nedolshoſt ſe bode ſvetila vékomaj. Ni vezhi ſrezhe pod ſonzam, kakor shiveti v' vedni zhiſtoſti, pa tudi prijétniſhiga daru mladenzh Bogu nima prineſti, kakor zhiſto deviſhko shivlenje.
Vſako drago blago ſe mora dobro varvatí, de ſe ne sgubí. Sa koljkor vezh ſveta zhiſtoſt veljá, sa toljkor vezh hudih ſovrashnikov imá, kteri njo jiſhejo mladenzhu satreti. Tudi ôſe ino ſovrashni ſèrſheni ſe nar shlahnejſhiga ſadu nar rajſhi lotijo. Od takih duſhnih tolovajov govorí ſv. Peter, de okolj hodijo, kakor rujovezh lev, ter jíſhejo, kogar bi posherli. Potreba nam je tresnim biti, zhuti ino jim terdno soperſtati. [1] Velik saklad (ſhaz) pravi ſv. Pavl, nóſimo, pa v' ſlabih perſtenih poſodah. [2] Pot naſhiga zhaſniga shivlenja je poln nevarnih ſpotík ino globokih prepadov. Mladénzh, ki ſe dobro ne varje, ſe lehko ſpotekne, v' jamo pregrehe pade, ino rahlo poſodvo zhiſtiga ſerza potruple; glash pa, ki ſe enkrat vbije, nikdar vezh zel ne bo. Rastergana ſuknja ſe ſzer okerpa (oſhije), pa zela ino nova ni vezh; ravno tako duſhno oblazhilo ſvete zhiſtoſti, ako ſe enkrat oſkruni.
Oh, koljka shaloſt — koljka neſrezha je sa mladenzha, ki v' greh sapelján nedolshnoſt sgubí, in ſvete zhiſtoſti lepo oblazhilo rasterga! Kako majhno je ſhtevilo odraſhenih mladenzhov, ki bi ſhe tako ſrezhni bili, po poti nedolshnoſti hodili, ino priſhli s' nebeſhkim venzam (krenzam) ſantiſhtva v' vezhno shivlenje! — „˛Shroka
