Divica ga gladi ob strani in spred, -
Solzice tečejo po licu ji vred.
„Sva bila tovarša vseskozi midva,
Si zvesta prijatla, otroka obá,
In sva se ljubila iz serca, kaj ne? —
Otročje te dobe pogibnule ste.
Ti kmalo si stresal slobodno celó,
Kraljevo, obrašeno z grivo, glavó;
Ja rasla sim tiho, ta stas je visok,
Ti vidiš de nisim ko nekdaj otrok.
Otrok de bi bila, prijatel ti moj,
De mogla živeti bi vedno s teboj!
Gorjé mi, zastonj je, doveršeno vse,
Na tuje mi s tujcam koračiti je.
Mu planulo v glavo je, lepa de sim,
Je snubil, je zmagal, mi iti je z njim; —
Med lasmi je venec, overnuti ni,
Britkosti so v sercu, vse solzne očí.
Ti res me razumišl Ves gnjev si in stud.
Nežalno se vedem, umiri se tud;
Tam vidim ga iti, ki ženin je moj,
Poljubek ta zadni, le tá — je še tvoj.
Ko zdaj se dotakne ga z ustnico tak, —
Zaškriplje, se strese na enkrat levnak,
Približa ko ženin rešetki se plah,
Nevesto prešine ko merzlica strah.
León tik izida, rep skrivljen v obroč,
Na stražo se vstavi, zatuli na moč,
Ukaže mu ona, ga prosi, grozí,
León pa po koncu o vratah stojc.
In zunej naraša klicanje, ropot,
Med glasi razločno mladenča navod:
„Po puško! orožje! usmertil ga bom!"
Razdražen divjak pa zarjove ko grom.
Nesrečnica tvega se, bliža se vrat,
León ves premenjen jo zgrabi nakrat;
Berneči zakrič le se čuje in zdeh,
Raztcrgana v luži kerví je na tleh.
