Krančinov pes in Bazavonova mačka

Krančinov pes in Bazavonova mačka

Ljudska pravljica

Spisano:	Jure Repovž
Viri:	Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gori na Logu so Krančinovi okopavali koruzo in nji­hova čečica je sedela v senci na jopi: pri njej je bil pes, ki jo je varoval. Pes se je valjal v travi, ko za­gleda za nekim grmom skritega volka: začel je na vso moč lajati in Krančinovi so hitro pritekli z moti­kami.

Volk, ves prestrašen, je zbežal, pes pa se je gnal za njim in ga lovil. Ko sta prišla že precej daleč, se je volk ustavil in dejal psu:

- Jaz sem bolj močan od tebe in bi te lahko požrl, pa nočem biti tako hudoben, zato ti dam tri dni časa, da si dobiš prijatelja in prideš na Marsin­ski breg, kjer so vsi tisti kostanji. Tudi jaz pridem s svojim prijateljem in tam se spoprimemo.

Volk se je pobral v gozd, pes pa proti vasi. Celo noč ni mogel spati in se je obračal zdaj na to zdaj na drugo stran. Drugega dne je že na vse zgodaj začel iskati prijatelja: vprašal je petelina, prase in vse druge živali z domačega dvorišča, pa mu ni hotel no­beden obljubiti, vsak je imel svoje opravke. Ta dan in ves naslednji je bil pes ves slab in potlačen, ni hotel jesti in ni mogel spati.

Tretji dan se je Krančinov pes že pred dnem po­bral na pot in je prišel pred Bazavonovo hišo: pri vratih je bila Bazavonova mačka.

- Kaj se ti je tako slabega zgodilo?

Pes ji je povedal, kaj se muje pripetilo, in ko je go­voril, se je skoraj razjokal. Mačka mu je hitro dejala:

- Ne boj se, jaz ti pridem za prijatelja!

Tako sta jo Krančinov pes in Bazavonova ma­čka ubrala gor za vasjo proti Marsinskemu bregu. Mačka je hodila spredaj in je molela v zrak svoj lepi dolgi rep in vsake toliko pomahala z njim. Ta čas je izza hriba vstajalo sonce in njen rdeči rep se je ble­ščal kot sablja. Pes je šel počasi zadaj.

Volk in medved, ki sta čakala gori na vrhu, sta od daleč videla tisti dolgi rep, kako se blešči, in sta se prestrašila:

- Imajo rdeče sablje! je dejal medved in hitro splezal gor na drevo. Volk pa se je skril v listje. Ko sta mačka in pes prišla na tisti kraj, sta se ozrla na­ okrog, pa nista nikogar videla. Prav ta čas pa se je ena muha ustavila na volkovem ušesu, ki je kukalo iz listja; volk, ki ni mogel več vzdržati, se je popra­skal s taco. Mačka, ki je zaslišala šumenje listja, je mislila, da je tam kakšna miš, zato je hitro skočila tja na volka: volk pa je od strahu začel tako tekati, da je zletel, ne da bi se zavedel, čez skalnato steno. Mačka, ki se je prestrašila, je hitro splezala na ko­stanj; medved pa, ko je videl, da gre nadenj tisti, ki je s sabljo volka ubil, se je vrgel s kostanja in padel pod steno.

Tako sta Krančinov pes in Bazavonova mačka premagala medveda in volka.