Naše škodljive rastline/Črni teloh
Črni teloh.[uredi]
Črni teloh je po hribovitih in goratih krajih naše domovine prav dobro znana strupena rastlina. Ni ga najti povsod, ampak navadno le na vapneni zemlji in tudi na tej ne po visokih planinah, temveč večjidel samo ob njihovem vznožju. Tam, kjer veter sneg odnaša in je zemlja zgodaj spomladi tala, cvete naša rastlina v toplih zimah od božiča do velike noči. Včasi se prebudi ktera še o mihelovem k novemu življenju, ki pa zavoljo nastopajočega mraza skoro nikdar ne dozori. Kako dobro poznajo gorjanci črni teloh, priča najbolj dolga vrsta imen, ktera je dobil po raznih krajih. Ta so: smrtnica, talog, talov, talovin, talovnik, talovna trava, talač, teloh, televnik, telovje, tolač, zavlačni koren, kihavka, slépice, kúrice in kújanica.
Pravi telohov del leži kot korenika v zemlji in poganja na sprednjem koncu vsako leto liste in cvete, na nasprotnem pa polagoma umira. Zunaj je rujava, znotraj pa bela in po priliki debela kakor mezinec na človeški roki. Porastena je z mnogimi, precej debelimi vlaknatimi koreninicami in postane v starosti kračja in debelejša. Potem se razveji na več vrhov, dobi temnejšo barvo in postane nekako grčava.
Listi b) imajo visoke, spodi nožničasto razširjene, drugje pa okrogle, sočnate reclje. Njihova ploskev je dlanasto razdeljena na 7-11 precej velikih listkov, stoječih na prav kratkih receljčkih. Srednji je sam, na desni in levi pa po 3-5 združenih. Kakor vsa rastlina so tudi listi goli in njihovi posamezni listki suličasti ali pa klinasti in samo spredi ostro napiljeni. Debeli so, trdni in usnjasti ter trajajo do prihodnje pomladi.
Nadzemeljsko steblo je navadno tako visoko kakor listni reclji, 10-15 centimetrov (4-6 palcev), včasi pa je tudi višje, okroglo in rudeče poprskano. Ob dnu ima 2-3 jajčaste listne nožnice, na koncu pa nosi večjidel le jeden cvet in pod njim 1-2 jajčasti, zavihani in nekoliko izdolbeni krovni luski. Redkokdaj se nahajata dva cveta na jednem steblu.
Cveti a) so za nizko rastlino jako obširni in merijo včasi 10 centimetrov (4 palce) v širokost. Čašnih lističev je 5; marsikdaj se jih dobi pa tudi 6. Navadno so snežnobeli, včasi pa rudeče nadahnjeni. Dobijo se pa večkrat popolnoma rudečkasti in celó čisto rudeči cveti. Ob dnu so pojedini lističi znotraj zmirom zelenkasti. Ko plod dozoreva, ostane ta vnanji obod, čašica; toda izpremeni svojo barvo in postane zelenkast ali rujavkast. Lističi so podolgasti, nepravilno izrezljani in zaokroženi. Za čašnimi lističi stoji kolobar majhnih, cevastih venčevih lističev rumenkaste barve c). V teh se napravlja med, kterega iščejo razne žuželke. Da ga lažje najdejo, pripomore največ veliki cvet, kterega že iz daljine ugledajo. Cevi imajo ob zunanjem robu malo krpico, ki brani, da voda ne pride do medú, ker bi ga pokvarila. Takih medovnikov je navadno 10. Za njimi stoji kolobar mnogoštevilnih prašnikov in sredi njih v središču vsega cveta (cvet na desni) 4-9 zelenih, šiljastih pestičev, od kterih pa le redkokdaj vsi dozorijo v plod. Spodi so vsi nekoliko zvezani, zgoraj pa prosti in usločeni. Ko zorijo v plod, odstopijo od srede in se stisnejo od strani d). Plod je mešiček. Seme je rujavo, stisnjeno in postavljeno v dveh vrstah.
Ta na vapnenem svetu gorjanskih gozdov rastoča rastlina je zeló strupena. Vsi njeni deli so zdravju prav škodljivi, vendar morda najbolj korenika, o kteri se je dozdaj največ zvedelo. Presna diši neprijetno in je trpkega in ostrega okusa. Posušena je od začetka sladka, pozneje pa trpka in žgoča. Použita vname hranila in razdraži živce tako, da nastanejo velike nerednosti v njihovem delovanju. Na koži se izpahnejo mehurci, ako smo jo drgali z njo. Najbolj nevarna je tedaj, ako je prišla neposredno v kri. Večkrat so se delale poskušnje na živalih, pa vselej s tistimi nasledki. Ako se na pr. prah stolčene korenike razmoči v vodi in brizgne konju v krvno žilo, pogine žival v kakih 10 minutah, zvijaje se v groznih mukah. Tudi ljudje so se že mnogokrat ostrupili s to koreniko. Temu v dokaz naj navedemo izmed mnogih dogodkov samo dva, ki sta jasni priči, kako nevarna je ta rastlina.
I. Nekdo je použil nekoliko prahú od korenike, ktero je dobil od svojega prijatelja, ki jo je imel na vrtu. Kar hitro so se pokazali nasledki ostrupljenja. Silno ga je začelo grizti po črevih, in bljuval je strašno. Dasi je bil tudi zdravnik kmalu na mestu, umrl je vendar nesrečnež v strašnih mukah in bolečinah, predno je preteklo osem ur.
II. Hlapec na neki pristavi je bolehal že kaka dva meseca. Ker ga je bolj služba skrbela nego zdravje, napoti se k osem ur oddaljenemu ,,mazaču``, ki je znal, kakor vsi takšni ljudje, zdraviti vsako bolezen. Od njega je dobil črnega teloha. Ko je prišel domú, skuhal je nevarno zdravilo na sadnem moštu in izpil polno čašo. Njegov gospodar je bil radoveden in je iz same radovednosti izpil tudi jedno čašo. Predno je ura pretekla, pokazala so se znamenja ostrupljenja prav silno. Hlapec, misleč, da so grizoče bolečine pot do zdravja, podpirati jih je mislil s tem, da je izpil še jedno čašo navideznega leka. Ali bolečine niso odjenjale; nasprotno, zmirom hujše in hujše so postajale. Oba sta jela prav močno bljuvati in zmedeno govoriti; tudi mraz ju je izpreletaval. V nekoliko urah sta bila mrliča, in sicer hlapec, ki je použil polovico več, prej kakor njegov gospodar.
Na domačih živalih se je opazovalo, da je telohovo zelišče vsem jednako škodljivo; zakaj konji, goveda, svinje itd. poginejo, ako so ga dobili na paši.
Koreniko tega kakor tudi ostalih telohov rabijo ljudje po nekterih krajih kaj nespametno. Spomladi namreč jo vpeljejo govedom v mahadravo vratno kožo, češ, izvlekla bo vse škodljive sokove iz telesa, in živinče bo ostalo zdravo. Res se napravi ogromna oteklina, ki se večjidel polagoma porazgubi; dostikrat pa govedo tudi pogine. Kdo ima škodo? Gotovo gospodar, ki je verjel takemu skazi-zdravniku.
Ravno tako nespametno ravnajo s svinjami. Tem prebodejo ušesa in jim vtaknejo košček korenike v rano, misleč, nobena bolezen se jih ne bo prijela. Ali verujte mi, tudi to je, če ne sleparija, pa vsaj brezmejna nevednost. Na svoje oči sem se prepričal, da to nič ne pomaga, in da svinja s predrtim ušesom ravno tako zboli kakor vsaka druga. Poznam dva soseda, ki sta spomladi leta 1888. na ta način hotela odvrniti nesrečo od svinjakov. Očital sem jima o veliki noči tako početje, a verjela mi nista. Ko pa pridem o binkoštih zopet k njima, bila sta žalostna in mi tožila o nezgodi, ki ju je zadela. Zaporedoma so jima bolehale svinje, in nekaj jih je tudi že poginilo. Do kresa jih je izgubil jeden 9, drugi pa 17. Tisti navidezni lek ni prav nič pomagal. Naša sodba o takih stvareh je: Pusti na miru, česar ne poznaš; zdravila pa išči sebi in svojcem pri zdravniku, za živino pa pri živinozdravniku.