Kako so nastale ZDA
| Kako so nastale ZDA Milan Dekleva |
| |||||||||||||
Kako so nastale ZDA
Nekoč je živel dober dober in sposoben kralj. Bil je tako sposoben in dober, da mu ni bilo para v kraljestvu in tudi za mejo ne, ker je bilo kraljestvo tako veliko, da ni imelo meje. Moral bi vladati do smrti in še sedem let po njej, a se mu je poklic zagnusil v najlepših moških letih; sklenil je, da krono in z njo državne dolžnosti in odgovornosti nasadi na glavo enega svojih treh sinov. V petek, trinajstega, po trinajstih letih in trinajstih mesecih kraljevanja, jih je poklical v grajsko klet, v mučilnico.
Čemu v mučilnico? Ker je bila spremenjena v termalno diskoteko. Dobri in sposobni vladarji mučilnice spreminjajo v termalne diskoteke, znana stvar.
Ležal je torej kralj v bazenu z zdravilno vodo, ki je imela v najhujši zimi okroglo devetdeset stopinj, grizel je primerno ohlajeno radgonsko penino v kockah in delal »Blu blu blu blu blu.« Njegov svetovalec za svetovanje (kadar je bilo treba pa dobro plačani didžej) je sedel ob robu bazena, zavit v kožuhovino; tresoč se od mraza je zapisoval kraljevo blubotanje v srebrn notes. Za vsak slučaj, da se kakšen kraljev zlog ne bi po nemarnosti izgubil, je blubotanje snemal na diktafon. Menil je bil, da njegova visokost pripravlja taktiko, kako bi izgubil nekaj delov svojega kraljestva, nato pa jih kasneje znova napadli in osvojili. A se je kruto varal. Kralj je posnemal mehurčke ogljikovega dvokisa, ki so se (zaradi zemeljske privlačnosti) trudoma prebijali na površje vode.
Čemu jih je posnemal? Da bi laže mislil, jasno. Dobri in sposobni kralji jasno mislijo, to ve vsak cepec.
Pa vstopijo njegovi trije sinovi: najstarejši (prvak, ti si glavca), srednji (premostitveni ali vmesni) in najmlajši (postržek, slinček).
Prvi je slišal na ime Elvis, drugemu so rekli Edvard, tretjemu, preprosto, Janez. Bili so- ah, le čemu bi vas strašil z opisom- eden grši od drugega najgršega, medtem ko gre v tretje rado.
»Heja, stari,« de ti si glavca, »a se spet namakamo znotraj in zunaj?«
Druga dva, primerno nevzgojhena, sta stupidno žvečila, s slušalkami na uhljih, poslušajoč Bacha.
»Oprostite, otroci moji preljubi,« odvrne kralj, »to je vse!«
Nastala je takšna tišina, da bi z njo diamante rezal.
»Saj si dolgo zdržal,« ugotovi Janez.
»In?« končno zategne Edvard.
»Prosim vas, ne bodite taki s papanom,« odvrne kralj, »veste, da mi srce krvavi, kajti eden mi je najljubši od drugega, da o tretjem in o čolnu niti ne govorim. Naj o tem, koga bo kraljestvo, odloči plemenito naključje, cepljeno nadomiselnost in duhovitost. Razkropite se po planetu; kdor bo zvedel ali na pustolovskih poteh srečal najdrznejšo uganko, ki je ne bom znal razrešiti, tega bodi vse, kar imam, od dvornega norčka do zadnjega gnidarja kmetavzarskega za devetim močvirjem.«
To reče, se obrne k svetovalcu za svetovanje in ga milo pogleda: »Pospremi, genij, zarod moj v prašni in nemirni svet, napolni mu malhe z dobro voljo in čutare z bencinom, v žepe mu natlači dragocenih državnih obveznic in borznih zadolžnic, da se ne bo po nemarnem v krajo, razvrat in zločin podajal.«
Svetovalec svetovalcev se globoko prikloni, kraljeviči pa pisano bolščijo predse, misleč si: »Kaj nam je tega treba bilo, uganke so nevarna reč!«
Zmrdasto se zasuknejo in odidejo iz mučilnice.
»Ej,« zdajci zakliče kralj nadsvetovalcu, ki je stal med durmi, »pazi, da njena visokost, kraljica Sacherschnitta ne izvedo, da sem jih iz hiše poslal!«
Svetovalec svetovalcev nato le kimne z nosilko možgan in zadrlesne z vrati. Kraljeviče pospremi v oddaljnico (to je sobana, ki kaže zrcalno podobo sprejemnice) in jih napoji in nakrmi, da so z belim gledali in sapo lovili. »Zdaj pa zasučite svoje pete, urno, le urno, ker pozno je že!« reče ob koncu simpozija modrec.
Prestolonasledniki globoko zavzdihnejo, da se je okrasnim grmičem, ki so kukali skozi okno, trgalo srce, se trudoma skolehajo na noge in odhlačajo iz gozda.
Pot jih je vodila prek prostranega dvorišča do staje, v kateri so stali trije harley-davidsoni in tiho predli od sreče. Bili so divje zverine, ki se hočejo kar naprej potepati.
Mladeniči zajahajo in odbrenčijo skozi nalašč odprte velikanske dveri in čez namenoma spuščeni dvižni most. Le še hip, dva in že izginejo v oblaku prahu, svinčevih in žveplovih izpuščajev, izpuhtijo v pokašljevanju izpušnih plinov.
Vozijo tako, mesto zamenjajo predmestje, predmestje drn, drn pa strn, ko naenkrat prvorojeni dvigne usnjasto roko, zavozi s hitre ceste in zavre. Takisto storita njegova vrla brata.
»Kaj se je zgodilo?« vpraša sredinček, »imaš težave s pnevmatiko?«
»Nak,« odvrne Elvis, »razmišljam.«
»Križ na gori,« se odreže Janez, »le kam nas je to pripeljalo?«
»Tja, kamor sem hotel,« se zareži najstarejši, »pred Babilon.«
»Uau,« dahne Edvard. Šele zdaj je opazil migotanje živobarvnih lučic, ki so neodločne popotnike vabile v najstarejše rejvališče kraljestva.
»Bomba!« pribije Janez.
Brata poskočita in jo ucvreta proti najbližjemu okopu. Ko dolgo nič ne poči, dvigneta glavi in šepneta: »Kje?«
»Bumbarja,« se krohoče Janez in se dela pametnega, »tako se reče, če je kakšna stvar skulirana.«
»Bom jaz tebi spoliral pogled na svet,« zarenči Elvis, medtem ko Edvard z iztegnjeno roko žuga in švisti po zraku, kot bi se boril s samim zlodjem.
»Ej, fanta,« reče najmlajši frkavec, »pojdimo noter, pomešajmo se med rajo, odplešimo valcer ali dva s prelestnimi deklinami; kjer se tare ljudi, se tare dobrih ugank!«
Ostala dva okamenelo osupneta nad bratovo bistroumnostjo, misleč: »Kdo je tega tipa naredil tako pametnega?« Odgovora ne najdeta, zato prenehata tuhtati in se za Janezom podata na plesišče. Boj je, kot kaže, na vrhguncu; marsikdo je zadet, a še vedno miga v ritmu kroparskih kovačev, ki nabijajo, da se iskrijo misli fletno nališpanih rejveric v gojzaricah.
»Stoj!« zdajci zarjovi Elvis, da bratca znova otrpneta kot snopje po mlačvi.
»A gre kaj hudo narobe?« vpraša Edvard.
Najstarejši odkima, rekoč: »Naj bo najprej veselo, potem gremo na delo! Sedem dni bomo rajali, ukali in jodlali, šele potem začnemo zbirati uganke.« Temu ni bilo česa dodati, zato Edi in Janezek brž izgineta v vrtincu potnih telesc in žarečih ličec.
Rajajo tako en dan, dva dni, potem pa še v sredo, četrtek, petek in soboto, a šele v nedeljo si dajo zares duška. Tedaj Elvisu zmanjka sveže obutve, poišče brata in reče: »Hop, Cefizelj, naj zdaj spregovorijo male sive celice!«
Pri Janezu in Edvardu takoj spregovorijo; s kravježalostnim pogledom pričneta motriti okolico, v resnici globoko zatopljena in ponotranjena.
»Koliko ugank sta zbrala?« nestrpno cepetne prvorojeni, »jih je več kot prstov...«
Še preden izpelje misel do konca, brata zabijeta roke v žepe in ukrivita ustnice v zmrdo.
»Alo, gremo ven, na zrak,« razočarano dahne Elvis, rejverjem je vse jasno. Komur je vse jasno, ne išče zanke uganke, kaj šele da bi jih skušal razplesti.«
Ko sta Edvard in Janez to slišala, sta brez besed zapustila Babilon.
Zunaj so šele bolščali, da so jim oči skoraj popadale iz jamic! Prelestno bleščečih harleyev ni bilo nikjer. Tarnajoč so blodili naokrog in jih iskali, zaman!
»Kako naj človek vlada v takem zanikrnem kraljestvu,« reče Elvis, »kdo hoče biti gospodar capinom in tatovom?«
»Hej, vi trije!« zakliče nekdo izza vrat prostrane lope, »a bi se nehali sliniti tu okrog in se smiliti samim sebi?«
Edvard je stopil proti vratom, da bi nezaželenemu sogovorniku napel kozjih moitvic, a se je brž ustavil. Iz lope je primarširal zašpehan dedec, ki je tehtal, na prvi pogled, najmanj tri in pol stote. Imel je lase do polovice hrbta, brado do polovice trebuha, brke pa sršeče, da ga je bilo hudo gledati. Bil je oblečen predvsem v zakovice, zaponke in najrazličnejše verige, pri hoji je rožljal kot razdražen buldog.
»Ja,« je preprosto čivknil Edvard.
»Takoj, gospod vitez,« je dodal Janez.
»Hipoma,« je položaj preudarno ocenil Elvis.
»Kaj ja, kaj takoj, kaj hipoma?« je zarobantil okovani.
»Hipoma in takoj, ja, tako je, gospod, se bomo nehali smiliti naokrog in sliniti samim sebi,« je pojasnil Janez.
»Hvala,« zaboči debeluhar in se prijazno zareži. » V prihodnje raje pazite na svoje stvari, ne obnašajte se kot nebogljena otročad. Vaše mačince sem spravil na varno, tjale v lopo. Če jih hočete nazaj, mi morate odgovoriti na nagradno vprašanje: Kateri kralj je najboljši kralj?«
kot bi izstrelil iz topa, so kraljeviči zavpili: »Naš kralj!«
Težkometalec je od presenečenja globoko hropnil: »Kdo vam je to povedal?«
»V šoli smo se učili,« so pojasnili kraljeviči. »Veste kakšno težjo uganko?«
Dobrodušni orjak je žalostno odkimal z glavo. »Jih ni. Včeraj so na prvem televizijskem programu ukinili moj najljubši kviz, ker jim je zmanjkalo vprašanj.«
»Slabo kaže,« so se spogledali kraljeviči. Polni turobnih misli so zajahali svoje motocikle in se obrnili proti domu.
Poprdevali so tako nazaj na grad, ko so v senci pod drevesom, pred vaško gostilno, zagledali kvartopirce. Ustavili so, da bi z njimi vrgli partijo ali dve. Preden so zaigrali obveznice, jakne, hlače in priponke, so odigrali točno dvesto dve partiji.
»Hm,« je v trdi noči dejal kvartopirec, ki je kar naprej dobival, »imate še kaj? Imate še kaj razen duš? Duše ne veljajo nič.«
Vsi trije se samodejno ozrejo k svojim davidsonom. Čez minutko jim je jasno: do doma bo treba pešačiti.
»Še eno priložnost vam dam,« se nasmehne kvartopirec. »Vrnem vam motorje, če razrešite tole uganko: kateri kralj je najboljši kralj?«
»Srčev,« reče prvorojeni.
Kvartopirec odkima.
»Karov,« meni drugorojeni.
Kvartopirec odkima.
»Pikov,« poskusi najmlajši.
Kvartopirec odkima in reče: »Še enkrat smete ugibati.«
Kraljeviči se spogledajo, staknejo glave in se dolgo dolgo šepetaje pomenkujejo, boječ se, da bi znova zgrešili.
»Križev,« se navsezadnje odločijo.
»Napačno,« odvrne kvartopirec. »Katerikoli izmed njih, če ga izkličete in postane adut. Nasvidenje. «
Vrag vedi, kje bi končali, če jih ne bi spotoma srečala pamet: policijska patrulja jih je gole, bose, žejne, lačne in na smrt utrujene privedla pred očetovo obličje.
»Kot vidim,« je kralj zmajal z glavo, »ste se pošteno namučili, a ne bo zastonj, ne bo zastonj.«
Kraljeviči so zamišljeno opazovali otečene in prašne prste na svojih nogah.
»Začnimo, otročički moji,« reče oče.
»Eno samo, skupno uganko imamo,« rečejo sinovi, »težka je pa kot sam hudič!«
»Skupno?« zapotegne oče. »Torej boste tudi skupaj vladali ali kaj? Da niste postali komunistui?«
Mladeniči odkimajo.
»Naj bo,« se vda kralj, »bolje trije kot nobeden. Koliko časa imam na razpolago za rešitev?«
»Trideset sekund,.« reče Janez, »toliko kot tekmovalci pri Podarim dobim.«
»Zdaj,« reče kralj in nagrbanči čelo.
»Kateri kralj je najboljši?« ga vprašajo.
»Mrtev?« reče oče. »Naš? Tisti, ki se še ni rodil? Kralj brez prestola? Brez srca? Brez žene in otrok? Brez svetovalcev? Brez ljudstva? Bes vas plentaj!«
»Še pet sekund,« mirno reče Edvard.
»Tisti, ki ga izkličete pri kartah, adutov kralj?« zavpije oče.
Tišina, ki je nastala, je bila popolna.
Popoln je bil tudi kraljev izbruh, ki je sledil: pulil si je lase in zobe, kričal, da bo odšel z ženo na počitnice; zmerjal je otroke z merjasci, hotel je razrezati sandale in jih pojesti; krivil je rešetke na oknih termalne diskoteke, metal se je v bazen in skakal iz njega, kot bi bil delfin. V njegovem obnašanju ni bilo opaziti nobenega načrta, smisla ali taktike, ki bi vodila k rešitvi zagatnega položaja.
Nenadoma pa je obstal, kot bi ga oplazila strela ali vsaj lažja oblika infarkta; obstal, se prenehal peniti, globoko izdihnil in dejal z nepreklicnim glasom:
»Odstopam.«
To je bila njegova zadnja kraljevska beseda.
Kasneje je postal čisto navaden človek in govoril je same navadnosti.
Velikansko kraljestvo je razpadlo na enainpetdeset kosov in tako so nastale Združene države Amerike.