bres pomozhi puſtiti; zhe jim ſhe ni samujeno. Veliko je nedolshnih ino na pameti bolnih, ki ſo naſhiga vſmilenja vredni. To nam ſv. Martin pokashe.
˛Svetiga ſlushávnika boshjiga ſo kríſtjani Turonſkiga meſta v' Franzoſkim ſvojiga ſhkoſa isvoljili, de ſe je ravno te zheſti branil. Bil je, kakor nekdaj ſerzhen vojſhák, tudi sdaj ſkerben duſhen paſtir. — Po vſih krajih ſvoje ſhkofije hodil je, ljudi vuzhíl ino delil ſvete sakramente. Poſebno je ſkerbel sa zhéſt ino lepoto Bogu poſvezhenih zérkuv. Kedar je ſtopil v' vesho boshjo, ſe je ſvete grose veſ treſil, ter je djal: „Kaj bi ſe ne treſil, ako premiſlim, kako pred velizhaſtvam nar Viſhiga ſtojím, pred Bogam ino ſvojim ſodnikam.“ — Videl je ſhe veliko nevérnih malikvavzov, ino v' ſerze ſo ſe mu vſmilili. Kedar jim je neki dan ſvet evangelj osnanoval, prineſe shaloſtna mati ſvoje mertvo déte pred njega ino ga poproſi, rekózh: „Vémo, de ſi prijatel boshji; daj mi ediniga ſinka shiviga sppet.“ ˛Sv. Martin poklekne v' prizho vſih, moli, ino dete ſpet oshiví. Vſi ga hvalijo ino ſe dajo kerſtiti.
Kedar je ſv. Martin po desheli hodil, vgleda oſtrisheno ovzo, íno pravi: „Imela je dve ſukni, ino je dala eno zhloveku, ki nima nobene. Poglejte, ovza naſ pomni evangelſkiga nauka. Tudi mi ſtorimo tako!“ — Drugi pot je ſrezhal vſiga rastèrganiga ſvinjarja, ki je sa zeſtoj ſvinje paſil, ino hudo simo ogrebal. „Poglejte, je
