Kmet bo, ne pa duhovnik
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: manjkajo predloga {{naslov}} in kategorije. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
Kristus in sveti Peter potujeta po svetu. Vsa trudna in lačna prideta v bližino neke vasi in sedeta pod staro hruško ob cesti, da si odpočijeta in izprosita od dobrih ljudi kaj za prazen želodec.
Pa pride po cesti deček s polno košarico češenj.
»Daj nama, sinek, nekaj češenj,« ga poprosi sveti Peter. »Trudna sva in lačna.«
»Prav rad vama dam polovico,« pravi deček ter jima iztrese pol košarice češenj.
»Komu pa neseš češnje?« ga vpraša Peter.
»Materi sem jih nabral, materi.«
Deček odide in čez čas pride mimo njegova mati s polnim loncem mleka in z belo pogačo v rokah.
»Daj nama, dobra žena, v i,emu božjem, kar nama lahko daš,« jo poprosi Peter. »Trudna sva in lačna.«
»Prav rada vama dam,« odgovori dečkova mati in jima odreže pol pogače in odlije polovico mleka.
»Komu pa neseš, kar ti je ostalo?« jo vpraša Peter.
»Dobrega sinka imam; njemu nesem, njemu.«
Mati odide in kmalu pride po poti njen mož, dečkov oče. V rokah ima pipico in jo polni s tobakom.
»Daj nama v božjem imenu malo tobaka,« ga poprosi Peter. »Siromašna popotnika sva in nimava denarja, da bi ga kupila.«
»Prav rad vama dam, kolikor mi je še ostalo,« odgovori možak in jima da ves tobak.
»Kam pa si namenjen?« vpraša Peter dobrega moža.
»Jutri bi želi, pa grem pogledat, če je pšenica že zrela.«
»Kako pa kaj kaže letos silje?«
»Lepo, hvala bogu, lepo! Če bo tako, kakor sedaj kaže, bo zadosti za dom in še za sina, ki ga hočem poslati v šole, da postane duhovnik.«
Mož odide, Kristus in sveti Peter pa še nekoliko počivata. Potem vstaneta in nadaljujeta pot.
Prej jasno nebo kar naenkrat potemni. Blisk in grom oznanjata hudo uro.
»Ne pusi, o gospod, da bi toča pobila silje temu dobremu možu! Saj vidiš, kako dobri so vsi, oče, mati in sin,« prosi Kristusa sveti Peter.
»Niti slamice ne bo peljal letos domov ta dobri kmet,« mu odgovori Kristus.
»O, bodi vendar usmiljen!« prosi dalje Peter.
»Je že prav tako, kakor storim. Glej, mož in žena se starata. Sin tako ostane doma in bo kmetoval, da bosta stara dva srečno živela na stare dni, ker sta tega vredna. Tudi za sina bo tako prav, kajti vedno je boljše, da je dober kmet, kakor pa slab duhovnik.«
Komaj izreče Kristus te besede, že se strašno zabliska in zagrmi. Na zemljo se usuje toča in pobije dobremu kmetu vse do zadnje bilke.