Naši dijaki
| Naši dijaki, burka v dveh dejanjih Dragotin Kette |
Kot literarno-historičen prispevek objavil ob pesnikovi petdesetletnici dr. Pavel Strmšek
| |||||||||||
OSEBE
- KOREN, kmet
- SMUKOVIČ, dijak
- LIPOVEC, dijak
- MANDELC, dijak
- MODRIJAN, dijak
- VODOPIVEC, krčmar
- AMBOSOLAR, prodajalec srečk
- COMESTA, Lah
- PODPLATAR, čevljar
V ostalini graškega vseučiliščnega profesorja dr. Karla Štreklja se je našel zvezek z napisom: »Naši dijaki. Burka v dveh dejanjih, spisal Drag. Kette«*). Kettejevo ime pa je žal zelo poškodovano, naravnost nečitljivo; pripisal ga je vnovič neki A. (Anton. Andrej?) Štrekelj s pripombo, da je on Kettejevo ime izbrisal tako na naslovni kakor na zadnji strani rokopisa.
Pisali sta očividno dve roki. Prvi pisec se je trudil lepo pisati (rokopisa strani 1—24)., medtem ko je drugi, — po pisavi najbrž Kette sam — bolj hitel (strani 25—30). Med obema deloma so iztrgani trije listi, znamenje, da je konec prenarejen; Kette pač ni bil zadovoljen s prvotnim koncem in ga je popravil. Burka, ki nima posebne literarne vrednosti, je prirejena naravnost za dijaški oder, saj ne nastopa niti ena ženska oseba. Morda bo ta-le izdaja komu oživila spomin, da nam pove, kedaj in ob kaki priliki je Kette to burko napisal. Dr. P. St.
*Prim. Ljubljanski Zvon 1918. str. 297.
PRVO DEJANJE[uredi]
Prvi prizor[uredi]
Dijaška soba: po stenah majhne slike, v sredi miza s stoli. Na mizi so razmetane knjige. Kmetič potrka, ker se nihče ne oglasi, vstopi.
KMET: No — kje pa so vsi, ni-li nobenega doma? Nekoliko znano se mi zdi, mislim, da je tukaj naš »štedent« na stanovanju. Tristo zelenih! vse bi mu lahko pokradel… No, no — pobožni pa so, ta-le mati božja — gleda na cesaričino podobo— je prav lepa, Bog ve, kdo jo je naslikal. Nekaj pa je vendarle pozabil, »šajna« ji ni naredil. Pa imajo toliko knjig, nikoli jih nimajo dosti; oni dan sem moral zopet jedno kupiti našemu »štedentu«, pa je rekel, da bode v kratkem zopet drugih treba. No danes jih bom že lahko, saj je bila dobra kupčija ... Pa res ni nobenega doma, kje so vendar?
Drugi prizor[uredi]
MANDELC: vstopi: Kaj pa je oče?
KMET: K Jaki sem prišel, saj je tukaj na stanovanju, ne-li?
MANDELC: H kakemu Jaki, kako se pa piše?
KMET: I—k našemu Jaki, prav Jaki, saj poznaš našega Jako, ne, ki »štedira« za gospoda? .... Pa v »gamazjo« hodi.
MANDELC: V ktero »gamazjo« pa, pa ne v deveto na Vrhniki?
KMET: Ne, ne, naš Jaka hodi v Ljubljani v šolo, tukaj je pa menda na stanovanju, ne?
MANDELC: Jaz Vas ne razumem.
KMET: Saj me tudi ni treba, samo to mi povedi, če je tukaj na stanovanju naš Jaka?
MANDELC: Vrag Vas razumi, no pa radi mene — naj bo tukaj na stanovanju kaj pa imate žnjim?
KMET: Nič nimam žnjim — prav čisto nič, le nekaj mu hočem dati denarja za njegove »bukve«. Te »bukve« so neki prav drage — saj ko bi ne bilo treba denarja šteti zanje mislim, da bi ne bile drage, saj zame ne — na in zadnjič je hotel tel po vsej sili izmlesti iz mene križavec, ko še reparja nisem imel, danes bode gotovo hotel imeti mesto enega dva, zato bo povpraševal, kako debel imam mošnjiček,.. to že jaz vem, le tega ne vem, kje je Jaka, zdaj mi povej hitro, kje je, ker meni se mudi,
MANDELC: Se li Vam zelo mudi?
KMET: Najrajše bi bil že odtod, zelo, zelo se mi mudi.
MANDELC: na stran: Nekaj mi roji po glavi, o ko bi bil Smukovič tu! glasno Dragi moj "ne vem, kako Vam je ime....
KMET: Koren, Koren.
MANDELC: Toraj dragi moj koren, nekoliko, samo nekoliko počakajte, v trenutku sem tu in Vam povem, je-li Vaš Jaka doma ali ne. Odide.
KMET: Po ongavi se... Mm, mm, jaz, kar nič ne razumem, teh-le »študentov« z nosovi na cvikarjih, vse narobe razumejo in narobe povedo in narobe vprašajo; ha, zdaj me vpraša tale škric, kako je mojemu Jaki — saj ga, bo še pokvaril in ob vero spravil, jaz prav nič ne zaupam takim frk, frk. — pa me vpraša, kako mu je ime, potem pa še, kako se jaz pišem, kaj to njega briga, to samo meni »mar gre« …Klobuk pa moram vendarle kam natakniti, sicer mi zna še to kdo oponašati, da v svoji zarobljenosti, še tega ne vem, da moram »pokrivalo« sneti raz glavo… ha, ha pokrivalo, pokrivalo je tudi to, rekel bi jaz; kaže na pipni pokrovček. Ta šmentana gospoda bi, mislim, tudi ne bila preveč, zadovoljna, če bi temu-le pokrivalo odtrgal kaže na tintnik; samo kmet mora povsod se odkrivati in mahati s klobukom, kakor bi hotel vrabce strašiti. Pa naj bo, če že ni drugače, kam ga pa hočem obesiti? Tu bi ga djal, miza pa mislim, da se ne spodobi, ko bi ga nad ogledalo nataknil, bi zopet ne bilo prav, tukaj boš, je najbolj pripravno mesto zanj. Ga natakne na svečnik. Tako, sedaj pa hočem čakati Jaka—no, kaj saj menda že gre.
Tretji prizor[uredi]
Mandelc, Modrijan in Smukovič nastopijo.
MANDELC: Torej razumeš?
SMUKOVIĆ: Ta jest rieč osibiljna, pravijo braće Hrvati.
MANDELC: Reci raje smešna.
SMUKOVIĆ: Smešna, hm, kakor jo vzameš, od ktere plasti jo gledaš, rrte naš kmet.
KMET: zase: Kaj pa imajo ti?
SMUKOVIĆ: Če se zvrše nam po godu, je smešna, če nas pa zalotijo v tej smešnici, je pa bolj podobna tragediji nego li burki, kakor pravi moderni svet.
MANDELC: Jaz bi pa vendar-le rekel da je smešna.
SMUKOVIĆ: A—a, že vem, kam pes taco moli pravi korenski kmet. Vseka-ko, vsekako je smešna, le da je v nasprotnem slučaju smešna za kmeta...
MANDELC: Pst! ne govori preglasno... Toraj?
SMUKOVIĆ: Sicer pa... naj bode. Premislil sem to reč. Če Bog da i sreča junaška, kakor pravi Hrvat, ne more nam spodleteti. Kie pa je kmeti
MANDELC: Obrni se!
SMUKOVIĆ: A da, Bog: daj srečo, oče Koren!
KMET: Bog daj. Bog daj, no kaj je z Jako, kje je?
SMUKOVIĆ: Čujte. samo nekaj bi Vag rad vprašal, kako se pa piše Vaš Jaka?
MANDELC: vmes: Saj še sam ne ve.
KMET: zase: Sedaj že spet ta! glasno Jaz te ne razumem-
MANDELC: No vidiš?
SMUKOVIĆ: Jaz bi samo to rad vedel, kako so Gospod fajmošter zapisali Jaka v krstne bukve, saj to že vem. kako se piše.
KMET: A tako! Jaka Brkeviš so zapisali rajnki gospod fajmošter, Bog se vsmili čez njihovo dušo, ja, ja. Jaka Brkeviš.
MANDELC in SMURKOVIĆ: smeje: Ha, ha. Jaka Brkeviš, noster collega, studiosus generosu !
SMUKOVIĆ: Mandelcu: No vidiš, kakor si ti prej rekel, treba le vedeti, kako se mora vprašati. Kmetu Dobro, dobro, oče Koren, prav imate. Vaš Jaka je tukaj na stanovanju, in vendar
MANDELC: zase: Ni tukaj.
KMET: Kaj je zopet? In vendar, in vendar...
SMUKOVIĆ: In vendar ga morate šele čez eno uro videti, sedaj je v šoli.
KMET: V šoli? Hm!...hitro Zakaj pa vi niste v šoli?
MANDELC: Mi, mi, hm ...
SMUKOVIĆ: Mi, mi?.. hitro Danes je najin god, zato pa imava midva prosto, Vaš Jaka pa ne.
KMET: Danes ne sv. Jurij na konju, kaj sta vidva oba Jurja?
MANDELC in SMUKOVIĆ: Oba.
MANDELC: zase: Ti pa še posebno.
KMET: Jaz sem tudi Jurij. Dijaka se namežikujeta. Toraj še-le čez eno uro pride Jaka?
SMUKOVIĆ: Čez eno uro, da. Če pridete čez jedno uro zopet sem, ga skoraj gotovo dobite doma.
KMET: Če že ni drugače... naj bo. gre do vrat Saj res, moj klobuk bi kmalu pozabil. Toraj čez jedno uro! — Zdravi ostanite, fantje! odide.
MANDELC: Zdravi, oče Jurij Koren!
SMUKOVIĆ: Ha, ha, ha! Trije Jurje smo že, še četrtega je treba poiskati. Jurij, Jurij, Modrijan!
MANDELC: Lepo te prosim, Jurij pa Modrijan!
SMUKOVIĆ: Kaj pa da, kaj pa da, Modrijan!
MODRIJAN: se prikaže pri levih vratih: Kdo me kliče?
SMUKOVIĆ: Hitro sem stopi!
MODRIJAN: Kaj kričiš kakor žrjav?
SMUKOVIĆ: Res tako pravijo kmetje, — toraj nekaj smešnega ti imam povedati ...
MODRIJAN: In to meni, Modrijanu? ne, ne, to je pa že preveč. Hoče oditi.
MANDELC: Smukoviću: To je šarmantno!
SMUKOVIĆ: Da, tako rekajo Francozi ... ali Modrijan, saprament, počakaj vendar, da spregovorim, potem šele na dan s tvojimi ciniškimi nazori; kaj ne, ti ne odobruješ reka: Primum vivere, dein philosophari?
MODRIJAN: Kratko in malo — ne!
SMUKOVIĆ: Mit Respect! Kaj pa k temu porečeš: ali raje prebiraš Kanta ali raje vince piješ — a?
MODRIJAN: Res Kant je vse časti vreden...
MANDELC: Norec.
MODRIJAN: zacepta: Možak, vendar priznavam rad, da bi ga sedaj kaj rad zamenjal za kupico sladke bržanke ali kislega dolenca.
MANDELC: To jest: primum vivere, dein philosophari.
SMUKOVIĆ: Skoraj da — Toraj dobro, Modrijan, sicer si šel s svojima besedami v kontroverzijo, vendar vidim, da si res Modrijan, kjer treba razločevati med idealizmom in realizmom. Prav resnična me veseli, da si v tvoji osebnosti mršavi Diogen in kuštravi Dijoniz tako prisrčno stiskata roci, kakor nedolžni otroci...
MANDELC: Glej ga poeta!
SMUKOVIĆ: Sicer Modrijan in poeta! vendar, poslušaj me Modrijan, kaj in kako bi pel v tem slučaju Prešeren: Kdor hoče var'vat peč s sosedom psom in botro mačko, In v Indijanarcah se klati z Indijani, Ne branim mu, Mart srečo daj junačko! Z meno pa drugi pojdite, tovarši zbrani: Kdor rad obira, kar drži se krače, Kdor pije rad dolenca, je kolače, Z meno naj gre, tak' se ga b'mo navlekli, Da psu b'mo boter, mački botra rekli.
MANDELC in MODRIJAN: Izvrstno! izvrstno!
SMUKOVIĆ: Toraj ste zadovoljni s tem predlogam?
MODRIJAN: Predlog: je lahko sprejeti, in ga tudi sprejmemo, ali druga je, ga tudi srečno izvršiti...
SMUKOVIĆ: Hic Rhodus hic salta, kakor pravi Latinec, kaj ne da, ha, ha. Tisto pa naj te nikar nič ne skrbi, povedal ti bodem pozneje svoj načrt in prepričan sem, da ti bode ugajal.
MODRIJAN: Če mi bodeš pozneje povedal, bom tudi pozneje poslušal in pozneje tukaj bil, sedaj me ni treba. Imam namreč še jeden odstavek prebrati, ki razpravlja in popolnjuje Kopernikov dokaz da se zemlja res okolo solnca suče.
MANDELC: De revolutionibus...
MODRIJAN: Da, da! Tudi Beren-štajna berem, aato te za ta čas ostavim. Na zdravje!
MANDELC: Jaz bom pa kar tukaj bral mojo ljubo Vesno,... res to ti je kratkočasno berilo,... pa duhovito, duhovito!
SMUKOVIĆ: zase: Danes je pač ne bodeš bral. glasno Toraj duhovito?
MANDELC: Če rečem krasne novelice in novele, izvrstne pesmi in izborni vestniki, in vse to v odlični slovenščini, in zraven vsega tega izdajajo ta list — dijaki.
SMUKOVIĆ: Meniš?
MANDELC: Prav nič ne menim jaz to vem za gotovo. Smukovič zanikuje No pa ne! Saj sem še jaz med njenimi sotrudiniki, da veš.
SMUKOVIĆ: Tako? Potem mora biti pa res izvrstna vsebina tega lista. Sicer pa že ime »Vesna« mojim ušesom nič kaj ne prija, jaz bi dal listu ime »Jesen«.
MANDELC: Ali lepo te prosim, Jesen pa mladina, cvetje pa...
SMUKOVIĆ: Pa sad. Da, da, bojim se da dobe tudi v tvojej Vesni le preveč cvetja, pa nič sadja. Pa pustimo to, le toliko bodi še omenjeno o tem, da tvoje Vesne ni doma, vzel jo je namreč Jaka Brkeviš.
MANDELC: Kje je moja Vesna?
SMUKOVIĆ: Naš studiosus generosus jo je vzel.
MANDELC: Kdo je vzel mojo Vesno? Jo išče.
SMUKOVIĆ: Jaka Brkeviš. Saj pravim, da si ravno tak. kakor tisti Ribničan, ki je v dolini konja iskal; ko so mu pa povedali, da ga ni tam, je rekel: Sej dobro vajm, da ga nej v taj dalini, pa ga vse anu grem iskat.
MANDELC: E, da jo daješ takovemu tepcu res, človek se bi najraje jezil.
SMUKOVIĆ: Pojdi, pojdi! Raje reci: Kosmata kapa, danes ga pa moram imeti pod kapo, pardon, pod klobukom, če se tudi vsi štirje elementje na glavo postavijo, pa zapojva jedno: poje: Dopoldne ob osmih, popoldne ob dveh Trepečem in tresem se v šolskih klopeh, Profesor, vzlasti pa v pasjih me dneh Fiksira kot htel bi odret me na meh. Me vpraša al prazno je v mojej butici. In ko plačeval bi jih po desetici, Besede ne spravi iz mene nobene In s kljuko - pet me nazaj v klop nažene. Hvala Bogu, da so mu prijazne Vile zvon sile naklonile, ni res, Mandelc - ti si že skušen v takih rečeh?
MANDELC: ga ne posluša, ampak gleda skozi okno: Že nazaj! to je pa čudno.
SMUKOVIĆ: Kaj je čudno?
MANDELC: Menda se motim. E nič, nič.
SMUKOVIĆ: Hm, nič se mi ne zdi tako čudno. A pač pač! takrat se mi pa res zdi nekako čudno, kadar v želodcu nič ni in na krožniku nič, imaš prav ... ali pa v mošnjičku denarja nič, prav res, nič je čudno, ali pa, ali pa če v šoli nič ne znam,.. a bikus se vdari, takrat se mi pa res nič čudno ne zdi, pač pa profesorju, jaz namreč pravim: Kar se Anže...
MANDELC: Kaj blebetaš? Eaje poglej skozi okno, če hočeš videti našega kmeta. — s tvojim planom ali črtežem ali načrtom pa menda ne bo nič, kaj?
SMUKOVIĆ: Saj res, zlodja! Hitro, hitro pojdi z meno, da se pogovorimo. odideta.
Četrti prizor[uredi]
KMET: vstopi: O tristo zelenih hudičev, to si pa ne bi mislil, da je Ljubljana tako čudno mesto. Grem, grem skozi Špitalske ulice, pridem do neke stare branjevke blizu ene cerkve, pa jo vprašam: Mamica rečem, mamica, vi gotovo veste, kje zlato prodajo po prav nizki ceni. Pa vi, botrica, bi mi tudi morebiti vedeli povedati za kakega padarja ali pa doftarja, kakor jim po Ljubljani pravijo. O ja, mož, pravi, vem, vem, če hočete kaj zlatenine kupiti, kar naravnost jo mahajte po trgu, bodete že kaj zlatega videli, dohtarja pa dobite tam konec ulice, veste mož. Vem, vem pravim, Bog plati Vam, mamica, pa grem;... kmalu bi se spodtaknil na tistih kroglah, toraj zakolnem, Bog pomagaj, človek si ne more kaj jaz zakolnem: hudič! »O Ježeš, za pet ran« se oglasi za mojim hrbtom neka babura, kaj preklinjaš Boga, ti spaka vražja ti! A ja, si mislim, pred cerkvijo se ne sme kleti, pa se ne sme. Hitro jo pobrišem k dohtarju. Jaz sicer sam ne vem, po koliko stopnicah sem kobacal do njega, ali sem tudi vse pozabil. Komu se pa tudi ne bi v glavi zmešalo, če kaj tacega doživi. Jaz pridem k doftarju pa mu pravim: Gospod, mene glava dostikrat prav zelo boli pa trga me, trga. Pa ste močen, me vpraša. Za metat se pač nobenega ne vstrašim, gospod, sem rekel. Kdo bi si pa tudi mislil, da se bom moral s takim pravim živim vragom metati, se prekriža Bodete pa držali, pravi zopet doftar. Makari 5 centov. A—a?! ostrmi, tega se pa ne bi nadejal, no — potem pa bodete že lahko to držali, pravi in mi da dva klinca v roke. E gospod, nikar norca ne brijte z meno, mu rečem, a on: le držite, le držite! I, kaj bom držal, pravim, ne, držal pa ne bom, čemu? in hočem preč zagnati. E, nič ne bo, se smeje doftor. In res, jaz se vstrašim, vrag me drži kot klop, ko smola. Pusti me zlodi, kričim, doftar se mi pa smeje: E, saj sva prijatelja in vrag mi začne potresat roki. Za fajfo tobaka ti dam, če me pustiš, zavpijem, ali zdaj je bil »spodnji« šele vesel, zdaj. ko sem mu obljubil fajfo tobaka. Kar v kvišku me je vzdignil, pa zopet na tla vrgel, ra kolikokrat, kolikokrat — jaz sem mislil, da sem v peklu ... Kar najedenkrat pa je vse ponehalo, jaz sem spustil, ali prav za prav tiste dve »špulci« ste spustile mene, jaz pa bežal na mile majke, da sam ne vem kako in kam. Še zlato buciko grem kupit, pravim, potem »se pa grem Bogu zahvalit za rešenje z oblasti satanove. Vidim zlat »talar«. Tukaj, pravim, bo zlatar, vstopim in... Ali bi radi držali, me vpraša nek škric z lasmi, kot bi jih mačka polizala, ali bi držali? Ne držati pa nočem več, pravim, sem dosti jedenkrat, pa nikoli več, se obrnem in grem. Tu že ne prodajajo zlatanine. E pa grem prej v cerkev, si mislim; bom vsaj videl mašo in kakega gospoda, da je res gospod. — Ali, v Ljubljani je že tako! Komaj stopim čez cerkven prag, kar mi pridejo štirje »Bog si ga vedi kdo z luninimi krajci pod brado, pa me vpraša jeden; Kaj češ? Moliti sem prišel, prositi sem prišel Bo... Tukaj se nič ne moli in prosi, se zadere nad mano, ali ne veš, da je prosjačenje prepovedano. Saj nisem berač. Kdo pa si? Jurij iz Skokovega. Kako ti je priimek, kje imaš »pas« in tako dalje, in tako dalje... meni se je zopet vse zmešalo v glavi. Odpeljali so me — sam ne vem kako in kam. našteli so mi jih — sam ne vem koliko, in potem vender končno izpustili, da sem zopet tu. In vse to v tako kratkem času. Oj ti pasja Ljubljana! ...
V sosednjej sobi se začuje petje:
Stoji, stoji Ljubljan'ca
Ljubljan ca, dolga vas . . .
Stoji... Presneto dolga vas je res, pa je.
Na sredi te Ljubljance
Je lip'ea zelena ...
Na sredi ...
Nekaj pritlikavih kostanjev pač,
lipe pa nisem videl nikjer.
Pod lipico zeleno
Je miza kamnata
Pod lipico .. .
Morebiti mislijo tisto v tistej cerkvi, katere se moj hrbet ne spominja kaj radostno ... Ali Jaka, po kaj si pa prišel sem, da morebiti te norce poslušaš?! Hej! Odprite! kje ste vi, kje je moj Jaka? bije na duri.
SMUKOVIĆ: namežikuje ostalim: Ali ga niste srečali?
KMET: Koga?
SMUKOVIĆ: Kmalu za Vami je prišel. Mi mu rečemo: Tvoj oče te je iskal. Potem pa ga morem iti v gostilno iskat, je rekel.
MANDELC: Notri ga gotovo dobim, je rekel.
MODRIJAN: Da, da, tako je rekel potem pa je zlezel v suknjo...
KMET: Kako suknjo, saj je še nima. Ho! ho! Ne boš Jaka! Res vlani me je prosjačil zanjo, češ v Ljubljani ima vsaka šema suknjo. Ne, ne, sem mu odvrnil, ne, ne, kadar 'boš gospod, takrat boš imel suknjo, pa lepo dolgo, črno suknjo, še »žido« »fudrano«, sedaj pa ne. O ne, moj Jaka nima suknje, ampak samo precej dolg jopič, to pa še ni suknja.
MODRIJAN: Je že res, v jopič se je oblekel, jaz sem se zarekel. No, potem pa je šel Vas iskat.
KMET: Kam pa?
MANDELC: K zlat... Smukovič ga vdari po ustih O jej!
SMUKOVIĆ: bolj tiho: Kaj smo se zmenili? Glasno Vi vprašate, kam Vas je šel iskat? To Vam pa skoraj ne moremo povedati natančno, to se pravi, kako se pravi pri tistej gostilni, kajti mi smo sploh malo znani v gostilnah, nili res Mandelc?
MANDELC: Ne malo, — ampak čisto nič.
SMUKOVIĆ: Da, tako je, prav govoriš, prijatelj Mandelc, mi nismo čisto nič znani po gostilnah, le za to gostilno vemo, kje stoji, za ime pa tudi ne vemo.
KMET: Glejte, glejte! Kako pa hočem sedaj dobiti Jaka?
SMUKOVIĆ: In če že ni drugače, pa gremo mi z Vami in Vam pokažemo gostilno ... ali pa ... fantje… pojdimo tudi mi jedenkrat v krčmo, zato ne bode še ogenj v strehi, kaj mislite?
OBEDVA: Naj bo, jaz pojdem.
SMUKOVIĆ: Dobro. Pa vi pojdete tudi z nami, da dobimo Jaka; kar bo treba, bomo že mi plačali za Vas — ali ste zadovoljni?
KMET: Ja, pa ne bo prišlo nič iz tega?
VSI: Čisto nič!
KMET: I nu!
SMUKOVIĆ: Oho, wir foppen unsern »Jaka«.
OBEDVA: Jawohl. —
KMET: »Verstek« sich.
Zastor pade.
DRUGO DEJANJE[uredi]
Prvi prizor[uredi]
Gostilna: na levo miza, na desno v kotu manjša miza. Po stenah druge slike.
KRČMAR: Briše po mizi: A, te presnete muhe, na!... tu imaš. Saj pravim: muh dosti, pivcev malo, pa si krčmar opomori, če si moreš. Kar stopil se bi jeze, da v tako vročem poletji ni nihče žejen razun muh. Bes je sicer, da besede mičejo, vzgledi pa vlečejo, in jaz mislim, da to delam; pred mojo hišo Bog roko ven moli in zraven je velika deska z napisom: »Pri zlatem sodčeku«, tu notri sem pa jaz sam »mušter«, mesen sod, in tako jih tudi z zgledom vlečem v svojo pivnico, in vendar…žalostno... nič ne privlečeni. Moj Bog. vino je res mi-zerab' le, ali je naturno, to se pravi z naturno vodo pomešano; i kdo bi mi pa mogel to očitati, kdo? Hišni davek, zemljiški davek, carina, dac, vse to treba plačevati, kdo naj pomaga kremarju, če ne voda. Voda je ja zdrava in za vse dobra. še celo za zdraviti; če sme dobiti gospod Knajp (Kneipp) za samo čisto vodo toliko denarja, zakaj pa jaz ne bi smeh ko je vendar moja voda z vinom zmešana. A — nekdo gre!
Drugi prizor[uredi]
DIJAKI: nastopijo drug za drugim: Dober dan, očka krčmar!
KRČMAR: Krčmar: Bog daj, Bog daj, gospodje, s čim vam morem postreči? Imam dobrega Istrijana...
SMUKOVIĆ: kmetu: Dobrega Istrijana.
KRČMAR VODOPIVEC: Kislega Dolenca ...
SMUKOVIĆ: kmetu: Kislega Dolenca, ah!
VODOPIVEC: Sladko Bržanko.
SMUKOVIĆ: kmetu: Sladko Bržanko, ah!
KMET: A — pojdite k vragu, — kje pa je Jaka?
VODOPIVEC: Jaka? Jaka! Jaz ne vem za nobenega.
SMUKOVIĆ: kmetu: Ne bodite tako silni, Jaka že pride, ali je pa že tukaj, morebiti se je kje na potu zametil, le verujte mi najbrže se je na potu zamotil.
KMET: Hm, hm' Vodopivec; Toraj, gospodje?
MANDELC: Saj res. pa prinesite »ga« en bokal dolenca, kaj bodsmo tukaj stali kakor štori, le na mizo z njim!
VSI: Le na mizo ž njim! Krčmar odide.
SMUKOVIĆ: Tako, sedaj se ga bodemo pa napili. Da, prijatelji, skoraj sem pozabil, kake barve je vino, že od pustnega torka ga nisem videl... to je zlo!
MANDELC: To ni nič čudnega, če ga nisi videl od pustnega torka, jaz ga pa celo od zadnjega »barta« nisem ni videl, ni okušal; to je žalostnejše, ni-li res?
KMET: zamišljeno: Da, da, to je res žalostno.
MODRIJAN: No-no! ga bodete pa sedaj, bodete pa še bolj veseli, kajti »incunda est memoria praeteritorum malorum,« le gledite, da ne bodete tako pijani, kakor Bacchovi satiri...
KMET: Kdo so pa ti štirje?
MODRIJAN: Ne štirje, ampak satiri, ki so bili tako pijani, da so se po tleh valjali, med seboj so pa imeli tako debelega moža, da še hoditi ni mogel in so ga mogli na sodu voziti.
KMET: Jejheta, ta je bil pa kampelc. Krčmar pride.
KRČMAR VODOPIVEC: Alo, fantje, dolenca. Predlanskim sem ga nakupil in ne verujem, da bi boljšega dobili v Ljubljani. Ne, da bi rekel, vsak berač svojo mavho hvali, le poikusite!
Dijaki točijo in si napivajo: Vivant studentes, Pecuniam non habentes, Atamen ... bibentes!
KMET: Sapramentes, to je pa latinsko, kaj ne da?
SMUKOVIĆ: Seveda, to je latinsko.
KMET: O. saj jaz sem znal tudi že latinsko Ko so živeli še ranjki gospod fajmošter, sem jim stregel pri maši; takrat sem tudi jaz znal latinsko —saj kako me je pa tudi »mežnar« lasal, ker mi ni šlo v glavo, no — sedaj sem pa že vse pozabil.
MANDELC: Torej »mežnar« vas je učil?
KMET: Primaruha. kako pa je tudi znal on vse molitvice, pa še tisti »kofetar« pa »sevščipnejat«! posebno zadnji je meni delal preglavice. Kolikokrat me je radi tega »sevščipnijata« zlasal in uščipnil, sam ne morem povedati... Tole vino gre pa v glavo, a z Dolenjskega ga imate, oče? Gre h krčmarju.
KRČMAR : Da, z Dolenjskega. Se začneta pogovarjati.
SMUKOVIĆ: Kaj bodemo le pili!
MODRIJAN: Norci bi bili.
MANDELC: Res je, že nek nemški pesnik pravi: Wer nicht liebt Wein und Gesang; Der ist ein Narr sein Lebenlang. Torej zapojmo kako okroglo!
1. Pijmo ga, pijmo. Dokler živimo. Saj ne dobimo. Kaplje ga tam.
2. Vince iz glave. Sitne zabave. Grenke težave. Vedno spodi.
3. Le ga nalimo. Le ga popijmo. Le ga nažgimo. Polni bokal.
4 .Vince rumeno. Čisto in sladko. Teče prav gladko. Pijmo ga le!
KMET: Sakraštern, vi pa pojete lepo! Ali tisto pa znate »Je pa davi slanca pala?«
MANDELC: Seveda jo znamo pa jo zapojimo: Je pa davi slanca pala. Na zelene travniče. Pa mi vse je pomorila. Vse prežlahtne rožice, La, la, la . . .
Ko se poje »la, la, la,« začuje se zunaj petje Comesta-jevo, pozneje pa žvižganje narodne talijanske pesmice: Voga, o voga!
Tretji prizor[uredi]
COMESTA: E, šaprament, ma kmalu bi ga padel, dobrega dan, gaspudi!
VEČ DIJAKOV: Bog ga daj!
KRČMAR: Ali bi vam mogel s čim postreči, s pijačo morebiti ali jedjo?
COMESTA: Ma ja, ali imate forže del artičokuli ali pa del brokuli?
KRČMAR: O sveta pomagalka! jaz ne poznam nobene takove jedi, kakor jih hoče ta Lah. Bes ga plentaj!
COMESTA: A—a, polenta, si. si, imate polento, no ma ja, pa dajte en mežo porčija polenta pa en kvartin del vino! Capiši ?
KRČMAR: Nič ne kapiši, nič, mi ne znamo delati polente.
COMESTA: Ma non? No, pa mi ga prinešte en porčija di caccio kačo!
KRČMAR: Kaj? Kačo?!
MODRIJAN: Oče krčmar, on misli en porcijon sira.
LAH: Ma tako ga je. Si. Krčmar odide. O pa vi ga znate taljanski, signor?
MODRIJAN: Pocco, pocco!
COMESTA: Si.
MODRIJAN: Le kolikor sem se naučil v šoli.
COMESTA: Si. Sede k Modrijanu in kmetu.
MODRIJAN: Tam pa tako vjamem le kako besedo.
COMESTA: Si. Seveda, seveda, v školi ni ga niš... Ješ šem ga mu (imel) od enga pišulina, pa ga je tudi hodil v školo, ma se ga ni niš nauču.
SMUKOVIĆ: ki se je doseda j s kmetom pogovarjal. Nič? Potem pa je že imel trdo bučo.
COMESTA: Cosa? Ti imaš trdo bučo Pa ne moj pišulin, on, on je imel jako, jako brihtnega buša.
MANDELC: Jaz pa tudi pravim, da je imel jako brihtnega puša.
COMESTA: Ekola, ma si ga vidu k Smukoviću Ali ga ni reš? Pa počakaj, ti ga bom ješ povedal, kako ga je on imel brihtnega buša.
COMESTA: On ga je imel brihtnega. bušo, ma jokaje ga mu je blo to v mižerijo ... Vi, sinjori, veste, da se ga morajo drva odrezati, kvandar ga začno rasti. Moj pišulin pa ga bil brihtna buša, pa vzame m—m—m— tako za režat, pa ga spleza žvelto na drvo, mu pa ga sede na vejo in začne režat. 0 mižerija, ko ga je odrezal vejo pa ga je padel na tla...
SMUKOVIĆ: A, toraj vejo je izpodrezal, na kateri je sam sedel. No potem ga je imel res brihtnega bušo, ha, ha, ha! Vsi se smejo.
COMESTA: Ma zakaj se ga smejate?
SMUKOVIĆ: Zato, ker ga je bil vaš pišulin »butel«.
COMESTA: Ma kaj, ma kaj, naj se ga tisti boje, ki pravi da je on »butel«!
SMUKOVIĆ: Koga se naj boji?
COMESTA: Ma mene se ga naj boji... Kmet vdari s steklenko ob mizo, kličoč vino, Lah se vstraši: 0, saj ga nič nečem, gospudi. Prego, prego, o saj nobenemu nočem niš.
SMUKOVIĆ: Kdo vam pa kaj če?
COMESTA: A ne? Si, si, naj kdo kaj reče mojemu pišulinu, jaz pokazal. — Vstane od mize. Kmet odide na stran.
Četrti prizor[uredi]
Čevljar in prodajalec srečk nastopita.
DIJAKI: osupli Naš čevljar!
MANDELC: Smukoviću Koliko si mu dolžan?
SMUKOVIĆ: Dve dvojači, pa ti?
MANDELC: Jaz? Jaz pa tri!
MODRIJAN: Jaz pa vse modro naredim samo to nisem prav naredil, da sem se zadolžil pri tem oderuhu za 5 dvojač.
MANDELC: Na, v lep škripec smo prišli!
SMUKOVIĆ: Treba jih kaj zamotiti, te ljudi- A, bene veste kaj? Ambosolar je tu, začnimo o srečkah govoriti!
MANDELC: Uganil si jo, brate. Čevljarju O, bog, vas živi, gospod Podplata? Bog Vam daj srečo.
ČEVLJAR: Kože so drage, gospodje, kože, pa usnje ima pravo draginjo.
MANDELC: Bo treba kaj stavit!
MODRIJAN: Poskusite, gospod Podplatar. pri nas je tudi en čevljar stavil, pa je dobil dvajset tisuč!
ČEVLJAR: Al Primaruha, to pa ne bi škodilo, pa kdo, pravite, je bil?
SMUKOVIĆ: Čevljar, gospod Podplatar. Poskusite še vi, jaz vam iz vsega srca privoščim če kaj dobite; danes se mi je sanjalo o Vas.
ČEVLJAR: hitro Kaj pa, kaj pa?
SMUKOVIĆ: Da ste od enega posebnega človeka, ne v loteriji, kupili srečko.... in da ste zadeli in dobili deset tisuč.
ČEVLJAR: še hitrejše In ta poseben človek?
SMUKOVIĆ: Jaz bi rekel, da je to prodajalec srečk, kaj li?
MANDELC: Jaz bi tudi to mislil, g. Podplatar.
MODRIJAN: Da, da, Ambosolar bo to, g. Podplatar.
ČEVLJAR: se popraska za ušesi Ej, fantje, bom pa poskusil. Tam je Ambosolar, koj, pridi sem!
AMBOSOLAR: Tam ne moreš, Podplatar, ko je vse mokro sem pridi!
ČEVLJAR: Saj res brez zamere, gospoda!
DIJAKI: Dijaki: O, zakaj. Pijo.
V kotu pri mizi se sliši imenovanje številk.
MANDELC: Počakajmo fantje, da se prične debata.
MODRIJAN: Res je, le previdno na delo, počakajmo!
SMUKOVIĆ: Jaz pa bi najraje kar smuknil.
MANDELC: I kaj pa, zakaj si pa Smukovič.
ITALIJAN: Ma ti ga ne veš niš!
MANDELC: Aha, zdaj so že blizu sredini debate, še malo, in odločilni trenotek bo tu!!
ITALIJAN: Zakaj ga ne vzameš?
PODPLATAR: Zato. ker praviš — ti, — naj ga vzamem, ti prefarbana polenta!
ITALIJAN: Kaj sem ga, jaz. kaj sem ga jaz grozi?
PODPLATAR: Glej jo, revce, kako žuga, ti bom dal eno s kopitom po tistej tvojej buši.
ITALIJAN: Jaz ti ga bom pa dal eno, eno vdari. Oba kričita in se bijeta; krčmar ju miri.
MANDELC: Fantje, odločilen trenotek! Desno kren! Po prstih ven! Tiho odidejo.
KRČMAR: Ampak bodita vendar pri miru, saj se bodeta lahko sporazumela, počakajta.
PODPLATAR: Pa vprašajmo »študente!
ITALIJAN: Ma ga vprašajmo študenti!
KRČMAR: prestrašen Kje pa so? Kje Pa so? teče ven, se vrne Nikjer jih ni, kdo bo plačal vino. Kje jih hočem iskati o ti frd…pa kdo je tega kriv, kdo? Ti si kriv, ti, strela te odnesi, ti si kriv, presneti »brokuli«, pa ti, budalasti smolar, zdaj bodeta pa vidva plačala. Kmet zopet vstopi Oho vi, kje so pa vaši študentje?
KMET: pijan Ja, ja, to so vam fantje, vsaj kaj plačajo za vino, ja, ja.
KRČMAR: Kje pa so, kje pa so, oče?
KMET: I, se ozre na prazno mizo: Ježeš. saj so bili ravno prej tukaj, kam so pa šli?
KRČMAR: Na, ta ti je lepa. Meni nič mari, bodete pa vi plačali mesto njih, meni nič mari.
KMET: Jaz jaz? Išče klobuk, da bi odšel.
KRČMAR: O to ne bo tako. Vi morate plačati, ali pa pokličem redarja.
KMET: Hm. kaj pa bo ž njim? z retarjem?
KRČMAR: Na rotovž vas bo gnal.
KMET: Kam? v tisto cerkev, ali kali?
KRČMAR: Da, da, na rotovž ...
KMET: Ob Bog nas varuj, raje plačam, raje plačam išče denarje.
ITALIJAN: Adijo sinjor!
KRČMAR: O kaj še, kdaj si pa plačal, ti taljanska potoglava ? Pa ti, Podplatar tudi! Vsak tretji del, kmeta so oplahtali, vidva sta pa kriva, da so ga oplahtali ... kar plačat, sicer drugo zagodem. Iščejo po mošnjičkih.
KMET: O ti presneti študentje maje z glavo.
PODPLATAR: Namesto, da bi oni meni plačali, moram pa jaz za nje maje z glavo.
COMESTA: Ma res, ti so še bolj brihtni kot moj pišulin.
Zastor pade.
Viri[uredi]
- dLib.si, [1]