<poem>
Težko kladivo v roki vihtim,
jezen razbijam in se potim.
V strašni vročini ob ognju stojim,
tolčem, razbijam in se jezim.
Trdo življenje, trpljenje in glad,
sta napotila me kruha iskat.
Dolgo sem hodil, se v soncu potil,
se v cape zavijal, ko veter je bril.
Zdaj tu stojim, sključen se sklanjam,
po naklu udarjam,
kladivo mi pleše,
iskre mi kreše.
Zguban obraz nad naklom sloni,
v rdeče železo so vprte oči.
Na meh pritiskam; železo žari,
trpim in delam za lepše dni.[1]
↑To pesem je prejelo uredništvo iz nekega slovenskega revirja z osebnim zagotovilom pošiljatelja, da je pesem napisal dvanajstletni šolar ob opazovanju težkega dela.