Ljudski glas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ježa na Parnas Ljudski glas
Fran Levstik
Kraljedvorski rokopis
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ljudski Glas.[uredi]

Suhodobnik.

Tu na shodi svete Ane
Tri so župe kmetov zbrane.
Jaz jim vlezel sem v zaplečje,
Zarad svoje bire večje.
Kakor mož, ki sredi vrta
Tih z motiko streže krta,
Nánje lákom zdaj prežim,
V naročnike jih lovim.
(Obesi in pritrdi na grm razgrnen »Ljudski Glas«, potem se odkrije, poklekne ter vánj obrnen moli:)
»Ljudski Glas«, na stare dni
K tebi dvigam v up oči!
Kadar vesna se predrami,
Spet bučela šumna v hrami
Izpustí se na goré,
Išče krme tam sladké.
Tudi ti si jako mlad,
Osehli mi pólnit sat,
Petkrat zletel bil na pašo
In prosledil zemljo našo;
A medene še potice
Néso dale te cvetlice:
Malo jih odprlo tebi
Z grenko voljo prostor v sebi!
Trd uspeh se kaže res,
A tolažba zopet vmes,
Ker hrabrí nas več jezikov,
V bobi skritih pomočnikov,
Ki se ljudstvo jim odkriva,
V njih osenčji rado biva.
Zatoréj se ne odmaknem,
Če deželo vso pretaknem,
Ter če vsake veže prag
Sam prestopim torbokrak.
Bog me, ako né drugače,
Vrag poberi zadnje hlače!
Križem rók ne položím,
Dokler tebe vkorením!
To vračuj mi ti kesneje,
Kadar solnce te ogreje!
Ti prodolbi okna, vrata,
Skozi ktera toča zlata
V moje duplo zvenketala,
Po vseh kotih bi ležala!
Mene, ki v pokoji lazil,
Veter gonil, blato gazil
V neprvacih sem globoko,
Posadì na stol visoko,
Kder je Plavež trdno vladal,
Nikdar slave bogat stradal!
(Vstane ter se pokrije.)
Vem, da ako on bi živel,
Koli bil je mož osivel,
Ne bi moja hroma noga
Smela priti iz brloga!
Kar je zima njega vzela,
Izkopnéla so načela:
Krajnce vodi zdaj nevednost
In z lenobo nedoslednost;
Mrzlodušje v občej stvari
Samogoltno gospodari;
Kratkoúmje se košáti,
V prazno misel kolovráti:
Ladjo našo brez krmila
V prêpad méče burna sila!
Take čas je starejšíne
Dal na čelo domovíne!
Nagorebro motovilo
Njih brezduho je glasilo,
Ki vrté mu motoróge
Suša, skuka, — vse nadlóge;
Nesposobje njih je šiba,
Pod katero sad pogiba,
Da ne more nič od tal:
Zadehlà je rodna kal!

Récelj (sam v sebi).

To Rogala stokrat slišal,
Prejner sam si kaj zadišal!
Grusti se mi, da ti služim,
S Pípanom se tvojim družim!
K tebi me je nesla béda,
Ktera vedno mi zaséda;
Suh od nje sem in okorel,
V péto ves do tal pogorel;
Ali prídi hip ugoden,
Drk! In bodem spet svoboden!

Suhodobnik.

Zdanja kaže mi gniloba,
Da prišlà je moja doba.
Kakor sova in legát,
Kadar veje v mraki hlád,
Iz grmovja priletita,
Kamor zjutraj spat bežíta;
Vstal sem drzen tudi jaz,
Ker mižávo gleda čas,
Koš oprtil na hrbèt,
Zgrabil v roko trnov bèt,
Zakoračil iz Ljubljane,
V hribe pihnil in poljane.
To okožje sem dobíl,
(kaže svojo opravo)
Da bi srca bolj mečíl.
Ako sreča mi postreže
Ter nagrebem dosti v mreže,
Potlej bode »Ljudski Glas«
Vreteníl se, zôrel v klas,
In od njega se napravi
Krajncu sok po mojej glavi!
(Nekoliko premolkne.)
Še posêbe v naročilo
Naj mu vdahnem to pravilo:
Doktoráče vedno grizi!
Učitúhom perje strizi!
Bíj »kadete« mlečnozóbe,
Let prihodnjih strupne góbe!
Te priímke sam Rogal
V pósodo je meni dal.
(V stolpi zadnjič pozvoní. Ljudje skoraj potem začenjajo iti iz cerkve. Suhodobnik têče pred cerkvena vrata, kder, gologlav ter milo gledaje, z levico klobuk molí mimo gredočim, a z desnico drží »Ljudski Glas« kmetom nad glavami, ter maha ž njim, kar delata ob jednem tudi Kokolj in Pipan, oba gologlava.)

Suhodobnik (vpije in rohní, kar more).

Poslušajte, o ljudjé,
Ki vrvíte iz cerkvé!
Dobro srečo Bog vam daj
In za grobom sveti raj!
Novcev rad bi naberačil,
»Glas« me »Ljudski« je potlačil,
Vse požrl mi, kakor volk,
Da zakôpal sem se v dolg.
To sovražnik meni stvoril,
Ki leží je v svet govoril.
Hud profesor, doktor grd
In »kadet« me rine v smrt.
Nogo imam tudi bolno,
Otročíčev sobo polno.
Ako hočeš božij biti,
Sem pred »Ljudski Glas« prihiti!
Naj se prêveč ti ne zdi
Če mi zlate vržeš tri.
Slednji mesec prvi dan
S pošto pride k vam poslan,
Dan petnajsti pa le spet,
Migov tajnih ves napet.
Kdo je »Národ«? Kdo je »Zvón«?
Slama grešna ta in ón!
A kakóv je »Ljudski Glas«?
Pošten, kakor hlačni pas,
Ki po konci vse drží,
Da je snaga mej ljudmí.
Vrhu tega on uméje,
Da se oves, ječmen séje,
Potlej žánje ter omlati,
Predno hočeš v málin dati,
In da vtikaj prêsad v zelnik,
Ne v senôžet ali v stelnik;
Hlevom nosi tudi léke,
Mešane brez apotéke,
Céli ž njimi voli, krave,
Konje, svinje — če so zdrave;
On o davkih osobite,
Bučam inim trdno skrite,
Premetêne, modre úke
Dreza kmetom pod klobúke.
Hlapca, deklo zagovarja.

Kokolj.

Postaváča in šušmarja!

Pipan (Kokolju).

Kaj gospodu ti prisedaš,
In besedo mu prejedaš?

Suhodobnik.

Kar nadéva skrb vladarjem,
Knezom, kraljem in cesarjem,
Bodi vojna, bodi mir,
Vse zapiše na papir:
Naročnike s tem prijazne
Téšit hodi v koče razne.
(Kokolju.)
Moje grlo je suhó;
Ti govôri, a krhkó!
Glej, da se ne zamotáš!
(Tajno.)
Ali vse besede znàš?

Kokolj (na tihem).

Vsako! Saj le kokotamo,
Ker slovenski malo znamo,
Ono, kar je Makovec,
Hrômi dal nam rakovec.
(Poslušalcem.)
Da bi mogel »Ljudski Glas«
Peke biti verne kvas,
Suhodobnik bós potuje,
Koder hodi, oznanjuje,
Tod po krčmah, tam čez plot
Sam duhovnik je gospod,
Ako njemu brez petice
Ne žaluje dno mošnice,
Iz katere cvenek daje
V bližnja usta, v daljnje kraje
In izlasti v Krákovo,
Ribje mesto rákovo.
Tam je gladne te novine,
Da tožljive gôle sine,
Vrane site bi mastíl,
Lapec njemu v žep rodíl;
Šèl potem je v Koratàn;
Zdaj v Celovci je župàn.

Suhodobnik (jezen, a vender na tihem).

Mólči, klama! Kdo te prosi,
Da na úho vse jim nosi?
(Na glas.)
Ti si v govor sam dotlačil,
Mêni v kvaro ga popačil!
(Poslušalcem.)
Lape se je požupanil,
Kakor vam je ta oznanil;
Šteje novce zdaj možák!
Jaz bi tudi rad bil ták, —
A če nésem, bratec moj,
Záme ti se nič ne boj!
Teče voda še po Savi
Ter na zemlji bistrej glavi,
Dôkler v golt ne pade smrti,
Potje križem so odprti.
Naj v deželni pridem zbòr,
Pred cesarski potlej dvòr,
Vreščal bodem, kakor šoja,
Kar navada sploh je moja.
Tudi vaše to selišce
Najde, česar tamkaj išce,
Ako zložni se stečête,
Naročnine prinesête!

Pipan (vpije).

K nam se naglo pripehájte!

Suhodobnik.

Saj ste Krajnci, dajte, dajte!

Domač prosjak Ogrizek
(sam v sebi, grdo gledaje Suhodobnika).

Moj dohodek je obzinil,
Rad bi mene izpodrinil.
(Narodu.)
Kar vam hripav devetkàl,
Na vse grlo je legàl!

Suhodobnik (Ogrizku).

Ta na vzarah skorje glevi
In zaríj se v listje drevi!

Ogrizek (narodu).

Hodi semkaj na »selišce«,
Da želodcu votka »išce«.
S krpezico po sesljači,
Ki besede kmetske pači!

Bradonja.

Neslovén iz njega diše,
A slovenski vender piše?

Suhodobnik.

Da nobene še vrstíce
Iz domače govoríce
Ne zverižim brez pomót,
Zbadajo me res povsód;
Ali meni se dozdeva:
Zrno več je, nego pleva!
Kaj se piše, ne kakó,
Tvoje pazi naj uhó!
Brate, drugo je potrata,
Ki ne dvigne te iz blata,
Ne izniža njivam davka,
Cenam ti ne dá popravka.
Kdor vam krajnski rad bi črkal,
V dober kup se hval nasrkal,
A z učenjem se ne davil,
Naj po moje bi napravil!
Jaz prizvižgal sem si ptiče:
Mezdopise in biriče,
Knjigovóhe léne kmete,
Strugotince, skoblju vzete,
Nikdar site razrivače:
Služi vsak po tri dvojače.
Recelj dolgi, Pipan kratki
V »Ljudski« daje »Glas« presladki;
Tudi razen pravdohàm
Ure hodi polnit k nàm.
Poglavìč je vsem Lobôda,
Ki jeziku rebra glôda.
Teh nekteri so junaci,
V deli vsacem korenjaci;
Mlajši le pomagajo,
Noč in dan prelagajo,
Kar po nemško prej zvarím,
Njih peresom razdelím,
Da po tacem bližnjem poti,
Zve dežela v zadnjem koti
Kakšni moji so nazôri,
Kaj cvetì nam, kaj pogôri!

Sodigoj.

Tvoj negódni kolomaz
Prav se zove »Ljudski Glas«:
Stvar ljudskà je ali tuja,
Kar za svoje nam ponuja.

Režimer.

Zdaj usmilil res je Bóg
Nas i naših se otrók!
Ti Slovene olikuješ,
A le nemški sam spisuješ!
Od vseh voglov in prelazov,
Zbral mrgodnih si obrazov,
Ki še mnogo menj umejo,
Da rojakom dati smejo
Zemljetresnih mislij ključ,
Naj odpró si novo luč!

Bradonja (Suhodobniku).

Kdo je tebe zvàl, da gódi,
Kaj se v glavi tvojej blódi?

Suhodobnik.

Mene zvàl je poštenják
Celit Krajncev od napák.
Nekdaj premo Janči Mlaki
V noči vedrej pod oblaki
Goreč videl sem stebèr,
V njem je sveti stal Čebèr,
Ki je velik pomočnik,
Mož odbranih učenik,
Blagoslovil me z rokó
In zapôved rekel tó:
»Če veljaven hočeš biti,
Mej prvake bôgat priti,
Lica níkdar si ne bríj
Do ponova svojih dníj!«
Kar je blagi starec velel,
Prestopíti nésem želel.
Dolga leta so miníla,
Da me britev né skruníla!
Krotek palim kosmatine
V slavo naše domovine;
Ali ker ne režem brade,
Bog mi uka na gramade,
Stovrstíto dal je znanje,
Boljše, nego vse nekdanje,
Večje tudi, kar denès
Vé pozemski rod ga vès.
Jaz ga ne bi v jamo nesel,
Rajši v Krajnce svoje stresel.
Čutim sam, da ne bi malo
Kmetom prida vrlim dalo.

Ogrizek.

Kdó je slišal, oj ležnik!
Da čebèr je kak svetnik?

Režimer (Suhodobniku).

Prekesnó, da ti bi vzrasel
In slovensko čredo pasel!
Žlambor, davno suhodoben,
Trohel, zimast in poroben,
Žmúlav panj, črvivih let,
Réžav stokaš v prvi cvet!

Suhodobnik.

Grdnja tvoja ga ne žali,
Kogar delo svoje hvali.
Ako pozno sem zakričal,
Pod koritom nésem tičal;
Svet sem tiho pretehtával
Ter človeka razmišljával,
In zatôrej »Ljudski Glas«
Krajncem poje trden bas;
V modrej glavi se je vzgódil,
V hipi dobrem vam poródil;
V osivélih dneh očíne
Zadnji šel je mej novíne
Le po dôbi, a po ceni —

Režimer.

Starejšina mej Sloveni!

Suhodobnik.

Kar dejal si, rad verjáme,
Kdor z očmí ne strelja náme,
In tajiti se ne more:
Mi smo v jutri zlate zore,
Iz katere solnce vstaje,
Da zasije na vse kraje.

Pipan.

Suhodobnik solnce tó,
Dviga lice zdaj svetló!

Suhodobnik.

Da! — Vonjáto bilje rase
V našem pismi zdanje čase.

Pipan.

Le novine v slast preštejmo,
Z lepim čislom dušo grejmo:
Nam se »Narod«, »Pravnik«, »Soča«,
In »Tovariš« preporoča,
»Kres«, »Edinost«, »Mir«, »Novice«,
»Zvon«, »Slovenec«, klič »Danice«.
Ziblje »Vrtec« otročaje
Ter jim piti mleka daje ...

Zlogolk.

A »Prijatelj Kmetski« v njive
Kókolj seje in koprive.

Režimer.

Druzih dôvolj še krekéče,
Nove misli v déžel méče,
Kar se s košem v trg in vas
Tudi nosi »Ljudski Glas«,
Ki mu Bog daj — skoraj amen!

Sodigoj.

Mnogo teh na prazen kamen
Pleve vsipa in premléva
Ter mekíne v stope déva,
Ker nobena res pohaba
In krivénča né preslaba,
Da se ne bi napehnila,
»Časopisa« izvalila,
Ki od rojstva potlej hira,
Boljšim vender kal zatira.

Režimer.

Vsak zatrep si in tokáva
Domač »listek« nakopáva:
Kámenik se prvi sili,
Da Evropi ž njim zacvili.

Sodigoj.

Kdor se sam pod nosom briše,
Ta »glasilo« svoje piše:
Skrinjar, sodar in kovač,
Nožar, smolec in krojač,
Krušnjar, mokar in sladičar,
Bos metlarček, cunjar, žličar,
Sajegulec in pečnik,
Loncevezec in — hudnik!

Zlogolk.

Kder za voglom dva stojíta,
Premišljaje govoríta:
»Drag je dnevnik!«

Režimer.

»Bodi tednik!«

Zlogolk.

»Ureduje —«

Režimer.

»Naj ga črednik!«

Sodigoj.

Mater krajnskih péti sin
Oča kacih je novin!
Ali ker se prav ne hódi,
Kadar slepca slepec vódi:
Po večini smet in plaža
V njih Slovene preobraža.
Če usmiljen kupim troje,
Veš, da imam preveč dvoje.
Glad čestí je, glad koristi
Njim roditelj prenečísti!

Zlogolk (Suhodobniku).

A še ti nas top mrcvariš,
Z »Ljudskim Glasom« kokošariš?

Režimer.

Mej Sloveni zver velika,
Dêbel tujec njih jezika!

Suhodobnik.

Meni posla to ne kvari;
Saj vaš jezik vse mesari!
Če na prste zdaj se vzpnèm,
Jaz takoj ga sam začnèm.
Kar v naródih ínih zná
Dete, ki se klobučá,
Slavni vaši književníki,
Črnobradi, starolíki,
Néso mogli še v neslanih
Prigvozditi si možjanih.
Izpovéj se zdaj očíto:
Ali piše kdo vzoríto?
Lanski sneg je vam krasota,
Kozij bobek vsa pravota!
Mislij tacih so možjé,
Ki čestite njih imé.

Sodigoj.

Žal da trpka je resnica,
S ktero žgè nas ta grizica!
Vsaka pasja, konjska muha
Bédni jezik naš oduha,
Da v zapljunkih svoje sline
Vánj zalego polzko rine;
A tvorovi po telesi,
Rak in mramor v njega mesi
Časopisni so tlačani,
V božjo šibo k nam poslani!
Množni, kakor žužki v lesi,
Vsak drugačno hvôsto mesi,
Né gorenjski nì obloški,
A nì štirski nì koroški;
Né beseda Krajncev Belih,
Niti Čičev ogorelih,
Kar nezvanec tak predrzen
V pismo kida ukomrzen,
Netrlépni ta krpèž
Njega le je svoj trebèž,
Ki v slovenstvo ga odlaga,
Da mu gniti bolj pomaga.
V živo srce góvor dréza,
Ude, kite mu pretéza,
V tujo klado truplo bije,
Kri mu tam in mozeg pije,
Ter odira ga na meh,
Nam v sramoto, drugim v smeh!
V mlak ljubljanskih smrad in glén
Z vršo hodi grabit plén;
A v črnilo nemške luže
Severnih mu Krajncev služe;
Vseh naródov so pabírki
Divotvorni mu ocvírki:
Ž njimi čvrsto belo kašo
V ust gospodskih žári pašo.

Zlogolk.

Taka setev gre mej ljúdi:
Kmet novoti nje se čúdi
In za drago vrè plačilo
V tolpah gostih po trovilo.

Sodigoj.

Pobiraje lážno máno,
Vsak odriva pristno hráno:
Dobro žito je plevel,
Ki ga slepec nevesel
Iz ogônov dednih ruje,
Z vilami na ôgenj suje:
Imovína zdaj slovanska
Zdi brezumju se ciganska.
Glej, takó se jezik pači
In slovenstva zemlja slači!

Pipan.

Kakor drugi, tudi mí;
Bog nas vender vse redí.

Režimer.

Né zavesti nì ponosa
In vsa naša stvar je bosa!

Zlogolk.

Hruška je dorumenela,
Sama z veje pada zrela.

Režimer.

Nésmo vrabci niti miši,
Taki, da nas v úho piši!

Suhodobnik
(oziraje se ugleda nekoliko Suhodobnikovcev, katerim kima ter namižkuje in potem vesel reče v sebi).

Znanci so se prikazali,
Da mi bodo pomagali!
(Narodu hrabro in z velikim glasom)
Suha molnja v tla naj sune
Vse zagatne kritikune,
Ki poslali učituhi
In »kadeti« z doktoruhi
Pazit so jih za menój,
Da bi stepli me nocój!
(Narod se spogleduje)

Režimer.

Ta kleveta je pregrda!
Mi se tukaj vrhu brda
Vsako leto veselimo,
Svete Ane god čestímo!

Sodigoj.

Čuti v prahi moj črvič,
Da je bil in bode nič;
Gnev zatôrej krut napada
In zavist ga v srce zbada,
Ako sreča kde možá,
Ki od njega več veljá.
V knjigi vsakej cel bezjak,
Pridobitka čisto nag,
Blagovolj nikomur né,
Kdor kaj ima ali vé!
Tak mu človek doktoruh
In kadet je, učituh!

Suhodobnik.

Če priimke té sem rekel,
Ne skrbi me, da bi tekel.

Bradonja.

Ker pred cerkev Ane svete
Zgnal si tiho v mrke čete
Rokodelce, demokrate
Mej nemčurje, tvoje brate,
Štel si todi njih glavé,
Namižkaval jim v zobé.

Režimer.

Demokratov pet Rogal
Vsega je izril iz tal!

Zlogolk.

Včerajšnji so ti dihurji,
A ližó se le z nemčurji.

Suhodobnik.

Sini goli i nemčaki
Néso rastli v pasjej dlaki;
Ne teptajte jih s petámi,
Ker so zdrava sol mej námi!

Režimer.

In drevesce rodovito,
O volitvah osobito!

Bradonja.

Kaj? Nemčurje zagovarja?

Ogrizek.

Poskočimo na sleparja!

Pipan
(od straha trepeče gledaje, kod bi zbežal).

Kam bi človek se zaril.
Da bi kôlom gózo skril?

Récelj.

Pipan silni, to je šala!

Pipan.

Do komolca Bógu hvala!
(Velik smeh mej národom.)

Suhodobnik.

Kmetje! »Ljudski Glas« kupite
In doma se ž njim gostite!

Pipan.

»Ljudski Glas« ti né sirota!
V njem je vkupe vsa dobrota!

Režimer.

Pestuje ga ôčim bister,
Z duhom bôgat, nov Kalister;
Pri čebrički svojem kumi,
Poklepán je na razumi.

Sodigoj.

Kadar Julij drugič pride
Ovenčavat uš in gnide,
On v gospodsko to družino,
Veličaje domovino,
Vzprime bolhe spet skakáve,
Ter živalce k njim skripáve,
Dvošarotni ves mrčas,
Kar ga lazi proč od nas,
Bédno cvrkat v nemškej steni,
Kder o njem se pes ne meni.
Tam zamán se drgne, vpira,
Tenke sline v jed požira;
V plašček upa se ogrne,
V staro gnezdo zopet vrne;
Tukaj zlepa ne počiva
V knjigo se po sili vriva.
Ker jezika sam ne sklanja,
Druge si na tlako zganja,
Da kakove mu roké
Puhlo delce preložé;
Vender nam i njemu v diko
Obdarí ga z lovoriko
»Zgodovina«, ki iz Kopra
Néma nì solí ni popra.

Zlogolk.

Ta pri nas je, ne drugod,
Zdaj navaden v knjigo pot!

Režimer.

Suhodobnik, slava taka
Tudi spisov tvojih čaka,
Ker le nemški sam variš,
V prévod inih trud lovíš!
Kakor zdaj si mož oprten,
Velik bodeš ter nesmrten.

Suhodobnik (narodu).

Istino je vso vam zinil,
A robatost vánjo vrinil;
Stara njemu je navada:
Rad ne gladi, če ne zbada,
V srci nekaj mi obeta:
Slaven bodem večna leta!
Bil zvečera sem neznan,
Zjutraj velik vstal glavan.
Verjemite, strijne, strijci:
Veni, vidi, sicci fici!
(Režimer, Sodigoj in Bradonja se glasno zasmejó.)

Prvi nemčur (osramočen).

Vrag z jezika mu blebeče!

Drugi nemčur.

Tukaj grob je njega sreče!

Tretji nemčur.

Neozdravna strupna rana!

Pipan.

O, preblaga sveta Ana!
Včeraj maši dve sem plačal.
Da bi tod nas Bog obračal,
A Gospod me né priznal;
Menda v greh sem velik pal!

Suhodobnik (Režimeru srdit).

Melža! Kdo se podsmehuje,
Meni smelo v zobe pljuje?
Za plačilo tem napastim
V »Glasi Ljudskem« te zmekastim!
V suhej smrčal ti dolini
Mej bodočih mater sini,
Jaz krvav sem v boji stal
In za ljudstvo se ruval,
Hraber službo rad izgubil,
Ker sem preveč Krajnca ljubil!

Glas (izmej naroda).

E, ne boj se, davno vemo,
Kaj verjeti komu smemo!
Gluh si bil in samoglav,
Zdelo né se nič ti prav:
To prijelo te za grlo
In ti službo je požrlo.

Suhodobnik (pretí v narod s pestjó).

Tvoje pleče tudi zmaham,
V »Glasi Ljudskem« te zajaham!

Zlogolk.

Da nekazen tak cepèr,
Zaderikav česnobèr,
Zmerja, kolne, gospodari,
Nos odjeda vsakej stvari,
Vpije, da je velikan,
Preobražat k nam poslan:
To oznanja občo bédo,
Prihitelo v našo srédo
Iz peklenskih črnih vrat,
Kar je Plavež legel spat!

Suhodobnik.

Jaz vam bodem večji Plavež
In modrejši prvoglavež!

Sodigoj.

Kar vas v dežel s košem hodi,
Rib lovit po suhej vodi,
Vi pravilnih mislij céste
Držati se doblji néste.
Ti urédnik se le zoveš,
A z mehurji drugih ploveš,
Ki v meglì so zadaj skriti,
Ker na luč jih sram je priti.

Suhodobnik.

Jezik se mu gnil odvali,
Kdor se krči mojej hvali!
Prga, ako ti ne vgaja
Dobra v »Ljudskem Glasi« klaja,
Rad zabado ti stvorím,
»Krainer Stimmen« izvalím,
Ki premnozim bodo v rádost,
Inim ópet v grenko sládost.

Zlogolk.

Ti bi vragu kol posodil,
Da Bogá bi ž njim osmodil!

Suhodobnik.

Moj užé je predhodník
Nemško-krajnski »Obrtník«!

Bradonja.

M i smo Krajnci res po zemlji,
A slovenstva nam ne jemlji.
Meni v svete Ane glumi
Vedno bilo je na umi,
Da Slovene malo ceniš,
Ker o Krajncih le se meniš!

Suhodobnik (sam v sebi).

Kdor želján je, bodi žáljen!
Baš potrebno sem razpáljen.
(Narodu.)
Ljudstvo hvali staro vero,
Staro vino, staro mero;
Prenaredbe sploh sovraži
In imé ga novo draži.
Dokler smo se Krajnci zvali,
V svetlih skornjih še plesali,
Vsega z vrhom smo imeli,
Dobro pili, dobro jeli.
Ta priímek je poštèn,
V davnih letih nam vzdevèn.
Prav učíl je Muhopetič:
»Kranjec je gospod in kmetič,
Baba vsaka tod Krajnica,
Nemožata in ženíca.«
Take rabe se držimo
Vsako leto, vsako zimo!
Tebi služi naj beseda,
Ki poslušal si je deda
Mlad za šibkih še kolén.
Kdaj se vzgodil je Slovén?
To izmeno stoprav lani
Tam izlegli so v Ljubljani,
Kópali jo, brisali
Rojen list jej spisali,
Vrgli dete vam nagó.

Bradonja.

Suhodobnik, laž je tó!

Režimer.

Če Sloven te v srce kolje,
Ne blaží Slovan ti volje.

Suhodobnik.

Ljubeznivi tvoj Slovan:
Miloš, Igor, Vojteh, Jan,
Pleme divje, zamujeno,
Mej Sarmati je rojeno!
Vse drugačno íma lice,
Usta, čelo ter nosnice;
Netrlepno govorí,
Vere krive se drži. —
Naj pogine ti goved,
Vrne li Slovan jo spet?
Kadar ogenj streho vname,
Zláto polje toča vzame
In opari cvetje slana:
Pošlji, pošlji po Slovana,
Da na pômoč k nam prispeje,
Srebra tovor poln odšteje!
Če podzemljic komu treba,
Zelja, repe je in hleba,
O božiči né sená,
Kak Slovan mu kaj podá?
Razderíta oblačilo,
Ti suknjačo, mati krilo,
Golenice in podplate,
A poteci v svoje brate,
Da z rokó se golo vrneš
Ter v slovanski nič ogrneš!
(Glasneje.)
To so pene, votle pene,
Brez veká in vsake cene!
Živi Krajnce stari Bog
In rodove njih otrok!
(Velik hrup mej narodom.)

Stojec (tajno Pipanu).

Zdaj si jezik je ocvrl!

Pipan (Stojcu tudi tajno, a žalosten).

Slep in gluh je v plamen drl!

Stojec (Pipanu iznova tajno).

Kar je pisal Makovec,
To je vedel Krakovec.

Nemčur.

Čvrsto se je mož odrezal!

Goli sin.

Poslušalcem né ustrezal!

Sodigoj (Suhodobniku).

Tebe srd in kurja pámet
V teh besed je gnala zámet!

Bradonja (zavpije z velikim glasom).

Brez obraza ino stida
Gad v Slovana blato kida,
A Slovena v gnezdi mrazi,
In svetinje vse mu gazi,
V izneverje drz pred námi
Na proščenji kmeta mámi:
Sram nas bodi, če molčímo!

Ogrizek (kmetom).

Ta zaprtek pohodímo!
Kaj zijáte in stojíte?
Gabez, Oven, Mah, udríte!
(Narod se steka in pretí.)

Stojec.

Pipan, kam si nesel grbo?

Režimer.

Česen mlatit smuk na vrbo!
(Pipan razprtivši koš in vreče vzpleza na vrbo, ondu rastočo.)

Onobolj (zakloní Suhodobnika).

Ne prenaglo, o možjé!
(Mladcu kmetskemu.)
K sebi drži ti roké!
(Narodu.)
Kmetje, znano vam je davno
Teh početje malo slavno,
Krik in zvito mámljenje,
Vroče jeze drámljenje.
Često se i prej na selo
K vam bradatih je prignelo,
Ki po krčmah ropotali.
Ter na pot so kriv piskali.
Vi v skrbéh na svojem deli
Néste v zanke njih leteli.
Zdaj se ta je sem priklatil,
Da oči bi vam ohvatil;
A lisico redko v past
Zvabi kake vade slast.
Ne tepite ga zato!
Vemo, kaj smo, vemo kdo.
(Suhodobniku.)
Razborito se vladajte,
A pepela ne pihajte!
(Sodigoju, Režimeru in Zlogolku.)
Vi razumni ste bahanju,
Ust ohlapnih jezikanju,
A veljavi svojej tudi:
Ostavite, naj se trudi;
Če napne se do razpoka,
Tod zamán kričí in joka!
(Pipan zleze raz drevo.)

Suhodobnik (sam v sebi).

Zdaj mi v strašne muke grozi
Ti, lokavost, pripomozi!
(Onobolju, z obrazom, pol na jok, pol na smeh.)
Oča, to je govorjenje,
Ki ne dá ga vse učenje!
V strastij ljutih ozdravitev
Sekla nas je vaša britev
Po modrosti in dovtipi,
Kakor treba v tacem hipi;
Vse besede vam krotké
In ob jednem so rezné.
(Narodu.)
Kdor je Krajnca todi hvalil,
Šalil se je, kmetje, šalil!
Noter mislim vse drugače;
Dal Slovenu bi pogače,
A Slovanu trepetina —
Kaj se motim! — Dal bi vina,
Piščet, rib in z mesom kruha,
Vsega, kar se v lonci kuha,
Kar se peče in ocvira,
Da s telesom dušo zvira!

Sodigoj.

Nalašč jezik njemu zdrsnil,
Da Slovana spet je brsnil.

Bradonja.

Metla, kdor mu kaj verjame!

Ogrizek.

Naj v čebri ga zlodej vzame!

Suhodobnik
(razprti koš ter iz njega jemlje skapulirjev, brojenic in svetniških obrazov, a potem reče sam v sebi):
Čajte, naglo vas presuknem,
Da v ljubezen vašo smuknem!

(Pipanu dá nekaj tega blaga ter mu reče tajno:)

Obrniva se oba,
Naj igrá se prej konča!
(Narodu:)
Kde je starih kaj ženic?
Nate, mamke, brojenic!
(Ženice se gneto k njemu.)

Prva ženica.

Le zajetne očenaše!

Druga ženica.

Jaz bi tacih!
(Pokaže katerih.)

Pipan.

Bodo vaše!

Tretja ženica

(za drugimi stoječa roko molí).

Meni tudi!

Četrta ženica
(pehè obližnje babe v stran).

Prvo meni!

Peta Ženica (svojej znanki).

Šepka, Ruso v kraj poženi!
Sama dosti je bogata
In v Zapozih dere brata.
(Suhodobniku ponižna.)

Ako jaz bi kaj dobila,
Vsak dan závas bi molila.
(Suhodobnik in Pipan dajeta)

Ogrizek.

Ves je pasij ta hudič!

Stojec (sam v sebi).

Vender čaka trd ga bič!

Šesta ženica.

Dajte sveti skapulirček;
Mislij čistih je pastirček!
(Suhodobnik razdaje skapulirje in ob jednem k sebi miga dečkom, ki jim kaže mnogo svetniških obrazov.)

Prvi deček (priteče).

Moj prosnik je sveti Lukež.

Pipan (daje).

Sveti Lukež, repni pukež!

Prvi deček.

Vola ima, vol rogé,
Vrgel bukve pred nogé.

Drugi deček.

Če je kteri sveti Rok?

Suhodobnik.

Pipan, išči!

Pipan.

Ná, otrok!

Drugi deček.

Nad kolenom kaže rano,
Pes drží mu v gobci hrano.

Pipan.

Kdo je izmej vas Matija,
Ki po zimi led razbija?

Tretji deček.

Jaz Matija!

Mnogo dečkov.

In še jaz!

Pipan.

Hitro v kupe, kar je vas!

Suhodobnik.

Kdo je Peter, Pavelj, Blaž,
Marko, Jurij, kdo Tomaž?

Pipan.

Kdo Anton je ali Vid,
Vsako leto črešenj sit?

Dečki (vse križem).

Tam je Pavelj, tukaj Blaž,
On je Marko, jaz Tomaž.

Suhodobnik (dekletcu).

Dete, kdo si ti?

Prvo dekletce.

Marjeta.

Pipan (drugej deklici).

Ti?

Drugo dekletce.

Jaz presveta Lizabeta.
(Smeh mej narodom.)

Suhodobnik
(tretjo deklico prime za podbradček).

Ptička, ti se zoveš?

Tretja deklica.

Ana.

Pipan.

Denes tukaj praznovana.

Stojec (Pipanu).

Stvar se vleče in razteza,
Da užé me srdba dreza!

Suhodobnik

(kadar vse razdelita, Pipanu tajno):

Kar zastonj smo tam prejeli,
To zastonj so ti nam vzeli.

Prvi deček (kvišku drží dva obraza).

Peter, Pavelj, juhuhú!

Drugi deček (joka).

Jaz ostal sem brez darú!

Tretji deček.

Sveti Jurij v piščal piska.
Na zelenem konji vriska.

Četrti deček (kaže svoj obrazec).

Ta je, kakor sveti Kres,
Ki po hribih neti les.

Peti deček.

Moj rudeč je!

Šesti deček.

Moj rumèn.

Sedmi deček.

Višnjav moj in pozlačèn.

Prva kmetica.

Nu, gospod je res pobožen!

Druga kmetica.

A sirota hromonožen!

Prva kmetica.

Vender, slišim, pojde v Rim.

Tretja kmetica.

Njega hlapca tudi ž njim.

Starec (o palici, za ušesom se čehaje).

Pentaj, da smo nánj leteli!

Prva kmetica.

Ker ste v grehi oslepeli!

Kmet.

Če ne vara zdaj ljudij?

Sodigoj (kmetu).

Le slepí vas, le slepí!

Vse tri kmetice (Sodigoju).

Nejeverec in pogan!
Iz nebes je k nam poslan!

Zlogolk.

Spet krekeče v mlaki žaba
Ter čestí jo ded in baba!

Režimer
(podsmehtjivo dregne Onobolja).

»Naj se trudi!« — Onobolj!

Onobolj (kakor bi ga bilo malo sram).

Slišal, videl sem dovolj!
Slarke, detco je omamil,
A možake s tem predramil.

Mladoslovenske deklice
(pred Suhodobnikom).

Pesni rade čitamo,
In zatôrej pitamo,
Bode li jim »Ljudski Glas«
Poti širil, prtil gaz?

Suhodobnik.

Jarebičke lepe moje!
»Ljudski Glasek« vam zapoje:
Pesnij dolgih, pesnij kratkih,
Domovinskih, Krajncu sladkih,
Ljubežarnih, nagajivih,
Solznodolskih, zabavljivih.
(Stojcu in Pipanu :)
Stojec, Pipan, zinita,
Pod oblake vzrinita,
Kar je dal na pasji dan
Siljenko nam Zevojan!

Stojec in Pipan (pojeta).

Domovina draga, ljuba mati mi!
Ta usoda tvoja brani spati mi:
Tebe ljut sovražnik dolgo, dolgo trl je,
In ti masla redko z jajci, moko cvrl je!
(Režimer in Sodigoj se smejeta.)
Oh, po tebi v tugah nem vzdihujem sam;
Svet mej tujci tujec ogledujem sam!
Rad bi se v naročaj tvoj povrnil spet,
V njem se z nebom zdravim zdrav ogrnil spet,
Naj me v smrti vsaj bi utešila ti
In kosti mi bele z grobom krila ti!
Pregoreče v meni, oh, želje so to,
Ki mi vnele v ogenj, oh, srce so to!

Suhodobnik.

Mislim, granes tacih pesni
Večno zdrave bodo plesni!

Prva deklica.

Meni zdi se vender mrazna,
Vsa ljubezni gorke prazna!

Režimer.

»Tebe dolgo, dolgo trl je;
Maslo z jajci, moko cvrl je!«

Suhodobnik (prvej deklici).

V teh besedah vse gorí!

Druga deklica.

V stikah nov se med cedí!

Sodigoj.

Govor naš je blagoglasen,
Al’ uporen ter opasen
Stikam zdravim, čistozvončnim,
Osobito strmokončnim.
Pesnik, če je srednje volne,
To oskodnost gneven kolne;
Sten pretečih se in hriba
Mehkoudnik len ogiba,
Né stezice li obične
Do višave naopične,
Iz pečin se nepripraven
Spet nizdolu vrača v raven.
Tamkaj njemu zložna mesta
Gladka, bela kaže cesta,
Vabi v svoje ga okljuke,
Poigravat v njih brez muke
V zlepkih znanih séčenih,
Vsake borbe sléčenih:
»V tugah ném vzdihujem sam;
Tujec ogledujem sam,«
Kar se meni zdi sklejanje,
Ne jeklenih stik zlivanje!
Kaka celost je preklestek?
Kdaj pristota nadomestek!
(Gospodične se razgubljajo mej narod.)

Bradonja.
Stik pravilnih zdaj in scela
Nam baje nihče ne dela,
Ker je posel pregorak.

Sodigoj.

Njemu ne, kdor je junak!
Žrebec divji od človeka
Srepogled prhaje teka;
Skokonog na bujnej paši
Jaslij se in uzde plaši.
Če konjuh ga čvrst uhvati,
Plane v grivo mu na vrati,
Od očíj z očmí ne trene,
Nozdrvì obé zaklene,
Smel čeljusti zabrzdá,
Hrbet čili osedlá;
Sede hraber mu na pleče,
Naj si cvili, pene meče,
On ostrogo vánj zabada,
S togim žvalom krepko vlada.
Vranec pleše na kolače,
Pnè se, bije in rezgače.
V ljute gonje vročem trudi
Usopí ga in prinudi
V službo svojo, da mu streže,
Vozi, nosi, brazdo reže.
Neudelan jezik vsak
Dur pastúh je, srep divjak,
Al’ ukroten ves možú,
Kteri njemu vé glasú.

Suhodobnik.

Kaj se trgaš o posodi?
Nje vsebine skrb te bodi!

Sodigoj.

To lenoba mi veleva!
V svinec demant se ne vdeva,
Nego v zláto, drago kov,
Ki vzvišuje blesk njegov.

Bradonja.

Zevojanček meni vgaja:
Domoljubnost ga napaja!

Sodigoj.

Kteri peti kaj ne vé,
V »domovino« se zajé,
Ter pod oknom ljube svoje
V tedni petkrat »ciko« poje;
Siljen zeva v njej in kisel
Z mačjim grlom svoj nezmisel:
»Moje, oh, željé so tó;
Vnele, oh, srcé so tó!«

Režimer.

Često »deutsches Vaterland,
Schwabenland und Preußenland«
Iz jednakih tudi veje,
Kar Slovana malo greje.

Bradonja.

Očevini sveto čast,
A hulivcem nje propast!

Sodigoj.

Bog obdari z mnogo srečo
Mater krasno in slovečo!
Vender ona se ne vgrezne,
Dokler v mlamol sile jezne
Zemlje nam ne požeró,
Da na tír jo nov denó;
Ali pleme iz očine
V tujo pasmo prej izgine.

Zlogolk.

Kakej vlasti je Slovan
Bil gospod užé in pan!
Do denašnjih tam je let
Skop ostavil jedva sled!

Sodigoj.

Narod budi, njega brani,
Da slovenstvo si ohrani!
Ako blažen to stvoríš,
Domovino izbavíš;
Vnuk pošteni z večno slavo
Obzarí ti častno glavo!

Režimer (Suhodobniku).

Pesen tvoja slab užitek!

Suhodobnik.

Boljših imam na prebitek!

Goli sin (Suhodobniku).

Prej zagnani v ločje grdo
Opet vzlezli smo na trdo!

Suhodobnik.

Zbali so se, vehe, zbali
In zatôrej obmolčali!
Z ljudstvom prostim za hrbtòm
Kòl pokažem zdaj pesòm.
Sam se dvejeh ne ustrašim,
Druge pahnem šibam vašim.
(Stojcu in Pipanu.)
Stojec, primi in zareži!
Pipan silni, roke veži!
Kdor bi vil se in obračal,
Naročnine vse ne plačal,
Vsacega na tla vrzita,
Za hrustanec ga držita,
Kakor ón dan po Ljubljani,
Kder smo v slednjej krčmi znani!
(Narodu maha z »Ljudskim Glasom«.)
Krajnec ljubi, semkaj tišči;
V mošno sezi, novca išči!
»Ljudski Glas« je! Primi, čitaj,
Z njega hrano dušo pitaj!
Ná župan ga, kmet, kmetica,
Ná krčmar in krčmarica!
Ná ga starec, ná ga mlad,
Bodi pošten, bodi tat!
Če ga plačaš, ná hudir!
Dam po vrhu škapulir!
A kateri ga ne kupi,
Naj se koža mu olupi!
(Stojcu in Pipanu.)
Razglasita naš program!
Jaz o njem ne trepetam.

Pipan (poje).

Vse za vero, domovino!

Stojec (poje).

Če prinese naročnino.

Pipan.

Za nemčurja, bogataša!

Suhodobnik.

Molči, Pipan, kdo te vpraša?

Pipan.

Vse za kmeta, obrtnika!

Stojec.

Če prileze k nam v plačnika.

Pipan.

Vse za hlapce in za dekle!

Stojec.

Ako bodo z nami vlekle.

Pipan.

Vrhu tega za kosmate
Žide in za demokrate!

Stojec.

Prvi nas bi z novci greli,
A po krčmah ti rjoveli
In ljudi pod klop metali,
Da bi rajši list jemali.

Suhodobnik (poje).

Kar učilne mačuhajo,
Književniki čebrnajo,
S parklji zlodej prime naj,
Čez planine vrže v kraj!
To je vse le prazen snop,
Nesoljene vode krop!
V kraj katedre, njih modrost,
Umotvorje, učenost!
V kraj slovenskih blaznov sanje,
Dlak besednih v kraj česanje!
Idealstvo v kraj sladovno!

Režimer.

A na prestol smrad in govno!

Suhodobnik (ne pojoč).

To deželi je potrebno,
Da polje nam bode hlebno!

Bradonja.

Naj se bedro ti izkolči!

Suhodobnik.

Trn osatni! Zdaj le molči!
(Stojcu in Pipanu.)
Pesen zadnjo zdaj zapojta,
A vpijatov se ne bojta!

Stojec in Pipan
(pojeta v narod obrnena).

Ne žalujte v dve gubé,
Če vam dovolj novcev né!
Družbo v koče povabite,
Vrečé naše tam polnite!
Komur je za penez tesna,
Daj čebule, redkve, česna!
Tudi bere »Ljudski Glas«
Masla, sala in klobas;
Ne odriva gnjatij, krač,
Hlebček jemlje in kolač;
Boba, žita, graha, leče
V torbo se mu često meče;
Jajc, prediva, moke, pšena
Vtika razna dobra žena,
Še korenja in oblic,
Kadar néma desetic.

Režimer (poje sam).

Serafinski je prosjaško
V svet meništvo bil zaplodil,
Suhodobnik nam beraško
Novinarstvo zdaj porodil.

Pipan (ljudem).

Zlepa semkaj pristopajte!
K nam se zlepa vsi pehajte!

Suhodobnik.

Saj ste Krajnci! Dajte, dajte!