Pazljivi služabnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pazljivi služabnik.
Anonimno
Izdano: Domoljub 17. november 1892 (5/22), 268
Viri: dLib 22
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospod Ivkovič je bil zeló čuden mož. Sitnostij njegovih ni bilo skoro mogoče našteti. Vzlasti so imeli pred njim mnogo trpeti njegovi služabniki. Zato pa je imel tudi skoro vsaki mesec druzega slugo. − Tako ob neki priliki nastopi pri njem v službo nov služabnik. Gospodar ga pokliče k sebi ter mu reče: Poslušaj me, prijatelj, jaz nisem hud človek, vendar jaz nimam veliko besedi. Treba me je torej dobro razumeti, ako spregovorim kako besedo. Če bom n. pr. rekel: »Prinesi mi britev,« moraš ob enem prinesti gorko vodo, milo, čopič, ruto, sploh vse, kar je potreba, da se človek pošteno obrije.

Nekaj časa je res šlo vse po sreči in ljudje so že govorili, da morda ta služabnik cela dva meseca ostane pri gospodu Ivkoviču. Nekega dné pa gospodar zboli in ukaže služabniku, naj gre po zdravnika. Sluga hitro odide. Mine pa ura, a njega le še ni nazaj. Še-le čez tri ure se je vrnil. − »Kje pa hodiš toliko časa, jaz bi bil med tem že lahko umrl,« reče gospodar nevoljno svojemu služabniku. »Jaz sem delal le po Vašem naročilu, ter oskrbel vse, kar je potrebno pri nevarni bolezni. Šel najprej k zdravnika, potem k notarju, ako bote morebiti napravili svojo oporoko in naposled sem šel k oskrbovalcu pogrebov, da naj bo za slučaj, ako umrjete, pripravljen.« — Gospod Ivkovič se je kar stresel na postelji, ker sedaj mu je služabnik le prenatanko dopolnil njegovo kratko naročilo. Od tedaj je gospod vselej jasno povedal vse, kar hoče in zato je omenjani služabnik ostal pri njem zadovoljen mnogo let. − Pač dobro nevarno bolnemu človeku, ako ima prijatelja, ki ga opomni na njegovo smrtno nevarnost in na to, da naj vredi svoje časne in dušne stvari. Kdor bolniku zakriva smrtno nevarnost, ta je njegov največji sovražnik. Tukaj se ga boji pretrašiti za par trenotkov, a ne boji se, da bo vsled njegove krivde moral morebiti na onem svetu trpeti vekomaj.