dovolj, pa ne mirne veſti; bil je greſhnik, ino greſhni pokoja nimajo.
V' trideſetim leti ſvoje ſtaroſti sazhne ſvoje smôte ojſtro premiſhlovati; vidi ſlabo sadershanje krivoverzov, ki ſo ga môtili, in ſvoje gerdobe ſposnava. ˛Sliſhati, kako lepo Milanſki ſhkof ſv. Ambrosh pridigje, ga hodi tudi poſluſhat. Boshja beſeda ga v' ſerze prime; on ſposnà ſvoje pregrehe, ino pravovérn kriſtjan biti sheli, alj bil je veſ v' pregreſhne ſlade sakopán, ino slo teshko mu je bilo ſe jih isnebiti, kakor ſam govorí: „Vlazhil ſim ſvoje teshko shelesje (hude navade) sa ſebó, pa ſim ſe vender bal, ſí ga rastergati; ſhe ſliſhati niſim mogel kogá, mi ſveto zhiſtoſt hvaliti; zlo branil ſim ſe mu, ki mi jo roko podajal, me ſushnoſti reſhit', ktero ſim ljubil.“ — Koljko mladenzham ſe v' pregrehi ravno tako godí. Lehko je lehko ſe v' saderse saviti, ki ſo ſkrivno naſtavljene; teshko pa teshko ptizhu vjiti, ki ſe na limanze vjame. Alj kar ljudem mogozhe ni, je Bogu lehko.
Zhedalje bolj nepokojno je Avguſhtinovo ſerze prihájalo; jiſkal je v' piſmíh poſvetnih modrijanov pokoja, alj ni ga najdil. Sazhne ſveto piſmo brati, ino sazhelo ſe mu je ſvitati. Potrebo, ſe k' Bogu poverniti, ſposnà, alj pregreſhno shivlenje ſe mu ſhe opuſtiti ne da; godilo ſe mu je kakor saſpanzu, kteriga kdo budí, kakor ſam pravi: „Sdaj sdaj bom, ſim djal; pa
