V.
O plesu iz vsakdanjega življenja.
O plesu iz vsakdanjega življenja.
V Gorici velikonočni torek 1864. — Hvala Bogú, zopet smo doživeli veselo veliko noč. Aleluja, Kristus je od mertvih vstal. In kakor upati smemo, vstal je tudi marsikak grešnik iz groba svojih pregreh in se sedaj zopet veselí v preserčnem naročji našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je za nas kot najboljši pastir do zadnje kapljice svojo presveto kri prelil. Aleluja! z veliko nočjó se poslavlja od nas tudi otožnost zimskega časa, cela narava se zbuja in se berzo na noge rahljá; kmali, kmali se bo odela s svojo pomladansko odejo; kmali se bo ovenčala kot krasno prerojena nevesta z venci in šopki dobro dišečih in čudno opisanih cvetličic. Aleluja in veselje! tudi godci in piskači razpravljajo in čistijo že svoja orodja in ubirajo strune, že se vadijo za »Walzer«, za »Polko«, za »Mazurko«, za kaj tacega in enacega. Pač veselje in zopet veselje! zakaj zopet se bo plesišče odperlo, brejarji se bodo zopet razstavljali, in sukala se bo zopet vesela rajda plesavcev in plesavek skoraj tako hitro in naglo, kakor una truma brezskerbnih otrôk na konjih lesenih imenovanega »Ringspiela«, se vé da med gorečim ukanjem in ploskanjem: juhuhu! hopsasa! — Čudno, pač čudno: plesišču, godcem in piskačem veselo
