VII.
Dvoje ſholarjev gre ſhushit.
Dvoje ſholarjev gre ſhushit.
Poſledne dni ſtariga leta ſe je drushina ſelila. Vſe krisham ſo omare in ſhkrinje vosili. V tiſtim kraji je ſhega, de vſakteri, 'ki is ptujiga v' ſaro pride, ſe s' ſvojim goſpodarjam goſpod ſajmoſhtru sglaſí, ſe v' farne bukve sapiſat. Kdor ſe is fare preſeli, ſe pride sahvalit, ino pové, kamo, faro sapuſtivſhi, pojde. »Paſtirji morjo ſvoje ovzhize posnati ino sa nje védeti — ſo goſpod ſajmoſhter djali. — Vſak poſhten goſpodar naj ſvoje pripelja, ki jih is ptuje fare dobi!« Ako ſe pa kdo domazhih mladenzhev alj ktera deklet is farne obſege drugam ſlushit odpravi, gré popréj v' ſvoji domazhi zerkvi k' ſpovedi ino k' ſvetimu obhajilu, potem ſe goſpodu ſajmoſhtru (kar jih je ſholarjev, tudi goſpod kaplanu ino uzhitelu) oglaſi, ter ſe jim ſpodobno sahvali.
Ravno ſe nedelſkih ſholarjev dvoje v' ſlushbo odpravlja. Florjanova Mariza is Loke gre na Polane sa hiſhno k' neki veliki oſhteriji; ˛Shimonov Tonej is veſele Brese sa kozhjasha k' Novograjſkimu goſpodu, den hoda dalezh. Is zérkve prideta v' ſholo ino od ſvojih tovarſhev in tovarſhiz ſlovo vsemeta. Po opravili Mariza k' goſpod ſajmoſhtru gré, ter jim roko poljubi, rekozh:
„Veliko zheftivredni goſpod fajmojſhter! lepo ſe jim ſahvalim sa vſe nauke, ki ſim jih ſliſhala — sa vſe dobrote, ki ſim jih prejela, poſebno pa sa ozhetno ſkerb,
