Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/254

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Daj, de zadenem ga tam, de sulica v živo ga trešne,
Ki me je ranil poprej, bahal in prekričal okrožje,
Sončne svitlosti de več ne bodem užival veliko.

Tako zdihuje junak, usliši ga Palas Atena,
Zlajša mu celi život, kolena, obramje i glavo,
Stavši mu blizo v dotik besede te krilate reče:

Verni se mi, Diomed, k pogumnima boju s Trojanci,
Serce navdam ti ta hip z očetovo žarno krepostjo,
Tideju bodi enak posledne do pike junaku.
Tmino razjasnim očes, ki slepi navadno človeka,
Tako de zdajci poznal boš boga i smertniga moža.
Ak ti približa se bog in hoče zaplesti v prepir te,
fil Vari enacih se borb, pogubne za tebe bi bile;
Samo če Venera ti približa se v žaru boritve,
Tisto zagrabi na moč, kar želja te mika jo bodi.

To zgovorivši in glej! že zgine mu Palas Atena.
Urno nazaj Diomed poverne se v predno šumenje,
Plamen je bil že poprej, z nasprotnikam biti se verlo,
Sada ga trojni pogum navdaja ko gorskiga leva,
Ki ga nastreli pastir ovčice na polju čuvaje,
Ravno ko skoči v ograd, do smerti pa ga ne zadene;
Serd le mu hujši zbudi, ne tvega se braniti čede,
Urnoma skrije se v hlev, ovčice v okrožju bežijo.
Kmalo razdjane ležé, nektere raztergane v kose,
Un pa ko strela denrí čez graje po polju v gošavo;
Tako divjá Diomed protivne med verste upaljen.

Pervič Astinaja vžgè, po temu Hipénora vodja,
Sulico mu zasadí v bradavico na persih kosmatih,
Unimu ramo na mah odseka žvižgavno z jeklenko,
Ločena roka de koj odferkne telesu v deljavo.
Te zapustivši vmorí Abasa, po temu Polida,
Sina Evridona dva, ki sanje je svetu razlagal.
Tema, ko šla sta, sivor pa sanj ni veljavno razložil,
Tak jima vzel Diomed je blagor živetja i zmage.
Ksanta in Toona zdaj, Fenopova sina, podil je,
Poznika bivši obá, pozneji ni nikdo rodil se,
De bi podedoval bil od starosti perhliga sivca.
Ta dva dospè, obema na mah življenje odpíhne,
Tako de v tugi sivor in žalosti clo zapušen je;
Ni se pripetilo mu, de bila iz borb se otela,
Tujci razdelili so med sabo imetje njegovo.

Žlahtnika Priamu dva, ker Dardanionca sta bila,
Zgrabi na vozu potem, Ehemona zravno Kronija;