Upornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Upornik
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1927
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


«�e, �e, Rufe!» so mu obljubili, pla�ali in od�li mimo me�etar-jev in njihove dru�be, ki je deloma potihnila, ker je nekaterepremagal spanec in jih odgnal, druge je pa premagalo vino in jihpredalo kar v taberni bogu Somnu v naro�je ... Pred taberno so se raz�li. Atinija sta zavila na Forum Boariumin obstala pred dvema lepima vilama, ki sta se dvigali druga polegdruge, in se je za njima �iril Simulin gaj: vsak svojo sta imela. «Dobro sva ga pripravila,» je menil Gaius. «Dobro,» je del Marcus, «Publius Aebutius bo res pridobitev.Lep, stasit, ko izklesan je ...» «Starec bo vezan!» «�e bo malo s pastorkom, mu damo �e zlat obro� na usta!» «Ali pa za vrat, da bo la�e sline po�iral!» «Dobro! Hahahaha! ...» «Salve!» «Salve!» Brata sta se med smehom pozdravila, potrkala vsak na svojavrata, ki so se kmalu odprla, in zginila sta v vestibul in skoziostij in atrij v peristil in na desno v triklinij ve�erjat... Sempronius pa jo je ubiral do cirkusa �e vedno po cesti clivusTuscus, tam pa je krenil na pot clivus Publicius, ki ga je tlako-vana pripeljala na vrh Aventina in ga vedla mimo Hispaline hi�e.Ko je �el mimo, si je �elel, da bi imela okna na ulico. Rad bi po-gledal neopa�eno v notranjost, a tako je le ugibal, jeli Publiusspet pri Hispali in koval na�rte prav do Delfinove ulice, kjerje sladak in ne�en stopil v Duronin dom in ji ljubeznivo vo��ildober ve�er . . .                                                       (Dalje prihodnji�.) Slavko Gram: Upornik Dramski prizor. Nastopijo: URADNIK                          NATAKAR VOJAK S SLU�KINJO       �TUDENT TRIJE STARCI                  MLADA GOSPA Z OTROKOM SLIKAR                              GOSTJE. Kot kavarne. Popoldne. Z drugega konca je �uti muziko. V krajni lo�iuradnik, siten, debelu�en mo�ic. Vojak s slu�kinjo. Trije starci.Starci, tesno sklonjeni nad mizo, poslu�ajo nekoga izmed njih, ki odva�no pripoveduje s prstom. Prvi izmed starcev (dvigne glavo, tleska v za�udenju z jezikom).Drugi: Hm. (Se zopet sklonita, poslu�ata pripovedovalca.)

Slu�kinja (popolnoma brezgibna, govore�a z visokim, pojo�imglasom, da se zdi kakor mese�na): Zakaj govorite samo to,gospod vojak? Tukaj je tako prijazno, vi pa se menite sametake stvari! Tega vendar ne smem druga�e, kot �e me poro�ite! Vojak (nejevoljen): Gospodi�na Fran�i�ka, vi ste �e zelo kmet-ski! V mestu je to popolnoma druga�e! Slu�kinja: Ana iz na�e hi�e je tudi imela nekega gospodavojaka, potem pa je morala piti vitrijol. Jaz se �e ne spe�amz nikomur. Vojak: Pojte, pojte! Bog ve, kak norec je bil tisti vojak! Sicerpa nisem rekel, da bi bilo nemogo�e, da bi se kedaj vzela. Slu�kinja: Ni se treba ve� meniti tega! Tako lepo je tukaj. Vojak (bobna jezno po mizi). Slu�kinja: Ne zdi se mi prav, da sva �la v delavnik sem,morala bi iti v nedeljo. Morebiti je treba povedati �e priizpovedi. Vojak: Vi ne boste nikdar prida gospodi�na! Slikar. Zapit in zanemarjen. Gleda okoli sebe, kam bi sedel, ko paugleda uradnika, jo nujno ubere k njegovi mizi, dasiravno je �e mnogo prostih. Slikar (se uslu�no pokloni, �aka; ker ga uradnik no�e videti,sede, polo�iv�i predse nekak zvezek). Uradnik (ga �ele sedaj o�ine izpod o�al, potem pa se takojzopet zatopi v �asopis). Slikar (ho�e opozoriti nase, se na �iroko premakne). Uradnik (ga pogleda kakor prej, �ita dalje). Slikar (nad vse prijazno): Niste nekaj rekli? Uradnik (ogor�en): Ne, ni�! (Mu poka�e hrbet.) Slikar (opla�en; potem��e ljubeznive j�e, da ne bi izzval zopetnjegove jeze): Ali vam je v�e� muzika? Uradnik (se po�ene kvi�ku, srdito zaka�lja in odide k drugimizi). Slikar (gleda obupno za njim). (Molk.) Vojak (vidi se mu, da la�e): Tamle sem zagledal nekega ofi-cirja, moram ven. Posedite �e malo, Francka. Slu�kinja (prepla�ena): Greva skupaj, �akajte! Vojak (se naglo odstrani): Posedite, le posedite �e malo, ko vamje vsec.                      Takoj pride natakar. Natakar (k slu�kinji): Bela in dve pivi. Petnajst.Slu�kinja (zbegana od�teje denar, novec za novcem).Natakar (stopi k slikarju): �elite ?

Slikar: Malinovca menda ne. Natakar: Spiritus vini ? Slikar (togo prikima). Natakar (pro�). �tudent. O�ala. I��e, kam bi sedel. Slikar mu �e od dale� daje znake,naj sede k njemu. Ko pride bli�e, vstane: «Izvolite, izvolite h �tudentprisede, ker se boji odre�i. Slikar motri svojo novo �rtev z ljubeznivimnasmehom, do�lec je v zadregi in se tudi smehlja. Oba se smejeta nekaj �asa. �tudent (ki je �e v veliki zadregi, vzdihne). Slikar: Kako ste rekli, gospod ? �tudent: Ni�. � O, kar tako! Kar tako sem rekel. Slikar: �e sta dva, je bolj zabavno. �lovek se kaj pomeni. �tudent: Da � da, da. (Ga obupno pogleda, da bi kaj rekel.) Slikar: Jaz sem slikar � ri�em tako okrog. Profesor sem � tose pravi, zadnje �ase sem nekoliko pil � v�asih pijem malo,�e nanese prilika � ali to nima sedaj nikakega pomena ve�,jutri pri�nem namre� novo �ivljenje. Tovari�i pravijo, daza�enjam vsak dan novo �ivljenje, toda jutri ga za�nemzares. Novo, popolnoma novo! Vi ste �e mladi, prijatelj, neznate preceniti �e, kaj je takole popolnoma izpremenjeno,svetlonovo �ivljenje. Jutri, jutri! Natakar (prinese slikarju �a�o �ganja). �tudent: �rno. In ilustriranih. Slikar (ki je vzel natakarju �a�o �e iz rok in jo spil na du�ek):�e! Natakar (pro�). Slu�kinja (se vzpne iz okamenelosti in zbe�i ven). Slikar: V�eraj sem namre� napravil imenitno kup�ijo, haha �o, jaz prodam slike, marsikako prodam � in jutri, jutri �eslednji� novo �ivljenje. Pija�a � (poka�e z roko) ni� ve�! �tudent (se dotakne zvezka na mizi): Ali imate tudi tukaj kaj? Slikar (ki pade iznenada vase, z ubitim glasom): �a�kari je,�a�karije! Ni vredno, da bi odpirali. �tudent (odpre in lista): Smem? Slikar: Gospe, gospe, gospe � same gospe z otroki. Neumnost! (Molk.) Slikar: Pravijo, da ne znam risati ni� drugega. To ni res, ver-jemite, dragi, da ni res. Zlobni so. Vsak �lovek ima svojozabavo, mene zanima pa� ta motiv! �tudent (ki lista po zvezku): Gospe, res, same gospe z otroki. Natakar (prinese slikarju �ganja, �tudentu pa �rno in listovter se odstrani).

Slikar (takoj spije): Sedaj jih ni ve� � po parkih, mislim,mladih gospa z otroki � premraz je �e. Sedaj dobim katerotakole v kavarni pri popoldanskem koncertu. �tudent (se obda z listi). Slikar (nesre�en, ker se �tudent ne zanima ve� zanj): Saj nires, da me veseli ta motiv, sovra�im ga, do skrajnosti mi jeodvraten. Ali risati ga moram, moram, prisiljen sem. �tudent (�ez �asopis): Prisiljeni? Slikar: Da, obsojen sem, da ga ri�em na vekomaj. � Za�nemrisati drevo, pa komaj zastavim svin�nik, �e zablesti medlistjem njen obraz in v travi se igra otrok. V gore sem �el,ube�al, posilil prste v kamene, razgrizene �eri � �ez vsakoskalo mi je razlil nje telo, razpletel curke slapa v lase. Ali �nisem se �e podal, nisem � �tudent: Kdo, kdo? O �em govorite? Slikar (se skrbno ozre naokrog, potem na uho, da bi ne �ulkdo): On! �tudent: Kdo ? Slikar (se hripavo zasmeje): Natakar! Natakar! �e eno �a�o!(Zopet potiho.) Kdo? Kdo? Nikjer ga ni in je povsod, to ba�je njegova zvija�a. Kolikokrat ga kli�em, izzivam v svojisobi � tiho je, nikdar se ne oglasi. Poka�e se samo v de-janjih. In v tem, da nas mu�i. Ali ste res �e tako naivni, daniste opazili, kako rafinirano nas mu�i? Natakar (je pri�el in odnesel slikarju servis). �tudent: Zdi se mi, da menite Boga. Slikar: �t! ��t! Ne izgovarjajte ga glasno, da ne �uje. Veste,jaz se mu �e nisem podal, o ne. Doma, na skriv�e slikam«Upor angelov». Grandijozna slika! Najdrznej�a, kar jih jekedaj kdo zamislil! Opolno�i se splazim iz postelje in delamob sve�i. (Se s tihim, blaznim smehom hihita v pest.) Misli,da sem mu pokoren, da ri�em samo to, samo te gospe � toda�t, tiho, tiho! �tudent (ki si je napravil svoje mnenje o njem, ga veselogleda): Zakaj pa vas sili, da ri�ete same gospe z otroki? Natakar (je prinesel �ganje, pro�). Slikar (pije): Zakaj ? Ali ni vsakemu dal nekaj, da ga mu�i ?Toda �e imate veselje, poslu�ajte. Imel sem mater, ki mi jeod vseh ljudi storila najve� zlega. Zakaj se �udite? Ve�inamater je takih! Ne smejte se, ne smejte, ljubi prijatelj, tudito je njegovo delo. Uredil je tako, da mu�imo drug drugegain da tisti, ki najbolj ljubi, stori najve� hudega. � Ali �eniste opazili, da se podeduje med ljudmi �udna tradicija, da

morajo odrasli otrokom vedno lagati? Nad vse strogo sedr�ijo obi�aja, da je treba otroka zastreti v neke posebnesentimentalnosti in la�i. dasiravno vejo, da bodo morali potemvse �ivljenje trgati na njih ter se jih kon�no z veliko mukoiznebiti. Groza nas je, taka groza pred vsem, da z ganljivovnemo hitimo otrokom svet nalagati, da jih vsaj za par leto�uvamo pred jadom. � Niste �e nikdar imeli ob�utka, daljudje drug pred drugim skrivamo o�i, da se bojimo ujeti ses pogledi, zato da ne bi bilo treba zakri�ati? � (Pije.) Kajsva se �e menila? Da, to, da so matere na�e najve�je dobrot-nice in jim moramo biti ve�no hvale�ni, je tudi ena izmedla�i iz �olskih �itank. Poslu�ajte! Bil sem edinec in mati meje imela tako rada, da je bila ljubosumna na vso okolico.Dvajset in pet let sem �e imel in �e nisem smel pogledati�enske. Smilila se mi je in sem jo ubogal, obsipal z vso sinov-sko ne�nostjo. Potem � potem sem se neko� zaljubil � ne bompravil � tako dobre, tihe roke je imela. Mati je obupavala,jokala, rekla, da imava �e sedaj komaj jesti in bo potem�e manj, �e jo vzamem. To je bila seveda la�, nastavljensem bil kot profesor in tudi slike sem prodajal dobro. Onaje pa� jokala, jokala, brutalno zahtevala moje �ivljenje zase.Dobro! �rtvoval sem, �rtvoval. � �ez leta neko� sem jopotem sre�al, ono s tihimi rokami, sedela je v parku in seigrala s svojim otrokom. Skril sem se za drevo in jo narisal.Od takrat jih moram vedno risati. Begati sem za�el po parkihter iskati mladih mater z otroki. Vse dni, vse dni! In sedajne delam ni� drugega, ko da hodim naokrog, lovim jih pocestah in vrtovih ter ri�em v tiso� varijantah. Madona, mipravijo kolegi, �alostna Madona. � Hahahaha � ali viditesedaj materino ljubezen, jo vidite, tukaj sedi pred vami: tridni �e nisem jedel in se ne umil! (Po�re ostanek �ganja.)Natakar! �tudent (ki ga je ob�lo so�utje z njim): Torej se je tisto dekleporo�ilo z drugim? Slikar: Z drugim, z drugim. Sedaj je �e stara �ena, mogo�e jesploh ve� ni. Toda � saj to ne ti�e k stvari! Ne bi bilo treba,da je bila ba� ona, vzel bi tudi lahko kako drugo. Otroka,otroka bi rad, tiho Madono z otrokom na ve�er krog sebe!Pozneje, ko mi je mati umrla, ni bilo ve� �asa za to; zapil semse. Trapal sem po beznicah ter razkazoval svoje gospe voz-nikom in nosa�em. Natakar (je prinesel nov servis s pija�o in odnesel starega). �tudent (ne ve kaj re�i): Hm.

Slikar (takoj spije): Sedaj jih ni ve� � po parkih, mislim,mladih gospa z otroki � premraz je �e. Sedaj dobim katerotakole v kavarni pri popoldanskem koncertu. �tudent (se obda z listi). Slikar (nesre�en, ker se �tudent ne zanima ve� zanj): Saj nires, da me veseli ta motiv, sovra�im ga, do skrajnosti mi jeodvraten. Ali risati ga moram, moram, prisiljen sem. �tudent (�ez �asopis): Prisiljeni? Slikar: Da, obsojen sem, da ga ri�em na vekomaj. � Za�nemrisati drevo, pa komaj zastavim svin�nik, �e zablesti medlistjem njen obraz in v travi se igra otrok. V gore sem �el,ube�al, posilil prste v kamene, razgrizene �eri � �ez vsakoskalo mi je razlil nje telo, razpletel curke slapa v lase. Ali �nisem se �e podal, nisem � �tudent: Kdo, kdo? O �em govorite? Slikar (se skrbno ozre naokrog, potem na uho, da bi ne �ulkdo): On! �tudent: Kdo? Slikar (se hripavo zasmeje): Natakar! Natakar! �e eno �a�o!(Zopet potiho.) Kdo? Kdo? Nikjer ga ni in je povsod, to ba�je njegova zvija�a. Kolikokrat ga kli�em, izzivam v svojisobi � tiho je, nikdar se ne oglasi. Poka�e se samo v de-janjih. In v tem, da nas mu�i. Ali ste res �e tako naivni, daniste opazili, kako rafinirano nas mu�i? Natakar (je pri�el in odnesel slikarju servis). �tudent: Zdi se mi, da menite Boga. Slikar: �t! ��t! Ne izgovarjajte ga glasno, da ne �uje. Veste,jaz se mu �e nisem podal, o ne. Doma, na skriv�e slikam«Upor angelov». Grandijozna slika! Najdrznej�a, kar jih jekedaj kdo zamislil! Opolno�i se splazim iz postelje in delamob sve�i. (Se s tihim, blaznim smehom hihita v pest.) Misli,da sem mu pokoren, da ri�em samo to, samo te gospe � toda�t, tiho, tiho! �tudent (ki si je napravil svoje mnenje o njem, ga veselogleda): Zakaj pa vas sili, da ri�ete same gospe z otroki? Natakar (je prinesel �ganje, pro�). Slikar (pije): Zakaj ? Ali ni vsakemu dal nekaj, da ga mu�i ?Toda �e imate veselje, poslu�ajte. Imel sem mater, ki mi jeod vseh ljudi storila najve� zlega. Zakaj se �udite? Ve�inamater je takih! Ne smejte se, ne smejte, ljubi prijatelj, tudito je njegovo delo. Uredil je tako, da mu�imo drug drugegain da tisti, ki najbolj ljubi, stori najve� hudega. � Ali �eniste opazili, da se podeduje med ljudmi �udna tradicija, da

O t r o k (uradniku): Papa! Uradnik (se odhrka): No, no, prav. Sedi lepo tjale in miruj.(Se skloni zopet nad �asopis.) Tudi gospa pride do uradnikove mize in nemo sede. Ko slikar opazi gospo, takoj vstane in jo spremi z o�mi. Pade na sede�,refleksno zgrabi risanko. Par sunkovitih potez s svin�nikom. Slabost,za�ne se tresti. Risanka mu odpade. Dvigne se, po�asi vzraste, strel. Gospa zakri�i, pade s stola.Godba v disonauci jekne. Prerivanje stolov, roke. Vsi se�ejo po njem. Kriki gostov: Marija! � Za bo�jo voljo! � Ta je! � Kdoje? � Polo�ite jo na divan! � Klju�, kdo ima klju�, deniteji klju� na prsi! � Vode! � Policija! � Pijan je! � Zdrav-nik! � Dr�ite ga! Slikar se je povzpel pred rokami na zofo. Eden izmed g o s t o v (se prerije z glasom iz hrupa): Zakajsi to storil, norec? Slikar (zgane usta � ne more izre�i). �tudent (iz otrplosti): Pravil je � pravil � da bo gospo �popolnoma neznano � tujo gospo � Slikar (naenkrat spro��en, z bla�enim usmevom na ustih): �lo-vek � mora � zadihati � slednji� �e neko� zadihati! �(Glava mu pade na prsi. Roke se povesijo.) Drugi izmed gostov (se v grozi okrene, �epne): Blaznik! K. Dobida: Bene�ka revija evropske umetnosti M ed najve�je stalne umetnostne prireditve v Evropi spadamednarodna razstava upodabljajo�e umetnosti, ki se vr�iod 1. 1896 naprej vsako drugo leto v Benetkah. Lanskarazstava, ki je trajala od aprila do za�etka novembra, je bila �epetnajsta. V Benetkah se zbirajo predstavitelji umetnosti vsehevropskih dr�av in narodnosti, pa tudi izvenevropska umetnostje mnogokrat zastopana. Bene�ko razstavo opravi�eno pri�tevajonajobse�nej�im in najbolj obiskanim umetnostnim prireditvam,ker po svoji kakovosti lahko tekmuje s pari�kimi saloni in s sli�-nimi priredbami v drugih kulturnih sredi��ih. Med razstavijalci zavzemajo sorazmerno najve� prostora se-veda doma�ini. Ve�ino velike pala�e v mestnem parku, kjer sestalno vr�i razstava, so zasedli Italijani. V osrednji, najve�ji dvo-rani je bila kolektivna spominska razstava Giovannija Seganti-nija. Zbranih je bilo nad trideset slik, med njimi znana delaiz najva�nej�ih evropskih zbirk na Dunaju, v Berlinu, Bazlu in