Pešeno to uro deržite na moč,
In glejte pazljivo na pesek tekoč.
Le skusba je vse to, pa mislim de v prid,
Vam znan je začetek, ja vidim izid: —
„Sic hocus pocus bracádabrá!
Sva tukej, mi mislite v čaru de sva."
Šeptala ta reč mu iz ust je ko sanj,
Gledaje ga stermo v tem — dihnul je nanj,
Vse zgine Anzelmu, vid, sluh, in otip,
Je stal ko na stolpu iz škajolc kip.
II.
Poslanci so došli: Anzelmo začuj!
Ti škof si izvoljen, se sreče raduj,
Govori vladika! Veselja al mah
Ne zmane te v pleve, ne treši te v prah?
Lupine te stergane buti na stran,
Za gizdo ti niso, zasrambi ne v bran,
Prebleka le svilnata, dragi škerlat,
Ti kinči prihodnič osebo in grad.
Na vrat pa obesi blešeči ta kerst,
Demantni obroček natakni na perst;
Doveršen, Anzelmo, obleci ornat,
Pokaži se nam ko ponosni prelat!
In glej, ko poslopja privajen je bil,
Se dom tak prijazno okrog je blešil,
On svitlo v naslombo ob oknu se vpre,
In tehta okrožje, kaj vredno de je.
Skor bil bi gredoče zaklical na glas:
Derhal ti nevkretna! ozrí se na nas,
Anzelmu poslopje to kak se mu vda?
Kdo meni priličniga tiča pozná?
Pa zdaj preveliko se zdi mu na mah,
Je bilo samote v samoti ga strah;
Naenkrat je prišla — — sestrična za njim,
Ki znana v Toledi že bila je vsim.
Prevzetna, vtisljiva, ošabna ta stvar,
Sestričnam te sorte to splošni je dar,
