de je lohkejſhi ſe njihovih hudobji priváditi, kakor ſlabe tovarſhe hudiga odvaditi. — Le ſamo dva pota ſva v' meſti posnala, perviga v' zerkvo k' vuzhenikam potrebne modróſti. Na poſvetne dobre volje, kratkozhaſe in pojédi niſva pota védla, in vſe take potrate drugim prepuſtila. Naju nar vezhi prisadeva ino nar viſhi ſlava je bila ta, de ſva ſe kriſtjana imenovala, ino v' reſnizi bila.“ — Tako ſv. Gregor pripoveduje. Kaj ſe pa od ſedajnih ſhtudentov prepogoſto ſliſhi in vidi?
Nedolshni sapuſtijo mladenzhi ozhetovo hiſho ino ſe v' meſtne ſhole podajo. Ozhe in mati, bratjé in ſeſtre pojiſhejo ſvoje ſledne krajzarje jim pomagat. Po meſtih pa sapelivih tovarſhov vſe gomesni, (gomeslá) ki ſe jim prijasne délajo, ino jih v' ſvoje pajdaſhije vadijo. Po takih ſe navuzhijo jigrati, neſpodobno govoriti ino neſramne rezhi vganjati. Po dnevi ſe malo vuzhijo, po nozhi v' kaſeteríjah ino v' oſhtarijah bedíjo; nikdar ni dnarjov sadoſti. Po novih ſhegah ſe drago oblazhijo, dobro jedò ino pijejo, ſtarejſhi pa doma ſtradajo; bratjé ino ſeſtre bôſi hodijo. Kedar taki ſholzi o prasnikih damu pridejo, jih she veliko moliti vezh ne sna, hudobíj pa toljko véjo, de je poſhtenih ljudi pred njimi ſtrah. V' zérkvo jiti, roke povsdigniti ino moliti, jih je ſram: ſe pohajati ino neſpodobno norzhvati, miſlijo de je po goſpoſko ino lepo. Taki ſo duſhna kuga sa domazho okoljzo; hitro ſe
