njimi potegnil; alj ne verjami vſim; radi radi lashejo. Ismed ſto ſe je teshko na eniga saneſti.
˛Skerbelo je ſtariga Tobija, koga bi ſvojimu ſinu na pot sa tovarſha dal; tudi tvoje ljube ſtariſhe in oſherbnike mozhno ſkerbí, kako ſe ti bo ſhe po ſveti godilo. Ljubesniva Ana Tobijetova je milo jokala, ter ſe sa ſvojiga ſina bala. Oh, kdo bi ſe tudi ne poſolsil, gledati nedolshniga mladenzha, lepiga ko shlahnto drevze v' boshjim verti, po ſvéti pa videti ſovrashnikov toljko, ki te zhakajo ino sapeljati shelijo! Tvoji ſtarejſhi s' tebó ne morejo, bratje ino ſeſtre tvoje te sapuſtijo, ſamo tvoj Angel varh te ſpremlja od sibele do pokopaliſha kakor mladiga Tobijeta, naj ſi ga ravno ne vidiſh. Oh, poſluſhaj njegov glaſ, vbogaj nja vſaki zhaſ, kar te vuzhí!
Prijasen glaſ sveſtiga Angela varha lehko v' tih bukvizah bereſh, ino po njim ſrezhen pot ſposnáſh, kateriga te on vuzhí. Naukov ne sanizhúj, ki ti jih bukvize dajo; poſnemaj isglede, ktire ti kashejo. Hodil boſh zhres hribe ino doline, ſe vosil po ſuhim ino po morji, pa vſelej ſrezhno, ako naukov ne sanemariſh, ki jih v' tih bukvizah bereſh. Lehko ſe boſh vſake nevarſhine branil, lehko sognil vſake neſrezhe, ako boſh sveſto ohranil, kar boſh bral. Angel boshji te bo pripeljal na Ozhetov dom v' ſveto nebó, kjér boſh veſelo vshival, kar ſi po poti shivlenja dobriga ſtoril.
