednik! da moj odgovor blagovoljno natisnete v svojem časniku.

Kdaj naj pride slovensko-nemški slovar na svitlo, o tem ne sodijo vsi enako. Nekteri — mej njimi tudi «Novice», kakor so nam same povedale — želé, da se natisne, kolikor je najhitreje mogoče; drugi, mej kterimi je mnogo izobraženih mož, izvrstnih jezikoznancev, sodijo drugače, da bi se namreč tako važno delo nikakor ne prihitelo. K tem se druži, kar se bode pozneje videlo iz njegovega pisma, tudi slavni slovanski Grimm, kakor ga imenuje Schleicher, naš resnični prvák, g. dr. Miklošič; k tem se druži, kakor je nedavno sam poročil v Ljubljano, učeni g. Caf, ki se vedno še zdaj trudi in muči z vestnim, skrbnim nabíranjem slovenskih besed, ter misli, da se pred štirimi leti slovár ne sme ni tiskati začeti; naposled se druži k njim tudi mož mnogoletne delavnosti, Nestor mej slovenskimi jezikoslovci, čestiti gosp. Zalokar, ki vedno in vedno priporoča, naj se pazno in premišljeno dela, da v slovar ne zaleže kaka jezikoslovna koderčija.

Na ravnost moram povedati, da jaz, ki me je doletéla čast, ktero vém čislati, da bi namreč s svojimi slabimi močmí v celoto zvezal, kolikor morem, kritično razvéjal in razložil, kar so do zdaj za slovensko-nemški slovár nabrali gospod dr. Miklošič, g. Zalokar, g. Caf in drugi, tudi glasujem z možmí sodečimi, naj se to delo ne zvrhováti v naglici, ker izkušam kako je težavno; kajti naj se nikar ne pozabi, da slovár mora deti vsako, tudi najmanjšo besedico na rešeto, in da je beséd na tisoče in tisoče. Te misli se moram tem bolj držati, ker znam, kakošno gradivo sem za tako važno delo v roke dobil, in ker vem, kaj bi imel narediti, in kaj bi tudi rad naredil iz nabranega zaklada.

Gradivo je obilo ter velike hvale vredno, in slava trudu zaslužnih mož, ki so se toliko let mučili, besede znašáje iz knjig in iz narodovnih ust; ali vendar naj se mi dovoli opomneti, da izmej vseh dobljenih zbirek nij nobena taka, niti vse vkup, celó po mojem trudu skoro celega leta, še zdaj niso take — zakaj ni biti ne mogó, ne, to bode pozneje povedano, — da bi se iz njih kar na nagloma zvršil ter na svitlo dal slovár, kakoršen bi v sebi hranil vsaj večino jezikovega bogastva in poleg tega tudi količkaj ustrezal potrebam zdanjega časa, ter se le od daleč približeval stopinji, na kterej dan denes vidimo jezikoslovno znanost.

Gosp. dr. Miklošič v pismu, s kterim visokočestitemu stolnemu dekanu, gospodu dr. Ivanu Zl. Pogačarju za slovár pošilja svojo zbirko, sam o svojem delu pravi: «kar se tiče moje zbirke, prosim, če se bode rabila, da se blagovoljno teh-le vodíl držíte: 1) hotel sem zaklad slovenskega jezika popolnoma zbrati, in zato sem v zbirko vzel tudi štajerske in ogerske take besede, ktere do zdaj pri nas niso še književale; 2) kritičnega pretresa (sichtung) manjka še povsod. Zbirko sem bil začel, hoteč iz nje kdaj narediti slovár: druga dela so me skoraj odvrnila od tega početja. Zbirali so mi učenci, kterim sem zaznamoval knjige, iz kterih naj bi prepisovali, naročivši, da izpišejo vse, torej dobro in slabo blago; 3) moja zbirka tedaj popolnoma potrebuje kritične presodbe (durchforschung), in ne bi hotel jaz biti kriv, da tudi v slovensko-nemški slovár, kteri pride na svitlo ob slavnej radodarnosti razsvêčenega cerkvenega poglavarja, vleze tisto napačno ravnanje, ktero kazí več slovenskih slovarjev, zlasti slovár U. Jarnika, da so za vsakdanje in znanstvene potrebe popolnoma nerabni, namreč tako ravnanje, po kterem se v slovár ne devajo samo v narodovih ustih res kje živeče ali v slovstvu novič skovane besede, ampak tudi take, ktere se narejajo po kacem pravem ali napačnem pravilu. Ta napaka se tem teže uméje, ker pač nij jezika, v kterem bi slovarji bili zarad nje toliko na škodi, kolikor naši. Iz poroda moje zbirke, visoko čestiti gospod! lehko vidite, da niti ona nikakor nij prazna besed, narejenih po tacem kopitu (schablone); navadno imajo pred seboj +. Prosim torej, da se kaj zelo pazi ter vse presodi. Pa tega paznega ravnanja vam bode, visokočestiti gospod! gotovo treba tudi pri drugih zbirkah». — Gosp. dr. Miklošič, kterega prosimo, naj bi se mu ne zdelo napak, da se je brez njegove posebne privolitve natisnilo to jako važno, Slovencem zlasti o tej priliki podučno pismo, sam svojo zbirko odkrito sodi, priporočaje, da je treba premišljeno delati in tehtati, a ne vihraje kopíčiti, zato da bi slovár ne bil znanstvu in narodu na kvaro. Ali take preiskave povsod in posebno pri nas, ki za trdno mislimo, da je besede kovati še laže, nego «raka» sklanjati, jemljó toliko časa, da ne veruje nihče, kdor nij izkusil.

Gospod Cafova zbirka je gotovo jako jako bogata, zeló vestna ter posebne vrednosti zarad obilice štajerskih, ogerskoslovenskih in rezijanskih besed; toda kakor sem zvedel v slovenske Matice zadnjem občnem zboru, g. Caf, ki za naše delo zdaj še enkrat preiskuje in obira vse prejšnje slovenske slovarje, uže od začetka 1850. leta več nij mogel znašati besed iz slovstvenih knjig, ker en sam človek ne more ob enem vsemu kaj; slovensko slovstvo je pa v tem času najbolj narastlo, jezik za pisanje o raznovrstnih rečéh še le ustvarilo in olikalo, njegove meje razširilo ter ga močno obogatilo z besedami — res da z dobrimi in slabimi — da torej mimo te pomenljive dôbe našega dušnega preroda slovár nikakor ne more, nikakor ne sme molčé iti svojim potem, kajti ni Miklošičeva zbirka ne seza v novejše čase, morda še menj daleč nego Cafova. Koliko je torej dela samo z «Novicami» in z »Glasnikom» zadnjih desetih let!

Gosp. Zalokar iz slovstvenih knjig — razen naravoslovskih reči — nij zajemal, ampak le iz živih ust in slovarjev je pobiral besede, a nabral jih je cele skladalnice.

Nobena teh zbirek — zunaj malih rečí v g. Cafovem delu — niti iz naših prvih pisateljev: iz Trubarja, Dalmatina, Kastelca itd. itd., niti iz bukev poznejše dôbe nima citatov, ampak le besede; še menj so porabljene iznajdbe novejšega znanstva, kakoršno se nam kaže v Šafařikovih, Schleicherjevih in posebno Miklošičevih staroslovenskih spisih, — a Miklošičevih samih je skoro za malo knjižnico. Koliko je treba zopet tukaj dela in časa, kterega nekaj vzame uže sam debéli slovarjev posel; kajti g. dr. Miklošič je svojo zbirko naložil v štiri velike, dolge knjige, g. Zalokar je pisal na desno polovico navadnega papirja, a g. Caf na same listke.

Tako gradivo je za to važno delo prišlo slovarjevemu vredniku v roke. Kdor tej reči vé glas, ta umeje, da je to še le samo kamenje, a da ni tega nij zadosti, in da je še vse brez vezajočega apna, brez otesanih brun, brez toliko in toliko drugih rečí, ktere so živa potreba tacemu poslopju, kakoršno bi moral nam na slavo, zanamcem na korist biti slovensko-nemški slovár.

Kaj bi se tedaj imelo narediti iz nabranega in še nabiranega zaklada? Menim, da narod smé od tacega, s trudom naših prvih jezikoslovnih močí podpiranega. z novci pokojnega mecéna tako bogato preskrbljenega dela zahtevati vsaj to, da bode otôrej, kakor so bili drugih slovanskih narečij izvrstnejši slovarji, kteri so ob trudu in skrbi posameznih učenjakov na dan prišli v prvej polovici tega stoletja, na pr. Lindetov poljski. Jungmannov češki, — menj se mu ne more, ne smé podati, ker sam Bog vé, ali kdaj zopet utegne tako narodno delo dobiti toliko novčne podpore ali ne! Da bi se naše delo po notranjej vrednosti vsaj le senčno približevalo Schmellerjevemu bavarskemu slovarju, pisanemu z veliko učenostjo, redko bistroumnostjo, neupehanim mnogoletnim trudom in tenko vestjo, tega niti ne govorim, in še menj o Grimmovem novovisokonemškem slovarji, ker vém, koliko v denašnjih, čisto pokvarjenih časih, posebno pri nas, podpirajo in čislajo učenost in pravo duševno delo, kakoršno si koli bodi, a kako se šopiri ter povsod glavo po konci nosi puhla polovičnost in nevednost; pa toliko se vendar mora storiti, da naša knjiga, stoječa nad vsakdanjim, pri nas tako navadnim rokodelskim diletantismom, vestno objame, kar je največ mogoče vse, kolikor je v novej slovenščini dobrega blaga, a to ne samo v besedah, ampak tudi v raznih važnejših slovniških oblikah, izrekih, prigovorih, celó v sintaktnej zvezi, kader bi trebalo, — tedaj časi tudi v celih stavkih, da bi se takisto od vseh straní videlo, kako je tu in tam prav ali napak rabila in rabi ta in óna beseda, oblika in konstrukcija. Takih dokazov pa nij jemati samo iz vseh boljših pisateljev, ampak tudi iz narodne govorice, a zopet ne samo iz jezika, navadnega po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, temuč tudi iz slovenske Istre, izmej belih Kranjcev ter izmej ogerskih in hrvatskih Slovencev. Opomnel sem uže bil , koliko naša zbirka še pogreša, kar se tiče nabora iz knjig; ali tudi to je resnica, da poleg vsega truda svojih pridnih zbirateljev bogastva v narodovih ustih nikakor ne zajme do dna, ker tega nikdar nij mogoče v živem jezici, ki véje zmerom nove poganja, stare odméta; a vsaj truditi se je, da bi se delo primeknilo, kar se najbolj dá, bliže in bliže popolnosti, pod ktero vsemu prizadevanju vprek vendar le gotovo še zmerom globoko globoko ostane, a to zarad slabe človeške močí sploh in zarad posebno slabe naše; toda kdor do popolnosti vsaj ne hrepeni, tak nij vreden niti srednosti, ktero tudi redko doseže. Dalje mora slovár povedati in dokazati izvor posebno tujih izrekov in besed, kterih je obojih mnogo več, nego se morda zdi tacemu, kdor jezika ne preiskuje; poslednjič mora, po sklepu za-nj skrbečega odbora, slovenščino primerjati staremu jeziku in vsem živim narečjem, — s kratka, slovar mora, ali vsaj moral bi naš jezik deti pod znanstveno kritiko.

Da torej tako delo ne more od denes do jutri na dan, kakor goba v grmovji, to vé, kdor umeje, o čem se ménimo. Le kdor tega ne umeje, samo tist utegne vedno priganjati: kdaj bode kaj na svitlem? — kakor deček, ki nepotrpežljivo štopíca okoli šivarja, kader mu dela prve hlače.

Naj se nikar ne pozabi, da naše narečje še nij bilo nikoli po vsem svojem bogastvu preiskavano s kritičnim očesom, temuč da v njem iz miloradosti do zdaj le vedno — precèj nekritično — tù in tam brbamo vsi mí razen g. Miklošiča, kteremu gré hvala za vse, kolikor smo napredovali v zadnjem času, in razen učenega nabiratelja, g. Cafa, ki se je trudil in se trudi še zdaj, da bi objel vse jezike, kolikor se jih koli tiče slovanščine. Jaz ne menim nikomur, zlasti Metelku in vsem drugim jezikoslovnim preiskovateljem ne, krajšati zaslug, ktere hvaležno prisójam vsacemu, kdor je oral našo ledino — kakoršno koli; ampak samo to opominjam, da nij mogoče dospeti do više izobraženosti, ako bodemo zapirali očí in ušesa, kadar je pomenek o našem duševnem mraku. Pa dr. Miklošič se nij utegnil pečati samo z našim narečjem, da-si gotovo najrajši, največ govori o njem v svojih knjigah, kterih viši nálog je staro slovenščino preiskovati in primerjati vsem indoevropskim jezikom, zlasti vsem slovanskim narečjem. Po njegovem velikanskem trudu je zdaj res mnogo laže razlagati prave slovanske besede, akopram je in tukaj še vedno težavnega in temnega dovolj. Gotovo morajo, zunaj raznih drugih knjig, o kterih bode tudi govorjenje, in zunaj spisov o starej slovenščini, o čemer smo uže govorili, vredniku biti v rokah posebno vsi boljši slovarji živih narečij. Sem spadajočih, natisnenih slovanskih knjig imam uže res lepo čislo, in sicer: Megiserjev, Gutsmannov, Markov, Jarnikov, Murnikov, Cigaletov slovar, poleg vseh naših slovnic, ker tudi te je treba porabiti; potem dr. Miklošičev staroslovenski, ruski Dalov in akademijski 1806. leta, hrvatski Voltigijev, srbski Vukov obeh tiskov, češki Jungmannov. poljski Lindetov in gorénje-srbski (lužiški) dr. Pfuhlov, dolénje-srbski J. G. Zwahrov slovár. Vrzéli tega števila se morajo čisto dopolniti; posebno Jambrešiča, Belostenca in Habdelića nij pozabiti, ker, da-si ne pišejo do dobrega v našem jezici, imajo vendar le v sebi velik zaklad slovenskega blaga, mnogo poduka našej pisavi. Prva dva ima ljubljanska knjižnica. Habdelića ne. Potreben je celó Daničičev «rječnik iz književnih starina srpskih». O litovskih Schleicherjevih spisih in o Nesselmannovem slovarji istega jezika ni govoril nisem. Pole g tega je na tanko pregledati vse, kar ljubljanska knjižnica, zlasti v Kopitarjevej zapuščini, hrani za našo rabo.

Zdaj pa, koliko ima slovenščina v sebi tujih besed, in to iz raznih jezikov: Nekoliko je romanskih, pa tudi madjarskih in turških, posebno mej ogerskimi in hrvatskimi Slovenci. Kako je v tem oziru izvrstno delo težavno, za zdaj celó nemogoče, to je lehko razumeti, če pomislimo, da niti srbščina niti madjarščina, kar se v njiju tiče tujih reči, nista dovolj kritično preiskani. Dalje, kakor kaže, Slovenci nismo niti brez celtskih besed; ali največ smo jih dobili iz nemščine stare, srednje in nove dôbe, in tù zopet največ iz narečja alamanskega, čegar slovarji se morajo na tanko porabiti. Na prvem mestu mej njimi je Schmellerjev, Slovencem do zdaj na kvaro neznani bavarski, potem Lexerjev koroški in Schöpfov tirolski. Dalje ne sme biti zanemarjen Schulzejev gotski, Graffov staro-visokonemški, Grimmov novo visoko-nemški, kar ga je uže natisnenega, in Diefenbachov primerjajoči gotski slovár, v kterem je skoro ves neizmerni zaklad nemškega govora, primerjen indoevropskim in drugim jezikom. Zarad romanščine se mora posebno preiskati Diez, in zarad celtskih besed učeni Zeuss.

Tako delo, ki bi utegnilo tudi vesoljnemu znanstvu biti , kolikor toliko na koristi, če se dožene vsaj le nekaj tega, po čemer hrepenimo, nij mogoče tako lehko spisati, kakor se iz dveh knjig prepiše tretja, ali kakor se zvrši kak časopisen sestavček, denes bran, jutri vržen v — ogenj. Linde je začel svoje delo tiskati 1807. l., a dovršil ga je 1814. l.; Schmeller je bavarski slovar jel na velikej osmini v 4 zvezkih, na 2682 stranéh, dajati mej ljudi 1827. leta, a izdal ga je 1837. leta; Grimmov visokonemški slovár je začél izhajati 1854. l., a do zdaj ga morda niti tretjine ni natisnenega; Graff je staro-visokonemški slovár jél tiskati 1834. l., a izdan je bil še le 1842. l. itd. itd. Tudi g. Cigale je nemško-slovenski del imel pod peresom od sušca meseca 1854. l. do konca 1859. leta. Pa nij treba misliti, da so poprej imenovani možje tekli v tiskalnico tekój s prvo pôlo, kakor jim je prišla iz pod palca, ampak mučili so se leta in leta, da je torej bilo iz debelega uže vse nabrano, tudi uže velik del na čisto izdelan, predno je stavec postavil prvo črko; saj bi ne bili imeli sicer niti časa, delo zvršavati in tisk popravljati, kar je pri takih spisih posebno težavno in mudno. Ko bi se reč po tlačanski zmašíla, nastopila bi nevarnost, da bi svet namesti slovárja dobil v roko babilonsko zmes; kajti kolikrat se reče: «to in to besedo priméri tej in tej!» — «pogledi tam in tam!» in kolikrat bi se utegnilo pripetiti, da bi zastonj iskal bralec, kar se mu je obljubilo, — če tudi molčimo o vseh drugih koderčijah. Najboljša priča o tem je zopet g. dr. Miklošič, kteri o svojem staroslovenskem slovarji, ki je tudi štiri leta samo na svitlo hodil (1862.—1865.), pravi: «in quo (opere) decem annorum laborem collocavimus. Vindobonae decembri 1861.» — pa najbrže ga je spisoval dobrih deset let, če nij morda bil mej delom zopet prenehal, kajti uže 1851. leta v I. zvezku v «slavische bibliothek» na 294. strani govori: «ich werde ihn (den Hanka) hoffentlich in nicht ferner zeit mit einer zweiten, so Gott will, gediegeneren auflage meines wörterbuches erfreuen».

Pri našem delu so pa tudi še druge, razne težave.

V pokrájinskem mestu, kakoršno je Ljubljana, nij mogoče vselej dobiti potrebnih knjig, ali če se dobodo, niso morda iz rok najizvrstnejših pisateljev, in če so, morda niso najzadnjega, torej najboljšega tiska, ali pa jih je dostikrat treba čakati po cele mesece in še dalje, posebno slovanskih, ker naše knjigotržje se niti še nij začelo; a tacega dela, kakoršen je slovar, ne more nihče iz kučme iztresti. Zatorej moram javno izreči zahvalo voditelju našega truda, visokočestitemu g. stolnemu dekanu, dr. Ivanu Zl. Pogačarju, ki mi za knjige blagovoljno skrbí, kolikor je mogoče; tudi se moram zahvaliti ljubljanskej knjižnici, brez ktere bi skoro ni delati ne mogel, kajti iz nje me z raznojezičnimi bukvami z največo radostjo na vse strani podpira g. knjižničar, veleučeni profesor dr. Muys.

Dalje tudi skoro gotovo še zdaj niti v roci nimam vseh jezikovih zbirek, kolikor se jih morda nahaja mej Slovenci, ker sam gosp. dr. Bleiweis nam je izročil še le avgusta meseca letos od g. dr. Kočevarja iz Celja prejeto obširno besedno zbirko raznih rok, od črke J do besede «vžugati». — črka M je g. župnika M. Majarja; Ravnikarjevo (Poženčanovo) doberšno besedno zbirko je še le po njegovej smrti dobila slovenska Matica, od koder jo imamo zdaj mi. Sodilo bi se torej, da mora še marsikak gospod imeti kaj nabranega, ker Slovenec je poseben prijatelj jezikoslovnej modrosti, in zato o tej priliki v imenu slovanskega slovstva uljudno prosimo, naj bi se blagovoljno v Ljubljano poslalo vse, kar kdo zbranega hrani, da se porabi v naše narodno delo. Kader zvršimo slovár, dragovoljno vrnemo vsacemu svojo zbirko nepokvarjeno.

Težava je tudi, kakor je uže bilo povedano, zarad slabo skovanih besed sploh, a posebno zarad onih, ktere je spalčil znani o. Marko, ki je v svojej «kraynskej grammatiki» v cirilsko in glagolsko azbuko vtihotapil črki Q in W, prvo imenujóč «ku», drugo «wodil»; ki je črko y prekrstil v «ybxonyre» vsej resnici vprek, in ki je v svoje «tu malu besedishe« postavil besedo «arreč» za ursache in «bodicijes» za jéža itd. Mnogo takih sumnih besed nahajam po rokopisnih zbirkah in tudi celó po natisnenih slovarjih, a jako dvomim, da so bile kdaj kje navadne. Kakor je Kopitar Markove zmišljave zapodil iz slovnice, tako se tudi morajo zapoditi iz slovarja, — saj menda je uže čas. Toda ker se vendar ne more za trdno soditi o vsakej besedi, ali je skovana ali ne, in ker je napačno in težko zavreči, kar bi morda res utegnilo kje biti v rabi, zato uljudno prosim visoko čestitega g. vrednika tega lista, naj dovoli, da časi take sumne besede po «Novicah» podam slovenskemu svetu, da bi prijatelji našega jezika odgovorili po svojej vésti, ali se te besede res kod govoré, ali ne, ker tù gré za čast vsega slovenskega naroda.

Po teh mojih vrsticah mogoče, da je srce vpadlo marsikomu, ki bi uže jutri morda rad nesel pod pazuho debelo knjigo z naslovom: slovensko-nemški slovár, in marsikdo utegne reči: slovar mora priti hitro na dan uže samo zategadelj, ker ga tako zeló potrebujemo. — Da je slovar živa potreba, tega nihče ne tají; ali ob enem ne more biti volk sit in koza cela. Za zdaj najsilnejšim potrebam ustreza delavnega Janežiča ročni slovár. Tudi se vpraša: ali smo mí krivi, da tako silno potrebnega dela Slovenci niso prej dovršili? Naj se mi veruje, da bi jaz imel dosti laži posel, ko bi hotel biti res tako brezvesten, da bi kar po tlačanski v abecedni red vrgel, ka r se mi je podalo, — tudi veča novčna korist bi mi rodila; toda kakšno delo bi položil domovini na oltar, in kako bi sodili modrejši zanamci o nas in o našem času! Uže nektero bridko uro sem imel, nektero grenko besedo požrl od raznih vnénjih straní, ker nij uže vsaj polovice slovarja na belem dnevi; vendar moram tudi hvaležno priložiti, da mnogo razumnih mož, kar je bilo uže povedano, o tej reči sodi, kakor jaz, in mej njimi tudi visokočestiti gospod stolni dekan ter drugi, kteri so imeli priliko, da so tù in tam videli, kako mislim z božjo pomočjo dovršiti delo, kterega pozneje nekoliko po časopisih za poskušnjo podam izobraženemu slovenstvu. Preverjeni bodimo, da tudi nam pridejo časi, in Bog jih daj hitro! ko se bode mej nami o znanstvenih rečéh drugače sodilo, nego dan denes; ko ne bode več naša prva skrb, da bi se le tujcem bahali z debelimi slovenskimi zvezki, ne vprašáje, kake vrednosti so njihove besede; tudi Slovenci morajo nekdaj razumeti, da pravo čast, resnično veljavo mej izobraženim svetom daje narodom le znanstvo in dušni trud!

Tedaj kdaj pride slovensko-nemški slovar na svitlo? Po moje bi se začel tiskati še le potem, ko bode ves rokopi s dodelan, vsaj na debelo, če nečemo podati knjige, iz vseh kotov v naglici znesene, kakor obléka za pustni večer. To je treba tudi zato, ker slovar bode imel namen, jezik čistiti, in torej bode moral tujim besedam pristavljati prave slovanske, kterih pa nij vselej tako hitro najti, posebno če jih naše narečje nima. — A kdaj bode rokopis dodelan? — Kader bodo obrane vse bukve, kar jih še do zdaj nij obranih, potem se bode precej skrbelo, da se za tiskanje naglo zgotoví rokopis, kteri se uže zdaj sestavlja.

1866.

Objektivna kritika

Velik pisatelj govori te važne, gotovo tencega premisleka vredne besede: «uljudnost ni dolžnost, in kdor je neuljuden, še nikakor ni grob; ali na korist mnogih odkritosrčen biti, to je dolžnost — in dolžnost je celó odkritosrčen biti z nevarnostjo, da se ti morda utegne očitati neobtesanost in hudobnost». — Te važne besede je izrekel zdrav, odkrit, pošten in krepak značaj; izrekel jih je Lessing, kteremu se vendar zdaj več ne očita, da je bil zarobljen, — dasitudi se mi zdi, da je človeku bolje biti zarobljenemu, nego nezarobljenemu, ali beseda zarobljen danes med nami nikogar več z belim kruhom ne pita, ampak ž njo se pita vsak, kdor na pr. o tem ali onem pesniku govori, pa je tako nesramno predrzen, da se ne ogiblje «bobove slame» ali «v mehko kuhanih jajc» itd., akoravno je vse to po božjih in človeških postavah nedolžna stvar.

Če se vrnemo k Lessingu, vemo, da je bil ravno on osobam, s kterimi je imel svoje kritične opravke, tako grozovito neusmiljen, da bi naše po ženski sezidane tenkočutnike zadelo vsaj deset mrtudov, ako bi se jim le sanjalo, da se jim sanja, da jih čaka samo tisočni del teh neobtesanosti, kakor bi Lessingov o kritikovanje gotovo imenovali, in kakor so ga imenovali tudi sami njegovi vrstniki, posebno tisti, s kterimi se je kedaj srečal v kakih tesnih ulicah. Ali se je pa Lessing brigal za vse to? Njegove poprejšne besede dovolj pričajo, da ne, a pričajo tudi to, da se ni treba za to brigati nikomur, kdor se pošteno borí, ter vé, kam namerja, kakor se je Lessing pošteno in samosvestno boril zoper krive misli in načela svojega veka, ter ni pobijal samo teh načel, ampak tudi — in celo najrajše — same zastopnike teh načél. Zakaj ga svet današnji dan več ne imenuje neobtesanca? Zato ne, ker so ž njim vred pomrli vsi tisti, ktere je sklela njegova v šest praménov spletena šiba, a njegova sijanja zmaga je prerodila slovstvo celega velicega naroda v Evropi.

Ali pa ta slavni mož ni poleg vsega tega morda vendar bil trdosrčen, hudoben človek? — Gotovo ne trdosrčnejši od zdravnika, kteri bolniku vzame zob ali celó eno roko ali nogo, da škode ne trpi vse telo; kajti ni vsak hudoben, niti trdosrčen, kdor se hudoben ali trdosrčen zdi preprosti slepoti, ktera za dva nosa pred seboj več ne loči stolpa od drevesa.

Kar vemo o Lessingu, to velja o vsaki polemiki pri vsacem narodu, toraj tudi pr i nežnih Slovenčkih, kterim grenke znojne kaplje na čelu zbirajo tu nedolžni klicaji, tam še nedolžneja bobava slama. Kedar mine 100 in še nekaj let, ter nas denašnjih ljudí ne bode nobenega več na tem grešnem svetu, morda tudi «Novic», «Glasnika», «Danice», «Primorca», «Slovenskega Naroda» in »Gospodarja», celó «Domovine» morda ne, ter se naše vse zdanje razmere spremené tako ali drugače, takrat utegne kak moder potomec v svojem vrtanji in preiskovanji priti morda tudi do tega, kar smo mi v današnjih in zadnjih časih modrega mislili, prekanjenega govorili, zvitega pisali ali delali; utegne priti do smešnega «parlamentarnega jezika», o kterem se je pred nekoliko leti tako resno govorilo, celó tako resno pisalo, čeravno nihče prav na tanko ni vedel, kakšna zver je ta jezik; utegne priti do desetletne (če stvar dobro poteče) neumrjočnosti, ktero «Novice» svojim izvoljenikom delé, nekteremu z mernikom, onemu z korcem, drugemu z žlico, tretjemu z naprstkom; utegne priti do vrlih slovenskih zvoncenoscev, kterim se klicaji zde prokleta razžalitev, a trdilo, da jim je v njih političnem apostolstvu plača prva stvar, samo nedolžna šala; utegne priti na slovenski politični: ali bi? ali ne bi? — utegne priti do vseh naših zmešanih misli o narodni bodočnosti, in do našega doslednega zaviranja vsacega svobodnega slovenskega časopisa, kteri ne izhaja iz teh ali teh rok; utegne priti sploh do slovenskega prizadevanja, kteremu se v celoti dobra namera ne dá kratiti, čegar izvrševanje pa je dostikrat tako, kakor bi kdo konja na voz posajal a sam sebe vprezal; utegne priti celó do grozovitega klepetanja ubogih slovenskih zob od kritike, ktere se 10krat bolj bojimo, nego 100 Beustov in 150 krvavih stegen, da toraj kakor bogatinec v peklu, vedno hripavo kričimo: «ohladite nas z objektivno kritíko , druge nečemo!» ter vso priporočano objektivnost pozabivši sami vendar z veliko osobno strastjo iz plevelnega zelnika dozdanjih plesnjivih načel srdito zapodimo s kamnom in ocepkom vsacega, kdor se drzne drugače misliti, nego ukazujejo tisti, kteri načela «štemplajo», ter napadamo celo vrednike takih časopisov, kteri prinesó resnico, bodi si o kacem pesniškem ponošenem klobuku, ali o kakšnem političnem ogoljenem fraku: in kaj bode tega modrega potomca sodba o vsem tem?

Bojimo se, da poreče modri potomec z glavo majaje in z ironičnim smehom na porednih ustnicah: «moji slavni dedje so bili vendar pravi otroci, ako jih še objektivnejše sodim, a nekteri med njimi so bili pa tudi prave zvite lesice». Ako bi ta modri potomec tudi mogel brati vse tiste poštene in krepke sestavke, kteri so bili temu ali onemu časniku poslani pa ne sprejeti, ker so se prenabrušeni zdeli, potem bi imel svoji sodbi že mnogo več podpornih dokazil; ali ker slavni, zdaj še nerojeni mož tega ne bode mogel čitati, prosim ga, da ne prezre teh mojih besed, ako mi jih slavno vredništvo ne izbriše, predno se natisnejo, teh besed, ktere, če jih bode popolnem razumel — v 100 letih, kaj se ve? — budile mu bodo vsaj nekoliko suma, da pri nas v današnjih časih ni vse tako, kakor se na papirji bere. Slavni prihodnji mož, ki si še nerojen, ko imam jaz še petero otrók! ako bodeš imel um, glej da bodeš razumel.

Rekel sem, kako se pri nas vedno in vedno poudarja, da je treba samo stvar presojati in osobi privoščevati večni mir in pokoj, akoravno se tisti sami, kteri to naj bolj priporočajo, kedar koga zgrabijo ali kedar branijo sebe ali svojo misel, najmanj držé tega pravila, ktero hočejo, da bi roke in jezike vezalo vsemu svetu razen njih. Niso li to preroki, kteri velé: «poslušaj me, ne gledi me?» Ali ti možje prav učé, ali prav delajo? Brez strahu si upam rečim da delajo bolje nego učé, kajti njihovo početje časi vendar spravi kako resnico na dan in pred altarjem svete resnice morajo brez usmiljenja v prahu ležati vsi osobni oziri, a njihov uk je bos, dela škodo resnici, a ne koristi nikomur razen tistim, kterim se prizanaša, ako tudi bi se jim morda ne smelo.

Če premislimo, kaj je osoba, kaj nje čin, kterega kritik preiskuje, vidimo, da osoba je človek s telesnimi močmi in dušnimi krepostmi, poleg drugih: z razumom, pametjo in svobodno voljo v značajno-odlični posebnosti, ter da, kar ta osoba koli počenja, vse je porod nje dušnih in telesnih moči v tej značajni posebnosti. Osoba je toraj s svojimi čini tako zvezana, da kakor se ne da senca odtrgati od telesa, tako se ne more ločiti osoba, vsaj nekoliko njenega bistva ne, od tega, kar je storila po svojih telesnih in dušnih zmožnostih ter posebnostih. Toraj največkrat, skoraj nikoli z najboljšo voljo ni mogoče zgrabiti čina, da tudi na osobo, vsaj na en del osobe, ne bi udarec padel vsaj po strani, če ne čisto naravnost, poleg naštetih vzroko v tudi zato ne, ker je človeku toliko nečimernosti navadno že prirojene, da on tudi v samem neosobnem grajanji svojega dela, posebno če ima to grajanje malo dovtipne «bobove slame» ali kaj popra in soli na «jajcih v mehko kuhanih», nahaja osobno žaljenje, ter da svojega čina celo ne dá rad presojati, ako se mu ne hvali. Če to lastnost res nahajamo pri vsacem človeku in narodu, vendar vidimo, da jo imajo otroci več nego stari ljudjé, da je imajo mladi, v omiki vrha še ne dorasli narodi — toraj Slovenci kakor tudi Slovani sploh — več nego popolnem izobražena ljudstva. To je tako očevidna resnica, da se nikakor ne da tajiti, a ta resnica vendar ne sme nič brigati modrega očeta, kedar uči in kaznuje svoje otroke, niti ne sme brigati kritičnega pisatelja, kteri na celoto gledeč zameta in graja posameznike, če so graje vredni. Ako bi se kritik toliko ne emancipiral, da bi se postavil na to stališče, bolje bi storil, da vse svoje kritično orodje v dimnik obesi, ker bi resnice ne smel govoriti a hvaliti ne bi mogel, če je pošten, in tako bi vsaka stvar občepela tam, kjer je čepela v začetku.

Ali tudi kritik je samo človek; tudi on ima toraj človeške slabosti. Če je premalo bistroumen ali učen, gotovo vselej prav ne pogodi napake ali prednosti presojevane stvari, ter jej ne more seči do korena. Tedaj te dve lastnosti kritik mora imeti, a poleg tega, naj si bode še tako oster, mor a posebno tudi imeti največe spoštovanje do resnice, in braniti se mu je strasti, kar se koli more, a poleg tega vendar sme biti brezoziren, kolikor hoče, ker to je njegova dolžnost, ktero mu nakladajo viši oziri, kterih je treba vsakemu pravemu kritiku, kajti sicer ni vreden tega slavnega imena. Če so pri njem združene vse lastnosti, ni se bati, da ne bi hrepenel po objektivnosti, t. j. po resnici, ktere morda vendar vselej ne doseže, ker je vsako človeško delo nedovršeno; ali njegov trud je vendar zaslužen, kajti če nas tudi ne privede pred sami prestol resnice, pa nas vsaj kolikor toliko njemu bliže primakne.

To je namera prave kritike. Kaj pa zahteva m ed nami zdaj samooblastno vladajoči nauk o tisti neosobni objektivnosti, ktera se edina priporoča? Jasno je, da zahteva mnogo več, nego se kaže na prvi pogled: on posreduje ukazuje molčati tudi o sami stvari, ako je ni mogoče hvaliti, ker bi se osoba utegnola razžaliti že samo s tem, ako se do nebés ne povzdigava nje početje. Po neosobni objektivnosti, ktero naši preroki za edino zveličavno priporočajo, ne bi celó deželni sodniki smeli loviti in kaznovati ubijavca nego samo uboj uklenoti in posaditi na zatožno klop. Po strogi logiki naših učiteljev bi Tkalac bil skoraj neobtesan, zarobljen opravljivec, ker je Kvaterniku v obraz povedal vse krasne čine drage njegove osobe, a blagi Kvaternik bi bil mučenik. Ako bi kak časopis presojal početje naših državnih poslancev, ker so glasovali za dualizem, moral bi ali molčati ali pa po strogem nauku slovenskih prerokov o priporočani objektivnosti, po kteri se je osobe čisto ogibati, takole soditi: glasovanje samo na sebi ne more biti ne dobro ne slabo, kajti vstati ali obsedeti, reči: «da» ali «ne» — samo na sebi ni ne dobro ne slabo; ali če se pretehta da je to glasovanje pritrdilo, naj se avstrijski Slovani magjarijo in nemčijo, treba je priznati, da bi bolje bilo, ako bi tega glasovanja na Slovenskem vsaj ne bili zvedeli, in ker je samo to glasovanje krivo vsega, kar izvira iz njega, pošljimo mu neusmiljeno nezaupnico, o poslancih pa molčimo, da ne bomo osobni.

Ali pa naši modrouki v resnici zahtevajo, da bi se tako presojevalo? Sami od sebe proti drugim ne, ali od drugih proti sebi in svojim gojencem gotovo zahtevajo, vsaj po doslednosti svojega načela; ako so ga dobro premislili, in menda so ga premislili.

Kaj pa mi zahtevamo? Morda zahtevamo, kedar kritik govori o umetnosti kake gledališke igralke, da je treba tudi povedati, koliko bogatincev in knjezov je že ljubila, kolikokrat je h kerstu poslala itd? Tega ne zahtevamo ne mi, ne nobeden pameten človek; ali to zahtevamo, da gledališki igralki smemo reči, naj te ali one igerske naloge več ne prevzame, ker ima premočan ali preslab glas, premalo ali preveč resne dostojnosti zanjo, ker je prešibka ali prezajetna, premlada ali prestara. Toda ženski reči, da je prestara? — Vse nič ne pomaga! Reči se mora, kedar je treba. Resničnost je dolžnost, uljudnost ne. Mi ne zahtevamo preveč, akoravno gotovo zahtevamo obilo več, nego nam je zdaj dovoljeno, ker zahtevamo, da kritika, ktera skoraj ne more biti čisto objektivna, mora vendar vsaj tiščati k tej objektivnosti, mora se tej objektivnosti bližati, a poleg tega vendar naj ne bode presramežljiva nego neboječa, ako je treba celo sméla — naj udari tudi osobo, pa samo tisti del, toda ves tisti del osobe, kolikor ga je s presojevanim činom tako zapletenega, da se drugo od druzega ne more ločiti, a kolikor ga ni v presojevanim činom nič v zvezi, mor a ostati nedotaknjen, akoravno kopa nedolžnih dovtipnic po vrhu ne škodi ne kritiki, ne tistemu, kterega kritika zadeva. Jaz toraj ne zagovarjam niti krivične, niti strastne niti prevzetne kritike, a še manj zagovarjam nezasluženo, nepotrebno hvalo, ktera ena sama dostikrat mnogo več podere nego 10 preostrih kritik.

Teh načel se drže in so se od nekdaj držali vsi pametni narodi, kteri vedó, kaj hočejo in kaj delajo; tega načela se mislim tudi jaz držati, ako mi kdaj pod peró pride kaj tacega, kar sem sposoben presojati; držati se ga mislim celó, kedar bi kterega izmed staromišljevcev položil na rešeto, in če bi si bil njihove nevolje ali še kaj hujega popolnoma svest; in drži se ga tudi ti, slovenska mladina, kedar ti moči dozoré! Ne bodi te strah semtimentalnega zdihovanja po zlati zlogi, miru in spravi, po blagi edinosti: iz tega zdihovanja bomo slab kruh pekli. Kolikokrat se zgodi pri nas, da kdo kaj napačnega naredi, in če potem drugi zaupijejo nanj, pa jim začne očitati, da oni razdirajo mir in spravo; toda pameten človek dobro vidi, kdo je kriv hrupa, ali jastreb, kteri med kure plane, ali kure, ktere nanj zakričé. V glavnih stvaréh: v ljubezni do naroda in domovine, v poštenosti, v resnicoljubji, v boji zoper svoje nasprotnike smo in moremo biti vsi zložni, a v drugih rečéh smo in hočemo biti vsi svobodni. V današnjih časih nikogar več ne plašijo na dolgo nit privezani loparčki s črnimi križi po sebi, pobeljene črepinje in stari slamniki, kar nekteri razbešajo po svojih njivicah, da bi jim kritični vrabci ne hodili prosa pit. Vrabci so zvite živali, ne bojé se niti pobeljenih črepinj, niti raztrganih slamnikov. Obudil se je med nami nov duh, v kterim se je treba poganjati ali pa — odhajati!

1868.

Gospodom naročnikom «Pavlihe»

Kakor človek rad zagovarja in brani druge ter se z veseljem bojuje posebno za poštena načela, tako težko je, zlasti meni, že od nekedaj bilo, potezati se samemu zá-se, — a še nikoli ne tako težko, kakor baš zdaj, ka r mi je takoj iz početka tega spisa odkrito povedati.

Med vsemi slovenskimi novinami edini «Zvon» gotovo radovoljno odpira svoj prostor, da v njem brez obzira povem svoje misli. Sam bridko čutim, da bi res bilo spodobneje izdati še en list «Pavlihe», ter v njem povedati, kar se tukaj pripoveduje; a tega žalibog! stroški nijso dovolili.

«Pavlihe» že ves minoli mesec nij bilo na svitlo, in ne bode ga več.

Ker se je svojat ljubljanskih pervakov bala, da bi ga drugače ne mogl a ubiti, začela se je bila précej iz početka bojevati nanj, podtikáje mu, da ga vlada z novci podpira. Očém, katere ne mižé nalašč, bilo je iz lista samega dovolj jasno, da vlada ne more plačevati novin, katere tako pišejo, kakor je «Pavliha» pisal, in gojili smo upanje, da napósled mora slovenski svet sam razumeti, kako ležnjivo, kako perfidno je vse to očitanje! Zmotili smo se.

V denašnjem pokvarjenem času ljudém nij do resnice; dobri so vsi, tudi najgerši, najzaničljivejši pripomočki, samo da se doseže nepošteni namen. Ves svet serdito graje načelo, katero se podtiče Jezuvitom, namreč načelo: «namén posvečuje pripomočke»; — a ves svet se vendar terdno derži na videz kletega načéla. In v tem oziru se zlasti med Slovenci mnogo smé in more, ker pri njih so javno mnenje v zakup vzeli samo nekateri, a slepa množica za njimi vpije, če tudi sama ne vé kaj, ker je preneizobražena in poleg tega tudi prelena, da bi sama premišljevala. Pri nas je treba samo povedati najneumnejše gaslo (parolo), katero potlej med druhaljo kakor ogenj letí od ust do ust, če je tudi še tako nepošteno, samo da pride od tiste «firme», od koder je množica tacih gásel navajena.

«Pavliha» si nij bil postavil načela, da bi se prestolom napahnenih pervakov bližal samo s kadilnico v roci ter političnim nasprotnikom samo z ostrim bičem; že v programu je bil izrekel, da bode šibal

Neraškutarje in narodnjake,
Če bodo delali napake.

Dokler je to načelo ostalo samo v besedah brez dejanske resnice, nikdo nij kričal nánje; a ko je za besedami nastopilo djanje, začelo se je sumničenje opirati posebno baš na to, ker je «Pavliha» tudi narodnjake mahal. Sum je s Kranjskega lezel počasi tudi na Štajersko, kjer se je potem celó javno z veliko nesramnostjo glasil. Stvar je bila napósled prišla tako daleč, da je vrednik zadnje čase slišal iz ust in pisem raznih Slovencev, tudi svojih prijateljev: «svet soglasno terdi, da je ,Pavliha‘ podkupljen!» Nekateri so svoje znance celó svarili, naj ne pohajajo s «Pavlihovim» urednikom, vladnim podkupljencem. Premnogo dopisov je uredništvu dohajalo od naročnikov vseh straníj, da «Pavlihe» dalje ne bodo prejemali, ker izdajstva ne hoté podpírati! — Stvar bi res bila jako smešna, ako ne bi imela tako resnih nasledkov!

Pošten človek vse laže preterpí nego očitanje, da je izdajalec svojega naroda! Ko je torej uredništvo od toliko raznih krajev zvedelo stvar, o kateri je poprej menilo — in tako je kazal tudi začetek naročevanja — da jo samo nekateri nesramneži hudobno a zastonj raztrošajo, ker je pametnejši svet ne verjame, kaj mu je druzega ostalo nego iz rok vreči list, kateri je uredniku tako po krivici na čast in poštenje nakopal tako gerd madež? Kdor poprej nij hotel videti, vsaj zdaj lehko vidi, koliko je «Pavliha» od vlade imel podpore.

Kakor so se stvari kazale iz konca, »Pavliha« bi bil mogel če ne sijajno stati, vsaj pošteno izhajati, ker se mu je bilo v kratkem nadejati vsaj 1500 naročnikov, ako ne več; a kakor so se razmere zasuknile pozneje, zlasti po napadovanji slovenskega novinarstva, založil je urednik v list sam svojega, na Dunaji z drugim delom pošteno pridobljenega zaslužka do 200 gold., kajti na Dunaji je vse drago, in «Pavliha» je prizadeval tolike stroške, da je bila njegova naročnina zeló nizko postavljena, če tudi mu je izverstni češki domorodec gospod Klič podobe perve straní brezplatno risal, za kar mu javno izrekam iskreno zahvalo. Novinam, katere bi podpirala vlada, menim da bi pač ne bilo treba niti zastonj iskati podob niti ne zaradi odpada naročnikov umirati že pred koncem pervega četertletja.

Vprašamo: kdo bi pod tako težkim sumom bil dovolj pogumen, list dalje izdajati in poleg tega vendar še imeti gotovo izgubo?

«Pavlihi» se je očitalo tudi to, da je premalo šaljiv. Ne po krivici. A da bi vsaj znal šaljivo pisati, mislimo, da je tudi pokazal. Nij ga zatiralo pomanjkanje delavne podpore; zatirali so ga najbolj neprestani, od mnozih stranij, celó od nazvanih prijateljev dohajajoči glasi, kateri so vedno kričali nad njegovo glavo, kakor hripavi krokarji, podiráje mu pogum in veselje k delu ter oznanjáje neogibno smert. Nobena stvar brez veselja in mirú nij težja nego humor; a kateri najkrepkejši človek bi v tacih razmerah imel voljo in moč, pisati dobre, zares dovtipne šale?

Slovenci naše dobe so z ene strani še res preotročji, a z druge strani že preveč pokvarjeni, zlasti politično. Borèč se z nepoštenimi nasprotniki se sami več ne bojé nepoštenega orožja, — in žalibog da jim je često celó do resnice ubogo malo! Pri nas gospoduje najbolj videz, torej hinavstvo in laž, ter vse naše veličastvo je, kakor pobéljeni grobje v evangelji. Zaničuje se znanje in prava izobraženost, ker je nema še niti narod niti njegovi pervaki. Med Slovenci vsak misli, da vse vé, ker skoraj nobeden nič ne vé. Zatorej vidimo, da Matica natoroznanske spise na presodbo izroča slovničarjem a lepoznanske proizvode normalnim učiteljem. Navideznemu velikačenju torej zdaj pšenica bogato cvete, in še dolgo bode cvetla. A gorje človeku, kateri si upa zoper to ziniti! Kajti kdor hoče med nami dobro živeti in srečo imeti, nij mu treba očeta in matere spoštovati, kakor učí pismo, nego spoštovati mu je samo pervake, ali vsaj molčati vsemu njih početju, ako ga hvaliti ne more: izrasti mu je iz pervaške dlaní. Kar pri Slovencih ne rodí pervak, to ne veljá; če je tudi samo na sebi tem bolje, tem pošteneje, vendar naj se ubije!

Navideznemu velikačenju in brezozirnemu absolutizmu se druži najkosmatejši materijalizem; torej vse dere samo za novci, kater i edini vladajo; a kdor teh nema, molčati mu je v okrožji narodne modrosti.

Da bi slovenski ubogi narodič imel kdaj svojo zgodovino, denašnji časi bi v njej bili značajno risani, ako bi se našel risač, kateremu bi strupeni serd ne mogel do živega priti. A kakor so razmere zdaj, tudi zanamci ne zvedó resnice, ker se resnica zatira, predno more priti na dan, ter zastonj je s čelom ob zid tleči.

Zato je umolknil tudi «Pavliha», ker lagati neče, a resnice govoriti ne sme; zato on svarí vsacega, kdor bi v denašnjih časih namerjal Slovencem odkrito govoriti, naj tega ne izkuša, ako neče izkušnje drago plačati!

Naj se tem mojim besedam kaj odgovorí ali ne odgovorí, jaz se ne mislim dalje prepirati, ker nemam niti časa niti prostora v nobenem javnem glasilu, razen morebiti v «Zvonu», kateremu je vendar ves drugačen namen.

Napósled prosim tiste gospode naročnike, kateri so bili za vse leto naročeni, naj namesto «Pavlihe» blagovolijo prejemati «Zvon», da se jim vsaj nekoliko izgube poverne.

Na Dunaji 1. septembra 1870. Fr. Levstik.

Vodník brez konca in kraja

Ali še ne prestane sumničenje? «Danica» mi zdaj uže drugič nepremišljeno podtiče, da niti zbiral niti zapisal nij Vodník sam tistih «kratkih in poskočnih pesnij», katere sem jaz mej «narodnimi nabranimi» priobčil v Vodníkovih pesnih. — Kdo jih je torej zapisal? Ali ste slovenski zeloti res tako slepi, da ne vidite, kako se je Vodník od teh poskočnih celó učil pesniške mere, zmotno mislèč, da so prave slovanske po duhu in po obliki, če tudi je njih oblika posneta iz nemških, katere se imenujejo «vierzeilige»? Ali res ne vidite ali samo videti nehčete, da je Vodník mej svoje pesni vzel cele narodne kitice, samo nekoliko predrugačene? Taki sta na pr. v «Milici» naslednji dvé narodni:

Ljubica v verteci
Rožice pléla,
Ljubega čákala,
Pesence pela.
 
Kamrica mater'na,
Keklrec očetov,
Kaj si ga meni, tí,
Ljubček! obétal?

Druge, tako zeló kosmate, da se jim jaz nikakor nijsem derznil dati prostora v knjigi, osnažil je Vodník in potem vzel mej svoja dela, kakor na pr. naslednje narodne verstice:

Časi prepevala,
Časi pa pasla,
— — — — —
— — — —

Te so v «Milici» take:

Samši bo Milica
Jagnjeta pasla,
Da ji bo kitica
Siva dorasla.

Nekaterih se niti Vodník nij derznil porabiti ni jaz natisniti. Nekaj enacih sem poslal gospodu uredniku «Zgodnje Danice», in če ne bode o tem še mirú, prisiljen bodem, vse vkupej dati na svitlo, kakoršne so, ter potem se tergajte zá-nje, kakor hočete. Saj vem, kaj vas jezí! Namreč to, ker vidite, da je Vodník o pesníštvu vse drugače sodil nego pesniki «Zgodnje Danice», kajti sicer bi niti «Milice» nikoli ne bil spisal, če o druzih molčimo, — «das ist der humor davon!» — Ker po sedàj, ko «Zvon» prestane izhajati, ne bodem imel nobenega odpertega slovenskega glasíla, torej tu izrekam enkrat za vselej: «vse te pesence so zvesto, s edinimi pravopisnimi prenaredbami, a brez slovníških popráv, torej celó sè vsemi jezikoslovnimi napakami, vzete iz dveh pravih Vodníkovih, z njegovo roko pisanih sešítkov, a ne iz Kastelčeve zbirke, kamor je res bil tudi Kastelec iz teh izvírnih sešítkov prepisal samo tiste, katere je on mislil natisniti. A ker se jaz tega prepisa nijsem niti hotel niti mogel deržati, dobil sem od njega, ko je bil uže na smert bolan, izvirno Vodníkovo zbirko, kar mi je bilo delo ustavilo za dva meseca, ker se ta zbirka izmej raznih Kastelčevih knjig in papirjev nij dala hitro najti. — To je vsa skrivnost!

Na Dunaji 12. grudna 1870. Fr. Levstik.

Signum temporis

Prvi list letošnjega «Besednika» je prinesel pesem: «Réši nas zlega», in vredništvo na koncu te pesmi piše: «ne vemo, kdo je to prelepo, morda še nenatisnjeno poezijo poslal ranjkemu Janežiču. — — Morda blagovoli pesnik — i — tudi ,Besedniku‘ kaj poslati.»

Ali ta pesnik «Besedniku» res kaj pošlje ali ne, o tem se zdaj ne vpraša. Mi pesnika poznamo ter sodimo, da bi ga vredništvo po vsej priliki nikdar ne bilo povabilo v svoj list, ako bi ga tudi poznalo. A namén teh vrstíc je ves drug, torej hitímo naglo mimo te opombe!

Lani je bilo dve leti, kar je prišel na svitlo prvi slovenski almanah, — ne prvi po številu nego prvi po veljavi. Imenoval se je «Mladika». Naše čitateljstvo, ki s pravim čutom vselej hitro pogodí resnico, ako ga z uma ne zmaknejo tisti, ki sami vse znajo in sami vse vedó, ni omahovalo v sodbi o tej izvrstni knjigi, ktero sta bila izdala gospoda Stritar in Jurčič, nego povsod je bil en glas, da «Mladika» preseza vse, kar je do zdaj enake vrste bilo natisnenega v slovenskem jeziku, — s kratka, da tacega almanaha še nismo imeli. Ali je slovenski narod res tako zeló kratke pameti, da že denes pozabi, kar ga je včeraj razveseljevalo? Ali naše blagorodno čitateljstvo po dveh kratkih letih res že ne pómni «Mladike»? Podoba, prežalostna podoba je, da res ne, kajti sicer novine, ki so se rodile samo eno leto po «Mladiki», ne bi mogle tako pisati, kakor pišejo, ker pesem: «Réši nas zlega» je tudi v «Mladiki» na 28. strani. A vendar jo «Besednikovo» vredništvo imenuje morda še nenatisneno, in to vredništvo ni v rokah neizobraženega človeka, kupljenega zato, da bi se dajal samo klicati na zatožnjo klop in zapirati v tiskóvnih pravdah; nego v rokah je učenega profesorja gosp. Antona Umka, kteri je nekdaj sam delal slovenske pesmi; kdo si torej more misliti, da bi gospodu vredniku «Mladika» nikoli ne bila vsaj po naključji prišla v roke? Saj pri nas tako redko izide kaka res dobra knjiga na svitlo, da nam premalo časa ne ostaje, prečitati vsaj to, o čemer slišimo, da je čitanja vredno. Tega se je nadejati posebno o tistih Slovencih, kteri sami s peresom delajo, in vrednikom je to naravnost dolžnost, zlasti vrednikom tacih novín, kakoršen je «Besednik». — Tudi te tako ponižne želje slovenske muze so še previsoko letéče in to je «signum temporis», prežalostno znamenje naše dobe! Kdo bi torej pri nas mogel z veseljem pisati? Kdo bi se z radostjo poprijel zlasti lepoznanstva?

Ko sem pripovedoval te svoje nevoljne misli, reklo se mi je, da stvar ni tako črna, kakor se zdí meni, ki sploh vidim vse prečrno, ker «Besednik» še ne zastopa vsega slovenskega čitateljstva. — Jaz ne sodim tako! Če kdo hoče samo sebe osméšiti, naj se osméši! Tega mu rojen človek ne more braniti, ako se njemu dobro in potrebno zdí. Vse drugače je, kader se kaj tacega priméri novinam, ktere zastopajo vsega svojega naroda inteligencijo! Novíne o tacih prilikah ne osméšijo samo sebe, nego seboj vred tudi ves narod, v čegar imenu govoré; kajti v višjem zmislu so narod samo tisti izmej njega, kteri v njegovem imenu delajo ali se glasijo, bodi si z besedo ali s peresom. In česa nam bi se bilo nadejati o hitrosti kacega društva, v kterem so najhitrejši tekuni na obeh nogah šepasti?

«Besednik», morebiti celó opominjan z dopisom od kake strani, res utegne v poznejših svojih listih izkušati, da bi to hibo popravil, če ni še izkušal; nego so nektere škrbe, ktere se ne dadé nikoli izbrusiti, in taka škrba je tudi ta. Vse popravljanje nič ne popravi. Ako bi namreč kdo rekel, da g. vrednik je «Mladiko» gotovo čital, ker to se umeje samo ob sebi, a da se zdaj že ni spominjal vsake njenih posameznih pesmi, jaz ni tega ne bi verjel. Če je «Mladiko» res že kdaj čital, kako je torej mogel pozabiti baš óno pesem, ktera se mu zdi tako lepa, ako je ta njegova sodba odkritosrčna? A če je pozneje to pesem vendar vso pozabil, da-si jo je poprej čital, njegova zdanja sodba ni prišla iz srca nego iz oportunstva. On ne govori, kakor čuti, nego kakor se mu zdi koristno, ker je pesem pobožna, in to je zopet «signum temporis».

Še neko sijajno napako, ktera se je «Besedniku» primerila, nam je vzeti v misel, če tudi je v naslednjem listu popravljena. Preoriginalna je, da bi mogla biti samo tiskovna hiba; kaže, da je «poboljšek», kteri se je vredništvu zelo neukretno ponesrečil. V «Mladiki» — torej gotovo tudi v rokopisu — nahajaš:

Kogar Tvoj v puščavi plámeen vodi,
Nij mu konjika ni pešca mar,
Po modrasih, ko po cvetji, hodi itd.

«Besednik» je prenaredil:

Po modrostih, ko po cvetji, hodi.

Zelo zanimljivo bi bilo zvedeti, kako si «Besednik» misli «hojo po modrostih»! Poet «Abune Solimana» je menda vsaj zapazil, da se mnogo vêrzov te pesmi opira na sv. pismo. Tako na pr. na Dan. 5. merijo besede:

Ko najslajša kupa nas napaje.
Sodbo piše prst nam plameneč.

Enako se poprejšnji trije verzi ozirajo: prvi na 2 Moz. 13, 21 , drugi na 2 Moz. 15, 21, a tretji na ps. 91, 13: «ti boš po levih ino modrasih hodil ino boš stopal na mlade leve ino drakone.» (Dalm.)

«Fabula docet» vsega tega je, da se nam slovstvo zdi prelahka, vse premalo važna stvar, sama «potrata» truda in časa, otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača. Tega se je uveriti, kamor se koli ozremo okro g po slovenski in žalibog do malega tudi po slavenski domovini sploh. A slovstvo ni potrata, ni otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača; slovstvo je cvet narodove dušne omike in sposobnosti. Zlasti nam Slavenom bi bilo treba oznanjati zjutraj, o poludne in zvečer, da brez svojega izvirnega, — a ne pogretega, ponarejenega, prenesenega — slovstva nikoli ne dospejemo stopinje, o kteri se nam tako rado sanja. In pesništvo, kakor lepoznanstvo sploh, nima v slovstvu nikakor zadnjega mesta, kar svedoči zgodovina vseh časov in vseh narodov. Aleksander Veliki je dobro vedel, zakaj je bil zaviden Ahilu, kteri je bil svojim činom dobil slavnega pesnika Homera, in srbski narod so srbske narodne pesmi po vsem izobraženem svetu razglasile bolj nego vse veličastvo carja Dušana, bolj nego vsi boji Črnega Jurija in Miloša Obrenoviča, ter Vuk Stefanovič ima za svoj narod zasluge, kakoršnih nima nobeden teh junakov, in zatorej njegova slava ostane mej izobraženim svetom tako nesmrtna, kakor slava kraljeviča Marka. O tej stvari bi se dalo govoriti in pisati brez konca in kraja. Morebiti se zopet k njej povrnemo o priliki.

Kar se dostaje «Besednika», naj se ne huduje, ako se javno pograje, kar je on javno zakrivil. Kdor se vrabcev boji, naj prosa ne seje. V enacih razmerah je treba da tudi mej novinarji veljajo Horacijeve besede: «hanc veniam petimusque, damusque vicissim.»

1871.

Razgovori

I.

Ko je Šafařík v slavenskih starožitnostih naštel našega naroda kreposti in čednosti, nikakor ni pozabil niti slavenskega plemena velicih grehót in hib, mej kterimi posebno považuje premajheno čislanje samega sebe in domačega svojstva ter preveliko hrepenenje po vsem, kar je nedomačega, kar je tujega. Slavenski največji narodni greh je od nekdaj bil premajhen slavenski ponos, premlačno narodno čutje. Jezik, običaje, svojovlad, izročila staroslavna, pesništvo, vse je bil Slaven sposoben za tujstvo zameniti zdaj laže zdaj teže, kdaj z lepa, kdaj z grda, tu kesneje tam hitreje. Iz te neodpustne slepote, iz tega nedostatka vsega narodnega ponosa je Slavenom izrastlo premnogo bridkih a zasluženih nezgod, ako niso morebiti izrastle vse, kar so jih koli pretrpeli od početka do denašnjega dneva.

Izkušnje, posebno kader so bridke, modre um, in slavenske izkušnje so bile tako grenke in trpke, da trpkejše niso mogle biti. Ako bi Slavenov ne bile te izkušnje izpametovale, ne bilo bi jim že nikakor pomagati. A vendar so jih izvedrile vsaj po nekod in po nekoliko, posebno v zadnjih časih. Začela se je mej njimi čislati svojina, začelo se ceniti svoje pesništvo, svoji običaji in zlasti svoj jezik. Odprle so se jim oči ter vnel trud, ohraniti slavenstva, kolikor ga še ni utonilo. Iz blata so vzdignili pohojeno slavenščino ter izkušajo narediti prestol, na kterem bi gospodovala mej njimi, a to po pravici, ker jezik najože mej saboj druži sinove enega rodu ter značajno loči narod od naroda. Bistroumni slavenski učenjaki so se pogreznili v globočino krasnega svojstva naše besede, premišljali so njen ustroj, zasledili nje trdne zakone, po kterih se na vnenjo stran odlikuje od sorodnih jezikov a v svojih mejah vendar tudi loči narečje od narečja. Ustanovili so torej njene granice, izruvali, ali vsaj izruvati poskušali mnogoletni plevel, zasejan iz tujih razorov. Slavenskega jezika velikanski oklep, rje in prahu poln, vzeli so iz temnega kota v roko in ga neutrudno gladili, da bi mu zopet zabliščalo prvotno lice. Njihovo delo ni bilo zastonj. Seme je ozelenelo, samo stoteri sad obetaje.

Nikakor ni po slepem naključji, da se je Slaven mej vsem drugim preiskovanjem najpoprej in tudi najkrepkeje poprijel baš jezikoslovstva, v kterem je korenit, kakor do zdaj ne še v nobenem znanstvu. Živa potreba in dobro je bilo, da se je tako zgodilo. Nekak notranji nagib sam, nekaka dušna žeja nas je k temu gnala, kakor žene telesna žeja k bistremu studencu. Možje, kteri so se trudili z našim jezikom, ti so nas prvi sešteli ter vsemu svetu glasno povedali, koliko je otrok naše matere; oni so prvi pokazali, kako neizmerno je še zmirom slavensko drevo, če tudi mu je že toliko vej suhih odletelo. Ti možje so zopet obudili sveto iskro slavenskega čutja v mrzlih slavenskih prsih, in zato njih imenu ostane večja slava v naši zgodovini, nego da bi z mečem pomagali zopet osvojiti, kar je nekdaj bilo našega, a kar smo pozneje izgubili po svoji in po tuji krivici.

Da to velikansko in težavno delo zdaj še ni dovršeno, temu se nikakor ni čuditi, ker se je pričelo stoprv z našim vekom. Da se junaškim Agamemnonom primési in časi postavi po robu več nego samo eden grbast Tersit s hripavim grlom, kdo bi se o tem hudoval? Treba je tudi Tersitov, če v drugo ne, vsaj v to, da mej ozbiljni posel pride časi kaj veselosti in šale. Ako začnó preošabno kričati po taborji, najde se Odisej, kteri na grbava pleča palico tako trdo položi, da bodo po preprostih licih tekle solze, debele kakor grah.

In baš mi ubogi Slovenci, ki nikoli nismo imeli svojega carstva na zemlji niti ga ne bodemo, če si ne vem koliko prizadenemo, zatirani in tujcem pokorni, od kar se naše ime čita v zgodovini, živoči mej Nemci in Vlahi, kteri so nam oboji že toliko odtrgali bratov in zemlje, ki smo torej najbliže pogubnega brezna že od nekdaj, baš mi se moremo hvaležno ponašati, ker smo blagodejne svetlobe jezikove modrosti najpotrebnejši vseh Slavenov, da smo res tudi obrodili dva največjih slavenskih jezikoslovcev: Kopitarja in Miklošiča. Vidi se, da je še zmirom resničen stari prigovor: Bog pride pomagat, kader in kjer je pomoči najbolj treba.

Tako na priliko bi si stvar «žalostno-vesel» mislil mož iskrenega slavenskega srca, kteri bi živel samo v knjigah in znanstvih, ne oziraje se okrog sebe, kaj se godi na levo, kaj na desno. Mislil bi res pošteno, a tudi motil bi se — pošteno! Trud slavenskih jezikoslovcev izvestno ni izgubljen; a da bi njih duševni dobitki že bili obče blago vseh tistih dvonogih slavenskih žival, ktere ne orjó z drevesom, nego s peresom , to je zmota! Tega zdaj še ni, in koliko let mine, predno to pride? Svet je drugačen v mislih kake brezposlene ali predobrohotne glave, drugačen v goli resnici. Kakšen je v resnici, kar se dostaje te stvari, o kteri se menimo, hočemo pregledati in odkrito povedati.

Ker svet rajši umeje krivo nego prav, zdi se nam treba, najprvo izreči, da če se je prej prevaževalo, kako draga in sveta bodi svojina Slavenu sploh, nikdo ni hotel zahtevati naj bi se Slaven zaprl, s kitajskim zidom ogradil vsemu, kar so pred njim tujci iznašli in dovršili. Samo glupost more tako misliti, ne vedoč, da poleg druzih neumnosti zahteva s tem, naj bi Slaven knjig ne tiskal, nego samo pisal, ker je tisk tuja iznajdba. Omika je, kakor ostrostolp ali piramida. Poklada se skala na skalo, da zidanje raste in se naposled konča v nedozirni višini. Ako bi se hotelo postaviti toliko posameznih ostrostolpov, kolikor je v enem posameznih skal, nobeden se ne bi dovršil. Tako je tudi omika. Če premišljamo poseben razdelek premnozih znanstev, to vidimo, da na ramena predniku stopa naslednik, a temu zopet njegov naslednik, dokler zidanje vrha ne doraste. Nič drugače se ne uči narod od naroda. Poslopja nobeden sam ne začenja od tâl zidati, nego treba je, da si osvoji, kar so pred njim dognali drugi, ter da potem nadaljuje ondi, ker so se oni ustavili. Tako so delala vsa ljudstva, in bilo bi smešno, ako bi Slaveni izkušali drugače. Hoteli smo tedaj samo toliko reči, da narod, ako želi narod ostati, nikakor ne sme odreči, kar ima prasvojega. Saj se ve, da je to prasvojino treba najprvo dobro poznati, do ktere stopinje se mi Slovenci še nismo popeli. Torej dajati in jemati je narodu. Krepkejši, darovitejši narodje več dade nego prejmo, šibkejši več prejmo nego dade. V ktero teh vrst mi Slaveni spadamo, določi bodočnost. Kakor torej narodovo delo v omiki prejme nekoliko lica od vsega, kar se je dovršilo pred njim, tako je treba, da temu licu delajoči narod iz sebe doda še to, kar ima sam on značajno posebnega.

Tukaj nikakor nočemo dokazovati, da če Slaveni, kterih narečja niso dalje drugo od druzega, nego so razna grmanska, žele kedaj krepko seči v zgodovino svetovne omike, potrebujejo najprvo enega pismenega jezika, čegar knjige, ako tudi natisnene v izkrajnjih srbskih ali slovenskih mejah, čitale se bodo tako ob črnem morji in pred kitajskim obzidjem, kakor v Zagrebu, Pragi in Ljubljani, — tega zdaj ne bodemo dopovedovali, ker ta misel je že izrečena, torej stara, kar svedoči, da se je tudi potrebnost jela že čutiti; a zamolčati vendar ne moremo, kako živo smo tudi mi uverjeni, da to je edini pot, po kterem Slaven v ogromnem številu stopi v vrsto druzih kulturnih narodov, in če si ne izbere tega pota, da bode kriva zopet samo njegova čudovita slepota, ktera mu je že toliko nesreč nakopala na glavo. Mi bi rajši videli, da se zgodi to denes nego jutri; a ker znani slavenski razpornosti izvestno minó leta in leta, predno zašije, ako že kedaj zašije solnce tega velicega dneva, kteri je vreden, da bi si ga tako hrepeneče želeli, kakor si je Izrael želel spasitelja, ne ostaje nam drugo, nego da tej misli ne damo zaspati in jej nakopavamo cesto, kar nas je koli Slavenov, posebno mi Slovenci. Tako ne bodemo koristili samo občemu slavenstvu, koristili bodemo tudi vsak posamezni rod sebi!

II.

Zdaj ne mislimo niti ne utegnemo obširno govoriti, kako vsako posebe naših slavenskih narečij lika in izobražuje svojo besedo; nočemo pripovedovati, da nemščina celó Rusom v pisanji sili časi do grla, niti ne, da je denašnja češčina, zlasti po novinah, — druge knjige nahajamo res bolje pisane — mnogo slabejša, mnogo menj čista, menj slavenska od spisov tega naroda v poprejšnjej dobi, a če jih zaradi tega kdo pokara, da vedno odgovarjajo: mi svoj jezik modernisujemo; ne bodemo tožili, da mej Srbi, ako tudi jim je živel slavni Vuk, najdeš malo odličnih peres, ktera bi znala pisati, kakor je Vuk pisal: ostanimo rajši doma na slovenski zemlji; saj imamo tukaj dovolj grajati in tožiti.

Najprvo se nam zdi, ob kratkem izpregovoriti o novinah, ktere so narodom zdaj po vseh deželah kulturnega sveta že tako živa potreba, da so jih začeli imenovati vsakdanjo duševno hrano. In kdo bi mogel ali hotel kolikaj dvomiti, da novine res mnogo koristijo? Kdo bi mogel tajiti, da ima toliko ljudi nižje izobraženosti vse svoje znanje samo iz njih? Da novine torej narodom pospešujejo duševni razvoj, to se ne da izpodbijati, a še menj izpodbiti. Vendar je razloček tudi tukaj. Reklo se je, ako hočemo zvedeti, na ktero stopinjo omike se je postavil kak narod, da ni treba nič druzega nego samo vprašati, kolika mila na leto se prodá njegovim otrokom. Ne ometamo resnice teh besed; a še drug pripomoček nam je znan: primi kacega naroda novine v roko, in mahoma razvidiš, kakšni so možje, kteri jih pišejo, torej «zvonec nosijo», ter kakšna je «čreda», ki jih čita in torej za temi «zvoncenosci» hodi. Narodom, kar jih je že na visoki stopinji omike, ne smejo novine stati nikoli pod to omiko, niti ne, kar se tiče vednosti in človeške olikanosti sploh, niti ne v jezikovi dovršenosti. Če se torej dognano izobraženih rodov novinarji zmirom držé višine, ktero smo zaznamovali, vendar se nikakor do te stopinje priti ne zdi treba časopisom tistih ljudstev, kterim kultura potrebuje še mnogo let, predno vrha dospeje, kakoršne vrste smo tudi mi Slovenci. Mnogo ter na razne strani bi se o tem dalo govoriti; vendar se denes mislimo držati samo jezika in pisave, torej glavnega novinarskega orodja. Kakor mej izobraženimi narodi novine prostemu ljudstvu jezik samo bogaté in plemenitijo, tako ga v izobraženosti zaostalim res časi tudi bogate, celo blažijo, a poleg tega vmes grdo kvarijo in skrunijo. Vemo, da novinar ne utegne dolgo pretehtovati; kako bi to ali to povedal, ker njemu je misel prva in glavna stvar, posebno v naglici, ktera ga malo pa vedno priganja. Če torej nima svoji misli primerne, ustrezajoče besede, čuti se v nevolji, in zategadelj se cesto zgodi, zlasti pri nas, da zapiše, kakor mu samo uide iz tužnega peresa, posebno kader v prokletih slovarjih ne zaleže iskane pomoči. Kdor ni k novinam za brašno prinesel trdnega jezikovega znanja, v zadregi jame po vseh kotih svoje glave pometati, kako bi to ali to rekel, a če poleg vsega truda ne izmête nič, zamiži ter sam skrotoviči besedo, kakor jo more. O tacih prilikah se naš jezik bogati s klasičnimi izrodki in izmenami, neznanimi prostemu ljudstvu, nemogočimi po jezikoslovnih zakonih. Pisatelj se na pr. spominja, da strassenpflaster (?) znači tlak, in ker v tem hipu krvavo potrebuje besede pflastern (verbum), hitro si jo ustvari: tlatiniti! Tega se nismo sami izmislili, to smo res čitali. A dovolj bodi rečeno, da tiste vrste pisatelji, ki se vsaj trudijo in bi radi prav povedali, ako bi mogli, še niso najslabejši, ker najprvotnejša pravila jezikova za silo časi vendar znajo. — Še slabejše imamo, celo take, da se jim o slovnici niti ne sanja, in torej pišo: «odbralsi, za vratami itd.» Vendar nam je vse to potrpeti in trobiti v rog občega mnenja, da to so možje, na ktere utegne biti narod ponosen! Te junake posebno vroč pot obliva, kader jim je treba kaj preložiti iz nemščine. Vroč pot jih obliva? To ni bila prava beseda. Genijalen človek si zna povsod pomagati, ker sicer bi ne bil genijalen, a še posebno, kader prelaga iz nemškega jezika, po kterem edinem se je misliti navadil. Ako ima torej pred saboj nemške besede: «der Laibacher Magistrat ergeht sich in Beschlüssen», brzo je gotov in zapiše: «ljubljanski magistrat se spreliaja o sklepih visoke politike.» Tudi to je bilo res čitati, celo dvakrat v slovenskih novinah razglašene staroslavnosti, in sicer že letos. Tako se v jezik zakoté konstrukcije, ki človeku lase po konci dvigajo, zakoté se besede barbarskih lic, ki imajo časi pol obleke slavenske, pol tuje, kakor so nekdaj imeli zaprti hudodelci, na pr. «uradnija, sodnija, lastnija, prekucija, zaumen (begriff), zavarovanje, odškodovanje» itd. itd. Kajti ktera stvar je lažja na zemlji nego besede kovati? In kdo mej Slovenci tega ne umeje? Če se ni učil nobene druge stvari, besede kovati vendar zna, ker tega se ni treba učiti, kakor trdi obče mnenje slovensko, in kar trdi obče mnenje, to je menda vsaj res! Vox populi vox dei. Koliko jezikoslovnih strahov je zvaril že prvi slovenski ničevedec, pater Marko, in koliko za njim pokojni Medved, ki je «stans pede in uno» iz sebe izmetal, ako je bilo treba, dve sto slovenskih besed! In teh dveh mož popake se širijo še zdaj po naših slovarjih, kteri imajo baš tega radi mej učenim svetom tako malo vero, ker se nikoli ne more za trdno vedeti, kaj je v njih izmišljeno, kaj je res. Nekoliko teh pokvar je po knjigah in novinah zalezlo celo v narod, kteri jih zdaj tu ter tam vsaj že umeje, ako jih sam ne rabi; nekoliko jih je prešlo v druga slavenska narečja, posebno mej Hrvate. Za izgled povedimo samo tri, vse Markove. Slavni Marko je slišal, da se Lilienberg po slovenski imenuje: librška, librska, limbrška, limbarska gora, kar je vse pokvarjeno iz nemške besede, ter naglo je sodil: če se Lilienberg imenuje limbarska gora, torej se Lilie po slovenski imenuje: limbar! °Εύϱηχα! In to besedo ima tudi v slovarji, od koder je prišla po cerkvi, po molitvenih knjigah ter po novinah mej kmete in celo v Ilijado, kjer se boginja Hera imenuje limbaroramna, die lilienarmige (Voss), po grški λευχώλενος, kar je: belih lahtij, ker slovenska beseda rama ne znači arm. Druga taka je burovž, Polarstern. Zvedel je Marko namreč, da Gorenjci po nekod res, in to še zdaj, ursa maior imenujejo: burenska kola, kar je zopet iz nemškega: Fuhrmannswagen, kakor ima tudi Gutsman besedo: burati, poleg: furati, Fuhrmann sein. A Marko je tako sodil: ta beseda nosi v deblu: burjo, ker to zvezdo vidimo na severji, in zategadelj je iz te nemške besede zverižil drugi zvezdi ime: burovž, ki je prišlo pozneje v Vodnikove pesmi, od koder celo mej prosti narod; vsaj Moravčanom ta beseda ni neznana, kakor se mi je pripovedovalo. A venec mej vsemi nosi: režimbaba, Mutterkraut, matricaria. Če tudi ni iz Marka do zdaj še prišla v naše slovstvo, vendar so se nekteri tako zagledali vanjo, da vse, kar je grdega in ostudnega, debelo žabo itd., imenujejo režimbabo, prisezaje, kolikokrat so to lepo besedo slišali tudi mej prostim narodom. A kako se nam je porodil a krasna režimbaba: To se je tako godilo: Marko je pri svojem delu pregledoval razne slavenske slovarje, tudi češke, v kterih je videl: Ržimbaba f. Mutterkraut, matricaria, kar denašnji Čehi pišó: řimbaba, in to upravo znači: die römische Frau, kakor je po srbski: rimpapa, der römische Papst; a Marko je dejal: kakor v besedah: krk, prst, smrt itd., enako je tudi tukaj mej r in ž izpuščen samoglasnike, kterega je Slovencm treba vtekniti, in iz řimbabe je bila režimbaba!

Morebiti nas utegne kdo vprašati, čemu vse to pripovedujemo? To pripovedujemo zategadelj, da bi se videlo, kako staro je že mej Slovenci jezikoslovno sleparstvo, kako stara je grda razvada, jezik brezozirno kvariti, brez najmanjšega uka, brez najmanjšega znanja kovati besede, kader jih je treba in kader jih ni treba, ker često se mej narodom imena res nahajajo tudi takim stvarem, kterim jih nevedni pisatelj sam nareja. Pater Marko je prvi prijel gosli v roko, in večina slovenskih pisateljev po njegovi glasbi, kakor bi jim godel sam sveti Kurent, še zdaj pleše ter misli, da prav dela. Jasno se nam torej odkriva, da smo imeli in imamo še zdaj Tersitov mnogo več od Agamemnonov, ter da se Tersitom tudi raje in bolj veruje, ker lažji nauk oznanjajo. Kaj je namreč prijetnejšega od tega: nič se ne učiti a vendar ne samo vse znati nego tudi celo drugim stati za sijajen izgled narodne izobraženosti! Nedostojnost in dušna lenoba v pisavi mej nami že tako daleč seza, da se navadno posmehujejo tistemu, kdor je tako neumen, da si prizadeva svojim mislim tudi primerno oblačilo podati. «Čemu ta potrata? Jedro je več od lupine!» To je navadni odgovor, ako se komu očita robata, nepravilna pisava. — Niti mi ne tajimo, da je res jedro več od lupine; ali vsaka stvar ima svojo mero, svojo mejo, in ta prigovor jo ima tudi, posebno kadar se rabi samo lenobi za ščit, kakor se ž njim pri nas dela.

Ako smo poprej grajali novinarje, kterim je največ treba hitro pisati, koliko večje graje so torej vredni tisti, kteri knjige po časi gradé, če poleg vsega tega na obliko, na čisto in lepo besedo nič ne gledajo! A največja graja po pravici zadeva pesnike, ki jim je v prvi vrsti nalog, jezik blažiti in gladiti, ako tudi njim nič ni do pisave, nič do blagoglasja, s kratka nič do oblike, brez ktere pesem, naj si ima sicer najizvrstnejši misli, vendar nikakor ne more biti lepa.

1871.

Prešern, Prešerin ali Preširen?

Uganka «Novicam» in njih abecednemu otroku gospodu – b –

V nečem dopisu iz Kanalske doline na Koroškem v «Novicah» 20. marca 1872 gospod — b — govori: «Dostikrat že so grajale «Novice», da se slovenska imena tako rada pačijo. Kako pa je to, da tudi nekteri pisatelji Vaši še celó preminjajo lastno ime neumrlega slovenskega pesnika našega Prešerna v Preširna? Prav veliko rodbin po vsem Slovenskem, posebno tudi tukaj v Ukvah se nahaja z imenom «Prešern», nobena pa «Preširn». Pesnikov brat Jurij, ki je leta 1868 kot vpokojeni (sic!) fajmošter tukaj v Kanalski dolini umrl, in s katerim je pisalec teh vrstic pogosto občeval, se je tudi vselej le podpisal: «Prešern». Kako se je pa pesnik sam imenoval, to nam kažejo «poezije dr. Francéta Prešérna», v katerih na strani II. sam pové, kaj njegovo ime pomeni, ko o svojih poezijah pravi:

«Smé nékaj nas, kèr smo Prešérnove, bíti prešérnih;
Pésem káže dovòlj, kàk je naš ôče kroták.»

Mislim, da je Prešernova slava tolika, da ga z imenom «Preširen» ne moremo viši slaviti.»

Kakor mačka željno poskoči, kadar kako miš ugleda tako so k tem nepremišljenim besedam svoje trde kosti v skok povzdignile tudi vrle «Novice», in pod črto jim dodale svojo nevednost, rekoč: «to, častiti gospod, morate vprašati gosp. Jož. Jurčiča in gosp. Jož. Stritarja; morebiti jima je Prešern iz unega sveta poslal pooblastilnico, da sta njegove poezije izdala pod imenom Preširna. Vred.»

Možu, kakoršen je urednik klepetávih «Novic», slabo pristoji, poskušati gosp. Stritarja sméšiti samo zato, ker je genijalen mož, kateri se jim nij še nikoli uklanjal, in kateri, če nema o slovstvu drugih zaslug, ima vsaj to, da je prvi slovenski pesnik zdanje dobe, ter da so njegove lepoznanske novine «Zvon» bile take, da samo ene številke teh novin ne bi spisala vsa noviška mrgolázen, če se do razpoka napnè. Le črevlje sodi naj kopitar! ali bolje rečeno: kopita, parklje sodi naj novičar!

A vrnímo se k pisavi Preširnovega imena! Če so res «Novice» grajale, da se slovenska imena tako rada pačijo, uspeha so do zdaj imele vrlo malo, ker sicer se ne bi še vedno tako grdo pačila baš v noviškem stolnem gradu Ljubljani, in tukaj baš v najgorkejšem noviškem gnjezdu, namreč v čitalnici. Pojdi predragi — b -! malo po beli Ljubljani, ter oziraj se, kako so popisane deske takih slovenskih trgovcev, ki so v čitalnici kuhani in pečeni! Da o slovenskem jeziku niti govor a nij, to se umeje samo ob sebi, ker je slovenskih mož groza, celó svoja čisto slovenska imena po slovenski pisati. Na velicem trgu hitro najdeš gospoda Soúvana, po francoski zasuknenega, če tudi mu je ime dala poštena slovenska sova; dalje proti staremu trgu zapaziš desko gosp. Jamscheka, a nasproti njega te v oči zbode gosp. Matija Kuscher, da-si je ón Jámščak, ta Kuščar. In kaj te čaka v čitalnici, dragi — b —? Slišal bodeš, kako starina in mladina, upazen svojega naroda, golči o gospodih, katerim je ime: Gêrmek, Gêrm, Kêrčon, Kêrsnik, Slémenik, Zúpan, Zúpanc, Zupánšic, Vódnik, Skále, Skabêrne, Stáre, Uranič, Bélar, Sáje, Serávc itd. Nepokvárjeno slovensko uho, ne še privajeno tega, v gosposko-germanskem duhu predélanega izrékanja ob prvem niti razumeti ne more ljubljanskih narodnih stebrov, da govoré o svojih ljudéh, katere neumni kmet imenuje: «Grmek, Grm, Krčón, Krsník, Slemeník, Župàn, Župánec, Župánčič, Vodník, Skalè, Skabrnè, Starè, Vranìč ali Vránič, Belár, Sajè, Žarôvec (ne: Žerôvec, kakor bi tudi bilo treba pisati: Jarán, Jarín, Jaretína, Jaríha, Jaríša, Jarála, a ne: Jerán, Jerin itd., ker slovenščina korenike jer nema nego ima samo jar).

Gospod — b — zdaj utegne poprašati: kaj imajo ta imena posla s Prešírnom? — Počakaj malo, sladki otročiček! Odgovora ti ne ostanemo dolžni. Vidiš, kakor je: Skabêrne, Kêrčon, pokvarjeno, enako neslovenski je čistim ušesom tudi izrékanje: Prešêrn, malo ne tako s kislozakrivljenimi usti izgovorjeno, da bi mu najbolje ustrezala pisava: Prešárn, kar celó tvojemu razkovemu sluhu morebiti ne ugaja, ker ne zveni ožje od tiste nemške besede, o kateri Jakob Grimm piše, da je bila uže iz početka pošteno široka, a potem so jo njegovi rojaki še bolj neusmiljeno razširili, ker so končni s premenili v š. In slavnega slovenskega pesnika so vsi vrstniki njegovi res imenovali Prešêrna (Prešárna), ter tako ga imenujejo še zdaj stareji ljudje, kateri so živega poznali. Da, iz početka se je celó sam v «Ilirskem Listu» in v «Čebelici» vedno podpisoval: Prešern, kakor bi ga še zmirom rada videla pisanega tudi vidva, namreč ti, moj učeni — b —! in še učenejše «Novice», naš raz-monitêr. Žal, da vama je uže sam Preširen to veselje skrhal; kajti bistroumni mož je tako sodil: «po novejšem se prav piše: nemírin, krivovérin, hudoúrin (denes pišemo nemíren itd., a v neki dobi se je i stavil namesto e); zategadelj niti pisanje Prešern ne more pravilno biti, ker je moje ime tako narejeno, kakor beseda nemirin.» — Začel se je torej v poslednjem času pod svoja slovenska dela podpisovati: Prešerin. Preiskujta njegove podpise in gotovo najdeta, da je to res, ter se moreta iz tega učiti, ako nista uže zdaj preučena, da je celó Preširen čutil, kako se naša osobna imena z večine krivo pišejo in često krivo izrékajo, česar še do zdaj nijsmo niti odpravili niti resno izkušali, da se odpravi; dalje, da je Preširen tudi v najmanjši stvari tudi vedno s časom napredoval, a ne zaviral napredovanja, ker sicer ne bi niti svojih zbranih pesnij bil dal natisniti v Gajici, nego rajši v Bohorici, s katero je iz početka pisal on in za tiste dobe malo ne vse ostalo slovenstvo.

O, uže vidim, kako oba náme letita, kričèč: naj se torej piše Prešerin, kakor je napósled sam hotel! — Prosim, postojta malo, predno me podereta in na pravopisni prestol posadita Preširnovega imena obliko, kakoršne pesnik zdaj sam ne bi odobraval, ako bi še živel. Povedi mi, abecedarček — b —! zakaj tí pišeš: «pesnikov brat Jurij, a ne, kakor je bilo do najnovejše dobe navadno: Juri? Saj vendar veš, da bi ta upokojeni gospod sam sebe tako malo kedaj bil hotel podpisati: Jurij, kakor bi mu nikoli iz peresa ne bilo moglo uiti: Preširen, ako bi se namreč bil slovenski podpisoval. Utegneš mi odgovoriti: samo en Jurij me še ne dene v koš; ne ustrašim se jih deset! Besedo: Jurij zategadelj tako stavim, ker zahteva zdanji pravopis.» — Res je, moj vrli — b —! Vidim, da ti in tvoje «Novice» nijsta vsa tako samoglava, kakor se na videz kujata; počasi, ako tudi nerada, od vseh stranij rinena, poprimeta mnogo novih stvarí, katere se niso zavrgle vama v glavi, in če se ne motim, uže «Novice» same so pisale baš Preširen, česar zdaj vendar ne morem trditi za gotovo,^[2] niti se mi to ne zdí nič važno, ker o takih poslih «Novice» nemajo nikakoršne svoje misli, torej o njih ne morejo zakonov postavljati.

A zdaj, ko sva Jurija v kraj dela, ali ti pišeš: prepern človek (ein streitsüchtiger Mensch)? Zelen od same jeze mi odgovarjaš: ako tudi sem abecedar, a to znam, da ta pridevek izvira iz besede: prepir, in da je treba pisati: prepiren! — Modro golčiš! Ne bil bi mislil , da toliko znaš, ker si še tako nežen. A zdaj sem te po ovinkih zvabil tja, kjer sem te hotel videti. Poslušaj me torej, in dobro si otrebi ušesa, da ne pozabiš, kar ti porečem. Uvériti se imaš, da na pravopis menj grešiš, ako pišeš: Juri namesto: Jurij, nego ako namesto: Preširen postaviš: Prešerin, ali celó: Prešern.

Ne utegnem razlagati vsega, kar bi se o naših osobnih imenih (priimkih) dalo govoriti, ker s tem bi se popisala obširna knjiga; a kolikor zdaj potrebuješ in moreš umeti, toliko ti bodi povedano. Slovenska osobna imena so nekatera iz nezloženih samostavnikov, na primer Jánjčar, Pétrič, Zaméjec, Pogáčnik, Jarán itd.; druga so zložena: Gázibrod, Gázivoda, Dobrodrúg, Vodopívec, Pustohríbec itd.; druga zopet ali iz deléžij (particípij) porojena alí so celó deležja sama : Držéčnik, Razpét, Zalêtel, Zavrl, Premrl (ne: Premru, kajti v Črnem vrhu, kjer je mnogo ljudíj tega priimka, govoré: ta njiva je Premrlova); a nekatera so pridevki (adjectiva), na pr.: Pokôren, Širòk, Medén, Trúden, Tráven, poleg: Tréven (oboje znači: grasig, kajti v starem jeziku čitaš: trava, in: trěva, gras), Grúden (schollig, od koder ima tudi mesec november in december ime zaradi ledenih in zmrzlih grud po cestah in potih, zatorej čitamo: po grudnu puti, bě bo togda měse,c‘ gruden,» rekše nojabr», — po grudnem poti, kajti bil je tedaj mesec gruden, rekše november). — Zdaj, ljubeznjivi — b —! povedi mi, če moreš, v katero teh vrst meniš da spada Prešíren? — Dobro si pogodil! Torej v tisto vrsto, kjer so imena iz pridevkov. A še to bi rad slišal, imajo li priimki v sebi kaj zmisla, ali so morebiti samo takisto zgrajêni, da nič ne značijo? Kako sodiš? — Odgovarjaš, da tega o vseh priimkih ne veš. Nič za to! Poslušaj torej mene! Vsak priimek, če tudi nam so zdaj nekateri uže temni po razumu, vsak je iz početka nekaj značil in znači še zdaj, kakor druge navadne besede samostavnega rodú; na primer Zaméjec je človek za mejo bivajoč, Dobrodrúg je dober tovariš, Gázivoda je tak, ki vodo gazi ali becde itd. A če so priimki samo navadne besede, kako bi ti rekel, ali so pokorni tistim pravopisnim pravilom, katerim so te besede pokorne, ali nijso? — Torej tega se zopet ne predrzuješ odgovoriti, posebno zato ne, trdiš, ker se tudi Nemc i v priimkih ne držé nobenega stalnega pravila. Nemci! vedno sami Nemci! Ali ne čutiš, kako si uže do kostij ves ponemčen? Ako Nemci tako nedosledno delajo, treba li, da ti za njimi laziš? Posnemaj Nemce rajše tam, kjer so posnemanja vredni, a kjer ga nijso, tam bodi ti pametnejši, če moreš. Nemcem pozneje o tej stvári namesto mene odgovori drug slaven mož njih krví; zdaj te samo še vprašam: kako so delali Grki in Latinci, ki so imeli pravopisje bolj po naše osnovano, vsaj kar se načél tiče? Ali so priimke tudi pravopisno ločili od navadnih besed? Nikoli se nijso domislili take neumnosti, ki je porojena v mrakoviti dobi srednjega veka. S kratka, priimki in vse svojska imena so vedno in povsod pokorna samo tistim pravopisnim pravilom, katerim vse navadne besede. Edino to je pametno, vse drugo brezumno!

Vrníva se zopet k Preširnu. Da je to ime pridevek, to si uže povedal. Poslušaj dalje! Sestavljeno je iz besedice pre in potem iz korenike šer ali šir? Kaj meniš, iz katere teh dveh? — Lakše, sinko, lakše! Ne odgovarjaj tako nepremišljeno! Trdiš namreč, da je iz korenike šer, in sicer zategadelj, ker je to stvar najbolje vedel baš pesnik sam, kajti sebe vsak najtanje zna. Stoj, abecedarček — b — ! in pómni, da vsa slovenščina korenike šer nema! Nič me debelo ne gledi, res je nema, nego ima samo koreniko šir, katera je porodila samostavnike: širokost, širina, širjava, pridevek: širok z glagolom: širiti, — in če po vsem slovenskem jeziku povsod zastonj iščeš korenike: šer, menda vendar vidiš, da ne moreš pisati: Prešer —! Ali morebiti zádrgo, v kateri lehkomiselno ujet otepaš okrog sebe, hočeš pregrizniti s tem, da porečeš: dobro, če je to res, potem beseda: Prešern slovenska nij? — Nu, kaj molčiš? — Vedel sem, da tako samoglav še vendar nijsi, ker čutiš, da bi se preneusmiljeno osméšil, ako bi trdil kaj tacega, česar ti nikdo verjeti ne more. — Hvala Bogu! toliko sva napósled z velikim trudom vendar izvrtala, da je treba staviti Prešir —, dokler se hoče prav ter pametno delati, kakor uči pravopisje, in da to ime torej znači tacega človeka, ki se povsod rad nekako preveč širi, da-si naš pesnik nij bil mož te vrste. Zdaj, mislim, uže ne bode pretežko, celó tvojo glavo preveriti, da je slavni Preširen samo to vedel, kar še denes vé vsak neizobražen Slovenec, da namreč njegovo ime znači «muthwillig». O tem svedoči njegov distih, katerega si nam tí poprej tako gladko iz ust znal; a žal mi je, da z njim zopet nijsi dokazal, katera pisava je po slovnici pravilna: Prešern, Prešerin, ali Preširen! V obeh oménjenih gránesih (vêrzih) namreč to ime nikjer ne stojí v imenovalniku (nominativu) in baš edine imenovalnikove oblike si ti potreboval, ako si nas hotel prisiliti, da ti verujemo, kar nam razmetavaš. Kakor je torej do denes tvojemu razumu bila v gosto meglo zavita netežavna pisava Preširnovega imena, tako je bila tudi našemu pesniku samemu ter je vsem tistim slovarščakom, ki so pisali in še pišejo: prešeren (muthwillig). — Zdaj si vendar uže premagan, kar se tiče korenike: šir, ali ne? Trdiš li, da še ne? Kako je to? — Odgovarjaš mi: če je v tej koreniki res pravilen sam i, zakaj se je v njega mesto brez uzroka tako mastíto mogel posaditi e, ako nema nikakoršne pravice ni božje ni človeške?

Ljubi moj — b —! veš, treba je še zeló malega, in v resnici bi se človek ná-te jezil! Ta tvoj vgovor me nikakor nij zadel nenadoma; a mislil sem, da si to vprašanje ti uže molčé sam rešil v svojih možjanih; kajti baš zaradi tega sem te poprej izpraševal, smeš li pisati: prepern človek? In rekel si, da je prepiren po slovnici pravilno. Tega izgleda nijsem bil tebi nikakor pomólil brez premisleka; a ker vse nič nij pomagalo, zvedi torej, moj radoučni abecedarček! da mehki soglasniki: l, lj, nj, r, š, č, ž, svojo raztopljívo moč raztezajo na samoglasnike pred soboj in za soboj. V nekih mejah spada semkaj tudi n; a to poslušati bi tebi uže bilo preučeno. Vidiš, baš teh soglasnikov moč je naredila, da mi Slovenci zdaj govorimo; véra, méra, malo ne kakor bi se pisalo: víra, míra, in poleg tega na Dolenjskem vendar tudi čuješ: pri moji vêri. A naš jezik je v starini govoril: věra, měra, kar bi denašnji Dolenjci in Notranjci izrékali: vejra, mejra, da nijso zaradi soglasnika r odstopili od nekdanjega pravila. V starem jeziku tudi nahajaš: vrěme, brěme, kar bi po zdanje-dolenjski bilo: vrejme, brejme, kakor se tam res edino govorí še zdaj: sejme, tejme; a prvi dve besedi naš Dolenjec izréka: vrême, brême (e je zeló širok). Enaka soglasna moč je kriva, da se v novi slovenščini po nekod oblika: umíri! (beruhige du!) z izrékanjem nič ne loči od oblike: uméri! (messe du an!), ter da v nekaterih besedah te vrste celó sama pisava omahuje; kajti poleg pravilnega: podírati, podpirati, umirati itd., tu in tam čitaš: podérati, podpérati, umérati. Ta soglasna moč je dalje storila, da vrli Gorenjec golči: dovélj, préč, kakor se je časi tudi pisalo, namesto pravilnega: dovolj, proč; ta moč dela napósled, da v imenovalniku edinstvenega števila Kranjca v nekaterih krajih slišiš po češkem običaji govoriti: mreže, duše, roče, volje, gonje, hoje, namesto: mreža, duša, roča, volja, gonja, hoja. — Zdaj ti je, mislim, trdoglavi — b —! vendar uže jasno, kako se je v koreniko: šir namesto i tako mastíto mogel e posaditi, ker vidiš, da tu pred samoglasnikom in za njim stoji mehek soglasnik.

Samo še malo besed mi je izpregovoriti, in vsa stvar bode razpravljena; kajti oblika: Prešir — zdaj napósled stoji tako trdno, kakor gora. Vpraša me namreč moj dragi — b —, ali je konec tega imena treba pisati: in (Preširin), ali: en (Preširen)? Odgovor je zopet legek. Priteklína (suffix) v tej besedi je: ’n, kar je nova slovenščina v imenovalniku edinstvenega števila moškega spola nekdaj pisala: in, na pr. prazin, silin, ličin itd.; a zdaj vedno in povsod pišemo: en, zategadelj: prazen, silen, ličen, ter ako se beseda podaljša, odpade ta brezglasni e: praznega, silnemu, ličnih; enako je tudi: Preširen, Preširna, Preširnu itd. Dokler torej pravilno ne moremo niti ne smemo pisati: obširin, dotle ne moremo niti ne smemo pisati: Preširin, ker sta obe oménjeni besedi porojeni iz iste koreníke, in ker pisavi svojskih imen, kakor je uže poprej dokazano, nemarno nikakoršnih izimkov. Še menj smétna je pisava: Preširn; kajti po tej analogiji bi trebalo tudi staviti: mirn, močn itd. A da je tukaj pred soglasnikom: n res nekak samoglasnik, nam bistro kaže to, ker se ta samoglasnik premínja v a, če nanj pade príglas, da torej poleg oblik: míren, môčen, imamo tudi oblike: bolán, strašán, mirán, močán. — Po vsem tem, kar se je do zdaj reklo, vsak umeje sam, kako zeló kriva, smešno neznanstvena je posebno pisava: Prešern, za katero se najbolj trgata, tí, moj ljubljeni — b —! in s toboj tudi naše vrle «Novice».

Pero sem uže truden hotel položiti, kar ves plašen zapazim, da moj nenaveličljivi — b — zopet odpira svoja sničava usta. — Ali še nemaš dovolj? Povedi mi, kaj bi še rad, predragi — b —! Resno mi odgovarja, kakor še nikdar poprej: bodi si; recímo, da je vse prav, kar si mi tako obširno razlagal; vendar te vprašam: ali vas nič vest ne peče, da s popravljeno pisavo Preširnovega imena celó žalite nesmrtnega pesnika spomin ter z njim vred vse poštene rodovine, ki so do zdaj vedno pisale: Prešern? Odgovôri, predrznik!

Dobro! Odgovor me niti o tem nič ne skrbí; samo da hočem red presukniti, in kakor učí stari prigovor, zadnja kóla naprej obrniti, — s kratka, o poslednjem izmej obeh vprašanj hočem najprvo povedati, kaj mislim. Rodovine, ki so do zdaj vedno pisale: Prešern, res mene zeló malo pekó, moj žalostni — b — ! Naj tudi po sedáj pišó, kakor hoté, če nehté prav pisati, ker zaradi tega ostanejo še tako poštene, kakor so bile do zdaj, ter pokažejo samo to, da ne vedó, kako je po slovenski pravilno, in jaz tvoje zahtevanje, moj nepremišljeni — b —! imenujem, če malo rečem, vendar nekoliko predrzno, da ti može, ki so se slovenščine s trudom in drugod učili, gospodovalno siliš, naj se obračajo po tistih, ki sami ne kažejo, da kaj znajo. Veš, mene bi tudi to ubogo malo grizlo, ako bi hotel náme kak človek, kateri sam svoj priimek podpisuje: Vovk, Mlínšek, Dušák, Dóvžan ali celuó: Dólšajn, Jelóčnik, samo zato jezo držati, ker bi mu jaz njegovo ime popravil po starem poštenji, namreč: Volk, Mlínščak, Dolščák, Dolžán, Jelóvčnik. Kar je prav, to je prav; kar je krivo, to je krivo! Nikdo naj ne misli, da ga doleti kaj čestí in slave zato, če svoje domače, vsacemu razumno ime radovoljno pokvari, da potlej nikdo ne vé, kaj znači, kakor so se na pr. vsi naši Dejaki prekrstili iz: Divjákov. Dokler se ne prenaredi vse to na pravo lice, kakor je prej bilo, dotle bode veljal tudi o nas izrek Napoleona I.: Slovenca malo opraskaj in mahoma se ti za mrtvim lubom pokaže stari ponemčenec.

Predno sem se z odgovorom povrniti mogel v prvi del abecedarčkovega vprašanja, srdito zrastejo «Novice», ki so poprej vedno molčé in s čemernim obrazom v kotu sedele, ter v mé zakričé, kakor je njih znani običaj. Kdo jim tega ne bi oprostil? Saj vemo, da je to njih stara svoboščina. S hripavim glasom, náme zabobné: «če je tudi vse od kraja do konca res, ti nesramnež! kar si do zdaj name ,čvekal‘, tega vendar, če se na glavo postaviš, ne moreš dokazati, da je Prešern z ónega sveta g. Jurčiču in g. Stritarju poslal pooblastnico, njegovo ime predrugačati, kakor se njima zdí. Hic Rhodus, hic salta! Hentaj te!» — «Novice» še nijso bile dobro dovršile svoje gromonosne rekočnosti, in uže mi razkačen v glavo zažene svojo abecedno knjižico tudi moj prijateljček — b —, ki sem siromak za trdno mislil, da je ves uničen, a noviško junaštvo ga je zopet na noge postavilo, in zmagovito je zavpil: «o tem se vendar še nijsi opravičil, ti grdoglednik! da s to prokleto popravo žalite nesmrtnega pesnika spomin. Jaz mislim, da je Prešernova slava tolika, da ga z imenom ,Preširen‘ ne moremo više slaviti. Pasja vera!»

Ves oplašen pobegnem v sobi za stole, katerih sem v naglici préd-se nametal, kolikor sem največ mogel, ter se počasi zopet malo oddahnem. Ko smo vsi trije molčali, moja nasprotnika zasopljena od jeze, a jaz od same bojazni, pričnem strahoma in pohlevno odgovarjati: slavne «Novice», krmilo slovenskega naroda! ponižno prosim besede. — Naš raz-monitêr se náme osorno obregne: tí ne dobodeš besede, ako ne misliš tako govoriti, kakor je naša volja! — Meni se kri v žilah razgreje, in brezozirno rečem: dobro! Če mi besede ne dajate, jemljem si jo sam, in govoriti mislim, kakor je moja volja, a ne, kakor je vaša. Jaz namreč menim, odkrito bodi povedano, da imata g. Stritar in g. Jurčič baš od Preširna samega pooblastnico, katera je njíju ohrabrila, da sta pravopisno osnažila njegov priimek. Premislite, čestita gospa! da je Preširen sam izboljšaval svojega imena pisavo, kakor sem vam uže poprej pripovedoval. Kaj nam je s tem pokazal? Če se ne motim, pokazal je to, da bi sam sebe rad bil pravilno pisal, samo da je znal, ker edino zategadelj, ker znal nij, zategadelj je ostal mož v nepravilnosti, kar bi morebiti zdaj njega samega žalilo, ako bi še živel. A s tem, da je sam popravljal svojega imena pisavo, dal je, uže dokler je živel, a ne stóprv po svoji smrti, vsacemu slovniški izobraženemu človeku veljavno pooblastnico, da ga sme pravilno zapisati, kadar in kjer hoče, ter neovržno je s tem izrekel tudi svoje veselje, ako se dokončno zvrší ta poprava, do katere se on sam nikakor nij mogel dokopati; kajti nezmotnosti si nij svojíl, kakor si jo v Ljubljani svojíte. Ne pozabite, osáta gospa! v kacem času je on živel. Sami najbolje veste, koliko ste slovenščine znali v tistih letih, a koliko ter kako jo znate zdaj, to vemo tudi mi. V semenišče k Jaranu ste nosili celó vi, čestita moja! rokopise , da vam jih je popravljal, predno so se natisnili. In sam Preširen, kakor je njegov duh bil res velikansk, vendar se je v slovenščini čutil mož tako netrdnega, da je bil nesmrtne svoje poezije pred natiskom v pregled in popravo dal, ne vam, nego pokojnemu Olibanu, kateri, kar se tiče dušne zmožnosti, nij bil nikakor vreden, da bi njegovim črevljem jermenje odvezal. Pojdite v ljubljansko muzejo, in tam najdete v njegovem hranjenem rokopisu obilo Olibanovih, svinčnikom narejenih poprav, katere so se potem vse natisnile. S tem je Preširen molčé pooblastil svoje prihodnjike celó v to , da smejo, ne samo v njegovem slavnem imenu, nego tudi v samih pesnih jezik in pisavo po slovnici popravljati, kolikor namreč gránesa (vêrzi) ne branijo. Ne mislite, nezmotna žena! da se s takim popravljanjem dela morebiti kako zločinstvo! Ko je Miklošič sestavljal berila za gimnazijo, tudi on je trebil pisavo in jezik, ne samo Preširnu, saj še celó vašemu mojstru pevcev Koseskemu, ali, kakor je vam prijetneje slišati, Koseskitu. In kako o tem piše velikan jezikoslovne učenosti Jakob Grimm? V predgovoru nemškega slovarja na LV. strani učí: «kaj je do take (pravopisne in jezikove) poprave pisatelju, katerega prva skrb je, svoje misli z lahka ter nespotekljivo pripovedovati, in ki mu je sitno, če ustavlja čitatelje z okornostjo v obliki! Pisatelji so z večine tako pisali, kakor jih je navadila učilnica ali življenje, ter dajali so tiskovnim stavcem, da so pisavo popravljali, kakor so hoteli, rekše, da so jo presukávali po običaji, kateri je baš v tistem času vladal. Niti Goetheja nij peklo, če so poznejši natiski njegovih del posamezne stvarí drugače pisali, na pr. v prvem natisku njegovega ,Fausta‘ z 1790. leta čitamo: Juristercy, gescheidter, bey, a v mlajših izdavah je: Juristerei, gescheiter, bei poleg seyn (biti). Sam Goethe je pisal: ahndungsvoll, a njegovi izdavatelji so mu popravili: ahnungsvoll.» — Kar se je torej moglo Goetheju zgoditi, menim, da se sme tudi našemu Preširnu, in to brez kake razžaljivosti. Vse starejše pisatelje vseh jezikov in vseh narodov poznejši izdavatelji popravljajo, in to po vsej pravici; kajti glavna stvar je duh, a ne pismena (čarke) ali slovniške oblike. Če odprete Luthra, kakor je sam pisal, najdete v njem: «denn das Fewr ist angangen durch meinen Zorn; sehet aber zu, dass dise ewre Freiheit nicht gerathe zu einem Anstoss der Schwachen; darumb wir Gott umb Hülfe bitten itd.» Vs e denašnje izdave njegovih del pišó, kakor se po nemški zdaj piše in govorí. Tudi same vaše knjige o konjskih boleznih, o žena! ako bi jih res kdaj čast zadela, da bi se pozneje spet ponatiskavale, ne bi na svitlo prišle v teh oblikah, kakoršne so od vaše roke. Celó iz «pratike» izgine sneg in rokavica, toča in glavnik. O, «Novice»! «Novice»! srebrno je govorjenje a zlat je molk.

Zdaj hočem tudi tebi, abecedni hlapček — b —! odgovoriti zadnje besede. Umeješ li uže, da se Preširen s tem ne žali, ako njegovo ime pravilno pišemo? A da bi tega največjega slovenskega pesnika hoteli više slaviti z imenom Preširen namesto Prešern, to je moglo samo tvojim možjanom na um priti. Poslušaj, kaj o pisavi ljudskih priimkov govorí velik mož nemške krví, čegar besedo sem ti uže poprej povedati obetal. Imenovani mož je zopet Jakob Grimm. Na LXI. strani omenjenega slovarskega predgovor a piše: «mej nami (Nemci) nij gnjusnejše stvari nego je pisanje svojskih imen, o katerih svet misli, da nemajo nobenega pravila, ter da v njih vlada edina stara navada. Po pameti je Lessing pravilno pisal ime slavnega starinoslovca, namreč: Winkelmann,^[3] kateri, ako bi zdaj živel, brez dvombe sam ne bi drugače delal; a ob svojem času se je držal splošne pokvarjene navade. Vsaj slavna imena, katera so tolikokrat na jeziku, naj bi imela pravico, da bi se smela odtresti prahú pravopisnih zmot!» — Vidiš li zdaj, bistroumni — b — ! da je treba kaj znati, predno se govorí? Kaže, da tí si tiste vere, kakoršne je toliko Slovencev, ki v popravi svojega domačega lepega imena pač zakoračijo s prvim korakom, a z drugim jih je uže strah, na pr. iz: Suppana, Suppanza, Suppantschitscha še naredé: Zupan, Zupanec, Zupančič; a da bi si čisto povrnili staro pošteno lice: Župàn, Župánec, Župánčič, to se jim uže predrzno zdí, če tudi nij predrzno, nego je samo pametno. A sicer mene to vrlo malo grize, če ti ostaneš misleč, kakor si do zdaj mislil; niti bi me preveč ne žalostilo, ako bi te videl, kar se tiče slovenskih priimkov, tako smešno vestnega, kakor je bil na Gorenjskem tisti uradnik, ki je vprašal kmeta: kako vam je priimek? A kmet je rekel: Govóf. Uradnik: Torej ste pri nas napak zapisani, kajti vaše ime čitam povsod: Golób. Kmet: I saj je prav; Govóf, Govóf! Uradnik: Ali ne slišite, da nij Govóf, nego povsod Golób! Kmet: prav Govóf sem, pra v Govóf! Uradnik resno vzame pero in junaški izbriše Golóba ter v njega mesto zapiše: Govóf. — Pojdi, in stori tudi ti tako!

1872.

Zgodovina slovenskega slovstva

Spisal in založil: Julij pl. Kleinmayr, c. kr. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

I.

Takó se imenuje 226 straníj debela, v osmérki natisnena knjiga, katero smo te dni dobili v roko.

Slovénski pisači — to ime bodi sploh vsem ónim, katerim ne smemo reči pisatelji, in katerih čislo je temà — némajo v denašnjih časih nikakeršnega spoštovanja do občinstva in zatorej nikakeršnega spoštovanja sami do sebe, ker drugače ne bi mogli dajati mej ljúdi tacih stvaríj, kakeršne zdaj često dobivamo. Nič jim ní do prve pisateljske dolžnosti, katera neizprosno ukazuje: poprej se úči sam, o čemer hočeš potlej druge učiti v knjigah! Ali mej nami se malo kdo učí, kolikor bi potreboval, a vender vsak pisari. Puhla nevednost oholo gospoduje na skrpanem prestolu, s katerega se v zóbe reží razmišljevanju, trudu, razumu in učenosti. Naši pisači na tanko vedó, zakaj smejo takó delati. Saj nam je vse dobro, vse na hvalo, kar koli priléze iz kacega kota, imej si kaj vrednosti v sebi, ali nič, bodi si s premiselkom zbrano ter lepo in skrbno spisano, ali z ráskavo metlo na kup zdrgneno. Kákšno duševno uboštvo, káka nekritičnost, nezrelost in vihrávost, koliko nevednosti, kak strašen jezik je često po zdanjih knjižnih proizvodih; a kakó vrhu vsega tega njih roditelji prevzetno gledajo, ter kakó nos vihajo sami o svojej céni! Če temu nečistemu curku v slovénskem slovstvu ne zapremo zatvórnic, to bode mej nami konec vsega napredka, pokop vsega narodnega izobraževanja, pôvrat kosmatega barbarstva in tacega pisanja, kakeršnega se niti Marko Pohlin poleg vsega napora vender ní mogel dokopati. «Ljubljanski Zvon» si je v svésti svoje naloge ter zna, da mu je sveta dolžnost, o knjižnih proizvodih slovenskih resnico govoriti brez nobenega pogleda na levo ali na desno, brez nobenega strahú, kaj ta poreče ali kaj bode ónemu črez voljo. Slovenski narod in pravi slovanski napredek je več, nego li posamične ošabne glave.

Žal nam je, kà smo bili prisiljeni, te bridke besede izustiti, predno kaj izpregovorímo o knjigi, zgoraj imenovanej, katero je nedavno po deželi razposlal g. Julij pl. Kleinmayr, ki ob kožo svoje plemenitosti posebno rad bobna, kadar in kolikor more.

Kar g. pl. Kleinmayr na prvi h 44 stranéh svojega spisa podaje, kako r za nekak uvod, govoreč o slovanščini sploh, o starej slovenščini, o cirilici in glagolici itd., to bi se nam zdelo še dosti dobro, ako bi ne bilo i tu oskódnostij (pomanjkljívostij) in hib, ter mej njimi tacih, da se je čuditi. Taka hiba je na pr. nevédnost (na 24. str.), da je Zografsko evangelije g. dr. V.Jagić natisnil v Berlinu 1879. l., ter (na 25. str.), da je Asernanovo izborno evangjelje poslédnji izdal g. dr. Ivan Črnčić v Rimu 1878 l. Ali tudi o tem, kar je tukaj dobrega, zasluga ne prístoji g. Kleinmayru, nego pravim učenjakom, najbistroumnejšim Slovanom, kateri so mnogo raziskavali in pisali. Iz njih je on samó pobral ter časi tudi pomešal dognane stvarí z nedognanimi, h katerim štejemo, kar se (na 10. str.) pripoveduje o slovanskih «runah» ter o besedah knez in knjiga, ki sta bajé obe jedne koreníke. Če je to res, potem slovanska beseda knez (kŭnęzĭ, kŭnęgŭ) ne izvira iz germanščine: starovisokonem. cunic, anglosas. cuning; a to so jezikoslovci vender čisto dokazali. Nedognano ter še zdaj zeló mračno je tudi, kar od 39. do 44. str. čitamo o slovénščini pred Trubarjem. Ako se je uže tedàj v slovenskem jezici pisalo res toliko, kolikor prigovarjajo nekateri, vprašati je, kakó li to, da iz ónih lét némamo obilo več rokopisov, ker vseh bi vender čas ne bil mogel uničiti? A koliko jih je ostalo? Po kranjskih gradéh še zdaj često nahajamo na koženícah glagolske rokopise cerkvénih knjig v staroslovénskem, a srbski — ne novoslovenski — zasuknenem jezici. Ako so tí ohranjeni, zakaj se tudi slovenski v latínici niso mogli ohraniti, če jih je res bilo toliko? Kakó je to, da Trubar nikoli ní videl v slovenskem jezici ničesar spisanega ali natisnenega pred svojo dobo? Zlasti nedéljska evangelija so bila duhovnikom velika potreba. A kde je kaj? Zaman vse iskanje! Izvéstno je, da vrhu vsega «rudarskega zakona štirskega» (na 39. str.) in kacih majhenih rokopisnih ostalín v izobraževalno orodje slovenščina v teh časih ní rabila nikakor. Le mimo gredé bodi o tem govorjeno, ker po resnici ne spada v novoslovenskega slovstva pravo zgodovino, katera se stóprav začenja od Trubarja in seza do našíh lét.

Baš to zgodovino je nam tudi sestavil g. Julij pl. Kleinmayr. A kakšno lice je prinesla iz njega rok? Lica je raskavega, kakor dobôva skorja. Vse je zgrajêno brez nobene svoje kritike in brez trdne védnosti — nezrel zdélek brez pravega črteža, v groznem jezici zvihrán s tako náglico, kakor bi se bil g. profesor bal, da ga ne prehití kak drug pisatelj. Zaradi tega se nekatere knjige in knjižniki v njem brez potrebe nahajajo po trikrat, po štirikrat; a zopet o drugih možéh ne vé ali kdé so se porodili in kdaj, ali nam ne poroča, kod so živeli ter koliko in kaj spisali. Tudi našteva časi le sama pisateljska imena brez nobene kronologije, katere se po vsej knjigi nikdér ní strogo držal. O Popoviči mu ní znano dosti več , nego li kar je o tem učenem posebneži g. profesor Vodušek razglasil 1879. leta v slovenske Matice letopisu. G. Julij pl. Kleinmayr nikoli ne kaže sledú sam svojega raziskovanja, nikder svoje misli. Sam ob sebi ní sposoben, da bi pogodil značaj kateremu koli pisatelju, kateremu koli slovstvenemu proizvodu, če niso uže drugi pred njim stvorili tega dela. On hoče le žeti, kar so drugi sejali. A pripetí se mu i tedaj pogosto, da ali jasne besede krivo uméje ter napak prepisuje in zatorej podaje nezmisel namesto razuma, ali da v svojo knjigo praznoglavo prenaša tiskovne in druge pomote, kar hočemo vse dokazati. Njega dušni plod na vsakej stranici žalostno vpije, da on izmej 100 staréjših knjig, o katerih modruje, niti dveh ní pročital. Kam pročital! Večíni teh knjig niti hrbta nikoli videl ní! Pobiral je le imena in létnice, koder je mogel. Nekoliko je dobil iz Miklošičeve knjige «Altslovenische Formenlehre in Paradigmen», nekoliko iz Miklošičevega «berila za 8. gimn. razred»; nekoliko iz «Jezičnika» g. profesorja Marna; nekoliko iz Janežičeve «slóvnice s kratkim pregledom slovenskega slovstva», ki je v Celovci mej ljúdi prišla 1854. leta; nekoliko mu je po raznih potih prav ali napačno došlo iz profesorja Levca slovstveno-zgodovinske zbirke nenatisnene, katera mu rabi v svojej učilnici; nekoliko je vzel iz kacega podlistka teh ali onih slovenskih novín. Kakor je podoba, ní upotrebil niti Šafaříka. (Paul Jos. Šafařík's Geschichte der südslawischen Literatur. I. Prag. 1864). Od kod si je kaj osvójil, tega pl. g. profesor nikoli ne pripoveduje. Kakšno céno imajo po resníci Trubar, Dalmatin, Krelj in Bohorič; s káko tehtovitostjo in silo v izobrazitev slovanskih narodov sezata Kopitar in Miklošič; kakó je napredovala slovenščina (drugim a ne g. Juliju) po Vodníku in zlasti po Kopitarji, po Preširnu, po «Novicah» in po Miklošiči: o vsem tem res beseduje tudi on, ali samo takó, kakor se oglaša umétalno sestavljen govorni stròj, kateri vedno ponavlja, kar mu pokladajo na govorílo. Zatorej, če tu ter tam še dovolj pametno sódi o naših največjih knjížnicih, zopet ní ta zasluga njegova, ker tudi on le ponavlja; ali kadar mu je hoditi ob svojih domačih nogah brez palice opiráče, tedàj nahajamo časi táko prazno besedičenje, da je čudo, kakó se je smel poprijeti posla, kateremu nikakor néma orodja. Preveč je grehov, da bi mu tukaj vse prešteli; a nekaterih si hočemo vender tanje ogledati.

Julij pl. Kleinmayr ljudí mej naše pisatelje i po sili vríva, če tudi se ga branijo z rokama in z nogama. Ta neprijetnost je na pr. (na 208. str.) zadela vrlega profesorja ljubljanske gimnazije, g. Friderika Žaklja, kateri najmanjše besedice do zdaj še ní dal natisniti v slovenskem jezici, in zatorej niti sama «Zgodovina slovenskega slovstva» ne more najti nobenega njegovih spisov, da bi ga imenovala. Po krivici je v tej knjigi (na 195. str.) široko mesto našel tudi pokojni dr. E. H. Costa, kateri k nam prestopivši do malega nič ní znal slovenščine ter se jej do smrti ní mogel naučiti. Znano je obče, da so mu iz nemškega jezika drugi preložili vse, kar je od njega v našej besedi prišlo v déžel. Jednako nezaslužena slava je v knjigi pl. Julija (na 209. str.) obsijala tudi g. Petra pl. Radicsa (Slovenec bi se pisal «Radič»), kateri do tega hipa ne more najkrajšega stavka povedati čisto slovenski. I njemu drugi prelagajo, kar pošilja v našem jezici na svitlo. Vredno je bridke in ozbiljne graje táko prosjáštvo, ki je na sramoto vsemu narodu! Ako je res, da nas pobere zlodej s kostmí in s kožo, slovenska pisatelja Costa in Radics tega ne ubranita. Kakó more slovensk pisatelj biti, kdor se niti ne zna méniti, a kakó li pisati slovénski! A še mnogo hujše delo, krvava nemílost se nahaja na 76. stráni v «Zgodovini slovenskega slovstva». Ako bi res hoteli zamolčati, da je g. Julij pl. Kleinmayr ondukaj patra Felicijana Rant-a prekóžil v Ranft-a, kakor je tudi (na 77. str.) zdravníka Makovca prevrtoglavil v Makoviča, nikakor ne smémo utajiti, kaj se je groznejšega pripétilo ubozemu patru Paskalu Škrbincu, starejšim Ljubljančanom še zdaj slovéčemu pridigarju, ki ga je naš «plemeniti» po sredi na dvoje razčêsnil ter nam z njega podal, namesto enega, céla dva slovenska pisatelja; prvi je P. Paskval, a drugi mu slôve: Škrbina; le čuditi se je, da o nobenem izmej njiju ne more povedati, kdaj je živel, kod hodil in kaj spisal! A stojmo! S tem krvolítjem si je bil svojo krotko dušo po nesreči ogrehôtil uže pokojni Janežič, ki v «slóvnici s kratkim pregledom slovenskega slovstva» na 142. str. imenuje «lepo število pridig ali bolje reči pridižnih poskušenj od P. Paškvala, Skrbina, Ranfta itd.» Res je to. A katerega léta je pisal Janežič, in katerega léta piše g. Julij pl. Kleinmayr? Janežič je pisal 1854. léta, kadar še ní bilo mej ljudmí Šafaříkove zgodovine o južnoslovanskem slovstvu, a g. Julij pl. Kleinmayr piše 1881. léta; ali uže 1864. léta je natisnena bila rečena Šafaříkova knjiga, v katerej p. Paškala Skrbinca nahajamo prav imenovanega. Sploh kolik napredek se je v slovenskej vednosti pokazal od 1854. leta do zdanjega časa! Le g. Juliju pl. Kleinmayru je to bilo vse zamán, ker še zdaj prepisuje in daje na svitlo, kar je iz davna ovrženo.

Ker smo iz te knjige uže toliko zvédeli tacega, kar malo kedàj človeku pride na úho, ne bodemo se čudili, kà je v njej tudi g. Cigale (na 169. str.) zvan Matija, a ne Matej, da-si ga sama ta knjiga na 87. stráni še imenuje Mateja, katerega imena mu do zdaj nikoli nihče ni jemal do jedinega Julija pl. Kleinmayra, kateri smé in more vse, kar hoče, na pr. o samem Prešírnu pisati (na 123. str.): «oče mu je bil ob enem ribič, imenom Šimen,» če tudi mej nami uže paglavci znajo, da Preširnov oča ní bil ribič, nego samó pri hiži da se je dejálo «pri Ríbičevih». O Trubarji (na 46. str.) pripoveduje : «rodil se je v Raščici, tri ure južno od Ljubljane.» A narod zdaj govorí «na Rášici», da-si Trubar sam sebe res imenuje «Raščičarja», in ta vas je tri milje od Ljubljane. Jaz bi rekel, da je pisatelju slovenske slovstvene zgodovine mnogo bolj treba, take stvarí na tanko zvedeti, nego li z bahanjem oznanjevati, kdaj so se poródili, kdaj umrli tuji knjižnici, na pr. Henrik Heine, Dante, Manzoni, Bürger, Chamisso, Körner, Uhland itd. Na vsacih pet stopinj so po knjigi g. pl. Julija raztresene take drobtine, katerih ní s težavo nabral, ker se mu v denašnjih časih ponuja na kupe zeló obširnih dél o vseh tujih literaturah. A nekak zadovoljen smeh se vender le ponuja človeku, vidéčemu, da se g. pl. Julij niti tukaj ní iznevéril svojej naravi; kajti na 99. stráni govorí, da je némški pésnik Goethe umrl 1832. léta, kar je res, ali na 122. stráni svoje knjige je to uže pozabil ter poroča, da je umrl 1831. l. — A kdo vsega tega išče, kdo tega potrebuje v zgodovini slovénskega slovstva? Lepše nam bi ugódil, kdor bi hotel na tanko zvedeti krstna imena, rojstvena in smrtna léta ónim domačim pisateljem, o katerih je njemu to še vse ostalo neznano.

Dejáli smo, da v «Zgodovini slovenskega slovstva» ležé tudi iz drugih pisateljev semkaj preneseni tiskovni pogreški. Gola resnica! Jarnikova knjiga «Etymologikon» je bila v Celovci na svitlo dana 1832. léta, a v Miklošičevem «berilu za 8. gimn. razred» na 19. stráni, kder je govor o «Brizinskih spomenícih», stojí, daje bila 1834. léta prišla v déžel, kar je tudi prepisana hiba; kajti baš ta Miklošičeva knjiga na 72. stráni, kder poroča o pisatelji Vrbanu Jarniku samem, pripoveduje brez pomote, da se je rečeno délo natisnilo 1832. léta. A zdaj z lágotjo odprimo knjigo g. Julija pl. Kleinmayra. Nismo se zmotili! O «Brizinskih spomenícih» pripovedujoč (na 21. str.) ima i on 1834. léto, a govoreč o samem Jarniku pisatelji (na 94. str.), tudi on ter poleg tega i na 115. stráni stavi 1832. léto. Če to ní praznoglavo početje, ne vem, katera stvar je potlej še vredna tacega imena! Priméri Kopitarja v Glag. Cloz. na XLI. str.

Hvaljena «Zgodovina slovenskega slovstva» na 67. stráni golčí: «posebne važnosti je (Marka Pohlina) knjiga, katero je na predlog dr. Etbin Henrik Coste ,historično društvo kranjsko‘ leta 1862. natisniti dalo naslovom: ,Bibliotheca Carnioliae‘. Rokopis, koji se hrani, ima dva dela. Prvi del, završen l. 1770., obsega dobo od stvarjenja do Kristovega rojstva, a drugi, začet léta 1788., razpravlja daljno povéstnico… Povestnica mu seza do leta 55., in osnova kaže, da je imela biti ,kronika‘ zelo obširno delo.» — Kdor to čita, ne vé, ali bŭdí, ali se mu le sanja. Markova «Bibliotheca Carnioliae», znana vsacemu učencu ter govoreča o samih pisateljih zdanje kranjske zemlje, obseza dôbo od ustvaritve do Kristovega rojstva! Ali je g. profesor pl. Julij rés premislil, kaj in o čem govorí? Kakó li tolik učenjak more táko brezumnost pripovedovati in reči: «povestnica mu seza do 55. léta in osnova kaže, da je imela biti ,kronika‘ zeló obširno délo»? Katera «kronika», za Boga svetega! Poprej «Bibliotheca Carnioliae», a zdaj «kronika»; poprej: od ustvarítve do Kristovega rojstva, a zdaj: do 55. léta? Kdo se more domisliti, kaj vse to znači? Kdo je dovolj moder, uganiti, do katerega 55. léta? Ali je pisatelj kedaj imel v roci Markovo knjigo «Bibliotheca Carnioliae»? Ali mu je razumno, kaj se zôve kronika? — Tukaj trebé povedati, da je te rázstavke začetek, a sam začetek, prepisan iz Marnovega «Jezičnika» (v XIV. létniku na 18. str.), kder tudi g. profesor Marn piše: «posebne važnosti je knjiga, katera je v rokopisu… hranila se v tukajšnji (ljubljanskej) knjigarni» itd. Potem on v svojem «Jezičniku» največ le z besedami otca Marka samega poroča, da ima «Bibliotheca Carnioliae» dva dela, namreč uvod in potlej kranjske pisatelje, razpostavljene po abecednem rédu; — o «kroniki» in o 55. létu ní v Marnu duha ni sluha! Še je opómeniti, da je bil Marko Pohlin obilo dovršenih stvaríj ostavil v rokopisih, mej katerimi je bila rečena «Bibliotheca» in tudi «kraynska Kroneka kratkega popisuvanja use žlaht spomina uredneh rečy, katire so se kadej na slavenski zemli — pergodile, quod in germanicum versum Kalendario per annos inseri coeptum: Kurzgefasste chronologische Beschreibung denkwürdigster Begebenheiten, wie immer das hochlöbl. Herzogthum Krayn betreffend». Bog zna, po kakej zmoti je g. Julij pl Kleinmayr ta dva rokopisa zváril v en rokopis ter se zaradi tega ujél v tako mréžo, da se nikakor ne more iz nje izkopati. Ali ima dovolj znanja potrebnega spisovanju slovstvene zgodovine, tak človek, ki sam ne vé, kaj govorí in o čem? V podobno zmešnjavo se je ta slavni pisatelj zakodrčàl tudi na 35. stráni, ko je imel pred soboj XIV. stran Miklošičeve knjige «Altslovenische Formenlehre in Paradigmen», kder je čital: das Sava-evangelium, Savina kniga, 129 Blätter, in der typographischen Bibliothek in Petersburg, herausgegeben vom Herrn J. J. Sreznevskij» itd. A g. pl. Kleinmayr je to prepisal takó: «Sasavsko evangelije, Savina knjiga, 129 listov, priobčil Sreznevskij in drugi. Imenuje se tudi Remsko evangelije» itd. — Potem naš g. profesor obširno pripoveduje, kakó je bilo Remsko evangelije prišlo na francosko zemljo, kder so nanje prisezali francoski kralji itd. Učeni g. profesor moj! «Sazavsko» evangelije bi po našega jezika svojstvu slulo «Sajavsko» evangelije, in za tega delj se ne more pisati «Sasavsko», ter o tej priliki vrhù zvédite, da «Sazavsko» evangelije se res imenuje tudi «Remsko», pa nikakor ne prístoji v ono dobo, kamor ga ví devate, in zapómnite si, da Savina kniga (Sava-evangelium) in Sazavsko (Remsko) evangelije ní oboje ena ter ista knjiga: tudi tu imamo zopet dve svoji posebni knjigi, takó različni mej sobój, kakor Markova «Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka»! Tudi tukaj ste zopet zvárili dve knjigi v eno!

«Zgodovina slovenskega slovstva» na 122. stráni slaví Preširna, rekóč: «na pokopališči Kranjskem stoji (Preširnov) spominek iz rudečega mramorja in če se solnce približa iznad krasnih gorâ, zarudi kamen, ptica se vsede nanj ter pije ostalo rosico — drugače je vse mirno in tiho, «od zore do mraka, od mraka do dné.» — Kakó je v slóvstveno zgodovino zašlo táko bôso govoríčenje, ki néma ni prave misli ni podobe? A kdo vé, če i to, kakeršno si je, ní prepisano iz katere druge knjige?

Ali poslušajmo, kakó na 132. stráni g. Julij pl. Kleinmayr zopet našega prvega pésnika poveličúje: «soneti so kaj lepi in dobri izdelki!» Čitatelj dragi, zdaj umeješ, kakó je treba postaviti besedo! To je hvala, da nič tacega! Kosmata kapa, kakó so Prešírnovi soneti res lepi in dobri! A s te zanímljive 132. straní se ne moremo ločiti, predno si nísmo tanje ogledali še neke druge nepremišljenosti, ki more samó g. Juliju pl. Kleinmayru skočiti iz peresa, katero piše tudi take stvarí, kakeršna je ta: «v (Preširnovih) sonetih vidimo… temne obrazce njegovega životarenja.» Kaj so «temni obrazci», ter ali je pametno rečeno, da je Preširen životaril?. Preširen, do zdaj še vedno prvi duševni velikán slovenskega naroda, on je životaril (vegetiral), kakor ném in gólšast (krofast) glupec mej štirskimi in koroškimi gorjánci! Julij, Julij, nisi pretehtal, kaj si dejál! Ti ne veš močí slovenskega jezika izrazom! Životaril je «naš Homer», kakor ti sam Preširna, če tudi zopet nepremišljeno, zoveš na 123. stráni svoje knjige! Homer in Preširen! Le na véso (vago) devaj besede, na véso, predno z njimi nesmrtne Preširnove umotvore imenuješ kar samó «pésence», kakor se ti je zgodilo na 124. in 134. stráni.

Kakó je bil Preširen v «Klinkowströmovem» zavodu po naključji v mladega učenca dobil plemenítega Kranjca Antona Auersperga, kateri se je v svojih nemških pesnih imenoval pozneje «Anastazija Grüna», vse to se pripoveduje na 124. stráni, kder g. Julij pl. Kleinmayr dostavlja še to: «tudi Prešeren je, spomnivši se svojega nekdanjega učenca, podal malo četirikitično pesnico ,Tri želje Anastazija Zelenca‘.» — Tukaj smo se zopet urezali! Od kod ima Preširen «Tri želje»? Ali je g. profesorju pl. Kleinmayru neznana Auerspergova nemška «Venetianer-Trias»? Evo nje začetka:

Ich wollt’, wenn nur das Wünschen hülf’,
Drei Dinge wären mein:
Ein Mägdlein weiß, ein Pfäff lein schwarz,
Und eine Gondel fein!

Ta pesen zatorej ní Preširnova, kakor tí učiš, neučeni Julij moj! Auerspergova je; Preširen jo je samó preložil, in to takó:

Tri želje
(Anastazija Zelenca).

Ko žêlje bi veljále kaj,
Tri žêlel bi rečí:
Deklìč bel, črni pop, konjìč,
Željé bi bile trí itd.

Namesto besede: čolnìč (Gondel) ima naš pesnik besedo: konjìč. Zakaj? Zató, ker je znal, da večina Slovencev ne vé, kakšne so Benetke. Jasno se nam iz tega kaže, da Preširen nikakor ní mogel posebno čislati svojega nekdanjega učenca, kateremu je vzdel zbodljívo ime Anastazij Zelence (grüne Eidechse); a kaže se nam i druga stvar, namreč, da g. Julij pl. Kleinmayr ní samo v zgodovini slovenskega slovstva brez potrebne vednosti, nego da so mu tudi pismeni umotvori nemški zeló skopo znani. Ali nista uže Jurčič in Stritar v svojej izdaji Preširnovih poezij na glas rekla, da so «Tri želje» proizvod Anastazija Zelenca (Grüna)? Izvestno je, da sta rekla; a g. Julij pl. Kleinmayr je zopet ali napak čital, ali mogel ní razuméti, kar se mu često pripetí, kakor smo videli.

II.

Gospod pl. Kleinmayr je v «Zgodovino slovenskega slovstva» pograbil vse, kar je koli zalézel spisanega o Preširnu. Vzel je na pósodo najlepše, pretehtane, iz obile védnosti in trudoljubívega iskanja tekoče besede gospodov Stritarja in Levca. Ako zopet ní vselej mogel prav čitati in prepisati, kar je imel pred soboj, ne bodemo se čudili, ker smo tega o njem uže vajeni. Takó na 130. stráni govori: «on (Prešíren) je pravi pevec ,disharmonije‘ med idealom in realnim živenjem v podobi nesreče, ljubezni». To je in zopet ní Stritarjevo, kateri v «Klasji z domačega polja» (na 27. str.) učí: «Preširen je… pevec disharmonije med idealom in življenjem v podobi nesrečne ljubezni». Eh, kdo bi vselej prav in takó na tanko prepisoval! Slovencem je vse dobro! A da ne bi šlo nič v upadek, pobral je še mnogo rajši tudi to, kar je menj premišljeno ter časi nekoliko neresníčno, samó če je védel, kam je treba hoditi pobirat. V. Rizzi je v 1. létnika 2. sešítku svojih novín «Deutsche Monatsschrift aus Kärnten» 1849. léta bil od 51. do 58. straní razglasil sploh jako dobro in ugodno kritiko o Preširnovih poezijah. Vender v njej čitamo tudi stvarí, ki jih ní môči hvaliti. Táko stvar, katero je i g. pl. Kleinmayr (na 124. str.) v knjigo po svoje prepisal, imenujemo óno, daje «Preširnova balada ,Ženska zvestoba‘ v bitnosti mnogo podobna humorističnim baladam Grünovim, ki sluje zdaj med prvimi pésniki nemškega naroda». Naj bi tudi hoteli zamolčati, da Rizzi ne govorí vse takó, nego troho drugače, ker njega besede so: «le glas (Ton), ki je (v tej baladi) nekoliko grenek, opomina humorističnih balad njegovega rojaka, nemškega pésnika Auersperga (Anastazija Grüna), a (Preširnova pesen) zaradi tega néma nič manjše céne», vender nísmo še pozabili, da Preširen sam ne tají v prevodu Auerspergove pésni, zvane «Tri želje», kakó je on sodil o njem, kar o pésniku, ter dostavljeno bodi i to, da Anastazij Grün je zdaj še res nekako slaven po Avstriji, a pravim Nemcem da je ta mej prve pésnike šteti grof znan samó iz učílnic, — le izobražencem, a prostemu narodu nič. Hillebrand mu v svojem délu «Die deutsche Nationalliteratur» III. na 334. in 335. stráni oponaša «stylistische und rhvthmische Schwerfälligkeit und Härte, forttreibendes Jagen nach Effecten, nach Bilderreichthum, das Sichgefallen in absonderlichen Beziehungen», ter ga dalje kara: «Mischung von kindischem Getändel und ernster Phrase lässt die Einfachheit und Lebensinnerlichkeit nicht walten, vvelche nun einmal echter Lyrik erste und höchste Bedingungen sind. Selten weiss sich Grün auch hier in dem Worte zu mässigen, und die etwaigen gesunden Gedanken und Situationen werden meistens von der unendlichen Redeströmung fortgeschwemmt. In solcher Strömung verliert der Dichter oft alle Besinnung und drängt dasselbe Bil d in zehnfacher Wiederholung auf.» Kdo o Preširnu smé takó govoriti? Preširen je sploh mnog o večji od Anastazija, kateri néma ni jedne balade, ni jedne vrstíce v nobenej baladi, opominajóče, da je kdaj Preširnovim pesnim bila v káko ogledalo!

Druga iz Rizzij a prepisana stvar je na 131. stráni v «Zgodovini slovenskega slovstva», kder g. Julij pl. Kleinmayr učí: «pesen ,Nezakonsk a mati‘ pa se višje ceni, kot enaka pesen nemškega velikana Goetheja.» — Vé li g. Julij pl. Kleinmayr, katera je ta Goethejeva pésen? Ter ako res vé, ali jo je ime l pred soboj, kadar je to pisal? Natísnimo jo semkaj, da jo bode videl, ter denímo préd-njo Preširnovo, naj tudi čitatelj sam presodi, ali se res ti dvé pesni dasta primerjati druga k drugej!

Preširen.
Nezakónska máti.

Káj pa je têbe tréba biló,
Déte ljubó, déte lepó!
Mêni mládi déklici,
Neporočêni máteri? —
Oča so kléli, têpli me,
Máti nad máno jokáli se;
Môji se mêne sram’vali so,
Ptúji za máno kazáli so.
On, ki je sám bil ljúbi mój,
On, ki je právi ôča tvój,
Šèl je po svéti, Bóg vé kám,
Têbe in mêne ga je srám!

Káj pa je têbe tréba biló,
Déte ljubó, déte lepó!
Al te je tréba biló, al nè,
Vùnder presèrčno ljúbim tè.
Mêni nebó odpèrto se zdí,
Kádar se v tvôje ozrèm očí;
Kádar perjázno nasméjaš se,
Kár sim prestála, pozábljeno je.
On, ki ptíce pod nébam živí,
Nàj ti da sréčne, veséle dní!
Al te je tréba biló, al nè,
Védno bom sèrčno ljubíl a tè.

Goethe.
Vor Gericht.

Von wem ich es habe, das sag’ ich euch nicht,
Das Kind in meinem Leib. —
Pfui! speit ihr aus: die Hure da! —
Bin doch ein ehrlich Weib.
Mit wem ich mich traute, das sag’ ich euch nicht.
Mein Schatz ist lieb und gut,
Trägt er eine goldene Kett’ am Hals,
Trägt er einen strohernen Hut.
Soll Spott un d Hohn getragen sein,
Trag’ ich allein den Hohn.
Ich kenn’ ihn wohl, er kennt mich wohl,
Und Gott weiss auch davon
Herr Pfarrer und Herr Amtmann ihr,
Ich bitte, lasst mich in Ruh!
Es ist mein Kind, es bleibt mein Kind,
Ihr gebt mir ja nichts dazu.

Znano je vsemu izobraženemu slovenstvu, kakó lepó je v «Klasji» od 32. straní počenši o Prešírnovi «Nezakonskej materi» pisal g. Stritar, ki je ondukaj razumno molčal o Goetheji. Kakó li o drznej, «Vor Gericht» zvanej pésni res velícega Nemca, ki vender ní velik zaradi tega svojega umotvora, misli neki rojak njegov, kateri ga drugače vedno stavi malo ne mej bogóve, to bodi povedano zdaj, a ne brez dostavka, da ní môči krotkéje grajati. Oménjeni kritik namreč piše: «doch nimmt sich das Gedicht (Vor Gericht) zwischen seinen anmuthigen Nachbarn nieht eben vortheilhaft aus.» (Goethe’s Gedichte, erläutert von Heinrich Viehoff I. 233.) Z dovolítvo nesmrtnega Nemca Goetheja in z dostojnim spoštovanjem do njega povédimo, da mej Slovenci živé okrajni glavarji, kateri bi takšno deklíno, kakeršno on opéva, izpred sodišča najprvo ukazali položiti na stol in jej odmeriti nekoliko šib ter potem jo dali zapreti, ako bi ne bila samodruga! Vémo, da so uradniki suhoparneži najzadnji sodci o leposlovnih stvaréh, a vender bi rekli, da «Venera vulgivaga» in «Venera uranija» si ne moreta nikakor biti mnogo nepodobnejši, ne li Goethejeva in Preširnova «Nezakonska mati». Goethejeva nesramna, jezična, sama sebe pred župnikom in sodnikom nazíva s pravim imenom, a Preširnova vsa skrúšena, razkesána, svoje déte ljubeča, dobremu srcu draga, premamljena ter v bédi milovanja vrédna ubožica! Drugače ne more biti, nego da je Goethejev nápuh z rečeno pésnijo hôtel nalašč objéstno v lice póčiti svojih rojakov sramežljivo čujstvo in dostojnost! Čitatelj naj sam primerja! Tamkaj bremenáta razuzdanka pred javnostjo, a tukaj prezírana mlada mati v skrivnej sôbici, solzna in veséla pred nedolžnim nasmehovanjem vender le milega otroka! Kolik razloček! A kak čarôben jezik v slovénskej pésni, katera je izmej najlepših na svétu!

Da bi se nič ne bila Preširna doteknila nemška poezija, zlasti romantika, nihče ne more tajiti, in čemú? Saj to vže velíka raznost pésniške mere v njega proizvodih sama dovolj na glas pripoveduje, kar posebno poudarjamo. Le razumeti je trebé, kakó je delal. Bodi mi svobodno, o tem nekoliko obširneje izpregovoriti. Preširen je časi v Nemcih našel káko misel, katero je vzel in vrgel v podstavo svojemu stvôru, ki je potlej čisto izvirno k višku vzrastel; časi je naletel samó gradívo, a potem zasuknil ga po svoje, kakor mu je duh vêlel, in časi mu je v ušesih ostal kacih gránesov le vnénji glas, ki ga je sprémil v slovénsko pésen, katera ima od kraja do konca nove misli. Nikoli ní bilo ter nikoli ne bode učenega pésnika, da ne bi takó delal. Goethe je po céle kitice jemal iz narodnih pésnij, ter začetek v njega «Faustu» je malo ne prepisan iz neke stare nemške igre, ki se je v knjigah še zdaj ohraníla. Niti Shakespeare v tej stvári ní bil drugačen.

Goethe svojo poslaníco (Erste Epistel) v šestomerih začenja takó:

Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch nur Ungeduldig durchblättern, und selbst die Feder ergreifend, Auf das Büchlein ein Buch mit seltner Fertigkeit pfropfen, Soll auch ich, d u wills t es, mein Freund, … Schreibend die Menge vermehren.

A kakó se začenja Preširnova «Nova pisarija»? Evo!

De zdéj, — ko žé na Krájnskim vsák pisári,
Že búkve vsák šušmár dajè med ljúdi,
Ta v prózi, uni v vêrzih se slepári, —
Jez túdi v tròp. — ki se potí in trúdi,
Ledíno ôrje náše poezíje, —
Se vríniti želím…

Do tod se obá pésnika res nekoliko dotíkata; a tukaj se bliskoma obračata vsak na svojo stran, daleč nárazno: dva potoka, do zdaj vzpóredno tekoča, a zdaj prvi hití v Jadransko, a drugi v Črno Morje.

Simrock je pripovedoválno pesen, zvano «Das Ave Maria», sestavil v osmih kíticah, izmej katerih ima vsaka po 7 gránesov, zatorej vsa pesen vkupe 56 gránesov. Od tod je Prešíren vzprijél sámo sámcato gradívo ter ga do konca po svoje upotrébil v znanem, le 14 gránesov beročem sonetu:

Ni znàl molítve žláhtnič tèrde gláve.

A. W. Schlegel ima romanco, imenovano «Die Erhörung». Slôve mu takó:

«Schöne Fatme! schöne Fatme!
Drunten in des Vaters Garten
Blühen sieben Mandelbäume;
Willst du nicht der Blüten warten?

In der Mandelbäume jedem
Sitzt ein Paar von Nachtigallen;
Willst du kommen, willst du lauschen,
Wie die süssen Lieder hallen?

In der Mandelbäume Schatten
Sprudelt eine Wasserquelle;
Willst die warme Nacht nicht ruhen
An dem Brunnen, kühl und helle?

Schon so viele Monden wandl’ ich
Alle Nächte hier, du Spröde,
Und du kommst nicht an dein Fenster,
Gibst mir weder Gruss noch Rede.

Sieh, ich weiss die Schlich’ und Gänge,
Lange lag ich auf der Lauer;
Drüben bei de m Dornenhügel
Ueberklettr’ ich leicht die Mauer». —

««Böser Sänger! Böser Sänger!
Störst mich so in meinem Schlafe!
Leise, leise, dass die Mutter
Nicht erwach’ und mich bestrafe!

Böser Sänger! böser Sänger!
Muss ich so hinunter schleichen,
Muss den Thau mit zarten Füssen,
Armes Kind! vom Rasen streichen! —

Nur behutsam, guter Abdul,
Nur behutsam spring die Mauer!
Wenn du fällst und dich verwundest,
Ach, du gibst mir Noth und Trauer!»»

Če tudi je rés nekako čudno, po noči govoriti : «willst du nicht der Blüten warten», vender si ne moremo kàj, da nas to ne bi opominalo Preširnove romance, imenovane «Hčére svèt». Pri obéh pesnikih ljubovníka hodita po noči k deklicama, ter obá imata ljubico v poslopji a ljubovníka zunaj zida, le da se v némškej romanci on in ona pogovarjata ter sestajeta po noči, in samó to je vse číherno pésnikovo gradívo, a v slovínskej si je trebé misliti jutro. Oča je namreč nekakó zvedel, kaj se je godilo v temì, in zató kara déklico. V obéh romancah so gránesi trohajski in mérijo po jednóliko, ali s tem razločkom, da se v nemškej pésni drugi in četrti vezeta sè žensko stíko (rimo), a v slovenskej ista dva z moško asonanco. Vrhu tega ne ponavlja samó A. W. Schlegel besed, nego i Preširen še raztézneje:

Hčérka je odgovoríla
Té beséde mu rekóč:
Stári ôča, ôča ljúbi,
Ljúbi ôča, módri móž!

Podobnosti je mej obéma rés mnogo, a naša pésen je le izvirna, ker néma na pósodo vzete nobene misli, ter od némške je tudi boljša; kajti premika se v naravnem polóžaji na trdnih tléh: slovénsk imovit, pošten oča in slovénska mlada hčí sta se domá razbesédila o ljubovníku in o možitvi. Kaj hoče biti narávneje! Nemška pésen je nekaka mehkobna fantazija, le pésniško igranje, dosti blagoglasno a brezčutno, in vse dejanje se mu vrší na starem španskem svétu. Slovénska je malo šaliva ter ima prost, a dobro podstavljen rázlog in samó navadne, če tudi lepo zasuknene, gladke in izbrane, a vender jedine potrebne besede in zakróžen zvršétek; némška néma dovolj podstavljenega razloga ter je polna praznega besedíčenja brez tacega konca, s kakeršnim se je človek prisiljen zadovoljiti.

Ne rečem, da bi jaz o romantiki in Preširnu uže bil vse preiskal in v teh vrsticah dovršil. Ne! Le namigniti sem hotel prihodnjemu pisatelju slovénskega slovstva zgodovíne, katere g. Julij pl. Kleinmaír s tem svojim krpéžem nikakor še ní stvóril nepogréšane!

Malovašič je 1847. léta v «Novicah» razglasil «Domorodne liste», v katerih na 32. stráni o Preširnu govorí takó: «Prešérin se da — naj nam bo pripušeno v prilikah govoriti — priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev osode po samotnim jézeru življenja plava; iše, česar najti ne more; hrepení po tém, kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasovih zdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojstro toži.» — Nekoliko teh beséd je po svoje naglo prepisal (na 126. str.) tudi g. Julij pl. Kleinmayr, ker si je mislil: «ole, to je spet nekaj! Odprímo skrinjo slovstvene zgodovíne ter okoristimo se!» — A vse, kar se je njemu zdélo tóli krasno, po resnici vender nič ní, gôlo nič, puhla péna! Živál in viharji nemile usóde! Ptič in hrepenénje po ónem, kar mu je naménjeno! Povodna perutnína, hlastéžna po samih ribah in žabah, solznodólski vzdihuje in toži nestanovíto srečo, a vrhu tega, da-si ranjena, vender plôve po jezeru veličastno in gízdavo, kakor se Dunajska gospôda v 1. dan maja méseca vozi po Pratru! Lobód je ponosna ter lepa žival, in ker znajo nekateri njega razpôli tudi nekakó peti, za tega delj se je v nevezanej in vezanej besedi nad njim uže toliko grešílo, ter samó to je i pokojnega pisatelja zavleklo v táko nerodno primerjanje. Če je rés, da šépa sléherna pripodoba, to šepa Malovašičeva na vseh nogah, kar jih ima.

Obšírneje sem govoril o baladah «Nezakonska mati» in «Ženska zvestoba» zvanih ter o «jézerskem lobódi». Stvóril sem to nalašč, ker bi rad bil pokazal, kóli praznoglavo časi prepisujemo! Takó ne déla nihče, kdor sam hoče ali more količkaj pretehtovati. Odvadimo se netežavnega klepetanja za drugimi, a navadimo se misliti, in zadušímo táko brezumje, kadar govorímo o Preširnu!

G. Julij pl. Kleinmayr (na 127. str.) o slovstvenej ostalíni Preširnovi pripoveduje še zdaj zeló takó, kakor je v «Klasji» g. Stritar (na 11. str.) pisal 1866. léta, kadar smo tega še ubogo malo védeli; samo da «Zgodovina slovenskega slovstva» ob enem svojo globoko učenost kaže s tem, kà semkaj za úho vlači tudi nemška pésnika «Bürgerja» in «Blumaura», katerih je na tem prostoru toliko tréba, kolikor v čelu tretjega očesa poleg dveh zdravih. — Ostalína je res bila in se res tudi sežgala! To je dokazal profesor Levec v «Zvonu» 1879. léta. Kam je prešla Preširnova povést, kam tragedija, kam pésni, katerih je izvéstno imel obilo, in to različnih, daljših in krajših, boljših in šibkéjših? Kam je vse to izginilo? Dva poštena svedoka govoríta, da je Preširnova sestra Katarina zadnje tri dni pred smrtjo slavnega brata žgala pisma, ter eden izmej njíju priča, da je povedala: «gospod dekan (Dagarin) so mi rekli, naj to požgem!» Ali se g. pl. Julij morebiti za tega delj takó vêde, ker vé, da je nekaterim črez voljo, ako se o tej stvári samó zine? A pozabil je, da nam podaje zgodovino, katera se ne piši nobenej posámičnej svojáti na ljubav, in katera ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijétno, a kaj ónemu neprijétno! Le neustrašena resnica bodi nje svítla boginja! Ali je to kdaj bilo na umu g. Juliju pl. Kleinmayru?

«Zgodovina slovenskega slovstva» na 131. stráni Preširna mej prve lirične pésnike vsega slovanskega naroda stavi tudi zaradi «krasne vjeme». Res ne vém, kaj g. pl. Kleinmayru tukaj znači ujéma; ali ker je (na 127. str.) «špansko asonanco» imenoval «špansko vjemo», zatorej ménim, da mu je v misli óno, kar se drugače zôve stika ali rima. Ne prepiram se ž njim, če je to naziválo dobro ali ne; le opómeniti hočem, da smo Preširnu dolžni velíko hvalo, ter da se nizko pod njim stojéči oziramo gôri v njega visoko lice; a vrhu vsega tega si ne smémo o resnici ušes mašiti ni mižati z očmí. Odkrito bodi izrečno, da kolikeršen koli je Preširen, vender baš njega stike niso, kakor bi trébalo, niso čiste ali «ribniške», — takó bi dejál Stritar. Gorénjščina mu je kriva, da v stikah pogosto veže take besede, kakeršne so na pr. te: oživelo — vesélo; zvé — obledé; mogóče — hôče; okó — pojó; a velíka slava Preširnovih, drugače vedno vzorítih proizvodov, stvoríla je potem, da v čistih in pravílnih stikah ní Slovénom do zdaj še prišla nobena pesniška zbírka v déžel. Morebiti se najde prílika, o tem več izpregovoriti.

Napósled premislimo še dvojo neumnost, o našem pésniku rečeno v «Zgodovini slovenskega slovstva». Prva je na 127. stráni slovóča : «posebno radi so ga (Preširna v Kranji) imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali kmalo pretrga Morana, stroga boginja smrti, to lepo vez.» — Stvar ní izmišljena; poroča jo tudi Stritar v «Klasji» (na 10. str.), a nekoliko drugače ter bolj ob kratkem. Otroke je rés ljubil i Preširen, kakor jih ljubi vsak dober človek; ali zaradi tega ní še bil péstuna Kranjskega mésta dojéncem niti ne z bosopétci takó nežno zvezan, kakor žena z možem. Rédko je najti pisatelja neokrétnejšega od g. Julija pl. Klm.! Kadar mu dolžnost ukazuje govoriti, onda od same nevednosti ali ne zine, ali se od strahú plazi po grmovji; a kadar na vrsto pride taka stvar, mimo katere bi mogel brez nobene kvare tudi molčé iti, razblíni jo, kakor testo pod valíčkom.

Na 126. stráni čitaš: «bil je (Preširen) le prenesrečen; premnogokrat je ropotalo peklo». — Ena sama nerodna beseda nas tukaj mahoma prestavlja ali k železnej cesti, kadar po njej drdrajo vozovi, ali v glasno ropotanje, ki ga je pod cerkvenim stolpom slišati na veliki petek, ali tudi v sredo slovečega romana, ki se ga je nesmrtni Cervantes izmislil o vitezu Don Quixotu; nehoté se nahajamo pod velíkim drevjem v strašnej samoti, kder po noči ropotajo glasovíte peklénske stope v znanej valjálnici (Walkmühle), od katere trepečeta hrabri Don Quixot in bojazljivi ščítnik Sancho Panza; vse nam je živo pred očmí, kar se je ondukaj pripetilo smešnega in gnusnega. Stritar v «Klasji» (na 33. str.) do malega takó učí, da óni pismeni proizvodi so pravi, kateri, kadar je tréba, s kratkimi besedami budé celo vrsto čutov, — a napak je, buditi neprimérne spomine, ter estetika prepoveduje, v ozbiljnih, vzvíšenih stvaréh vzbújati gnusovíte in sméšne.

Zdaj malo poslušajmo, kakó g. Julij pl. Kleinmayr piše o Vodníku. Na 84. stráni pripoveduje: «na javni dražbi jih je (Vodníkove, v rokopisu ostavše pésni) potem leta 1868. kupila ,Matica slovenska‘ v Ljubljani». — Kdor hoče zvedeti, kakó jih je «Matica» kupila, naj pogleda v «Zvon» 1870. léta, kder se od 300. straní dalje vse to na tanko pripoveduje, kakor se je godílo; vzame naj potlej v roko tudi «Novice» s 1870. l. in odpré v njih 350. stran, ter čitati ima ondukaj te zgodovinske besede: «gospá Pfeiferjeva se je odpovedala pravic do Vodnikovega rokopisa, ktere je imela kot dednica gosp. M. Kastelca (ki je bil nje oča), ter izrekla, da prepustí rokopis ,Matici slovenski‘». G. pl. Kleinmayru ponavljamo zopet, kar smo mu bili uže zaprétili, da zgodovína se ne piši nobenej posámičnej svojáti na ljubav, ter ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijétno, a kaj onemu neprijétno! Le neustrašena resnica bodi nje svitla boginja!

G. Julij pl. Kleinmayr na 89. stráni beseduje: «tedaj je (Vodník) 1. stare narodne pésni nabiral, opilil, olikal ter zopet narodu vrnil in 2. je skladal nove, in sicer v narodnem duhu. Zaslédil je kmalo pravo mero in pravo pravilo.» — K temu odgovarjamo: ne more se reči, da narodnih pésnij Vodník nikoli ní zbiral, ker jih je od njega ostalo v rokopisu dva sešítka, največ le samih kratkih poskóčnic, izmej katerih je potlej kakšno kítico popravljeno vzprijél tudi v svoje pesni. Takó na pr. je v «Milici» 1. in 3. kítica predelana iz narodnih. A posebno zanímljivo je védeti, kakó so v njej vzrastle besede:

Samši bo Milica
Jagnjeta pasla,
Da ji bo kítica
Siva dorasla.

Očédil jih je namreč iz néke zeló kosmate, mej ljudmí pobrane poskočnice.

A drugačno je vprašanje, koliko je Vodník sam nabral mej narodom, ako jih je rés kaj nabíral, junaških dolgih pésnij, ki so bile uže ob njega dobi jele hirati, če nam tudi nekdanji profesor Ivan Anton Župančič v predgovoru drobne knjižice, v katerej ima slovénsko pésen o «Pégamu in Lambergarji» z némškim prevodom (Der (?) Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam. Laibach 1807.), trdno priča, da so tedàj Pégama in Lambergarja še prepevali na Gorénjskem povsod ob Savi in zlasti okolo Bégun. Bodi si kakor kóli, a izvestno je to, kar čitamo v zgodovini, daje namreč uže pred Vodníkom bil nekoliko naših pripovedoválnih pésnij mej ljudmí zbral njega roják (Šíšnec), avgustinec Disma, po priimku Zakótnik, umrši 1793. leta. Morda je vsaj nekatere poznéje Vodník presnél od njega; kajti Marko Pohlin v spisu «Bibliotheca Carnioliae» na l6. stráni poroča, da je Zakotnik izmej drugih imel tudi té: a) «od Pegama», quam Lienhart in germanicum atque in suum lib. Blumen aus Krain transtulit (v šestomérih); b) od «Jurja Kobila»; c) od «Krayla Mathiaža»; d) od «lipe na starem tergu»; e) od «lepe Vide»: Lubček se na rajžo spravla etc. — Da bi le Marko tukaj ne bil postavil písmen «etc.», nego pač namesto njih povédal, katere pésni je vrhu teh Zakotnik še hranil! Kdo ne vé, da je «lepo Vido» ogladil kesnéje Prešíren, predno je prišla v Andreja Smoléta zbirko, in da je Preširen o «lipi na starem tergu» sam zložil pésen, zvano «Povôdnji móž»? Vedno so se Preširnovih tenkih ušes dotikala stara poročila iz popréjšnje dobe slovénskega pésništva. Morebiti je Zakótnik slišal ter bil zapisal i pésen o «Rávbarji»; kajti Vodník je nam shranil vse tri, namreč o «Pégamu in Lambergarji», o «ženítvi kralja Matijáža» in o «Rávbarji». Žal, kà je izginila Zakótnikova zbirka! Povédala nam bi, v kacem obrazi je on mislil narodne pésni dati na svítlo; kajti pošteni Vodník jih je res likal, res je vsako predelal, a časi vrlo nesprétno. Često se mu je pripétilo, da ní popravil, nego pokvaril. O tem se lehko uvéri vsak, razgenivši rokopi s narodnih, z Vodníkovim peresom zabeléženih in zdaj v knjížnici «Matice slovénske» hranjenih pésnij, v katerih najde takój, da so malo ne vselej najboljše besede baš óne, ki jih je vanj bil zapisal prvič, kakor je namreč ali slišal mej narodom, ali našel v Zakotniku, ali uže poprej bil prestrôjil sam on ter kesnéje prišel z nova prenarejat in še mnogo bolj drugačit, ker je ménil, da njega dozdanji popravek še ní dober. Morda je tudi v celoto déval raznolíčnosti, ki jih je ta ali óna pesen dobila vsaka v svojem kraji, koder se je katera péla. O tem pripoveduje i Župančič, kar oménimo skôraj. S kratka, ob zadnjem izdávanji Vodníkovih narodnih pesnij so se vedno izkopavale óne besede, katere so kakor zasute ležale zdolej pod novéjšimi popravki. Ali da tudi té često zopet niso prvobitne, vzéte iz prostega naroda ust, ne more tajiti nihče, kdor je koli primérjal besede, kakeršne ima v pésni o «Pégamu in Lambergarji» Vodník in kakeršne baš I. Anton Župančič, ki v predgovoru očito pripoveduje, da mu je to slovénsko pesen dal Vodník sam, kateri jo je imel često zapisano po raznostih, kakor se poje tukaj ali tamkaj. Samó dveh kitic si ogledimo!

Župančič.	Vodník.
Vů lini stara mat’ stojí, Inù per sebi govorí, De to pa že nič prida ni! Do sina teče svojiga Do Kristofa Lambergarja, De b’ lepo ga podučila.	Vů lini góspa mat slonévš’, Kaj Krištofu podá, vidévš’, Kak’ púhti Pegam se, zvedévš’, Tekó do sina svojega, Do Krištofa Lambêrgarja, Povédat, kak’ da naj ravná.

Kdo mahoma ne vidi, katero je tukaj narodno a katero ne? Víkanje: «tekó (mati) do sina svojega» ter nemčevánje: «povédat, kak’ da naj ravná» itd., kaže, kde je prostih ljudíj prvobítnost, a kdé učena pohaba, ako ničesar ne izpregovorímo o slóvniških obrazih: slonévš’, vidévš’ itd. A Vodníka ne kárajmo preostro; saj tega ní bil on kriv, nego doba, v katerej se je poródil. Sam Preširen se ní mogel osvoboditi, kakor smo videli, óne pomotne misli, ki je bila do naših dnij ostala mej Slovéni, daje narodne pésni trebé popravljati, ali da bolje rečem, — kvariti. Nikomur se jih ní dotikati! Čim bogatéjši je kdo z učilniško, rekše tujo omíko, tem okôrnejši v táko rabo! Ostavíte narodne pésni, kakeršne poje narod, a gladite jezik v svojih spisih, ki so često gladíla žejni in lačni! Učite se od Vuka Stefanovića! Mnogo raziskavati in govoriti bi se dalo i o Smolétove zbirke pésnih, ki so tudi predelane. Bog vé, če ne bi o nekaterih še zdaj bilo možno ustanovítiti, v kacem obrazu jih je zbirateljem dal narod, a v kacem so mu jih oní zopet vrnili!

Tukaj mi je spis trebé denes prekiniti a tudi popraviti nekoliko tiskóvnih pomot, ki sem jih v zadnjem «Zvonovem» čislu sam kriv. Na 385. str. v 8. vrstíci od zgoraj dolu prosim čitati: «dalje prihodnjič», a ne: «konec prihodnjič»; a na 378. str., kder so tehtovítejše hibe, naj se v 1. vrstici od zgoraj dolu čita: «napona», a ne: «napora», ter v 18. vrstíci od zdolaj gori: «nedognanimi», namesto: «nedognami», in v 1. vrstíci od zdolaj gori: «vinôgradskega zakona», a ne: «rudarskega zakona», kakor je g. pl. Kleinmayr z verujočim srcem prepisal sè 14. in 28. straní Radičevega, v letopisu «Matice slovenske» 1879. léta natisnenega zdélka po imeni «slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih». Ondukaj se rečeni zakon imenuje «štajerski rudarski red». Ker zadnjič tega nisem utegnil raziskavati, vzel sem vso stvar pozneje v roko ter našel, da nemška matica oménjeni štirski zakon imenuje: «dess Fürstenthumbs Steyr Berckrechts-Büchel», a slovénski prelagatelj da ga zôve: «Nasiga Suetliga Cassaria Gorskih Praud Vstaierske Vkoroske inu Vkranski Dezelle Resničv Poterienie». Temu bi zdaj mí ob kratkem dejáli: «vinôgradski zakon», ker namesto besede «vinôgrad» Slovéncem po nekod rabi tudi «górica», ter 7. člen v teh «górskih pravdah» slôve takó: «Vsi nepraui potie htim vinogradam, inu od vinograda, leti, kier neiso od stariga navadni billi, tijsti se imaio zdaici po s: Mathija dan prepouedat, kateri bi pak za toisto prepuuid namaral, ta ie gorskimu Gospudu tri marhe (marke) zapadel.» Preložene so te «górske pravde» na slovenski jezik bile mej 1633. in 1644. létom, kar je lehko dokazati, a ne (po Radiči) 7 lét pred začetkom Trubarjeve pisateljske delavnosti, nego 83 do 94 lét po začetku te dobe. Vedno se mu je dobro paziti, kdor se koli misli opirati na raziskavanje prenaglo vihrajočega g. Petra pl. Radiča, ki je kriv tudi tega, da je g. Julij pl. Kleinmayr óna dva Pohlinova rokopisa, ki se zoveta «Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka», zváril v en rokopis. Ako hočeš videti, kakó se je to moglo pripetiti, čitaj najprvo 16., 17. in 18. stran v Radičevem, zgoraj oménjenem spisu, in potem 67. stran v «Zgodovini slovenskega slovstva».

Ker mi v tej kritiki bode tudi govoriti o samem sebi, za tega delj sem hotel svoje ime stóprav na konci povedati; a slišim, da nekateri drugim podtičejo greh mojega déla, in zatorej se podpisujem uže tukaj.

Fr. Levstik.

III.

Zdaj trebé nekoliko izpregovoriti o Vodníkovi ónej meri, ki mu je v pesnih bila najljubša.

Kar g. Julij pl. Kleinmayr (na 89. str.) pripoveduje o njega «modríci», našel je na 33. in 34. stráni Bleiweisovega «Koledarčka» s 1854. léta, kder g. Dragotin Dežman opisuje našega pesnika dela in žitje; samó da se ondukaj znana Vodníkova mera le zagovarja, a ne hvali, ker ní slovenska, ne po resnici domača, zatorej ne «pravo pravilo» (sic!), kakeršno se dozdeva «Zgodovini slovenskega slovstva». Vodník je to mero dobil pač od Gorenjcev, a tí jo imajo od svojih inorodnih sosedov, planinskih Nemcev, kateri običajno o vsakej príliki posebe izmišljajo in prepevajo óne kratke, četverovrstne rázstavke, obče «Schnoade’-hüpfl», mej Avstrijani tudi «Gsetzeln» zvane. Dolenjcem ter Notranjcem je to do najnovejših časov bilo po vse neznano; a še zdaj, čim dalje se kdo od planin pomiče dôlu na jug, tem bolj ginejo izpred njega take poskočnice. Vperíle so se najprvo bile mej Korošce in potlej mej Gorenjce.

	Planinski Nemec poje:
	U _ U U _ U
	denn ollmoll is öbbas,
	U _ U U _
	is.s dös nöt, is.s das. Schmeller-Frommann I. 782.
	Gorénjec:
	U _ U U _ U
	po hríbih je slána,
	U _ U _
	po rávnem je léd.

Niti Preširnova pesen «V Arabje pušávi» ní brez namena zložena v te vrste gránesih, kateri so Vodníku bili tako omiléli, da je v njih pél tudi «Ilirijo oživljeno»:

Napóleon reče:
Ilírija vstan’!

Baš o tej pesni g. Julij pl. Kleinmayr na 89. stráni svoje knjige takó govorí, da čitatelj ne vé, kaj bi dejal ter kam bi se obrnil od samejeze in sramote! Prijatelj moj! ne razgiblji ondukaj »Zgodovine slovenskega slovstva», akonehčeš, da ti kri v lice priženó té v dve gubé sključene besede: «če tudi se je (Vodník) v prevelikem veselji nekoliko predalječ podal in zapel: ,Ilirijo oživljeno‘, ter se zameril vladi, je bil vender vseskozi Avstrijec.» — Kdor takó misli, najbolj ustreže sebi in občinstvu, ako molčí; a kdor takó piše, kaj li o njem porečemo, zlasti če to, kar je spálčil, ponuja učencem? Kako smé narodnjak denašnje dobe z najmanjšo besedico dregniti Vodníka zató, kà mu je bilo pošteno slovansko srce vzkipélo v preslavno pesen, katera bode večno živéla! Ne kaže, da bi se kdaj bilo g. pl. Kleinmayra ušes doteknilo ime necega Dimca. V mislih mi je namreč g. August Dimitz, kateri žíve, ako se ne varamo, v Ljubljani. Ta mož je res le c. kr. višji finančen svétnik, a c. kr. je vender tudi. Vrhu tega imamo od njega debelo knjigo, preveliko, da bi se dala skrčiti samó v jeden zvezek. To knjigo svét imenuje «Geschichte Krains», a iz nje bi se «Zgodovina slovenskega slovstva» mogla naučiti premnozim, tehtnim stvarém , ako bi njen roditelj kolikaj čutil, kde se nahajajo prava pomagála. Ta c. kr. uradnik, o čegar avstrijskej izvestobi se živ krst nikoli še ní podvoúmil, v IV. delu na 354. stráni svoje rečene knjige piše takó: «Es ergibt sich bis zur Evidenz, dass Vodniks jedenfalls formvollendete, poetisch-schöne Hymne (Ilirija oživljena) weniger eine Huldigung für Napoleon, als der schwärmerische Erguss nationalen Selbstgefühls, eine ,patriotische Phantasie‘ war, für welche man mit dem offenen, warmfühlenden, durch und durch edlen Poeten nicht ins Gericht gehen kann. Wenn dieses vonseite der österreichischen Regierung nach dem Abzuge der Franzosen geschehen ist und der arme Vodnik deshalb in Zurücksetzung und Noth seine Tage endigen musste, so kann man darin eben nur ein trauriges Symptom der auf die Befreiungskriege gefolgten Reaction des Servilismus und der Demagogenriecherei erblicken.» Evo, kakó pišó razboríti možje, a kakó se k parobku stiskajo slaboumni zajci! A ti zajčki poleg vsega tega sami o sebi vender mislijo, da je njih ime zabeléženo v knjigo klasikov slovenskih! Preširen bi se o tej priliki malo nasmehnil po svoje, predno bi rekel z gorenjskim narečjem: «ak’ kvásik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi!»

Ne tajimo, da bi se v tej dobi Vodníku pač dálo oponašati nekaj druzega, od kraja do konca nasprotnega, o čemer nobenemu Slovenu beseda ne teče rada iz ust, ker ga ljubimo. D a je to «Zgodovini slovenskega slovstva» bilo takó znano, kakor jej brez dvojbe ní, ter da je brez milosti grajala, res ne bi s takim delom nikomur bila ugodila , a vender bi po pravici nihče ne bil smel kamena pobirati nánjo zaradi tega. Ali kdo bi na oskóruš lazil po smokvo!

G. Julij pl. Kleinmayr tudi o Koseskem, o katerem govorí od 153. stráni dalje, v slast pobira iz drugih, največ le srednje moke pisateljev A niti o tem pésniku se ni drznil povedati vse resnice, ako jo vé. Ta neovržna resnica je, da Koseskega toliko moremo zvati pesnika prve cene, kolikor Nemci svojega Vossa, ki je tudi največ le prelagal, a mnogo bolje od Koseskega, kateri je v mladosti prepeval z nemškim jezikom, do grla potopljen v Schillerja, čegar pesni je védel na pamet.

Uže sedmošolec, imejoč 19 lét, Koseski v Ljubljanskih novinah «Laibacher Wochenblatt» 1817. léta v 3. čislu (17. januvarja), podpisan «Johann Vessel, Akademiker», daje mej ljúdi svojo prvo nemško pesen «Ode auf die Ankunft Sr. Excellenz des Herrn Landes-Gouverneurs».

V rečenej pesni čitamo:

Willkommen! rufen tausend Stimmen
Dir, Stelivertreter des erharb’nen Franz;
Heil Dir! — und ewig möge glimmen
Die Flamme Deines Glücks im Schimmerglanz.

Nemec bi se tukaj oglasil: die Kohle glimmt nicht die Flamme.

Drugo nemško, po Valvasorji zloženo pesen Veselovo imamo zopet še 1817. leta v 25. čislu (27. junija) istih novín, ter imenuje se «Franz Plassman von Oedengratz. Ballade». Pesnik je podpisan, kakor zgoraj, in Plassmanovo, svojega ôčima ubivšega hojo v temníco nam takó črta:

— Und horch! — die Kerkerthüre brauset,
Das Schloss der ähr’nen Pforte kracht,
Und wie’s im Grabgewölbe grauset,
Graust ihm entgegen schwarze Nacht
Und nieder stieg er viele Steigen (sic!)
Die ähr’ne Pforte braust zurück;
Und es umgiebt ihn dumpfes Schweigen; —
— Und Finsterniss vor seinen (?) Blück.
…
Und er verflucht den Gang der Horen —
Der langsam nun vorüber schlettcht, itd.

Plassman je bil potem ušel, a zamán, kar nam pripoveduje pesnik s temi besedami:

Und fruchtlos unter fremden Lüften
Hoff er der Ruhe Wiederkehr,

kajti zopet so ga prijeli in zaprli do smrti.

Tretjo pesen mladeniča Vesela, podpisanega po navadi, čitamo 1818. léta v 18., 19. in 20. čislu (24. aprila, 1. in 8. maja) istih novín. Ta pesen je «Erasmus Lueger. Romanze». Začenja se takó:

Seh’t ihr dort die Felskolosse
In der Wälder wüstem Schoosse
Stolz und prangend aufrecht steh’n?
Wo der Poick beschäumte Wogen,
Rauschend in die Luft(?) gezogen,
Rastlos, brausend Wirbel dreh’n. itd.

Kdo se takój ne spomina Schillerjeve balade «Hero und Leander»?

Četrto njega pesen, slovenski ter vzpóredno nemški, prineslo je 1818. léta 24. čislo (5. junija) istih novín, «Laibacher Wochenblatt» imenovanih. Pred soboj imamo tukaj znani slovenski sonet. Prepišimo ga, da bode i čitatelj videl, kakšno je bilo njega prvobitno lice. Evo!

Potashva.

Sonett.

Naj sgine svet, gorijo naj pushave,
Vihar valove morja naj dervi,
Na sraku zhernimo naj grom buzhi,
Naj burijó^[4] sneshnikov golizhave:

Skus’ sapushene shalostne planave
Naj zhudne vojske silni glas gromi,
Naj lakota neusmilena mori,
Nabira truplo v (sic!) kupe naj kervave;

Sej moje bitje (ni) na temo sveto,
Sej ni na semlji moje Dushe Dom,
Shivlenje sgine kakor kratko leto; —
Tje v’ svete, — zhiste angele deshele,
Kjer pil ozheta velizhastvo bom,
Skus’ grobov nozh, me klizhe zhast, — vesele.
Janes Vesél.

Ta slovenski sonet Veselov je po imeni «Potažba» jako prenarejen 1852. léta prišel v «Koledarček» (na 24. str.). Z istimi popravki ga nahajamo tudi v Koseskega «Raznih delih» na 6. stráni; samó v začetku 8. gránesa «Koledarček» piše: «Množivši strah», a «Razne dela» v tega mesto: «Vekšaje strah». Izdavatelj «Koledarčkov» pripoveduje, da je to pesen v Ljubljanskih novinah «Illyr. VWochenblatt» (ne takó, nego «Laibacher Wochenblatt»!) čitati z mnozimi tiskarnimi pogreški. — Jaz ne vidim nikder nobene prave tiskovne hibe, razven da v 9. granesu nedostaje besedice «ni», katero sem za tega delj oklênil; a ponuja se pač nekaj drugačnih, kolikor toliko zanímljivih stvaríj, na pr. v moškem dajalniku edinstvenega čisla gorenjska končníca o: «na zraku černimo; na temo sveto», in kaže se nam, da prihodnji Koseski tedàj še ní znal delati razločka mej s in z, niti ne mej š in ž.

A zdaj si ogledimo nemškega soneta. Ní ga trebé dolgo premišljati. O prvem hipu ti pripoveduje sam, da je on prava matica, katero je pesnik le preložil na slovenski jezik. Naj se o tem uvéri tudi čitatelj!

Der Trost.
Sonnet.

Es mögen Welt und VVüsten flammend rauchen,
Des Meeres wildempörte Stürme dräun,
Der Himmel zürnend Feuerflammen speyn,
Und nackte Gletscher gift’gen Odem hauchen:

Der Hunger seine wüth’gen Zähne brauchen,
Und Tausende den Todesgöttern weih’n,
Den ausgestorb’nen wildzerstampften Hain
Mag ehr’ner^[5] Krieg in Ströme Blutes tauchen;

Mein Seyn ist nicht aus diesen Trauerzonen,
Hienieden hat mein Geist kein bleibend Haus.
Wie schnell ist nicht mein Tropfen Zeit verronnen? —
Mich ruft ein heilig Wort so sanft und milde,
Durch dunkler Gräber nachtumflorten Graus,
In jene ewig seligen Gefilde.
Johann Vessel.

Koliko nebó klatečih, napetolíčnih besed!

Péto, a zopet samó nemško pesen s podpisom «Johann Vessel, Akademiker» prinašajo 1818. léta v 31. čislu (24. julija) iste novine «Laibacher Wochenblatt». Pesni je ime «Kurth von Roseck. Ballade». Ta vitez je bil oženjen, ali vender si je želel pridobiti ljubezen krasne a zaročene gospodične Kunigunde, ki ga je odpehnila s ponosnimi besedami. On se zarotí v maščevanje ter déklice srdít počaka s hlapci svojimi v tesnem klanci, kadar tudi ona, kakor je uže védel, tjakaj na vozu pride z moško družíno po svojem poslu. Ondu vitez v boji nesrečno s konja pade v svoj goli meč ter se prehode in umerje. Začetek pesni takó slôve:

Durch Regen und Sturm mit flammendem Blick
Ritt Kurth auf dem schäumenden Rappen,
Es flogen die Wälder, die Berge zurück: —
Nachsprengten die keuchenden Knappen.
Sein Schloss erreiclit er in tobender Wuth.
Und stürmt durch die einsamen Hallen,
Es wallet, es siedet sein kochende s Blut,
Und Flüche den Lippen entfallen:
«Ein Weib mich zu (sic!) höhnen? — Verderben und Tod’ itd.

Pesnik je i tukaj zopet na sedlu Schillerjevega visokoslôvja.

Bajè tudi v Nemškega Gradca novinah «Der Aufmerksame» je 1820. léta v 51. čislu razglašena bila neka Veselova pesen po imeni «Die Tanne auf Rauheneck. Romanze», ter v istih novinah 1831. léta v 45. čislu ponatisnena balada «Kurth von Roseck», morebiti kaj predelana; a tega nisem jaz imel nikoli v rokah.

Jako tehtne so mladega Vesela nemške pesni, o katerih do zdaj še nihče ní izpregovoril, če tudi so take, da niti Koseskega pozneje nikdar ne bi mogli brez njih čisto razumeti, nikdar ne védeti, kakó je to, da nam i slovenski baš takó poje, a ne drugače. Te pesni pričajo, kdaj uže je on bil ves navdan Schillerja, in koli ga je še nezrelega učenca obajávala njega vzvišena struna, ki vender svoj glas tudi sama, zlasti v prvej dobi, časi goni preko dovoljenih mejnikov. Zatorej se ní čuditi, ako «moža» Jovana Vesela-Koseskega vidimo kesnéje prelagajočega nekoliko lét največ le umotvore izbranega ljubljenca Schillerja, katerega i v slovenskih spevih ní želel samó doseči, nego še nadjunačiti. Ali to mu ní šlo po sreči! Visokoslôvje germanskega pevca se mu je pod rokama razbŭhálo v napéte besede, katere mu časi nehoté preskočijo hipoma v golo prozo, na pr. v «Začaranej puški» njega zabrenklo polnoglasje strmoglavo pada v te délovniške besede:

Od Marale Slovenke vsi ste brali:
Otevši (sic!) dóm je vergla Turka v prah.
Vam pesniki zapeti bodo znali
O Vlasti in o čeških deklicah.

Predno je Vesel prišel prepevat nam, ustvaril je najprvo novo, bobneče ime sebi, in potlej svojim pesnim dal tudi nekak poseben, tu ter tam s hrvatskim narečjem samovoljno pomešan jezik, često nerazumen ter vedno bobnèč in vedno se zadevajóč védoma ali nevédoma ob slóvnico. Res le bobnénje mu rabi namesto srca in čujstva, ki ga je iskati v njega delih takó zaman, kakor dovtipne solí in vedre šale, v katero je neokreten od kraja do konca, in kakor slovenstva, da ne rečem slovanstva, ki se ga ní mogel dokopati. Nemški izobražen ter osébljen domačih rojakov čital in mislil je vedno le nemški; a slovenščina, ki je ní govoril niti svojih otrók naučil govoriti, bila mu je gizdavo osedlan konj, s katerega je o posebnih prilikah visoko zagrmel v nenaravne besede, iz tega ali ónega slóvnika pobrane z obilim trudom a brez potrebnega znanja in brez tencega vkusa. Mladoletne Veselove pesni tudi učé, da je hotel i nemščini silo delati: «Steige (provincijalizem, namesto: Stiege), Bkück, schleucht, hoff», če katero izmej tega morebiti ní tiskovna hiba. Mnogo večjo silo je pozneje slovenskemu govoru delal od začetka do konca svojega književanja, a še posebno zadnja léta, v katerih pisano gleda malo ne vse, kar je naravno in pravilno, zatorej tudi vsako prosto besedo slovansko, bodi si najlepša, najčistejša, navadna od starodavnosti, kakeršna je na pr. lev (der Löwe), namesto katere on običajno piše león. Koseski črtí vse, kar ne bobní iz napetih lic, in kar ní breznaravno ter zakovřčeno; zaradi tega je po gosto le sméšen, kadar želí biti vzvišen. Zlasti omilélo mu je nevkusno raztezanje tudi najnavadnejših mislij.

Dokazov je brez čisla; a denímo semkaj le nekoliko vrstic Puškinove pesni, katero je preložil tudi on.

Puškin.
Skazka^[6] o rybakě^[7] i rybkě.

Žil^[8] starik so svojeju staruhoj
U^[9] samago sinjago morja;
Oni žili v vethoj^[10] zemljankě^[11]
Rovno tridcatĭ lět in tri goda.^[12]
Starik lovil nevodom^[13] rybu,
Staruha prjala^[14] svoja prjažu.^[15]

Koseski.
Rusko-Puškinovih Petero.^[16]

I.
Ribič in zlata riba.
Pravlica.

Sivór nekdaj z babelo svojo staro
Pomorskih vod na bregu^[17] živel je,
Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
Napleta mrež, ko zima lov ovrè,
Kar je imel, orodja šibko šaro (sic!),
Kočure v kot^[18] je shranil lahko vse,
Staruha je pri pragu predla vidno,
In scer, se ve, de godernjala pridno.

Tak je zdaj slavni Koseski ter često še obilo grozovitejši! Komu je neznan «Jelšni škrat» (lepa Goethejeva pesen «Erlkönig»)? Kdo se z nevoljo ne spomina, kakó je Chamissovo šalo o «kiti», zvano «Tragische Geschichte», poslovenil v «Prazno skusbo» ter vanjo postavil besede, katere bi posebno plešóčim gospém in gospodičnam utegnile biti jako prijetne in laskave: «zaverti se urnih krač»!^[19] A koliko je še druzega te vrste! Mej Nemci se res ní osmélil v take velikanske grehe, kajti slutil je, kakó bi ga bili zavrnili, da ní sam pobegnil dovolj zgodaj z njih Parnasa, na katerem se je videl nepotrebnega, ker je ondukaj uže pred njim stolôval Schiller, kateremu on i v najboljših tevtonskih pesnih vender še ní bil toliko podoben, kolikor je na robe obrneno sukno podobno svojemu licu. A kaj so Koseskemu stvorili Sloveni za domačega jezika nasilje? Kovali so ga v zvezde!

Bodi si kakor koli, mladenič Vesel je kazal nad soboj vender le darovitost, katera je bila res enostranska in brez nobene samorodnosti, a nekoliko te darovitosti ga je potlej spremilo tudi v moško dobo. Za tega delj je v začetku i slovenski pisal mnogo spretneje, a vzmalíčil se je stóprav kesnéje v óno — uže zgodaj po malem začeto — razvado, ki je vrha dokipela v podlih in suhoparnih «glosah».

Najboljša prelóga Koseskega se meni vidi «Pesen o zvonu», ter najlepši njega svoj umotvor bi jaz imenoval «Slovenija caru Ferdinandu», potem «Visoke pesmi» I. del, zvan «Oče naš» (v Raznih delih na 108. str.), in Bravcam ,Novic‘ h koncu leta 1845 v spomín», da-si jezik i tukaj zopet nikder ní, kakor bi trebalo, in da-si malo kdaj moreš vedeti, kaj li je res njegovo a kaj samó preloženo, ker časi trdó molčí, od kod ima to ali ono delo, kar svedoči, kakó se mu nevéden zdí ves narod, kateremu poje. Čegôva je pesen, ki jo Koseaki imenuje «Legendo»? — Nemška, «Das Amen der Steine», spisal Kosegarten. Razloček je ta, da matica néma stik, a prevod jih ima, in da je prelagatelj mero izpremenil ter vso pesen izvestno olepšal, a raztegnil tudi, kakor poprejšnjo Puškinovo, ker je lágotneje, v granesih pripovedovati o mnozih, nego li o skopih a zrnátih besedah. S kratka, to slovensko delo sploh vedno hodi po slédu Kosegartnovih mislij. — Čegôv je «Raj izgubljen»? Ta povest je zopet nemška, Langbeinova «Die neue Eva». Koseski je v njej predrugačil mero in stike ter jo po svoje razblinil v táko raztezo, da je zdaj neslana in klepetáva, ker on, kakor smo uže dejali, ne more šalívo pisati; znani «pnoža stric», «figo kazati», «vlaške bombe» in «fuk, fuk» se le njemu zdé šale. Prelôgo vrhu tega krasé pesnikove posebno ljubljene stike: «ost — kost; rah — vajšnicah; lično — pično; stvar — mar» itd. Koseski o čistih stikah néma nič pojma. — Čegôva je pesen «Pohlep oslepí»? Nemška, imenovana «Abdallah», zložil Chamisso po nekej bajki iz «Tisoč in ene nočí», kar je povedal sam, a ne zatájil. Prelagatelj se je tukaj držal i mere nemške, a balado je zopet raztegnil po navadi, a ne dodavši jej nikder lepote. Vse to so le svobodne prelóge. Drugače je, kar se dostaje pesni «Kdo je mar?» Vzbudila jo je namreč, ako se ne motimo, rázstavka Goethejeve pesni «Die glücklichen Gatten». Rečena rázstavka slôve:

Es blitzen Waffenwogen
Den Hügel schwankend ab;
Das Heer, es kommt gezogen,
Das uns den Frieden gab.
Wer, mit der Elirenbinde
Bewegt sich stolz voraus?
Es gleichet unserm Kinde!
So kommt der Karl nach Haus.

Pesen Koseskega, da-si je res dobila povod iz knjige, trebé imenovati vender takó samorodno, kakor je i Preširnov «Sveti Senán». Le vnénji oklep sta oba vzprijela iz tujih rok, a potem ga raztegnila, kakor je njima kazalo, ter napolnila svojih mislij, na katere sta udarila svojega duha pečat, a Koseski tudi svojega jezika grájano znamenje. Morebiti se v «Raznih delih pesniških in igrokaznih» dobode še kaj, o čemer ne vemo, od kod je zaneseno. Prečitati bi bilo, kar o Slovanih pišó i vlaške knjige.

Karali so me nekateri, kà v tem spisu toliko prostora dajem stvarém, ki bajè ne služijo tesnó vanj, kakeršna stvar je na pr. razprava o Preširnu. Vodníku in Koseskem. Odgovarjam, da kritika uže po starem svojem načelu ne podiraj samó, nego da i zidaj, ter dejál bi, da, kar sem govoril, ní bilo za úho privlečeno tja, kamor sem zapisal, niti ne o nepravej dobi povedano, ako ima v sebi resnico, ker vse to se dotika stržéna slovenske književnosti. O čem li govorí ves moj spis vedno in jedíno? Ali ne povsod le o tej književnosti in o razumu nje proizvodov ter o večjej ali manjšej céni pisateljev naših, katerim je trebé odkazati vsacemu svoje mesto? Baš književnosti slovenske nas bodi večja skrb, nego li do zdaj; a g. profesorja Kleinmayra ime se je vánjo le zmotilo po nekacem humorskem naključji, kakor časi netopír o belem dnevi prileti v cerkev. Zakaj li o tem slovstvu, katero imenujemo svoje, kolikeršno si je, sploh kažemo táko neznanje? — Vzrok je ta, kà se o njem bávimo vse premalo in preplitvo! Še je premisliti, da ní vsak dan prilike, o jednacih stvaréh pisati obširneje. Ta prilika se je meni ponudila sama od sebe, in zato jo nisem gonil od praga.

Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika,

obradjuje Dj. Daničić.

Vuk Stefanović Karadžić,

kako je «nemški» pisal.

Fran Levstik

S pesnikovo podobo.

Navedki

1. Korenika v besedi dup-lo ne kaže samo votline pri drévji, ampak votlino sploh; pogledi Mikl. lex. 1862, 181.; torej ni treba, da bi «bili» naši očetje «kratkovidni bili», ko so narejali ime Duplje iz tiste korenike, ktera je v besedi duplo (hohler baum).
2. A je gotovo. Na pr . «Novice» l. 1870 na 390. strani naznanjajo predstavo v spomin Preširna na dveh krajih; sedem strani dalje poročajo o slavnosti Preširnovi, godu Preširnovem itd. Urean.
3. Sam sebe je ta mož podpisoval: 'Winckelmann.
4. Burijo, Zeitwort von Burja der Nordwind, bedeutet das Heulen des Nordwindes. (Pesnikova opomnja.)
5. Po tiskovnej hibi tukaj stoji: «ehr,nen».
6. Pripovedka, das Märchen.
7. rybak = ribič
8. živel je
9. pri
10. v starej
11. zemljanka je koča z drna (Rasen) ali zbíte zemlje
12. god = léto
13. nevod, m. = mreža
14. préla ali prédla je
15. préjo
16. Ali je to slovenski?
17. Kak nezmisel! Prosti Sloven bi dejál: na morskem bregu, ali: pri morji, ali raztegnemo po Koseskega običaji: na bregu morskih (a ne: pomorskih) vod.
18. Ne takó, nego: v kot kočure, — a v Laščah je: kečúr, úrja, m., eine elende Hütte.
19. Namesto: zavrtí se na hitrih nogah.