ſlushil sveſto ſvojimu Bogu, pa tudi goſpodarju je pridno delal. Turzhinja, njegova goſpodinja, pridniga Vinzenza ſpoſhtuje, kjér je toljko pohleven ino sveſt ſlushavnik bil. Rada ga poſluſha od kerſhanſke vére pripovedati, ſhe rajſhi zhuje, de ji kako ſveto péſem sapôje. Tudi na polji ga je objiſkala, ino on ji kak pſalm, alj pa ſveto ſpévanje od matere boshje: „Zheſhena ſi Kraliza!“ sapél. To poboshno pétje dobro sheno toljko vneme, de je svezher ſvojimu moshu ojſtro ozhitala, ino djala, de ni prav ſtoril, kerſhanſko véro satajiti, od katire je toljko lepiga ſliſhala. „Toljko veſelje ſim obzhutila, je turzhinja rekla, de ne vupam vézhiga v' raji ſvojih ozhetov vshivati.“ — Tako lepa péſem goſtokrat vezh premore, kakor ſhe toljko lepa prídiga, ino Bogu ravno tak dopade, kakor nar lepſhi molitva.
Goſpodarja ſo beſede njegove shene sa Jesuſa ſpet toljko oshivele, de je ſklenil s' goſpodinjó, ino s' ſvetim Vinzenzam na Franzoſko pobégniti. ˛Srezhno ſo ſe v' Franzoſko prepeljali, kjér je bila turzhinja kerſhena, njeni mosh, Vinzenzov goſpodár, pa v' kerſhanſko zérkev sopet ſprijét. ˛Sv. Vinzenzi je po tem ſhe dolgo lét v' Parisi prebival, imeniten ozhe vbogih in sapuſhenih ljudí. Naredil je ſveto tovarſhijo duhovnih bratov, ki ſo nevedne kmete vuzhili ino ſkerbeli sa njih poboljſhanje; napravil drushino vſmilenih ſeſter, ki ſo po hiſhah bolnikam ſtregle is gole ljubesni do Boga ino ſvojiga blishniga. Tako je ſkerbel gréſhnikam
