Stran:Glasi domorodni.djvu/84

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana


„„Ko nebesa večne slave,
Te cvetlice čistoplave
lepe so plavičice.
Kakor zvezde neba cesti,
Moraš biti vedno zvesti,
Vreden sin Slovenije!““

Serčno reče — rožce zveže,
Sinku jih na serce vleže,
Jasno vzdigne mili glas:
„„Mali sinček, sinček zali
Zvesto ljubi, zvesto hvali
Rožce te, življenja čas!

V žitu zvesto vkup rasejo,
Z njim objete, z njim padejo,
Kadar serp odseka jih; —
Tih zato vzemite znakov
Kar vas serčnih je junakov,
Na slovenskim rojenih. —

In ko vlečejo težave
Se brez mira, se brez sprave,
Nad preljubo materjo:
Z njo junaško se deržite,
Jo rešite — z njo padite,
Ak zapusti jo nebo! — ““