Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/268

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


»Motijo ſe tiſti, kteri miſlijo, de sedinjen s’ Bogam je le tiſti, ki je va-nj samaknjen in ki ga vshiva. — Pravo sedinjenje s’ Bogam je to, de podvershemo ſvojo voljo v’ miſlih, v’ beſedah in v’ djanji, boshji volji; in takrat je naſhe sedinjenje s’ Bogam popolnama, kadar je naſha volja odlozhena od vſih rezhí, in le na boshjo voljo navesana, tako de ſe ne gane drugazhi, kakor po boshji volji. To je pravo in gotovo sedinjenje s’ Bogam, ktero jeſt smiram shelim, in Goſpoda vedno proſim, de bi mi ga dodelil. — Ah, koliko naſ je, ki od tega govorimo, in ſe nam sdi, de nizh drusiga ne shelimo, kakor to. Ali mi reveshi! kako malokteri do tega pride!« — Tako govori ſ. Teresija.

Ravno leta ſvetniza ſe ni mogla sadoſti sazhuditi, kadar je premiſlila, kako velika je ſrezha, ki jo zhlovek vshiva, kteri ſe s’ ſvojim Bogam sedini, in kako neſkonzhne ſo shelje, ki jih Goſpod Bog ima, naſ s’ ſaboj sedinjene viditi. Torej je leto sedinjenje s’ Bogam tako neisrezheno shelela in iſkala.

˛S. Janes kerſtnik je od ſvoje mladoſti smiram v’ puſhavi shivel. Bogu ſamimu je snano, kakó neisrezheno je bilo njegovo ſerze vshgano s’ ljubesnijo do Svelizharja, ko ſhe rojen ni bil, in kakó rad bi bil smiram per njemu oſtal; ali ker je bil veſ na boshjo voljo navesan, je oſtal vedno v’ puſhavi po boshjim povelji, bres de bi bil le enkrat priſhel ſvojiga nebeſhkiga prijatla obiſkat. ln po tem ko ga je kerſtil, ni sa njim ſhel, ampak je oſtal per ſvojim opravilu, kteriga mu je bil Bog ukasal. — Ah, kakó