Stran je bila lektorirana
s' njimi kvantà, on s' nezhiſtoſtjó barantá ino bo hitro ſvoje ſerze predál. S' shenſtvam neſramno govoriti ino pa duſho vbiti je vſe eno; sa to pravi ſv. Pavl, de ſe kaj takiga ſhe imenovati med kriſtjani ne ſmé. [1] — Kdor deklizham sapeljive obljube dela, ſi teshek kamen na ſvojo veſt navali, ino ne vé, kdaj ſi ga bode odvalil. [2]
- ↑ Ef. 5, 3.
- ↑ Na Nemſhkim je bogatiga shupana ſin, Konrad, sa Rosaljkoj hodil; ki je bila poſhtena hzher vbogiga teshaka (taverharja), ino ji je obetal, de njo bo vsel. Ona ſe mu brani, ker bogati ſtariſhi dovolili ne bojo, de bi tako ſrotizo vsel. Mladénzh pa roko k' nebeſam povsdigne, ino ji perſeshe rekozh: „Rosaljka! alj kdaj tebe sapuſtim, in kako drugo vsemem, naj moje koſti nikdar ne ſperhnijo; koſt ſe naj koſti dershi, ino jes per mertvih pokoja ne najdem.“ Sapeljal je vbogo dèkelzo, pa jo tudi hitro posabil. Bogato hzhér imenitniga kmeta je vsel, vbogo Rosaljko pa v' ſramôti ino revſhini sapuſtil. — Konradu ſe je nekoljko zhaſa dobro godilo, alj v' ſerzi ga je le zherv grisel, de je Rosaljko sapeljal. V' kratkih letah ga je ſmert pobrala. — Oſemnajſt let po tem je bila Rosaljka na neki goſtiji (ohzeti). Dobrovoljzi ſo ſi sa kratek zhaſ vſe to ismiſhlali. Nekimu noroglavzu na miſel pride, de pervi, kteriga verſta sadene, mora v' koſtenjak (karnar) jiti, ino koſteniga mosha v' hiſho prineſti. Bile ſe namrezh zele koſti, bi ſo njih pogrebniki iskopali, ino v' koſtenjak poſtavili, kér ſo ſe terdno ſkupaj dershale. — Igra sadene nekiga terdniga korenjaka, ki hozhe pokasati, de ga ni ſtrah. Hitro v koſtenjak tezhe, ino koſténiga mosha v' hiſho prineſe, ter ga v' ſredo med dobrovoljze poſtavi. ˛Strah ino grosa vſe obleti. — Goſpodar med ſvate ſtopi, ino jih ojſtro poſvari, rekozh: „Ni prav, de tiga ſromaka v' pokoji ne puſtite. Zhe ſo ravno le ſuhe koſtí, Bog vè, kako ſe njegovi duſhi godi. Vſak naj satorej koſtniku roko podá, ga sa samero proſi, ino en ôzhe naſh sa njega pomoli.“ ˛Svatjé vbôgajo, in koſtenimu moshu deſno podajo. Kedar pa verſta na Rosaljko pride, ſe sazhne braniti ino bledeti. Barajo njo, zhe ga posna? Ona pravi, de ſe ji snan dosdeva, sgrabi poſiloma koſteno roko ino rezhe: „Konrad, jes ti odpuſtim.“ Ko bi trenil na to beſedo koſti raspadejo. — Kedar ti ſvatjé od ſtrahu odéhnejo, jim Rosaljka pové, kaj ji je bil Konrad priſegel, dopolnil pa ne. Goſpoſka, ki je to svédela, je sapovédala, sopet koſti pokopati. — Gorjej sapelivzam, ki ſladke obljube delajo, pa njih dopolniti nozhejo alj ne morejo! ˛Solse sapelane nedólshnoſti v' nebo vpijejo (Aus dem Aufmerkſamen. Gräß 1834 Nr. 130.)
