Zaspanček razkodranček
| Zaspanček razkodranček Heinrich Hoffman |
| |||||||||||
.
Uvod
[uredi]Glejte ga zamazanca,
Zaspančka Razkodrančka!
Nohti na obeh rokah
dolgi, črni, da je strah!
Ker ne češe se vsak dan,
je razkuštran ko cigan.
Kdor ga vidi, ostrmi:
Fej! Zaspanec - si to ti?
Tonček Nagajonček
[uredi]To je Tonček - razgrajač,
razbijač in preteprač.
Če ugleda mačko, psa,
ju brezsrčno kamenja.
Muči muhe, žabe, tice,
a otroke ščiplje v lice.
Še na mamico kriči,
s korobačem ji grozi.
Pri vodnjaku žejen ves,
vodo pije velik pes. -
Tonček ga uzre, zdrvi,
da ga z bičem prepodi.
tiho se odzad prihuli,
bije ga, da božec tuli. -
Zdajci pes ga v nogo ugrizne,
rdeča kri po zemlji brizne.
Tonček bridko zakriči,
zvije se in bič spusti.
Pes pa, kakor da ni nič,
jo odkuri - v ustih bič.
Nogo Tončku so povili,
v posteljo ga položili.
Mesto kavice, kosila -
grenka je dobil zdravila.
Marička - kup pepela
[uredi]Marička sama je doma,
- a mamica na trg je šla, -
Ko punčko ziblje in odeva
in lepe pesmice ji peva,
uzre naenkrat pred seboj
vžigalice in krikne: "Joj!
Kako so tenke in lepe,
se lepse bojo, ce gole.
Tako si eno glem uzgat,
kot ammo vidim toliklat."
A Mic in Muc, dve mačici,
povzdigneta v zrak tačici -
in Mic kriči in Muc kriči:
"Marička, mama ne pusti!
Mjavmjo,-mjavje-la!
Ti boš še pogorela!"
Marička mačic ne posluša,
preveč jo radovednost skuša.
Prižge vžigalico in že
gre dim in ogenj lep iž nje.
Marička pa se veseli,
po sobi gor in dol hiti.
A Mic in Muc, dve mačici,
povzdigneta v zrak tačici -
in Mic kriči in Muc kriči:
"Marička, mama ne pusti!
Mjavmjo,-mjavje-la!
Ti boš še pogorela!"
O groza! Krilo se užge
in preden reva se zave
gore lasje, gore roke,
gori, gori že vse dekle.
In mačici zaplakata,
grenke solze pretakata:
Oj, očka, mamica, kje ste?
Da nam je plamen ne požre!
Mjavmjo,-mjavje-la!
Marička bo zgorela"
Nič ne pomaga jok in stok,
do tal pogorel je otrok -
le čeveljčki in malo
pepela je ostalo.
In muci bridko plakata,
grenke solze pretakata:
Mjavmjo,-mjavje-la!
Marička - kup pepela!"
Iz oči solzice vro -
potoček pod goro.
Zamorček in črnilčki
[uredi]Sprehajal se je neki dan
zamorček, črn kakor vran.
ker mu je solnček nos razgrel,
nad sabo solnček je razpel. -
Po poti Tonček pridrvi,
zastavico v rokah drži.
In Peterček ves urnih nog,
pridirja s presto naokrog.
Nato še Janko prileti,
obroč po cesti pripodi.
Vsi vkup so revčku se smejali,
kazali vanj in vanj kričali:
"Zamorček-morček, kak si zal!
Aj, aj, si mar v črnilo pal?"
Naenkrat sveti Nikolaj
stoji pred njimi - kaj bo zdaj?
Črnilnik velik v stran postavi,
tako jim govori in pravi:
"Poslušajte otroci, mir!
Če ne, ste črni ko hudir!
Kaj je ubog zamorček kriv,
da je, kot bi črnilo pil?"
A dečki niso se zmenili,
še huje ko doslej so vpili;
Miklavžu v brk so se smejali -
še osle so za njim kazali.
To se svetniku zdi zamalo,
nič drugega ni preostalo:
pograbi dečke vse nakrat,
za roko, trebuh in za vrat:
"Lej, lej, zdaj sem pa smeha sit!
Otroci, hajd, črnilo pit!"
Nič ne pomaga vik in krik,
zaman vsi vpijejo "zapik!"
Kako so črni, glejte jih!
Zamorček je še bel ob njih!
Ponosno šeta v beli dan
in se smehlja čez hrib in plan.
za njim črnilčki stopcajo,
domov prebridko jokcajo.
Navihani zajček
[uredi]Zatrobil divji lovec v rog
in se podal v zeleni log,
s prelepo, novo suknjico
in puškico nabasano.
Da lažje zajca bi zadel
očala si na nos je del.
Rog čul je zajček in se skril -
za hrbtom lovca norce bril.
Ker žgalo solnce je preveč,
je vrgel lovec puško preč,
na mehko travico je pal -
a zajček je na straži stal!
Čim trudni lovec je zasmrčal,
po prstih k njemu je prifrčal,
očala, puško mu je vzel
in jo popihal ves vesel.
Na svoj nos je zdaj nataknil
očala, ki jih je izmaknil;
in streljati se mu zahoče -
a lovec se zbudi in joče.
Beži in kliče na vso moč.
"Oj, na pomoč! Oj, na pomoč!"
Upehan ves, do smrti zbit,
v globok vodnjak se teče skrit
in komaj, komaj skoči vanj,
že zajček - pif! -izproži nanj.
A žena lovčeva sedela
pri oknu je in kavo jela.
-Pif!-lonček se zdrobi takoj
in žena toži: "Joj, prejoj!" -
Tam za vodnjakom skrit sedel
je zajčkov sinko in se grel,
užival v mehki travici
in vonjal vonj po kavici.
"Kdo me je spekel!" zakriči
- in žličico v rokah drži.
Cuclek
[uredi]Sinko, jaz grem zdaj pa-pa,
ti pa se igrej doma.
Dokler se ne vrnem, veš,
da nikamor mi ne greš!
Prstov - ko odidem preč -
mi ne vtikaj v usta več!
Komaj en-dva bi naštel,
že krojaček bi prišel,
prst bi ti odstrigel proč,
da bi jokal dan in noč.
Zdajci vrata se odpro -
jojme Cuclek kaj je to?
Hu! Krojaček pridrvi
s škarjicami groznimi!
Preden bi naštel en-dva,
palca sta odrezana,
a po tleh se vlije kri -
joj, to Cucleka boli!
Pa je mamica prišla,
žalostno zaplakala.
Sinko nima palcev več,
vzel jih je krojaček preč.
Jujuhec
[uredi]Jujuhec, kakor riba zdrav,
rejen je bil, a svojeglav.
Popapal je, kar je dobil,
zato je bil vesel in čil.
A kar naenkrat je začel:
"Ne juhice ne bom več jel!
Ju-juhice ne bom več jel!"
Naslednji dan - poglej, poglej!
Posušil se je že precej -
a zopet ono je zapel:
"Ne juhice ne bom več jel!
Ne bom je juhice več jel!
Ju-juhice ne bom več jel!"
In tretji dan - o joj in ah!
Jujuhec suh je, da je strah!
A ko je juhico dobil
je kakor nor na glas zavpil:
"Ne juhice ne bom več jel!
Ne bom je juhice več jel!
Ju-juhice ne bom več jel!"
četrti dan - o joj in uh!
Postane kakor trska suh!
A peti dan, ves suh in bled -
preseli se na drug svet.
Peter Smuk
[uredi]Kadar dež iz neba lije
in vihar prek polja vije,
se otroci vsi lepo
v sobici igračkajo. -
Peter pa si misli:"Ha!-
Zunaj lepše ko doma!
Zlati dežek, dober dan!"
Sumk!- z dežnikom ven na plan.
Hu, vihar se v dež zaganja -
drevje se do tal priklanja!
Glej, dežnik odnese veter,
na dežniku revček Peter
Smuk!- in z vetrom odfrči,
na pomoč zaman kriči.-
Do oblakov nese ga,
a pred njim klobuk vihra.
Prek oblakov semtertja
veter z njima se igra;
in klobuk frči naprej,
do nebeških zlatih mej.-
Kam je veter s petrom splul
nihče nikdal ni več čul.