tujega jezika, kterega govoré dostikrat gospoda v naših krajih, sramovaje se krotkega domačega; hotel je pa, da bi se mu sin Štefe izučil in nosil suknjo nekdaj, kakor gospodje uradniki iz kancelije. Zató napreže neki dan konja in pelje sina v Ljubljano v šolo. — Ali že znan prigovor je, da se učenec ne uči rad, ako mu gre vse po volji in po želji. Butkovemu Štefetu je bilo dobro. Oče mu je dajal denarja, kolikor je hotel, mati je ljubemu Štefku skrivaj tudi še precej dodala, tako da ga ni bilo hujšega pijančka v beli Ljubljani od Štefeta Butka, ko je malo odrastel. Imel je lepo kerdelce dobrih pajdašev, ki so mu iz serca radi pomagali zapravljati denar po kerčmah in drugih luknjah; zmerom več in več mu je bilo treba. Nevednega očeta Butka starega Kozma, je znal prevariti in izsesal je iz njega veliko denarja. Na zadnje pa še ni bilo zadosti in je delal dolgove, ktere je moral potlej oče povračati. To je bilo čez dolgo let perva žarjavica za Butka. Tožili so mu ljudjé sinka zmerom bolj in bolj, da je poreden, to ga je peklo neznano; vsi tolarji, vse blago mu ni moglo prave tolažbe dati.
Bil je Štefe njegov edini sin, on sam se je bil postaral; vse bogastvo, ki ga je bil pridobil in pridobival dan na dan, bilo je njemu namenjeno.
Štefan Butek učenec pa se je bil neko noč napil in v pijanosti pobil skoraj do smerti nekega druzega mladenča. Ni mu bilo torej več ostati v svoji dozdanji tovaršiji, kajti izpodili bi ga bili, zató se zapiše sam v vojake. Kterih hudobij še dozdaj ni znal, teh se je izučil med novimi tovarši. Oče ga je pustil pri vojacih eno leto, češ, naj bo, naj se bode izučil, da bode vedel, kaj je svet.
Ali ko bi ga bil kdo prašal, je-li srečen v svojem bogastvu, ne vemo, če bi bil priterdil. Cele nočí ni spal. Razposajeni sin mu je spanec jemal. Na-nj je mislil, in skerbelo ga je, kaj bo še iz njega. »Ali bi bil moj sin tak, ko bi bil jaz ostal črednik?
