bil je pripraven vse podreti, vsakega pogubiti, ki bi mu bil v tem na potu. Ko je zvedel, da neki plemenitaši Uroša šuntajo na-nj, izostane z carjevega dvora, začne se uterjati v svojej deželi, nabiral je vojščake, obdal se s stražo, da ga varuje, in pripravljal se je vsakoverstno na brambo, ako bi ga kdo napadel. Serbska zemlja je bila tedaj že razdejena na mnoge oblasti, s kterimi, so neodvisno od Uroša opravljali nekdanji Dušanovi vojvodi. Plemenitaši, ki so pred svetovali Urošu, naj prežene Volkašina in njegova brata, ker so videli, da jih Uroš ne posluša, da še le njihove svete odkriva Volkasinu in da se še bolj na-nj oslanja, odpadejo sami od mladega carja, pa so počeli skerbeti sami za-se. Vrelo je po vsej zemlji; plemenitaši so sovražili Volkašina, ali ta je vzel v svoje roke vso deržavno oblast in se ravnal, da postane pravi gospodar Serbije. Ni bilo mogoče ogniti se vojski med samimi Serbi, in res so se kmalo srečali orožani ljudjé raznih plemenitašev z Volkašinovimi vojščaki. Res, da je bil Volkašin premagan, ali to mu ni mnogo škodovalo, on se je obderžal in uterdil v deželi, ki jo je s silo prevzel.
Sčasoma je premagal vse nasprotnike in Uroša je tako pod sé spravil, da je bil samo senca vladarja, da je bil car samo še po imenu; vso oblast je imel Volkašin v rokah. Sin silnega carja Dušana, naslednik velikega serbskega carstva, potomec slavne rodovine Nemanjske ni imel nič svojega: serbske zemlje so porazdelili med sé grabežljivi plemenitaši, carsko oblast je po sili sebi prisvojil hudobni Volkašin; Uroš je živel od njegove milosti, ker mu je bil Volkašin dal kos zemlje, da se od nje živí. Uroševo stanje je bilo joka vredno, prežalostno: njegov oče je zapovedoval milijonom, s svojo močjó je podiral carstva, on pa ni imel s čim, da zadosti vsakdanjim potrebam. Uroš je bil podoben detetu, ki je prejel od roditeljev silno blaga, pa je zató vendar le primorano, da se živí s svojim potom, ker so njemu zapuščeno
