VII.
Bolni deček prejme sv. birmo.
Bolni deček prejme sv. birmo.
Bogaboječi Lojzek se je dolgo pripravljal, da bi vredno prejel zakrament sv. birme, kar zbolí nagloma, da ni mogel iti k slovesni službi božji. Bolezen je bila vedno hujša, ali kakor je prihajala bolezen nevarniša, tako je raslo tudi njegovo otroško terdno zaupanje v Boga in v njegovo modrost. Zató ga je pa tudi Bog okrepčal enkrat s prav lepo prikaznijo.
Neko noč, ko je Lojzek najbolj terpel, bil je pri svojem angeljcu varhu na neki gori. Okoli njega se je vse blisketalo v zlatu. Angelj se dotakne Lojzekovih ušes in v njih je začelo šumeti, kakor bi bila voda v njih. Potem se mu odpre sluh, da sliši različne glasove, čul je psalme peti in orglje doneti, duhovni so spevali, žene in možjé zakopani v reve in nadloge so zdihovali, vdove so vpirale očí v nebesa in pred sv. rešnjim Telesom so nune klečale in na tihem molile. Čul je sirote jecljati in malo deco moliti in te molitve je angelj spreminjal v najslajšo muziko.
»Lojzek! ali se spomniš na materno gredico na vertu, kjer lilije, cveto?« vpraša ga angelj varh.
»Se ve da se spominjam«, odgovori Lojzek. Angelj govori dalje: »Ti veš, kako lilijam venó in
