Mladost in poznejša leta pobožne gospe Minci N. N., rojene Mici Stepišnik
| Mladost in poznejša leta pobožne gospe Minci N. N., rojene Mici Stepišnik. E. |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.[uredi]
Ko je bila Micka stara deset let, so jo poslali v Ljubljano v samostan. Žepnih robcev, spodnjih kril, nogavic, zimskih in letnih oblek je imela po predpisih. Sicer njene srajce niso bile fino izvezene, niti ni imela pri hlačah širokih, čipkastih volanov, ali to ni stalo v vsprejemnih paragrafih in ona je bila vkljub tem nedostatkom in vkljub strašno vsiljivo škripajočih kmetskih črevljev uvrščena med druge plebejske in aristokratske gojenke proslulega uršulinskega samostana. Zaradi perila, ki ni bilo izvezeno in brez čipk, je sicer pozneje še marsikatera slana kaplja kanila iz njenih očij. Če se je namreč kak njen robec ali nogavica ali celo — o groze! — zimske spodnje hlače iz barvastega barhenta zamešale med gosposko platno kake sodnikove hčerke iz dežele ali celo »von«-frajle, takrat je ta sodnikova hčer ali »von«-frajla prijela corpus delieti s špicami dveh prstov in je vrgla dotični sicer čisti ali brezdvomno plebejski kos ženske obleke proč od sebe, namrdnila obraz in je z moraličnim zaničevanjem zaklicala: »Pfui, so was! Unverschämte Pazkerei!« Vse okrog nje je ogorčeno šepetalo: »Pazkarela« in mastilo s pogledi Micko in njene hlače do krvi. »Pazkarela«, to je bil generalni izraz za vse pogreške proti samostanskemu bontonu. Če je imela Micka nahod in se je vseknila, so se zgraževale glave okrog nje: Pazkarela! — In, da ne pozabim, Micka ni bila še nikoli prej tolikrat in tako nahodna, — človek bi dejal smrkava, kar je gotovo bolj plastično, — ali ... In če se je po nesreči izvedelo, da ima Micka uši, glasilo se je iz vseh kotov, cel mesec: Pazkarela, pfui pazkarela! Doma ni imela Micka nikdar uši ali v samostanu so se same od sebe naselile na njeni glavi. Lahko bi bila šla sicer k »Sohwester« Ani Mariji, ki je ušivkam čedila s krščansko ljubeznijo in petrolejem glavo, ali vse, ki so uživale njeno dobroto, so bile izobčene, bojkotirane od vseh tovarišic, tako rekoč, simbolistično rečeno, linčane z opazkami, zgražanjem in zaničevanjem. In tako je Micka skrbno zatajevala svoje uši, dokler ji niso že na knjigo padale in se je že skoro skalpirala od praskanja.
Micka je prej lepo mirno živela in pri spovedi je bila vselej v zadregi zaradi grehov, ki jih ni imela. Zdaj pa je bilo to strašno, kako so se nakopičili! Na primer prej še niti vedela ni, kaj je nevoščljivost, zdaj pa je bila strašno nevoščljiva, oni Gusti, ker je imela vedno lepe rumene črevlje, ki niso nikdar hreščali, Terezini zaradi njenih predpasnikov, ki so bili vsi tako imenitno gosposki, Flori zaradi one lepe in nebeške vonjave, s katero si je popršila lase, robce, perilo in vse, kar je bilo njenega. Vsem je bila nevoščljiva in ni jih imela rada, ker so jo prezirale in so se norčevale iz njenih oblek, njenih črevljev, celo iz potice, ki jo je bila dobila od doma za god. In potem ta mater Porcijunkula! Ta grda mater Porcijunkula, ki je imela tako strašno hudobne, trde in škodoželjne oči, rdeč, špičast nos in zatečene roke z izkrivljenimi, pokvečenimi prsti. Morala je poljubiti njeno grdo plavkasto, žilasto roko ali vselej je rekla čisto potihem, v sebi: Fej! In mater Porcijunkula je to gotovo vedela, zakaj Micko je postavljala vsak čas v kot. Kar na lepem, za nič in za nič.
– Vi zopet govorite! V kot! — a nič ni govorila. — Pri molitvi ste se ozirali! V kot! — a nič se ni ozirala.
In tako se je to opetovalo vsak dan. V Micki pa je raslo strašno sovraštvo in mislila si je včasih: Če bi bila velika, pa bi udarila to grdo nuno v obraz, naravnost v obraz, da bi bila vsa krvava. Strah jo je bilo včasih tega velikega greha, ki ga je nosila na duši. Zakaj sovraštvo je velik greh in nune so posvečene, sveto obleko nosijo in izvoljene so v božje device in neveste. Vedela je vse to, ali besede so bile prazne in se niso prijele njenega srca.
A Micka se je tudi lagala. V adventu si je naredila vsaka gojenka notes in tam so zapisovale svoja dobra dela in molitve. Nuna jim je rekla, da morajo napraviti oblekice za Jezuška. Rožni venec je bila srajčica, očenaš plenica, mali posti in premagovanja so bili povoji, čepice, blazinice. Micka je pridno molila in se premagovala, a vendar je bilo v notesu dosti malo zapisano. Enkrat zvečer pa je slišala, kako sta se dve veliki pogovarjali, da si kar napišete v notes vse mogoče, če tudi ne molite in ne storite nič, in od takrat je tudi Micka napisala v svoj notes polovico več, kakor je v resnici zmolila.
Sploh jo je hudobni duh že vso premotil. Ko so molile: »Gegrüsset seist du Maria ...«, je Micka vselej mislila na gris in namrgodila se je, zakaj grisa ni rada jedla. In pri maši je mislila vedno toliko drugih reči, da ni mnogokrat nič vedela, kdaj je minulo povzdigovanje in obhajilo. Molila je, molila te nemške molitve, ki jih ni razumela, ali, ki so bile vendar svete, — molila je in kar naenkrat so jo misli odnesle Bog ve kam. Tako je bilo vedno. V samostanu ni bila rada, zdel se ji je to strašen, pust in čuden kraj, kjer jo ni imel nihče rad in kjer je tavala, kakor izgubljena duša. Slišala je, kako so enkrat doma govorili o nekomu, da tava po svetu, kakor izgubljena duša, in zdaj v samostanu je vedno mislila na to izgubljeno dušo. Včasih je čisto resno premišljevala, če živi na pravem svetu in če ni vse to samo dolg in čuden sen. Vedno je bila lačna. To se ji je zdelo čudno. Doma niso imeli vsak dan mesa, samo dvakrat na teden, in za večerjo samo mleko in kruh, lačna pa vseeno ni bila nikoli. In zdehalo se ji je tudi ves dan. Premišljevala je, kako bi bilo lepo, če bi se mogla kam skriti in spati dva dni skupaj. Spomnila se je včasih, kako je doma vedno skakala in tekala, tukaj se ji ni nič ljubilo. Vse so govorile samo nemški in tudi ona je že na koncu prvega pol leta pisala domu nemški. Zdelo se ji je to jako imenitno in gosposko.
Ko je šla o Veliki noči domov na počitnice, so ji naročile nune, naj ji mama kupi moderc, da se bo bolj pokoncu držala. Doma so ji radi kupili moderc, ker je bila vsa prihuljena; »od velikega učenja«, so govorili. Tudi je dobila šal namesto rute in Micki se je vse jako imenitno zdelo, posebno moderc. Poskušala je parkrat tudi ponoči spati v njem, kakor so to delale »ta velke«, pa jo je preveč tiščal. Enkrat je snedla kos krede, da bo bolj gosposki bleda, pa ji je slabo prišlo. Nunam se je znala bolj prilizniti, dobila je rdeč trak angela varuha. Pri maši je molila iz latinskih bukvic, ker se ji je zdelo to jako učeno. Nevoščljiva je bila še vedno, trma in svojeglavost pa ste jo minili, vsem gosposkim in bogatim gojenkam je rekla »Fräulein« in jim je bila zelo uslužna, druge pa, ki so bile še bolj kmetske, kakor ona, je začela prezirati in se ni več družila ž njimi.
Ko se je peljala na velike počitnice, je vzdihnila pri vsaki besedi: »Ach, mein Gott, so was!« in očetu je rekla »papa«.
II.[uredi]
Ko je bila stara štirnajst let, so jo obdržali stariši doma. Nosila je moderc, izrezane čeveljčke, gosposke predpasnike z lacom in naramnicami in ob nedeljah slamnik za tri goldinarje. Mati ji je rekla Mici in sčasoma so se navadili tudi drugi na to pogospoščeno ime; samo kaka hudobna soseda jo je še kdaj iz zlobe in nevoščljivosti klicala za Micko; kak vaški paglavec se je zadrl za njo »frajla Mica«, inteligenca pa, na šoli in na pošti, jo je zvala gospodična Mici.
Stariši njeni so imeli štacuno in gostilno in tekom zadnjih let je postalo vse elegantnejše in imenitnejše. V ekstra sobi so bile mize vedno pogrnjene z rdečimi prti, okrog ogledala so visele papirnate rože in na vrtu so postavili zeleno lopico. Gostov ni bilo mnogo. Bilo je dolgočasno in pusto v gostilni in le včasih se je zmotil kdo na četrt vina, ki je bilo kislo in je dišalo po sodu in po plesnobi. V ti lopici je sedela Mici vsak dan in je pletla fine in neskončno dolge čipke, znamkovala perilo ali pa vezla kakšno strašno nepotrebno stvar. Bila je pobožna, na prsih je nosila širok moder trak z veliko srebrno svetinjo. Bila je Marijin otrok in v vseh pismih na svoje prijateljice, ki so se začenjala z: »Gelobt sei Jesus Kristus! Süsse Jungfrau Maria, unsere Mutter!« — se je podpisovala: »Marie« aii »Mizi Schtepischnegg, Marienkind«.
V zeleni lopici, sredi pisanih gredic, v katerih je cvetela goreča ljubezen, belagonije, srčki, reseda, rumene astre, fuhsije, nekaj nageljnov in ena sama zamišljena solnčnica, — v ti lopici je zorela v pobožnih premišljevanjih, v nedolžnih sanjah in v bogaboječi zbranosti gospodična Mici v öisto, dekliško lilijo. Na mizi je ležala mašna knjiga »Angela-Buch«, ki si jo je prinesla iz samostana, »bogaboječe življenje svete Roze Limanske«, »Schutzengel, ein Blatt far christkatolische Jungfrauen, die ihr Leben in gottgefälliger Tugend und Unschuld bewahren und beschliessen wollen« in »Jahresbericht des katolischen Jugendvereins für die Rettung armer, schwarzer Kinder aus den Krallen des Heidenthums und der ewigen Verdammniss«. Kockala je čipke za posteljno perilo, pletla nogavice za uboge zamorce v Afriki ali vezla pisane pantoflje gospodu »papanu« za god. In med temi poštenimi opravili se je pogovarjala z Bogom in se kesala grehov, ki se jih je spovedovala vsako drugo nedeljo mlademu kaplanu pri fari. Sladke so bile te spovedi, slajše, kakor v samostanu, kjer jo je poslušal star in gluh katehet, ki je imel gihtične roke. Gospod kaplan ni imel gihtičnih rok, mehke roke je imel in kadar jih je Mici poljubila v sveti pokori jo je speklo v srcu sladko in blaženo čustvo in še enkrat se je sklonila nad maziljeno roko in jo je pritisnila k svojim mladim in toplim ustnicam. Gospod kaplan jo je včasih pogladil po laseh ali po licih v spodbudo in še slajša ji je bila molitev in pokora.
O Božiču jih je obiskal za par dni mlad bratranec, ki je bil prvo leto v semenišču. Pobožen je bil in svet in gospod župnik ga je povabil k sebi na obed. Pozno zvečer se je vrnil in Micka mu je svetila po temnih stopnicah v gornjo sobo. Postavila je luč na mizo, popravila je ogenj v peči in pogledala, če je prinesla dekla sveže vode za po noči. Hotela je oditi, ali bratranec jo je objel, posadil k sebi na kolena in jo poljubljal. Tako hiter je bil, da ni nič vedela, samo, da je lepo in sladko, in šele ko je začutila njegova vroča usta na golih prsih, je malo zaupila. Spustil jo je takoj in ona je zbežala v svojo izbico. Vsa preplašena je bila, ko je opazila, da ima na prsih odpeto jopico in pretrgano srajco. Ali tako vroče ji je bilo, da je pustila prsa razgaljena in je samo vrhno obleko zapela. Še le drugi dan se je spomnila, da je to strašen greh, da jo je nekdo poljubil in še celo kam! Peklo jo je na prsih in tisti teden se ni upala k spovedi.
Potem pa si je kupila pri kaplanu nov rožni venec, ki ga je blagoslovil sam papež. V zbrani molitvi je zopet duševno ravnotežje in mir srca, ki ga je bil poskušal grešni njen bratranec na tak razburljiv način kaliti.
Življenje je potekalo, tj. tedni in meseci so potekali v enakomernem dolgočasju. Samo, da so se pobožnim knjigam in časopisom na njeni mizi pridružili tudi Marlittini romani in nek navdušen orožnik ji je z veliko hvalo posodil stoindvajset zvezkov pretresljivo lepega romana »die unschuldsvolle Gräfin«; roman, ki je posebno pri dunajskih kuharicah jako znan in češčen. Čitala ga je s solzami v očeh in želela si je, da bi bila tudi ona tako preganjana od tako grozno krasnega in ljubljenega moža, kakor je bil junak in kavalir Conte Marmelutti, ki je bil ravno tako impozanten, kakor ljubosumen mož nedolžne grofice.
Ali od mož, kar jih je poznala, ni bil niti eden, ki bi se ji zdel vreden njene naklonjenosti. Samo agentje, ki so hodili ponujat njenemu očetu gumbe, črn in bel konec, kambrik za ženske in debeli loden za moške kupovalce, ti agentje so jo še včasih malo razvedrili. Ne da bi gojila posebne simpatije do njihovih zvečine hebrejskih fiziognomij, tudi so se ji bolj dopadli umetniško razkuštrani kodri, kakor po pomadah dišeči, frizersko pokrtačeni lasje teh Merkurjevih sinov; ali bili so sprememba, bili so iz sveta, iz Ljubljane, Gradca, Dunaja. In osobito Mickina mati jih je bila vselej vesela. Peljala jih je v ekstra sobo in je naročila dekli:
– Pokličite gospodično! –
In ko je Micka prišla je rekla mati: – To je moje hčerka Mici; bila je v samostanu šest let – za dve se je zlagala – in zna nemški. Gotovo Vas bo, gospod Stern (ali Schwarz, ali Löwy, ali Füserle), gotovo Vas bo veselilo najti naobraženega človeka, naobraženo gospodično, — ki zna nemški, — tako daleč na kmetih. Mici, zabavaj gospoda! — In odšla je v kuhinjo, da pripravi za gosposkega gosta, ki ga je sicer pravzaprav precej prezirala, ali ki je znal nemški, da mu pripravi kakšen prigrizek.
Medtem je Mici konverzirala z gospodom N. N., recimo Spatzengoldom.
— Gnädiges Fräulein kennen deutsch? — jo je vprašal s sladkim in spoštljivim glasom, upajoč na imenitno naročbo, — (on je prodajal osobito kambrik in kotenin).
— Ach, ich bin so glücklich; aber ich muss Euch aber versichern, dass ich, was mich sehr leid thut, nicht oft mit gebildeter Menscher komme, die deutsch reden. Ach, hier ist es so ungebildet. Lauter Bauer! —
— Gnädiges Fräulein müssten einen gebildeten Mann heiraten. Einen höheren Beamten oder einen reichen Kaufmann ...
— Ach, aber nein!...Herr Spatzengold, ich sein zu jung, ich gehen lieber ins Kloster. Oh, die Männer sein so, aber sehr schlecht! —
Gospod Spatzengold se je v potu svojega obraza mučil preko pol ure z izbranimi pokloni, in Micka je igrala »eine gebildet Fräulein«, do kler ni prišel njen oče in naročil dva kosa kambrika, en kos z rdečimi, drugi z zelenimi pikicami. Gospod Spatzengold je Micki pri slovesu ironično poljubil roko, ali v njenem srcu se je naselilo za par dni čustvo, kakor da je plemenita komtesa, ki ima roke samo zato, da jih ljudje poljubujejo.
Pred pustom pa je dobila od bratranca pismo. Prinesla ga ji je neka tercijalka, kateri je dejal, da je notri sveta podobica iz Lurda. — Pisani srček moj! — ji je pisal. — Predpust je, ljudje se ženijo in tako veselo je, da bo čez devet mesecev tudi nezakonskih porodov zadosti, da se vzdigne žolč marsikateremu debelemu in staremu fajmoštru iz nevoščlivosti seveda. In če si tako mislim, da bo tudi tvojemu deklištvu za en predpust ali pa dva odklenkalo, potem me že naprej strašna jeza in zavist tare, proti tistem u štacunarju ali dacarju ali vahtmajstru, ki te dobi. Škoda, stokrat škoda, da te nisem takrat malo bolj ugriznil v tista dva tvoja bela jabolka. Bi imela vsaj spomin na me in če bi te tvoj zakonski mož vprašal, odkod imaš tako čudno znamenje, bi lahko dejala, da od posvečenih zob, zakaj, dokler ti moža dobiš, bom jaz že kaplan. Boš prišla k meni k spovedi? Zdaj si še preneumna ali pozneje kdaj se ti morda še stožilo po tistem lepem lemenatarju, ki je samo tako malo od vrha poliznil tvojo nedolžnost. Ali jaz bom takrat že pobožen in utrjen v skušnjavi ...
Prišel bi o Veliki noči k vam ali ti si res prefletna in — odpusti! — preneumna punčka, jaz pa tudi nisem svetnik. In ker te imam, draga sestričina moja, v resnici rad, pa rajši ne pridem. Smilila bi se mi in jaz bi še iz lemenata ušel. To bi bila pa velika neumnost.
Tisti, ki je bil enkrat velik tepec, ali ki je tako sentimentalen, da mu ni žal.«
Micki je bil ta list več kakor 50 % nerazumljiv. Nosila ga je v modercu skritega ali srce jo je začelo tako čudno in sladko boleti, da je grešno pismo sežgala in začela devetdnevnico v čast sv. Alojziju za duševni mir in za pomoč v skušnjavah.
III.[uredi]
In zopet je prišla gospodična Mici domov iz Ljubljane. Pri samem »Lloydu« se je učila kuhati celih pet mesecev. Zakaj zdaj je bila stara osemnajst let in doma so ji iskali ženina. Tudi šivati se je učila in napravila si je imenitno bluzo iz modre svile in crem čipkami. — Gospodična Mici je blondinka; — »eine fade Blonde« je dejal mlad častnik, ki je hodil k »Lloydu« na obed in je Mici vsega skupaj devetkrat poljubil — za poskušnjo. Tudi neki mlad poštni uradni je plesal okrog nje. Slišal je bil, da ima ta punica z dežele dva tisoč dote in ji je na podlagi tega dejstva prinesel dvakrat nageljnov in je plačal svojemu prijatelju, ki je znal risati, poldrugi liter črnine in dve kranjski klobasi v staroslavni gostilni pri »Belem volku«, da je tisti naslikal Amorja z načetim srcem Micki v Poesie-Album. Pozneje je uradnik zvedel, da je Mickina dota v kronah in ne v goldinarjih in minilo ga je ...
Tako je prišla Micka brez ženina domov. Malo zredila sa je, kar se ji ni slabo podalo. Tudi tista velika ljubezen do nemškega jezika jo je malo prešla, ker je videla, da tudi gosposki ljudje (v cilindrih!) govore slovenski. Vendar je ostala velika avstrijska patrijotinja in ker je vsa višja aristokracija s cesarjem vred držala z duhovni, se naravno tudi ona ni mogla odločiti za puntarje in liberalce. Doma je delovala na to, da se je oče naročil na »Slovenca«, ki je bil vedno v utici pripravljen za gospoda kaplana in za učiteljico, ki je bila tudi bogaboječa oseba.
Učiteljica je bila čez leto najintimnejša Mickina prijateljica, ali, ko jo je Micka enkrat zalotila, kako je ljubkovala z gospodom kaplanom, ki je bil, — kar je rep, je res, — postaven fant, je bilo prijateljstva konec. In tudi gospodu kaplanu je prihodnjič, ko jo je ljubeznjivo poščegetal pod brado, povedala, da je babjek. Ali ni se jezil. »Razžalili ste me, gospodična,« je rekel, »zaslužite kazen!« Objel jo je trdno in jo je poljubil v zatilnik. »Tam so najboljši poljubi,« ji je še razjasnil, kakor temeljit poznavalec tacih sladkarij.
Ali Micka je bila značaj in se ni nič več smehljala ljubeznivim kaplanovim poklonom. Ko je bila predpustom veselica družbe sv. Cirila in Metoda, je celo igrala v neki igri zaljubljeno vdovo in se je na skušnjah, kakor tudi očitno na odru pred vsemi ljudmi poljubovala s poštarjevim sinom, na katerega so imela vsa za možitev sposobna dekleta, devet far naokrog, skomine.
Skoro ves post je hodil vsak večer pihat Micki na srce v prazno utico na vrt. Sedela sta na polpodrti klopi in zaklinjala sta si neutrujeno večno zvestobo in ljubezen. Enkrat ju je mati zasledila, ali ko je videla, da je poštarjev, je tiho in oprezno odšla. Srce ji je bilo od sreče in zvečer je pripovedovala svojemu dolgoletnemu zakonskemu možu, da je Micka zadela temo, ker takega fanta ne dobi niti vsaka stota.
Ne, tudi Micka ni zadela teme ... Poštarjev je po Veliki noči odšel in vrnil se je svečano zaročen z bogato dedinjo iz Tolminskega. Trideset tisoč kron! To je bilo za petnajst Mick ...
Potem je vzela Mickina teta reč v roke in je prikomandirala bogatega snubca notri tam iz Vipavskega, ali bil je malo star in malo šepast in Micka je svečano izjavila, da stare pokveke ne bo jemala. Neki daljni sorodnik iz Kranjske gore je poslal svojega znanca urarja na ogled. Prodal je pri Mickinih zlato uro in dva prstana za domačo hčer, iz ženitve ni bilo nič, ker je bil Micki, po pravici rečeno, prekmetiški. Tudi učitelj iz sosedne župe je parkrat prišel, pa enkrat je bila večja, vesela družba, on je bil dobre volje in je strahovito zabavljal čez farje. In Micka je izprevidela, da bi s tako izpirjenim človekom ne mogla biti srečna ...
Medtem so bili manevri; Mickini so imeli »Einkvartirung« in čeprav je bila stara tercijalka, Mickina teta, punici vedno za petami, so se včasih kar iskre kresale, tako so jo poljubovali od majorja pa do kadeta. Seveda samo na skrivaj, v največji hitrici in v veliki poštenosti. Eden izmed njih, mlad, golobrad baron, jo je osobito očaral in ko ji je enkrat poslal razglednico, mu j e pisala pismo na osmih straneh, ki se je začelo: »Ich kann und werde es nicht leugnen, dass ich Sie liebe ...« ali žalibog, on ji je odgovoril: »Ich kann und werde es nicht leugnen, dass ich weit entfernt bin. Sie zu lieben ... Mein Gott, ein par Küsse im Manöver — da müsste ich ein par Hundert Frauen lieben! Und das ist zu viel verlangt, meiner Seel!«
Prišel je od nekje mlad gospod na počitnice k učiteljevim, ki je bil poljetičen, zanimiv človek: brat Hrvat.
»Gospodjice, još nikada nije učinila djevojka tako ogroman utisak na mene, kao Vi, ma, da sam jih puno upoznao.«
Začela se je romantična ljubezen in Micka je izročila poljetičnemu Hrvatu svojo ljubezen in svoje srce. Ko se je pozdravil, je odšel. Pa Mickine ljubezni ni jemal seboj; niti adrese ji ni pustil ... Taki so moški v obče in hrvaški visokošolci še posebej!
Micka je bila stara že dvaindvajset let in hudobni babji jezi so ji že prerokovali, da obsedi in ona sama bi bila zdaj rada vzela urarja iz Kranjske gore. Ali poženila sta se že oba. Poštarjev je imel že dva otroka in ko je bila njegova žena v tretjič v blagoslovljenem stanju, je srečal enkrat Micko, ko se je podvečer vračala od tete iz sosednje vasi. Pozdravil jo je sentimentalno in ji povedal, da ni srečen.
Z Vami bi bil gotovo srečen, — je rekel in ji je poljubil roko. To jo je tako ganilo, da se ni nič branila, ko je je par korakov pozneje objel okrog pasu in jo poljubil tudi na ustnice, kakor v utici v prejšnih časih. Ker se je popolnoma znočilo jo je spremljal do vasi. Pri ločitvi je zopet insceniral ganljiv nastop in Micka bi mu bila skoro dovolila, da pride zopet na večer v njihovo utico na ljubezenski pogovor, ali spomnila se je še o pravem času, da je že oženjen in za njo večno izgubljen mož in da bi zaradi njega ostala lahko vedna devica. Odslovila ga je osorno.
Predpustom se je učiteljica omožila s komijem iz konsuma v bližnji župi. Začela sta trgovino v mestu. Pravili so, da jima je gospod kaplan priskrbel vse, denar in še celo imenitnega sina, ki je prišel takoj po Veliki noči na svet. Micka je verjela ...
Micka bi se bila tudi skoro omožila. Mati njena je preskrbela novega ženina, ki je bil lep mož, še mlad, bogat posestnik, bogaboječ človek. Z vsemi duhovniki je bil intimen prijatelj, — po strani je bil namreč tudi vinski trgovec in je imel fino kapljico. Pravili so sicer, da ima vsaj pol ducata nezakonskih otrok po vsih slovenskih deželah, ali Micke to ni ženiralo. — Zakaj so bile pa tako neumne, — si je mislila. Tudi njeno devištvo bi ne bilo tako brez madeža, ali ona je vedela: to bi bila bedarija! Greh bi jo še toliko ne odvračal, — čeprav je bila vzgojena v samostanu ... Micka je bila torej na pol nevesta, pripravljala je balo in oče se je že dogovarjal z mizarjem zaradi pohištva, ki mora biti iz trdega lesa, lakirano in zelo gosposko. Za par tednov bi bili oklici, ali enkrat v nedeljo po deseti maši, ko je Micka še vsa zbrana in v pobožnih mislih stopila čez cerkveni prag, se je zagnala z velikim krikom neka ženska na njo, jo je vrgla na tla in jo pretepla pred vsem ljudstvom. — Ne boš ga vzela! Ti gosposka griža, da te ni sram! Z menoj ima dva otroka! Jaz imam pravico nanj, Ti ga pa ne boš dobila! — Micko so privedle dve ženski domov, vso obtolčeno in popraskano. Iz možitve ni bilo nič; — mati je sicer silila, da naj ga zdaj ravno zanalašč vzame, ali Micka se je bala, da bi še kakšna druga ne prišla nad njo ...
Štirinajst dni ni stopila iz hiše, dokler se niso praske zacelile, potem so jo poslali k nekemu dalnjemu stricu na Dolenjsko.
In tam je imela Micka veliko srečo. Ni bilo mladih, saj malo bolj omikanih deklet daleč naokrog, nasprotno pa dva dobra mlada gosposka fanta. Oba sta se zaljubila v njo. Učitelj se ji je skoro bolj dopal, ali trgovec je bil bolj bogat. Kaj ima učiteljeva žena?! Skrbi, vsak krajcar desetkrat obrne, predno ga da iz rok in v mesto tudi ne pride vsak; na deželi je pa brez denarja dolg čas. Sicer je že začela z učiteljem majhno ljubezen, on ji je dejal, da brez nje ne more živeti in ona je tudi rekla, da ga ljubi. Ali, ko je videla, da ima tudi trgovec resne misli, je še enkrat vse dobro preračunala in odločila se je za trgovca. Učitelju je pisala, da se je motila, naj ji odpusti, naj jo pozabi in da mu želi vsega dobrega. Čez pol leta se je omožila in njen mož je bil zelo srečen.
IV.[uredi]
Dolgo pa ni bil srečen njen mož. Kakor mlada žena je postala zopet goreče pobožna. Njemu se je spočetka to dopalo, ker se mu je zdelo še tako ginljivo dekliško in otročje. Ali ko je začela spreobračiti tudi njega, se mu ni več dopalo. Najprej je bil velik prepir, ker ni zahajal v župnišče. Ona, da je parkrat govorila pred cerkvijo z gospodom župnikom inda bi rad občeval ž njim, z njenim možem, ali ko ne pride blizu ... Mož je dejal, da farovških pragov ne bo pometal, ona, da ima slabo vest, da je sigurno izpirjen človek. Bog vse sam ve, kakšnega človeka je dobila za moža in če bi bila to vedela ... itd ... Potem je bila enkrat v cerkvi pridiga zaradi »Slovenskega Naroda.« Prišla je domov in izjavila možu, da ne trpi več tacega pohujšanja v hiši. On, da to nje nič ne briga, če je ona norčava, ne mora biti tudi on. Ona, da jo je briga za njegovo neumrjočo dušo, da jo je briga, če ima pogana ali poštenega katoliškega človeka za moža ... Potem so bile volitve. Bila je pri izpovedi in gospod kaplan ji je naročil, naj skrbi, da njen mož ne voli proti sveti cerkvi. Vprašala ga je, kako bo volil in ko je dejal, da ne klerikalno, jo je prijel jok. Vrgla se je pred njega na kolena in ga s povzdignjenimi rokami prosila, naj se je usmili. Ko to ni pomagalo, je zaklinjala, da ni bilo bolj nesrečnega dneva, kakor takrat, ko je njega prvikrat ugledala, da jo bo v grob spravil in zakaj jo je Bog tako kaznoval, da je pripustil, da je vzela njega, takega ničvrednega in brezbožnega človeka za moža.
Pomagalo pa ni nič, mož se ni uklonil.
Šla je k Mariji Pomagaj na romanje prosit za njegovo spreobrnenje. In ko je bil misijon, je preklečala ves dan v cerkvi in je opravljala devetdnevnico, da bi sveti Duh razsvetlil njenega moža. Dajala je vbogajme: — In molite za mojega moža, da bi postal pravi kristjan. —
Ko je desetmesečna hčerka na zobeh obolela, jo je zaobljubila Materi božji: da jo pošlje z osmimi leti v samostan in če bo imela poklic, jo posveti Bogu. Na otroka je navesila svetinjice in škapulirje in komaj je revše izgovarjalo par besed, ga je učila molitvice in pobožne vzdihljaje.
V stanovanju so bili v vsakem kotu oltarčki pred katerimi so gorele luči v čast raznim svetnikom. Mož ji je le z veliko silo ubranil, da mu je pustila vsaj štacuno pri miru. V svojih suknjah in tudi v srajcah je našel vsak čas zašite svetinjice ki jih je njegova žena kupila za drag denar, zakaj posvečene so bile na glasovitih božjih potih: v Lurdu, v Loretu, v Rimu, na Švicarskem in še bogvekje. In kdor nosi njeno svetinjo ali podobo, četudi nevede, tega Marija ne zapusti ... Vsak večer je zbrala v kuhinji dekle, hlapca in oba učenca iz trgovine in molila jim je na glas rožni venec; pred vsakim praznikom se je molila še posebna devetdnevnica. Mož pa je bil revež, doma mu ni bilo obstanka in če je prišel zvečer k prijateljem v gostilno, so ga dražili in mu nagajali, da ima doma samostan za tretjerednike. Če se je branil so mu oponašali: — Kakšen mož pa si, ali je žena gospodar v hiši ali si ti?! —
— Vidiš, Mici, to ne gre več tako naprej, — je začel včasih z lepo.
— Ne, ne gre! Kakšne vzglede daješ otrokom; — imela sta jih že štiri. — Kako bodo vzgojeni, če ti ne držiš na Boga in na cerkev. Saj si vendar krščen, saj imaš dušo! —
— Jaz tudi pravim, kako bodo otroci vzgojeni! Oblačiš jih, kakor da bi bil grof. Kaj jim je treba tukaj na deželi žametastih oblekic in lakastih čeveljčkov?! Enkrat v lužo pade pa je vse glorije konec. Vse, najboljše, kar imam v prodajalnici ponosiš ti in otroci. Kaj je treba take noblese! Odkar je konsum, človek težko izhaja. —
— No, vidiš, saj sem ti rekla. Zakaj se ogiblješ duhovnov, zdaj imaš! Sploh pa, kdo zapravlja? Kdo mora vsak dan v gostilno? —
— Kako bi ne šel, ob osmih ne morem iti spat, če imam doma tako lepo razvedrilo. Rožnega venca in litanij pa ne bom molil. —
— Ne bi ti škodilo, ne! Sicer pa ni samo gostilna: kje so smodke, kje so tisti tvoji časopisi! Kadar je v trgu v čitalnici veselica, vselej pošlješ kaj za tombolo! —
— To je vsak omikanec dolžan, tu se gre za narod. Kdo pa mora imeti vselej novo obleko, kadar kam gremo? —
— Menda vem, kaj se spodobi. Jaz sem izomikana, pa bi bil raje kakšno kmetavzarco vzel. —
— Bolj pametno bi bil napravil, resnično, — je povzdihnil mož.
Ona je pa drugi dan dala zopet za mašo pri oltarju sv. Antona, da bi ji našel izgubljeno zakonsko srečo.
Ko so otroci malo zrasli iz plenic, se je zdelo možu malo boljše. Mnogo se je igral ž njimi in srečen je bil, da so tako pametni in zdravi.
Neki večer ga je vprašalo njegovo sedemletno dekletce: — Ti tata, kajne nevernik je strašen človek in pride v pekel? —
— Zakaj bi bil strašen človek? Če je dober in nikomur nič hudega ne želi, ne pride v pekel. —
— Ali si ti tudi nevernik? —
— Nisem. —
— Kaj si pa naredil? —
— Zakaj? —
— Veš, z mamo molimo vsak večer, da bi se spreobrnil; kakor v cerkvi za nevernike. —
Takrat tisti večer je bil prvikrat pijan, odkar se je oženil ...
Tudi se ni več tolikokrat igral z otroki.
— Vzela mi jih je; kaj bi se kregal ž njo za nje, saj je tako zastonj. —
Pred Veliko nočjo je prišel njegov petletni sinček k njemu v prodajalnico, objel ga je okrog kolen in mu pravil, da ga ima neznansko rad. Šel je ž njim na pult in mu je obljuboval, da dobi majhnega psa od njega za piruhe, če bo vedno tako priden in če bo njega, tato tako rad imel, kakor zdaj.
Deček je bil vesel, ali čez nekaj časa se je zamislil in mu je dejal v uho: — Slišiš tata, jaz bi te rad nekaj prosil? —
— Kaj tacega? —
— Pojdi v cerkev k spovedi, zdaj za Veliko noč! To je velik greh, če se ne gre! —
Oče ga je postavil na tla.
— Kdo te je to naučil? Kdo te je poslal? — je vprašal osorno.
— Mama, — je odgovoril deček preplašen. — Rekla je, da mi da poln krožnik jabolčnega kompota. —
Oče je bil tisti večer zopet pijan ...
— Oh, jaz nesrečnica, — je jokala gospa Mici, — kam vodi nevera. Če človek nima vere, je izgubljen. —
— Mici, jaz te svarim, — je dejal mož. — Ne pretiravaj! Pusti me pri miru, ne grizi me neprenehoma in vsaj otrok ne mešaj v to stvar. Saj sem pošten človek, vsi me spoštujejo, tudi moji nasprotniki. Kaj pa še hočeš? Tretjerednik pa ne bom nikoli. —
— Saj ni da bi moral biti tretjerednik, ali z duhovniki se spravi, »Narod« daj proč in s katoličani drži in ne z framazoni. In če druzega ne, pusti vse skupaj pri miru, ne voli nikogar, nikar se ne druži s temi liberalci! Glej učitelja, ta se tudi, odkar se je oženil, za nič ne briga. Kaj mu mar vse skupaj! In davkar v trgu, ta je bil prej največji proti duhovnom. Ali kar ima ženo in otroke, ne gre nikamor več. —
— No, da, če imata take žene, kakor si ti, potem ni čuda, da sta se pomirila. Jaz bom pa pil, če ne bo drugače. —
Micka je poslala hčerko v samostan v odgojo. Že z osmimi leti, kakor se je bila zaobljubila. Njeno življenje je bogaboječe in v vsakem pogledu vzvišeno nad ljudstvom naokrog.
Mickin mož pa včasih pije ...