Pričakovanja (Jarc)

Pričakovanja (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Slovenski narod, 20. april 1924 (57/92), 11
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Iz palač in svetišč, iz tovaren in učilnic, iz kolodvorov in pristanišč, (o, da bi bil slep!) noč in dan, dan in noč preži večno grozni obraz troglodita, zeva strahotno spačena podoba zveri. Vidim rajanja solncu na čast, noči na čast, pomladi, poletju, jeseni in zimi. Nekoč sem se divil plesom in igram in hvalnicam in molitvam — (o, zakaj sem se srečal s samim seboj!) in sem plesal in pel in igral v zboru tisočev ...

Dolge so procesije, pozvanjajoče v nebo, ozarjajoče novega človeka, glasne so prošnje in daljno tihe so molitve ... in vendar ne morem verjeti ... ker: ker slutim obraz, ki noč in dan, dan in noč preži na to božjo zemljo, strahoten zmajski obraz človeka — troglodita ...

II.

Videl pa sem človeka, v najgloblji oduševljenosti, v najblaznejši vznesenosti: in to je bilo takrat, ko je sovražil, ko je ubijal ...

Kaj morem zato, če mi ne zgine spred oči podoba Kajna, če me plaši valovanje brezkončnih oceanov krvi, če mi žvižgajo skozi gozde živčevju blazni kriki tulečega človeka ...

Čemu ves nakit, ki so ga stkala stoletja, čemu vsa barvila in lepotila, za katere so beli ljudje razdejali tihe pokrajine vztočnih dežela ... še groznejši je spačeni obraz vrtoglave množice, ki se druži le v sovraštvu ...

III.

Je človek: bel kot solnčna pesem, vodoraven kot gladina morja, navpičen kakor nevidni svetilnik, na čigar vrhu mirno gori severna zvezda ... ali je sam, tih, brezglasen ... in čeprav jih je tisoče, so vsi le nevidna družba, razprostrta po vsemirju zemlje ... držeča se z nevidnimi rokami ...

In v teh je vstajenje in v teh je velika noč morda danes, morda jutri, morda vsako uro, vsak nihaj na večni uri ...

Zemlja jim je nevesta in mati solnce jim je brat in oče ... nebo jim je godba in počivališče …

O, kedaj se vtelesijo njihove sklenjene roke da bodo misli zapele in zazvonile v vsešir, da bo zemlja oživela v bajno zavest skrivnega spočetja božje misli ...?!