Kako je nastala opica.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zakaj je osel neumen in zakaj ima tako grd glas. Sto narodnih legend
Anton Kosi
Domača živina.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Skoro potem, ko je Bog kaznoval napuhnjene angelje ter jih za vekomaj pehnil v pekel, je sklenil satan v svojem hudobnem srcu, da bo nasprotoval Bogu. Hotel je narediti po svoji podobi stvar, ki bi ga molila in mu služila.

Vzel je torej ilovice in zmečkal iz nje stvar, ki je bila nekamo podobna oni, katero je bil naredil Bog. Njena glava je bila čisto enaka človeški glavi. Bilo je videti, kakor bi ta stvar človeka posnemala v vedenju in počenjanju, a Bog tega ni pripustil. Njena črepinja je bila majhna in šiljasta, in imelo je v nji prostora le malo možganov. Usta so molela naprej kakor rivec in imela je ostre zobe. Stvar je imela veliko dolgih prstov, ki so bili bolj pripravni za jemanje nego dajanje; lahko je hodila po vseh štirih kakor kakšna žival. Namesto z mehko, gladko kožo ji je bilo prevlečeno telo z raskavim krznom.

Ko je bila ta stvar narejena, ji je satan tudi vdihnil svojo dušo, rekoč: »Bodi!« in – opica je bila narejena.

Satan je čakal, da bi ga stvar takoj molila kakor človek svojega Stvarnika.

Ali zelo se je zmotil. Opica mu je pokazala zobe in mu obrnila hrbet; splezala je na bližnje drevo in začela ondu žreti.

Ta pripovedka je smešna, a tudi poučna. Iz nje namreč lahko vidimo, da se, žal, človek čestokrat izprevrže v božjo opico, namreč takrat, kadar pokvari svojo božjo podobo in jo izpremeni v podobo satanovo, ki je ves zvijačen, sovražen in zaviden.

Poslovenil Vek. Benkovič.